FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni !

Sem novi član tega foruma. Seveda se nisem prijavil zaradi dolgčasa. Vsi vemo, zakaj smo tu.
Če bo moje pisanje koga pritegnilo in bo v sebi našel podobno zgodbo sem s svojim pisanjem dosegel svoj cilj. Osebno mi je ob branju vaših zgodb postalo lažje. Spoznal sem, da s to boleznijo nisem sam in da se nimam zakaj sramovati. V življenju ima vse svoj vzrok in posledico ali kot bi se izrazil v mojem poklicu: akcijo in reakcijo.

Kot vsako življenje ima tudi moje svoje vzpone in padce. To je po mojem mnenju v življenju pomembno za osebni razvoj in osebnostno rast. Sam sem iz svojih težav razvil občutek do sočloveka. Naučil sem se, da nikogar ne obsojam vnaprej in da vedno poiščem vzrok za posledico dejanja. Kljub temu niso vsa dejanja opravičljiva in življenje na koncu poskrbi, da položi račune...

Kot otrok sem doživel ločitev staršev pri treh letih, a sem kljub temu imel lepo otroštvo. Nova mama je zame lepo skrbela, dobil sem brata s katerim se lepo razumeva. No, ločitev je le pustila svoj pečat in to v govorni motnji. Praktično sem se vso otroštvo boril z govorno motnjo. Motnja, ki otroka nekako zapre vase in mu onemogoča, da bi razvijal govorno komunikacijo in se socialno razvijal.
Na mojo srečo sem v srednji šoli spoznal psihologa, ki me je naučil avtogenega treninga. Skozi njegove seanse sem napredoval tako dobro, da danes ne jecljam več. Brez tablet, brez kemije, samo z notranjim prepričanjem.
Po srednji šoli je moje življenje šlo strmo navzgor. Če sem se prej večkrat počutil osamljenega, sem sedaj postal priljubljen med kolegi. Začel sem se pogosteje zabavati, kar je nekoliko podaljšalo čas študija. Starši mi na koncu, ko sem diplomiral z odliko, tega niso zamerili in hvaležen sem jim, da niso puške vrgli v koruzo češ, s tem ne bo nič.
Po diplomi sem se še v istem mesecu zaposlil. Služba, v kateri sem še danes, je dobra. Ne bom rekel idealna, a blizu. Prvič je blizu doma, kar omogoča, da sem vsak dan na kosilu doma. Drugič, kolektiv je odličen, tretjič je plača redna in dobra. In svoje delo opravljam z veseljem, kar je pripeljalo do tega, da sem danes šef projektivnega biroja. Brez spletkarjenja, brez pretiranih ambicij in brez pretiranega dela. Po zaposlitvi sem v treh letih sezidal hišo in se sanjsko poročil na Santoriniju. Vse kar je manjkalo je bila družina. In tu se začne moja pot do tega foruma.
Želja je bila velika. Oba z ženo sva diplomirala, bila zaposlena za nedoločen čas in imela skoraj končan dom. Manjkal je le dojenček. Želja se nam je izpolnila in žena je zanosila punčko. Veselje v družini je bilo neizmerno. Vsi smo komaj čakali na rojstvo. Sicer nosečnost na začetku ni bila lahka zaradi nosečniške slabosti, a to smo vedeli da mine.
Potem, pa v šestem mesecu nosečnosti ženo začne nekaj močno zbadati. Bolečina je bila tako huda, da jo odpeljem v bolnišnico na pregled. Tam jo pregledajo na ultrazvoku in na obrazih začnem razbirati zaskrbljenost. Pride prvi specialist, pa pokličejo drugega, pa tretjega, pa kirurg itd... Vsi si hodijo ogledovati trebušček, nobeden noče komentirati nič. Lahko si mislite, kaj sem doživljal.
Na koncu jo peljejo na operativni blok, kjer jo še enkrat pregledajo. Spet hodijo zdravniki noter, ven, brskajo po knjigah in se spogledujejo med sabo. Ko pritiska ne zdržim več in vprašam zdravnico, ki je ravnokar prišla iz ordinacije, kako bo z mojo ženo, mi reče: »Z ženo bo verjetno v redu, samo...«, in odide. Takrat  se mi je sesul svet kot hišica iz kart. Vse kar sem ustvaril do takrat je izgubilo svoj smisel.  Za nameček pride žena ven na vozičku in reče: »Takoj moram biti operirana. Ni slepič, zgleda da se je jajčnik zasukal okoli osi in ni vel dovolj prekrvavljen.« Groza. Operacija v šestem mesecu nosečnosti !?
Na srečo, je operacija potekala rutinsko. Kljub popolni narkozi po zagotovilih zdravnikov vpliva na plod ni bilo. Ni bil jajčnik, bil je miom, nekakšna nenevarna tvorba velikosti mandarina prisesana na maternico, ki so jo operativno odstranili.
Po operaciji pridem domov in doživim prvi panični napad. Takrat sicer nisem vedel kaj je to, mislil sem, da je od hlapov, ker so ravno tisti dan lakirali parket v dnevni sobi. Občutek je bil grozen. Kar naenkrat mi je začelo srce razbijati, nisem mogel dihati. Oče me je hitro odpeljal na urgenco, kjer so opravili EKG. Vse ok, ostal je le nepojasnjen vzrok.
Dnevi so tekli in čez tri mesece se je po naravni poti rodila zdrava punčka , ki je danes pri treh letih ne morem prehvaliti.  A tudi tukaj sem plačal svojo ceno. Prvi dve leti praktično ponoči nismo spali. V službo sem hodil kot zombi. In ponoči spet dretje. Vsake tri ure po uro ali več dretja. Dan za dnem. Dve leti.
Počasi sem pri sebi začel opažati spremembe. Najprej kot pretirana utrujenost, kar se mi je zdelo logično.  Potem je prišlo nenadno glasno razbijanje srca, brez vsakega vzroka.  Sprva nisem dal temu pretirane pozornosti, ko pa se je to začelo pogosteje pojavljati, sem začel brskati po internetu kaj bi lahko bilo. Prišel sem do vsega: okvara srčne zaklopke, tumor na možganih, rak itd. Bolj kot sem brskal bolj sem tonil. Človek se po rojstvu otroka spremeni. Kar naenkrat se občutek odgovornost do otroka tako poveča, da si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal kako bo otrok živel brez očeta. Sam sem sebe že praktično pokopal. Medtem se je pojavil še občutek tesnobe. Občutek, ki sem ga prvič doživel v taki jakosti. Tisti, ki še niste obupali pri mojem pisanju in ste prišli do sem veste o čem govorim... In za nameček še panični napad. Spet srce, težko dihanje in tresenje celotnega telesa. Spet urgenca, spet EKG in spet nič. Razlika med prvim in drugim pa je le bila. Zdravnica, me je poklicala k sebi in rekla: »Fant, telo te je tokrat le opozorilo. Spremeni način življenja, pa preberi tudi kaj o generalizirani anksiozni motnji.« Takrat sem za to bolezen zvedel prvič. Omenila mi je tudi AD, a si kaj takega nisem mogel misliti. Jaz, depresiven? Pa saj živim sanjsko življenje ! Dnevi in meseci so tekli, paničnih napadov več ni bilo, misli na smrt zaradi tumorjev in podobno pa tudi vedno manj. A tesnoba je po malem ostala čeprav vedno manj. Začel sem se manj bremeniti in nekoliko spremenil življenjski stil. Tudi hčerka je začela spati in v službo sem začel hoditi bolj spočit, vse je naenkrat postalo lažje. A na zeleno vejo kljub temu nisem in nisem uspel priti. Glasno bitje srca se danes pojavljalo bolj poredko, a se še. Tesnoba tudi, posebno ob večjih naporih. In tako sem se odločil: Grem in poiščem pomoč. Dovolj sem imel tega čakanja, da bo boljše. Pri 36 letih sem spoznal, da to življenje več ni tako, kot sem ga živel včasih.  Če sem bil včasih poln ustvarjalne in življenjske energije sem sedaj samo še senca tega.
Tako sem prišel do mojega AD-ja: Cipralex. Sprva sem zavlačeval. Recept sem imel, poguma pa še ne. Potem pa sem si rekel: klinc gleda, kar bo pa bo. In sem šel. Po cipralex.  Od farmacevtke sem jih pošteno slišal, da kaj sem toliko zavlačeval.

Začel sem jih jemati še pred novim letom, na silvestrovo prvič. Da slučajno ne bi rekel: »bom raje začel drugo leto«. Taki cilji ponavadi propadejo.
In sedaj, namesto da bi čakal na boljše počutje, čakam na stranske učinke. Gleda na to, kaki hipohonder sem ratal, jih danes že čutim. :laughing:

Berto, pozdravljen med nami... :rozicodam:

Kot si napisal, že poznaš naš forum in res je , da si na pravem forumu.

Tvojo zgodbo sem podrobno prebrala...vsega je notri od lepih in manj lepih stvari.

Pri vsem tem me je razveselil tvoj neizmerni optimizem, tvoj pogum, da si si priznal
kaj se RESNIČNO dogaja s tabo in da si ukrepal... :clap:

Cipralex je zelo dober AD in veliko naših uporabnikov ga jemlje in moram ti povedati,
da je potrebno z AD v začetku bit previden glede stranskih učinkov...ja bodo, vendar
so lahko blažji, če ne začneš s polno predpisano dozo...nič nisi napisal koliko imaš predpisano... :A)

Vsekakor jemlji po 1/4 predpisane doze nekaj časa in s 1/4 povečuj do predpisane doze.

Priporočala bi ti, da si morda konkretno o tem prebereš na forumu:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5232.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3026.0.html

Morda ti bo zanimivo tudi tole:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=31&Itemid=38

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=854&Itemid=83

Veliko gradiva sem ti dala, ti pa bodo tudi ostali uporabniki napisali še svoje izkušnje.

Sama ti povem, da imam anksiozno motnjo s paničnimi napadi...da se mi je stanje zelo popravilo, tako, da zdaj normalno funkcioniram, je pa res, da je ogromno dela in vaje potrebno, da se to doseže,
pridejo še padci, vendar niso tako strašljivi in jih znam obvladat...me pa še čaka kar precej dela... :)

Drži se  :rozicodam:

Pozdravljen Berto!

 
Popolnoma se najdem v tvojem opisu, razen seveda zgodba je precej drugačna. Če smo vse življenje zdravi in zadovoljni in mislimo, da je vse OK, nas dostikrat preseneti ravno kakšen stres, šok, pregorelost...., vse pa je seveda povezano z našimi mislimi in tudi z otroštvom.
Bi rekla, da se zelo dobro poznaš, ampak pač nisi vedel od kod začeti, kako se rešiti tega začaranega kroga....Ko se nam kaj takega zgodi smo prestrašeni in seveda moja prva misel je bila tudi, tumor, pa infarkt, pa ni da ni, vse možne bolezni....
Telo nas že prej opozarja, res je in sami ne naredimo vsega, da se to spremeni. Tudi jaz sem se izogibala ADja, ker sem bila prepričana, da potem sem pa res čisto mimo  :kiselnasmeh: :kiselnasmeh: Sedaj vem, da temu ni tako.

Ker si si ustvaril lepo družino, bi bil sedaj čas, da se vse umiri, tebe pa daje tesnoba in panični napadi, anksioznost. Dobro je, da nisi čakal še do hujšega, jaz sem žal zaradi tega padla še v depresijo. Ampak veš kaj, iz te situacije se da priti ven, če imaš voljo, željo, če si vztrajen in ne obupaš za vsako ceno. Vedno je treba iti naprej, iskati rešitve....

Sama zase lahko rečem, da sem v štirih letih odlično napredovala s pomočjo ADja (ki ga kljub vsemu jemljem še vedno) in kognitivno vedenjski terapijo, gestalt skupinsko terapijo.....z branjem knjig na temo osebne rasti, samozavesti, ostalo strokovno literaturo, ki mi približa vso situacijo, s pomočjo tega foruma, prijateljic, oseb, ki so me znale voditi skozi težave, ovire, prepreke....Seveda sem se odločila narediti tudi korenite spremembe v svojem življenju, ki so se mi prej zdele nemogoče....
Privoščila sem si masaže, druženje, sprehode, ......ker sem prej zaradi družinskih obveznosti sebe dajala na stran. Sedaj sem jaz tista, ki najprej poskrbim zase, da bodo drugi bolj zadovoljni , kajti , če sem jaz tečna so tudi drugi......in takrat so obremenitve na našo psiho še hujše.

Tako, rezultati mojega dela in truda so zelo poplačani. Depresije ni, paničnih napadov tudi ne, že eno leto, anksioznost, ki je bila pri meni v zelo hudi obliki je sedaj v zelo mili, jo krotim......, ostala mi je le še tesnoba, ki je pač nadležna, ampak sem se naučila živeti z njo in prepričana sem, da jo bom tudi zabrisala nekega dne skozi okno.... :) :)

Delaj na sebi, čimveč, se splača :rozicodam: :rozicodam:

Berto lepo je, da si svojo zgodbo podelil z nami.

Govorna motnja otroku prinaša določene stiske, sram ... občutek drugačnosti.
In mnogo teh zgodnjih občutkov ostane ujetih v našem telesu.
Fajn je da si dobil takrat pomoč, se učil sproščanja, zaupanja vase!
Velik korak in to že v zelo zgodnih letih! Bravo!
(priporočam ogled filma: Kraljevi govor)

Ko postanemo starši se pogosto prične porajati strah pred lastno smrtjo.
In tukaj zadaj še mnoge vsebine ... lahko tvoje osebne izkušnje ob ločitvi strašev,
ko enega "starša več ni" ... kaj je to pomenilo takrat zate veš ti ... lahko je zapisano
pa le globoko v tebi kot spomin "izgube" ... in se kasneje skozi resnične bolezni (ženina operacija)
prebudi in začne ta "primarni strah" siliti na plano.

AD ti bodo v pomoč ... zmanjšali bodo občutke strahu, tesnobe in ugodno vplivajo na spanje.
Sočasno je priporočljivo obiskovati tudi psihoterapijo. Spoznati sebe, svoje strahove,
kdo si in kaj si želiš ... Včasih lahko tudi  navzven navidezno srečno življenje (dobra služba, žena in otrok, lepa hiša) ne prinašajo le notranjega miru, izpolnitve ... prepogosto pozabimo nase namreč. Ženemo se za nekimi cilji ... pozabljamo pa kaj nas resnično zadovolji, umiri in napolni z energijo. Pogosto nosimo v sebi tudi nezaceljene rane preteklosti ... ki jih je fajn pogledati znova, najti način kako jim pomagati da se zacelijo.

Berto take prelomnice prinesejo osebno rast v življenje!
In so zato smiselne ... ko se ozremo nazaj vidimo, da so prinesle pozitivne spremembe v naš svet.
 :rozicodam:

Pozdravljeni vsi. Naj se vam najprej vsem zahvalim za spodbudne besede in koristne napotke. Priznati moram, da me je ob branju izkusenj ostalih s cipralexom malo strah stranskih ucinkov. Predpisano imam 1/4 10 mg, potem pa vsak teden zvisanje za 1/4 do cele tablete. Glede na poklic, ki ga opravljam si tezko zamislim odtujenost in depersonalizacijo. Je pa res, kot ste mi lepo napisali, da je sedaj cas, da zacnem misliti nase.
Od stranskih ucinkov obcasno cutim rahlo odtujenost in zaspanost.  Upam ,da to ne bo preraslo v kaj neobvladljivega. Vsekakor bom se porocal.
Pa se to: morda kdo ve kako ugotoviti ali je doza prevelika ali premajhna? In kaksni so lahko ucinki ob prevelikem odmerku? Npr cela tableta namesto polovicke?
Se enkrat hvala. Zelim vam uspesno leto.

Berto, če so ti svetovali 1/4 od 10 mg za prvi teden , potem pa višanje po istem postopku naprej, so ti dobro svetovali. Kljub temu 10mg niti ni tako visoka doza, je nekje srednja. Sama jemljem 20mg za kar hudo anksioznost.
Ne boj se stranskih učinkov, vsi ki jemljemo ADje smo preživeli. Sem skoraj prepričana, da boš dobro zvozil :oki: Ja, zdravila na vsakega drugače vplivajo, tako, da ti lahko samo iz lastnih izkušenj povemo kako smo "pregurali" skozi to. Vsak ima drugačno diagnozo, drugačne ADje, drugače se odziva na njih, drugačen prag bolečine.......
Jaz sem imela vse stranske učinke, ampak sem si vztrajno v glavi ponavljala, da bo potem vse u redu, da to pač moram vzdržat in res je bilo tako. Ko sem začutila delovanje, se je moje stanje iz dneva v dan izboljševalo. Svetujem ti, da poizkusiš ignorirati znake, ne bo se ti nič takega zgodilo :rozicodam:

To je idealno uvajanje antidepresiva, postopno višanje ... SUPER!
Imaš fajn dohtarja!
(žal niso vsi taki ... večina jih uvaja hitreje (1/2 tbl en teden nato cela)
in zraven predpiše Helexe (pomirjevala)).  :kiselnasmeh:

Možno je da sploh ne boš kaj posebnega čutil ... Cipralex ima zelo malo stranskih učinkov.

 :rozicodam:

Poleg počasnega, postopnega uvajanja AD-jev, je najboljša zadeva ta, da ne razmišljaš o stranskih učinkih, ne poslušaš nepato telesa in vsako spremembo vzameš kot tragedijo. Saj veš...kaj bo, če bo.. :o Ni prav lahko, ampak gre.
Prav nikakršni. Če po pomoti poješ en dan več, ne boš niti opazil. Razen v škatlici.  :pomezik:
Vzdrži, čez kakšen teden bo much better.  :oki:

Prav potolazile ste me :) .  Tako lepo ste mi vse napisale. Vcasih sem se v kaki druzbi ali po branju novic ali gledanju tv ipd resnicno vprasal ali me obkrozajo samo se bedaki ali je z mano kaj narobe. Vedno pogosteje sem poslusal in ugotavljal, kako ni med ljudmi vec nic socutja. Kako je vedno vec egoizma in apatije do socloveka. To me je res morilo. Spraseval sem se, ce mora res v svetu vladati beda, da se ljudje zacnemo povezovati. In na neki nacin nas stiska res
povezuje. V stiski vsi zacutimo zeljo po socloveku in topli besedi.
Zato je stiska lahko tudi dobra. Res vse prevec hitimo in se zenemo za uspeh, vmes pa pozabljamo kaj pomeni biti Clovek.

Upam, da se bom tega spominjal tudi ko mi bo slo bolje in bo mojo pomoc potreboval nekdo drug.

Ja, Berto, žal je v današnjem življenju res tako, kot si napisal. Tudi sama sem razočarana nad ljudmi, vedno bolj. Po drugi strani nas pa družba, recesija, problemi porivajo v depresijo, brezvoljnost, nečimrnost, egoizem, ........
Vse tako izgleda, da mora vsak zase poskrbeti in na nikogar drugega. Mene so vzgojili drugače in hvaležna sem za tako vzgojo, čeprav me dostikrat v življenju tolče in razočara zaradi tega. Zaradi tega samo postajamo močnejši, tisti pa, ki je že vse življenje dober človek, bo tak tudi ostal :rozicodam:
 
Če potrebuješ še kakšen nasvet, ti kar vprašaj. Mi pišemo iz lastnih izkušenj in kakor vemo in znamo se vsak bori za svoje zdravje in obstoj. Nasveti so velikokrat dragoceni.

Čuvaj se in piši še kaj :rozicodam:

Berto, lepo si napisal in žal je res tako.
Ampak mi smo večni optimisti, verujemo v sočloveka in tako je tudi prav. V stiski spoznaš prijatelja in tu gor jih boš našel. Vedno pripravljene podeliti izkušnjo, nuditi tolažbo, prisluhniti, ko te drugi ne slišijo.
BP (=brez panika) in javljaj se kako ti uspeva. Vsaka zgodba je spodbuda za ostale.

Pozdravljeni.
Ja, ugotovil sem, da je se precej dobrih ljudi. Problem je v temu, da se dobri ljudje ponavadi ne izpostavljajo toliko in so tisji. Bedaki so ponavadi polni samih sebe in se jih slisi ze na dalec. En bedak preglasi 10 dobrih ljudi. To je seveda samo moje mnenje.
Pocasi koncujem cetrtinko, v nedeljo startam s polovicko. Trenutno mi gre kar dobro. Prve dni je bil kar cuden obcutek v glavi, pocutil sem se rahlo odtujeno, zmedeno. Ko sem govoril z zetom iz Nemcije, mi je razlagal kako imajo na severu toplo: its ten   degrees here, jaz pa sem mu odgovoril: what, ten o clock? Kar
neki...sedaj pa mi gre kar dobro. Te
zavico morda cutim v zaspanosti, pogosto popoldne zeham in v spolnosti. Lahko delam kar hocem, a nikakor ne dozivim vec orgazma. ??? Si bom moral pojacati kondicijo. :zardevam: Bomo videli kako bo naprej.
Hvala za vse nasvete. Imejte se lepo, pisem cim bom imel kaj za napisati. :rozicodam:

Berto, drži se...lepo tako naprej... :clap: :rozicodam:

berto  :clap:  :rozicodam:

Berto  :oki:, ti gre odlično. Kar se tiče težavic pri spolnosti, bodo tudi te minile, ko boš razpucal s svojimi mislimi, ko ti bo bolj jasno kaj moraš narediti v življenju, pozitivne spremembe.....
Tudi sama sem imela te težave nekje približno pol leta, potem je bilo pa bolje..

Kar počasi, izboljšanja na vseh področjih ne pridejo kar čez noč. Napredek je viden včasih čez nekaj mesecev ali celo leta :rozicodam:

Ja, marsikaj moram se razcistiti, ceprav se je tezava s spolnostjo pojavila po ad-jih. Predvsem sem vec na zraku. To mi pomaga za trezno glavo. Drugace pa sem kar potrpezljiv ker slutim, da sem na pravi poti.
Pozdravcek vsem.

Pogovori se s psihiatrom, ker ti lahko da kakšne druge AD-je, ki te ne bodo ovirale pri tem.

Dajmo fantje, povejte kako ste rešili to zadevo.  :sesmejem: Pred nekaj časa je bila ena debata tudi o tem, pa sem pozabila kje... :o

Berto, jaz sem mislila na težave s spolnostjo pri meni , prvih šest mesecev jemanja ADja, potem se mi je uredilo....

Oprosti,  sem slabo razumel :(
Sicer je pa spolnost pomembna v odnosu. Se posbej zame, ki sem moski in mi nekaj stalno binglja med nogami. :laughing:
Upam, da se bo uredilo tudi meni. Sicer pa mi volja ni padla kljub ad-jem. Pa se to:  zame je sex uzitek tudi brez orgazma. Vsaj za nekaj casa. Med sexom res pozabim na vse in sem osredotocen le na eno stvar. Zato me sex tako sprosca.
Bolje, da koncam ker hitro zaidem. Sem pac samo moski. :P

smo ljudje s svojimi nagoni in potrebami, nič sekirat! Če ti je OK zaenkrat, vztrajaj pri temu ADju, če pa nekje po 6-8ih mesecih ne bo sprememb, pa prosi psihiatra za zamenjavo ADja. Ne vem kateri, ampak obstajajo ADji , ki ne vplivajo na te zadevščine , ti bodo verjetno moški bolj znali svetovati :rozicodam:

Moških, ki bi kaj znali svetovati pa nikjer... :sesmejem:

Morda ni se nihce resil problema. Ne, morda je resnica v temu, da moski med sabo o tem ne radi razpravljamo...
Sicer pa morem reci, da mi je uspelo. 8) Bomo videli sedaj, ko sem povecal dozo na polovicko. :seznojim:

Kako je pa s teboj? Tako iz postov mi delujes ena energicna primorka. :sesmejem:

Trzinka: hvala za vse spodbudne besede. Lepo se je pogovarjati z ljudmi, ki te ne obsojajo ampak razumejo. :rozicodam:

hvala, berto  :rozicodam: , ni problema, razumem, kadar ima človek probleme...Res pa je, da lažje svetujem iz lastnih izkušenj in ljudem, ki imajo podobno zgodbo kot jaz...Vse bo še dobro, boš videl, samo čas, vztrajnost in delo so potrebni, pa bodo vidni rezultati....

Berto...morda si tole že bral, če pa si spregledal, naj ti bo v pomoč... :oki:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2146.0.html

To, kako ADji vplivajo na spolnost, se razlikuje od človeka do človeka. Ti v SSRI skupini, kamor spada tudi Cipralex, imajo zelo pogosto takšne stranske efekte. Jaz sem npr. na Paroxatu, pa mi je orgazem tudi skoraj nemogoče dosežt. Sama nameravam počakat še par mesecev (oz. odvisno od tega kako hudo me bo to živciralo) in če ne bo nič bolje, bom prosila psihiatra, da mi zraven predpiše Wellbutrin, ki je AD druge vrste in kadar je dodan v večjih dozah, pomaga pri tem problemu. Nisem ravno navdušena nad tem, da bi bila kar na dveh ADjih, je pa sigurno bolje kot nič orgazma še par let :)

A si mislil name? Ja, ena energična primorka...Včasih povožena do konca. Npr. včeraj. Potem sem šla s sestro na kavo, se potožila - in ona meni in predno sva se poslovili mi je rekla OMMMM, OMMMM. Ha...me je malo spravlo v smeh, potem sem pa doma OMala in se skulirala. Danes mi je bolje.
Jutri pa bomo vidli.  :sesmejem:

Kako si pa ti? Kar se tiče Welbutrina sem slišala tudi jaz, da pomaga. Pa že raje dva  AD-ja, kot sex brez orgazma.   :pomezik: Tako kot je rekla Moop.

Jaz sem kar dober. Vceraj sem se testiral :zardevam: ...In dosegel vrhunski rezultat!
 :wav:
Polovicka cipralexa se ni panika. Sem pa sele na pol poti.  :(

Vceraj zjutraj sem se zbudil zelo cuden.
 Prav vedel sem, da nekaj ne bo vredu.
 Naprej me je začelo mraziti, nato pa oblivati vročina. Če ne bi vedel kaj mi je, bi naredil paniko. Tako pa sem si rekel kar bo pa bo. Vzel sem persen, se vsedel na fotelj in se pomiril. Sedaj sem na 3/4 cipralexa. Drugih težav razen utrujenosti zaenkrat ne cutim. Kaj naredite vi, ko vas zagrabi? Uporabljate persene? Meni zelo pomagajo.
Pozdrav vsem dobromislecim.   ;D

Utrujenost je skoraj sigurno posledica napetih mišic. Pomaga sproščanje, čeprav to počnem samo
zvečer, ker se vedno tako sprostim da zaspim  :P
Drugo pa je sprehod , tek ali kakšna koli fizična aktinost da mišice razgibamo....seveda potem
sledi pa spet sproščanje.

Ja, prav gotovo bi mi kakšna fizična aktivnost koristila.  Problem imam samo v tem, da si moram to vcepiti v glavo, da postane navada.  Začel sem teči, pa je prišla zima... Vsake toliko vrtim sicer sobno kolo, pa februarja grem smucati na Roglo. Pa se vedno ni to vse skupaj nič glede na službo ki jo opravljam.  Pretežno namreč delam za računalnikom ali pa sedim po raznih sestankih... Res  moram nekaj narediti zase.
Še en avtoaplavz za spodbudo :clap:

Mi imamo tudi sobno kolo doma, pa se bolj nabira prah na njemu in ga uporabljamo za obešalnik :sesmejem: Sem se odločila prah z njega dol pobrisati, cunje zabrisat nekam in začet......Ni mi lahko, ampak  :kiselnasmeh: imam dobro motivacijo  :sesmejem:

Drugače pa grem hodit sama in hodim , hodim....nič ne razmišljam....glavno, da se sprostim in čutim kako počasi pridobivam na moči, energiji....poskočnosti....

Tudi jaz sem ves dan za računalnikom, vendar na srečo približno dvajsetkrat vstanem in se nahodim do kleti in nazaj....vsaj neki premiki, če ne, bi bila zlepljena in poročena s tistim stolom v službi :P

Glej, danes je krasen dan.....če imaš možnost se odpravi hodit ali pa tečt, imaš enkratno priložnost...boš videl kako ti hitro preide v kri in počutje po tem je krasno  :wav:

Ze tecem ven. Da se nadiham in da pride kri tudi v kaksen drugi organ.. :-[
Sedaj grem hoditi na bliznji hrib.
Ena, dva, tri, gremo !

Ah ja... ne gre in ne gre stran ta anksioznost, tesnoba, panični napadi. Branim se tablet že nekaj časa, samo sem na tem, da bi jih začela jest. Prav izmučena sem že.
Po kolikšnem času lahko preneham z jemanjem Zolofta? Ker res ne bi bila rada dolgo na tabletah. Delam na tem, da odpravim vzrok mojih težav.
Samo, tako naveličana sem že vsega. Od decembra lani je stanje spet slabše in od takrat se spopadam z vsemi možnimi težavami. Prav ne da se mi več. Zakaj ne more it to samo stran? :)
Drugače rada živim, ampak zaradi tega stanja sem padla prav v depresijo.
Imam sicer Helex doma, pa vendar ga raje ne vzamem.. a ga vi vzamete tudi takrat, ko ne čutite hitro bitje srca, ampak samo npr. tesnobo, ali nemir oz. kakšne druge znake anksioznosti in paničnih napadov?
Sicer pa sem zadnje časa zelo športno aktivna, med športom nimam težav, sam takoj za tem, pa se spet pojavi.
Upam, da imam samo neko obdobje in da bom kmalu spet dobra za nekaj let, tako kot je bilo to po mojem prvem obdobju paničnih napadov in anskioznosti, ko mi je vse zginilo in sem bila dobra za kakih 8 let..
Se opravičujem za zbegane misli..

Loobie, ne se bat ADjev, nič hudega ti ne bodo naredili. Glej, jaz jih jemljem že četro leto in krasno funkcioniram, odlično mi gre...vem pa, če jih bom nehala, se mi bo vrnil spet tisti grozni strah, zaradi katerega sem sploh zbolela in to precej hudo.
Pomirjevalo vzameš po potrebi, jaz sem ga vzela tudi, če mi je srce razbijalo in me je dušilo od strahu. Prime za nekaj ur , potem je pa vse po starem. Adji se pa morajo jemati redno in poleg tega ti priporočam kognitivno vedenjsko terapijo za začetek. Lahko samo napreduješ, nimaš česa izgubit , Ko dojameš kje je v bistvu zanka za tvoje počutje in jo začneš reševat, boš lahko zadihala :rozicodam:

evo, vzela sem prvo tabletko. Ne morem več brez. Hodim na terapijo, ampak še vseeno je ankz. trenutno zelo prisotna.
Trzinka, a potem praviš, da nimaš skoraj ničesar več? Normalno hodiš v službo, na dopust itd.?

Loobie, pazi pri začetku jemanja ADja. Katerega pa imaš? Priporočam ti ,da začneš s četrtinko tabletke in čez en teden povišaš še za četrtinko in tako vsak teden do cele tabletke, da se izogneš včasih neprijetnim stranskim učinkom. Ne se jih ustrašiti, če jih boš slučajno imela, povečajo simptome...sem jih jaz imela, pa sem preživela.

Veliko potrpljenja in dela na sebi je potrebno, da se ti stanje izboljša. Tabletke ne rešijo problema, ampak ti samo pomagajo, da se iz tistega stanja -1 postaviš na 0 in da zastartaš s psihoterapijami in spremembami v življenju, ko enkrat ugotoviš vzrok težavam,

Kar pogumno, vse se da, če se hoče  :rozicodam:

Imam Zoloft. Danes sem vzela polovico tabletke - tako mi je rekel terapevt. A je možno, da se mi že malo pozna? Dejansko sem bolj zaspana in čutim neko "odtujenost". Sem pa ravno nazaj od zdravnika za medicino prometa, kamor sem šla podaljšat vozniško pa me je napotil še k psihiatru, da poda mnenje! Halo!! Dodatnih 75 eur. Sej ne morš verjet. Vozim čisto brez problemov. To me je res zabilo..

Upam, da se mi ne bo nekoč zmešalo. Hočem svoje življenje nazaj.

Trzinka, hvala ti za lepe besede.

Loobie, zmešalo se ti ziher ne bo, čeprav je občutek res tak, ko si v največjem dreku, tudi meni se je že "mešalo".
Ja, lahko že čutiš stranski učinek, traja lahko cel mesec. Če si začela s polovičko, povišaj naslednji teden samo za četrtinko, ti res priporočam, da počasi višaš.
Saj psihiatru boš pa povedala, da te pri vožnji nič ne ovira in bo na podlagi tega podal svoje mnenje, nič bat, vse bo v redu. Čeprav zdaj na začetku, če bo kakšna omotica, raje ne vozi. :rozicodam:

Hm, ceprav to bolj sodi v trenutno pocutje, sem se odlocil, da napisem sem, tukaj kjer stanuje moj prvi post, v bistvu kjer sem na forumu doma...
Pocutim se bedno, zalostno. Ceprav sem ves cas vedel, da me je rojstna mati zavrgla, me je ob debati z ocetom, ko mi je vse se enkrat potrdil prav zamorilo... Ma ne zaradi tega, ker bi potreboval materinsko ljubezen...Bolj zaradi tega ker si sedaj, ko sem oce dveh otrok tega ne znam predstavljati... Da lahko stars zapusti svojega otroka....Ok, si recem, je bila mlada, 22 let...Ma si lahko mislite, da v vseh teh 36 letih ni niti enkrat pokazala zelje, da bi me srecala? Niti ko sem diplomiral, niti ko sem se porocil, niti ko sem dobil otroke...Kaksen clovek je to? Nkoliko jo razumem ker mi je oce povedal, da ke tudi njo zapustila njena mama... A se temu rece generacijska veza? Jaz sem jo na sreco prekinil... Za to se najbolj lahko zahvalim moji noni, ocetu in zdajsnji mami. Ceprav sem se veckrat pritozeval, ko je nona za kosilo naredila stokolo (krompir z zeljem) bi ga sedaj jedel za kosilo in vecerjo, samo da bi nona bila se z nami...
In kako je do debate sploh prislo? Oceta sem prvic vprasal kaksen je bil rojstni primek moje rojstne mame... In potem se je usulo iz njega mnogo zgodb povezanih znjo...
Same take, da me je pustila pri dveh letih zaprtega v avtu in pozabila name, ona pe je sla zurat...Do takih, da je, ko sem bil bolan v bolnici poslala kar enega tipa, da me gre pogledat....
In, ko je oce zahteval locitev, ni prisla niti na obravnavo...Kaj sploh, da bi me zelela...Se dobro, saj sicer ne vem, kje bi danes bil...
No, kakor koli, vse to me je samo ojacalo, naredilo cloveka kot sem danes in ceprav se danes pocutim zalostnega sem v bistvu srecen, da zivim to zivljenje.
Ceprav se slisi cudno vem, da imam v zivljenju sreco.

Berto, take življenjske zgodbe mene spravijo v jok....Ja, tudi jaz in verjetno marsikdo drug ne more verjeti, da mati lahko zapusti svojega otroka...Mati, ki bitje nosi pod srcem 9 mesecev in čuti vsak njegov gib in ga z ljubeznijo iztisne iz sebe...
Da se obrne in ne vpraša zate, da se obrne in te nikoli več ne pogleda, ne sliši, ne začuti tvojih rok v svoji dlani, ne sliši nežnega glasu, joka in ne vidi prvih korakov.....

Enostavno tega ni za razumet in oprostit  :ne:

Sicer se življenjske poti partnerjev, zakoncev mnogokrat razidejo, pač odrasla dva nista za skupaj iz večih razlogov..in mož zapusti ženo, žena moža, fant dekle, dekle fanta.....ampak otrok se pa nikoli ne zapusti in se jim ne obrne hrbta...Četudi morda ne živijo skupaj kot družina pa ostaneta mama in oče vedno mama in oče ...starša in zaradi tega se nima nič manj rad otrok, še vedno se jim razdajamo in jih ljubimo z vsem srcem, jim nudimo oporo in smo jim v pomoč.....

Ne bodi žalosten  :rozicodam:  prepričana sem , da si krasen oče svojima deklicama!

Berto  :rozicodam:

Res so naše življenjske zgodbe včasih zelo krute, vendar takšne so in zaradi njih smo mi postali takšni, kot smo. Zagotovo bi se razvil v čisto drugačnega človeka, če bi te vzgajala tvoja mama, kajti naučil bi se drugačnih vzorcev, kot si se jih naučil od tistih, ki so skrbeli zate.

Zdaj bom rekla nekaj zelo krutega, vendar, ko sem jaz rodila svojo hčerko, sem padla v poporodno depresijo. Nisem čutila ljubezni do nje, bila mi je v breme in če bi tisti hip prišel kdo in rekel, če mu jo dam, bi mu jo verjetno res dala.  :(
Enostavno sem imela občutek, da ne zmorem in nočem skrbeti zanjo. Še dobro, da mi je partner stal ob strani, da sva skupaj prebrodila prve najhujše mesece, kajti drugače ne vem kaj bi bilo.
To pišem zato, ker ne vem, če je res, da je ljubezen do otroka vedno brezpogojna in samoumevna...  :unsure: ... in ne zato, da bi opravičevala dejanje tvoje mame.

Sicer si pa odrasel v krasnega človeka...si uspešen...duhovit...iskren...čuteč in predvsem predan očka...in si lahko upravičeno ponosen nase.  :oki:

Berto si čudovita oseba in ponosen bodi nase :rozicodam: :rozicodam:

Berto, verjamem, da ti ni lahko.

Tudi sama sem mama, in hčerko imam neizmerno rada. A, kot Slavka, morda tudi zaradi svoje izkušnje poporodne depresije, ne obsojam.

Žal je vseobsegajoča, vedno prisotna, brezpogojna, popolna materinska ljubezen nekaj sicer zelo lepega, ni pa tako zelo "naravna", da bi bila vedno in povsod. Družba nas skuša prepričati, da je to nekaj normalnega, da mora biti, da je tako edino možno in prav. Pa ni edino možno. Marsikatera ženska zaradi tega trpi. Nekatere samo zaradi tega, ker sicer imajo rade svoje otroke, skrbijo za njih, a še vedno mislijo, da niso dovolj popolne matere, ker si želijo, na primer, kako uro na dan brez dojenčka. Druge pa imajo še večje težave. Lahko tako hude, da pride do zapustitve ali poškodovanja otroka. Ne, ni lepo. A nikoli ne veš, kaj se dogaja v materi, da je do tega prišlo. Gotovo ji ni enostavno, tako ali drugače, in je to posledica hudih težav. Dete, ki ga 9 mesecev nosiš in rodiš, ne moreš zapustiti kar tako, verjemi. Hudi so vzroki in posledice. Ljudje radi obsojamo matere, ki zapustijo novorojenčke, majhne ali malo večje otroke. Ker nas družba uči, da je to neoprostljivo. A skušaj oprostiti svoji mami, v sebi. Ni ji bilo lahko.

Če boš malo pobrskal po tem forumu, boš našel veliko zgodb, ko materinstvo ni tako krasno, izpolnjujoče, osrečujoče. Včasih je celo prehudo. Nezrelost, depresija, utrujenost, bolezen, bolečine iz lastnega otroštva, mnogo je razlogov, zakaj mama pač ne more biti mama, kakršna naj bi bila. V primeru tvoje mame in je svoje dodal tudi vzorec, ki ga je prenesla od svoje mame. Ne obsojaj je zato.

Vse dobro ti želim.

Trzinka, Slavka, Suzy, MucaMaca, hvala vam :rozicodam:.

Če poskusim vsem odgovoriti. Na rojstno mamo nisem jezen. Samo do nje ne čutim ničesar, ker mi ni ničesar dala. Zavedam se, da gre za vzorec iz njenega otroštva, a da se v vseh teh letih ni niti enkrat zanimala zame, da bi me poskusila poiskati? Zagotovo so v ozadju neke osebne težave, a jaz njenih ne bom mogel rešiti. Kolikor vem, kasneje otrok ni več imela, pač živi neko svoje življenje naprej.

Zavedam pa se, da je poporodna depresija zelo veliko breme, tudi zaradi družbe, še posebej pa svojcev, ki te lahko začnejo obsojati. Slavka, MucaMaca, spoštujem vajin pogum in vajino moč, da ste to prebredle.
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Berto, razumljivo je, da te vsaj malo "mori" (pa čeprav nisi jezen), in tudi, da ne čutiš ničesar posebnega, ker je ni bilo. Kolikor sem razumela, si ti potem imel mamo... le ne tiste, ki te je rodila. Osredotoči se na to. Zaradi mame, ki te je vzgojila, ne zaradi tiste, ki te je rodila, si, kar si. In si nekaj čudovitega :)

Seveda ti ne moreš rešiti težav tvoje mame. Tudi to, da te nikoli ni poiskala, je znak, da jih ima. Bogve, zakaj te ni. Morda ni hotela, morda je preveč bolelo, morda ni zmogla, morda... morda. Bolje se je ne spraševati o tem, saj sam tega ne boš mogel ugotoviti ne razrešiti, pa tudi tvoj problem, krivda ali karkoli ni. Dala ti je življenje, v mislih se ji zahvali za to. Sicer pa se osredotoči na tiste, ki so del tvojega življenja. Morda boš čez čas nanjo lahko pomislil kot na nekoga, ki ni zmogel biti del tvojega življenja, a je to na nek način še vedno. Ker je mama, ki te je rodila. Srečen si lahko, da si imel tudi mamo, ki te je vzgojila :)

Berto pozdravljen!

Žalostna izpoved, a je že tako, da vsak nosi svoj križ.
In se pridružujem Slavki in MuciMaci oz. njunima mnenjema.
Jaz se borim z OKM, in se strinjam da materinstvo ni vedno samo
rožnato oz. osrečujoče. Kajti moje vsiljivke so me hromile. Vsak trenutek dneva,
dan za dnem sem se borila z njimi, saj so mi povzročale gorje.
Vprašanja kot so "Ali imam sploh rada svojega otroka?" si nisem zastavljala sama,
misel se je vrinila, jaz pa sem se z njo ubadala in se ji posvečala, jo odganjala.
In presneto sem se namučila, da sem imela vedno v zavesti, da to niso moje misli in da bo
prešlo. In tudi je, s pomočjo AD-jev in mojim trudom. Intenziteta je padla.
Se pa še pojavi kaka misel, a zdaj vsaj vem kako ravnati z njo.

Berto ti si pa zmagal. Prekinil si začaran krog, izstopil iz njega in za svojo družino
si gotovo najboljši mož in očka.  :oki:

Petračka  :rozicodam: in tudi ti si zmagovalka, kajti iti preko vsega tega, res ni lahko.

Seveda se strinjam, da materinstvo ni lahko, daleč od tega....in kar se tiče OKMja in poporodne depresije..., če o tem govorimo, razumem mamice..

Ne razumem pa, da pri zdravi pameti mama zapusti otroka...tega pa res ne...Seveda govorim o tem, kot je Berto napisal....da ga vsa ta leta ne pride pogledat, ne vpraša za njega, pa veš, da je z njo vse ok, da nekje v bližini živi...
Verjetno ima svoj vzrok, ki pa je mogoče meni, nam nerazumljiv...

Sicer pa, preteklost je preteklost in ti živiš svoje življenje , Berto, tvoja mama je tista, ki te je odhranila in skrbela zate  :rozicodam:

Berto, grozno, nisem vedela za to :rozicodam:  Ampak kaksna mati neki, lepo te prosim, to je bila samo nekaksna  nadomestna porodnica, zgolj tak odnos imej do nje. Saj ves, tako kot v Ameriki, ko kaksna zenska za denar rodi in dete takoj preda v roke rejnikom ali kupcem.  Ce pa ze hoces vedet, kaksen razlog ima, da te ni nikoli poiskala, je jasno kot beli dan, zakaj.  Ker ni nikoli hotela imeti s tabo nobenega opravka.prej se s tem sprijaznis, prej se bos sposoben od te bolecine zavrzenosti tudi lociti.  To dokazuje njeno ravnanje s tabo.

Najboljsa je obsodba njenega ravnanja, ta bi ti dala vec trdnosi kot pa kakrsnokoli opravicevanje. Malo pa si ze lahko jezen. V resnici ne vemo, kajje vzrok, morda bos še presenecen, da ti bo prisla na stara leta moriti bolana in ti mocno poslabsala zdravje z obcutki krivde, ker je sam nisi poiskal ali ker si jo kdaj zaradi njenega dejanja sploh obsojal. Zapomni si, pravico jo imas obsodit! Potem se bos lazje locil od namisljene romanticne ideje o tem, da ima ona srce le zato ker je rodila, ker je zenska. NImajo vse...  Samo porodnica, kot posoda za tvoje telo, ampak ljubezni pa so ti, upam da obilo, dajali drugi. :rozicodam:   Tako da jo v mislih suni nekam in se osvobodi pricakovana, dai bi te iskala.

Berto, kakšen pa je tvoj odnos z očetom? Kako gledaš nanj, saj je ravno on nekakšna vez do tvoje matere? V prvem postu si omenil, da je mačeha (če se smem tako izraziti, ti jo imenuješ nova mama) lepo skrbela zate.
Mogoče bom pihnil mimo, ampak rekel bi, da te ravno nerazumevanje tega, kar je tvoja mati storila, najbolj duši. Izgleda tudi, da s tem še nisi povsem razčistil, kar je glavni vir tvojih težav. Tudi, če se s tem večino otroštva nisi psihično obremenjeval (kljub temu, da omenjaš govorne težave), si z odraščanjem in še posebej svežim starševstvom prišel v nek notranji čustveni konflikt. Zato se tudi sprašuješ, kako lahko nekdo sploh kaj takega stori. In smetana na vrh? Zaključek do katerega verjetno pride veliko zapuščenih otrok, eni prej, drugi kasneje - jaz sem kriv, nekaj mora biti narobe z mano. T.i. personalizacija po klasifikaciji napak v mišljenju.

Tako razmišljanje lahko človeka notranje razjeda dolgo časa, rekel bi podzavestno (čeprav res sovražim to besedo, odkar mi je psihiatrinja povedala, da kaj takega ne obstaja in sem z razmislekom prišel do sklepa, da podzavest res uporabljamo kot nekega rezervnega krivca). In potem enega lepega dne izbruhne, sprožilec je pa lahko nekaj navidez čisto drugega (npr. težave v ženini nosečnosti, ki si jih mogoče samo projiciral ali povezal z lastnim otroštvom).

Ok, če si zadnja dva odstavka preskočil, ker se grem Freuda in nakladam bedarije, imaš verjetno čisto prav. Mogoče sem samo gledal preveč filmov. Je pač samo razmišljanje še enega očeta z določenimi podobnimi izkušnjami.

Saj Berto ve, da ni kriv za to, da ga je mati zapustila...
Njega muci to, da se ni zanj nikoli potem pozanimaa in ga nikoli obiskala.
Ce bi Berto sprjeel preprosto resnico, da z njim ni nikdar v zivljenju hotela imet nobenega opravka, kar je s popolno odpovedjo tudi dokazala, ne bi vec trpel za bolecino zavrzenosti. In bi blo konec pricakovanja in sprasevanja, zakaj.
Tako da v resnici sploh ni nikoli sel skozi do konca skozi bolecino zavrzenja, tega ni prebolel. Da bi lahko prebolel, mora še sam zavreci to osebo za vedno, ji odzeti sicerjsnji normalen pomen besede 'mati' in z njo opraviti an ancin, da se ga ne bo njeno dejanje nikoli vec dotikalo, ker, nazadnje je ona bila res samo telesna posoda in nima z njim nic vec.

Tu se strinjam (2. stavek 2. odstavka mojega prejšnjega posta).

Berto bo to gotovo razumel kot razumen predlog in možno rešitev. Mogoče ni edina, ampak je vsekakor najbolj očitna.

Ja, res nisem za to, da se o Bertovi zadevi govori enako kot nekateri klerikalci govorijo zrtvam zlorabe, da so bili njihovi storilci itak neozdravljivo moteni ali bolani, zato jim morajo oprostiti, ker da je odpuscanje kljuc do osvoboditve  :o  Psiholoska znanstvena resnica pa je drugacna : preko bolecine je treba iti, kar pa ne gre brez odlocne obsodbe takega groznega dejanja, kot se je zgodilo Bertu in osvobodit se ne more brez popolnega odmika od te osebe. 

Lepo ste napisali in vsak ima v mojih oceh po svoje prav. Resnica je vedno vecplastna.
Prav imate, ko pisete, da nisem v vezi z njo vsega razcistil...V bistvu zato, ker nisem imel potrebe. Dobil sem novo mamo (v bistvu je zame edina prava mama), ki je zame skrbela, kot prava mama. Na zacetku je bilo tezko, spomnim se pri svojih treh letih, kako mi je oce dopovedoval, da je sedaj to moja nova mama in kako sem to takrat tezko sprejel...
Predvsem me je vsake toliko mucilo ozadje celotne zgodbe, pa tudi ona sama. Kaksna je, ali ima se kaj otrok, kje sta moja druga dva stara starsa...Veste, nobeden iz tiste veje ni z mano navezal stika, razen njenega brata dvakrat...
No, do nje seveda ne cutim nicesar in ce bi prisla potrkat na vrata ji prav gotovo ne bi padel v objem.

Ceprav nic ne cutim do nje, se vsakic ko se odpre ta tema, odpre malo tudi stara rana... In strinjam se, da jo moram odpisati in jo tudi sem...Kolikor se da...  100% pa ne gre...Tisti 0,1% pac ostaja...
SmokyBoy, Martinca,Petracka, Trzinka, Slavka, MucaMaca, Suzy in ostali, hvala vam, ker delite z mano vase misli. Mi pomaga.

Berto, takole je moje laično mnenje, govorim čisto iz sebe....Mislim, da bi to marsikoga mučilo kar muči tebe, mene sigurno bi in bi se spraševala o preteklosti, o njej in tisto najbolj zoprno vprašanje "Zakaj?"
Zanimal bi me samo vzrok in nič drugega in potem bi verjetno počistila z vso preteklostjo....Verjetno bi se kar sama odpravila na njena vrata, pozvonila in jo vprašala....
Morda bi potem lažje zadihala in vedela pri čem sem...je pa res, da se tak spomin in dogodek vtisneta globoko, morda se tega ne zavedamo in pride za nami kasneje v življenju....tako kot je tebi v tem času...

To je samo moje razmišljanje :rozicodam:

In tudi resnica. Ves, tja ne grem trkati, ker nocem odpirati ran. Mislim, da bi s tem lahko prizadel tudi mamo, ki je skrbela zame vsa ta leta...Ne vem kako.bi to razumela...Ni tako enostavno...
Ma v bistvu mi gre prav dobro brez nje...

ti sam najbolje veš...

zase vem, da bi šla, ker bi pač hotela počistiti s preteklostjo in verjetno bi tudi "mama" razumela, saj te ima rada in ti njo in z biološko mamo nimaš nič...saj ji nebi skočil v objem in čutil povezanost...vprašanje pa , če bi sploh dobil odgovor....

hja, težke so te zadeve....lahko je govoriti, težko pa storiti....te čisto razumem...

Berto  :rozicodam:, včasih pa je potrebno rano tudi odpreti in očistiti, da se lahko zaceli. Saj verjamem, da ti gre brez mame prav dobro, saj si vendarle odrasel in uspešen moški...a v tebi je tudi "mali Berto", ki ga mučijo ta vprašanja "zakaj" in ki si želi, da bi ga mama vendarle imela rada.

Morda se nekoč le odločiš in razčistiš s preteklostjo, kajti le tako se ti bodo prenehala porajati vprašanja "zakaj".

Saj vem Slavka...Ma po pravici povedano...Kaj pa ce je v ozadju kaj drugega...Kaj ce ji moji starsi niso dovolili stika z mano? In da so mi lagali vsa ta leta...To bi me sesulo...Da bi izvedel drugacno resnico in da bi oceta, ki mi predstavlja najvecjo oporo v zivljenju postavil na laz....Ceprav je verjetnost majhna, obstaja tudi ta moznost....Mislim, da bi se mi podrl svet...Morda tudi zato ne drezam...Vem pa, da bo nekoc zagotovo vsr razcisceno...Prej kot slej.

Oj Berto,

tudi jaz sem s tabo. Razumem tvojo razdvojenost in željo, da bi enkrat spoznal tudi drugo plat in imel možnost, da si ustvariš svojo resnico in sestaviš svoje življenje. Prav gotovo te bo ta misel spremljala tudi vnaprej, zato ti želim mnogo notranje moči, da se boš znal soočiti z realnostjo, pa naj bo taka ali drugačna. Kajti kot sam razmišljaš je vse možno.

Poznam primer družine, kjer sta se oče in mama ločila, ko je bila hčerka stara leto dni. Grdo sta se skregala, pravzaprav sta obe družini prekinili vse stike in oče ni nikoli "uradno" videl svoje hčerke, pa čeprav je večkrat govoril o njej in jo je od daleč spremljal. Nobeden ni razumel zakaj tako močna in globoka zamera med njima. Vsi smo se spraševali zakaj ne stopi v stik s hčerko, kakšno bol skriva, česa se boji, ker se nam je zdel po drugi strani čisto v redu človek - skrben, delaven, čuteč... vendar ga ni nihče (vsaj mislim) direktno vprašal, zakaj se tako obnaša. Tudi vnukov se je veselil, čeprav je ob tem dodal, da jih verjetno nikoli ne bo videl. Potem ga je nekega dne zadela kap...

Življenje je res neverjetno...vsak ima svojo zgodbo in svojo bol. Srečno in držim pesti zate!

Ja, seveda obstaja tudi ta možnost... in te popolnoma razumem, da te je strah. Jaz kolebam z vprašanjem za eno veliko manj pomembno zadevo ravno zaradi tega, ker se bojim odgovora...  :seznojim: Pa me izredno mori in vem, da bi bilo veliko bolje, če bi se soočila z resnico, pa kakršnakoli bi že bila.

Vse ob svojem času...ko bo stvar dovolj "zrela" bo dosegla novo stopnjo...očitno je sedaj še v fazi razvoja.

Vedno bo prisotno vprašanje, kaj če......in popolnoma razumem tvoj strah....
To so boleče stvari in ne želiš si podreti neko zaupanje, neke temelje....
Ko boš pripravljen na resnico,  jo boš tudi zvedel...res pa je, da te bo do takrat še vedno razjedal dvom...

V življenju je vedno tako......, če ne naredimo koraka, ne bomo nikoli izvedeli  :kiselnasmeh:

Berto, ja te stare, pozabljene (oz. odrinjene) zadeve, slej ko prej butnejo ven.
In takrat je čas, da se odločimo kaj z njimi.

Tudi jaz imam nerešene zadeve s svojimi starši. Ampak nisem še našla ustreznega
oz. delujočega načina, da jih predelam.
Že dolga leta je to v meni in ko se odpre začnem praskat. Samo se poglablja, se odmika
od mojega dosega. Včasih mi pride, da bi prekinila stike, da bi pozabila, ker boli.
Pa ne gre, to so moji starši, jaz jih imam rada, in tudi oni mene. V to sem prepričana.
Samo tudi zaradi njihovega načina(čeprav so pač mislili, da je prav tako, ali pa
drugače niso znali), jaz danes trpim. In ne, nisem zamerljiva do njih. Čutim samo žalost, nemoč,
razočaranje. In večno vprašanje, kaj sem storila narobe, da je tako.  :'(Zakaj ne morem preprosto
stopiti pred njiju in jima povedati svoje občutke, strahove. Najbrž tudi zato, ker nisem prepričana, da
bi me razumela, in da bi šlo kaj na bolje.
Še vedno čakam na kak znak od znotraj, da je zdaj pravi čas.

Zato ti želim, da bi lahko pustil zadevo, da dozori. Morda mora res čas prinesti svoje,
da se porodi v glavi fiksna ideja, kaj storiti.
In kakorkoli se boš odločil, vedno imej sebe pred očmi. A si želiš, da se tako zgodi.

In ti zase veš, da si edinstven, pa če razrešiš to, ali pa ne. Kar boš storil bo prav. :oki:

Vso srečo. Potem, na koncu pa mi zaupaj recept.

P

Tako zelo jo opravicujes. Jaz mislim, da nic cudnega ne bi blo, ce bi ji pokazali, da nocejo njenih stikov s tabo, saj je bila ta zenska tebi smrtno nevarna in danes ne bi bil vec ob njej ziv! Ona te je izpostavljala smrtni nevarnosti z njenim zanemarjanjem in iz tega razloga so zate celo zivljenje skrbeli drugi, poleg tega si tocno zaradi travme zapustitve danes tudi psihiatricni bolnik, ceprav se zanemarjnaja ne spominjas! Pa pustila te je 2 uri v avtu na vrocem in cisto lahko da imas na zivcih in mozganih od dehidracije od takrat posledice, pa si zato bolan. Zato bi bilo od tebe zelo cudasko zameriti ocetu, ce bi se oni takrat res tako odlocili. Vendar tega ne verjamem : ta scenarij si izmisljujes zato, ker še vedno vse do danes nikakor noces verjeti, da si bil zanjo vreden toliko kot nula  :kiselnasmeh:  In da te ne mara. In sanjas, da "morda to ne drzi!"   Poleg tega si bil polnoleten in ce bi bila mati na mestu, bi te sama takrat obiskala, pa te ni...

Pa tudi ce bi ti mati sama to rekla, da ji niso pustili, bi bila to lahko cista laz, ker od zenske, ki svojega otroka zanemarja in ga veckrat pusti v smrtni nevarnosti, noben normalen clovek ne sme pricakovati  govorjenja popolne resnice in mora njeno vsako besedo jemati z rezervo.

Sanjas pa na veliko, kako ona ni nic kriva, skusas jo opravicevati in sumis krivde za njeno zavrzenje kar vse druge ljudi. Zato tudi cakas in cakas, vzdrzujes tvojo lastno iluzijo o njeni "boljsi podobi," ker se tako zelo bojis do konca dobesedno pohojen, ko bi ti ob resnicnem obisku na domu tresnila vrata.  Zivljenje gre mimo, ti pa ne storis nicesar, ne gres do nje, ker se prevec bojis ob njeni nevsecni reakciji na pragu zavreci njen svetniski sij, ki ji ga sam venomer brez vsake najmanjsje upravicenosti nadevas.

Ta svtniski sij ji nadevas zato, ponavljam ze v tretje in zadnjic in ne bom nikoli vec, ker itak nisi razumel  in verjel, torej delaj po svoje in s v to ne vtikam vec  : ker še vedno ne mores niti sprejeti in še sploh nisi zacel prebolevati, da si zanjo bil zadnja smet, in da s tabo nikoli ni hotela opravka in da te je za vedno zavrnila.  To ti dokazuje celo zivljenje s popolnim ignoriranjem. Ti pa imas kot kak mazohist kljub temu blazno upanje , takso strasno upanje, da te sili v dvome o tvoih ljubeljenih starsih, ali morda  gre za nekaksno "skrivnost o pravem vzroku" njenega zavrzenja in ignoriranj. Pa je sprejetje resnice podlaga, da sploh kdaj od tega ozdravis, da postanes sploh kdja v zivljenju mocan, zdrav, brez tablet. Pa da ne govorimo, koliko so te tvoji ljubljeni odomaci razvajali, da si tak nezen, mehek in te vsaka sapica podre, da moras bit na tabletah. Ker so te tako milovali, zato si danes tak iz mehkega testa.  Bali so se zate. KOgar ne ljubijo, je tudi na tabletah in kogar prevec, je tudi.

 In dvomim, da bos v rimeru obiska pri njej dozivel tak razplet, kot si zelis, da bi ga.   Zivljenje ni neresnicni holivudski film s solzavimi custvenimi izpadi in eurekami in custvenimi katarzami ob snidenju sovrazne nezrele matere in  ubogega zavrzenega sina. Take zenske so npr. v Ameriki pristale v zaporu, ti pa fantaziras o tem da 'ni ako hudo mislila.' Ampak je kruto in trpko. Zna ti ona tresnit vrata, zna ti pa rect 'Kako si zrastel.' In kaksno rect in se izpovedat o vsem, morda pa je rs danes drugacna! Ampak ves kaksen je rezultat ? ISTO BO POZABLJALA NA ROJSTNE DNEVE  IN DRUGE PRAZNIKE, isto ne bos od njen nicesar imel in ves cas blazno trpel  in se sekiral in samega sebe zrl in namesto da bi bil jezen nanjo, vse sovrastvo, prav samounivalno spravil nase in sovrazil sebe in potem pa še povrh mogoce celo prti svoji navadi zajebaval svojo zeno, svoje otroke in svoje domace. Tega si ne dovoli.

Bojim se zate, ki si tak obcutljuv, ubogljiv in naiven, da bi dozivel custveno katartzo, custven spojite z materjo nazaj in za vedn ostal v njenih krempljih nesrece, ljubezni in odvisnosti, da bi mgoce izgubil razum, ker bi te znova razocarala. Da i moogce izgubil razum, da bin te morali odpeljat v bolnisnico, da zase ne bi vedell, zaradi psihoze. Namesto da bi postal moz, ki zna rect bobu bob in razmejiti DOBRO OD SLABEGA (kljub lastni krvi), bi skodoval sebi. In bi potem tvoji bliznji bili na skodi.

Jemlji moje pismo z rezervo, ki se blazno bojim vpliva matere, to je unicevalno in v cloveku, tudi odralem, povzroca unicevalnost. Saj bi blo vse ok, c bi bila tvoja prava mati ok. Ampak zal pa ti nisi kul, ne delujes prevec realno. in bi potem jezil tvojo skrbno druzino in druge. In bi prihajalo do nesoglasij. Ti bi najbolj trpel, ves razpet. Ker jaz nikakor ne zaupam v dobro srce te zenske, ker je dokazala, da ga nima! Zato pa tudi nic ne storis in ne stopis do nje. Da ne bi bil prizadet. To je oramba tvoje psihe pred izgubo razuma in padcem v morbidno depro zaradi razocaranja nad materjo. 

jaooooooooooo, martinca  ???  :o

Trzinka, resno  :seznojim:  jaz se pa bojim za Berta, da ga bo mati unicila ! Berto, to si ze dal skozi, ampak se ne spomnis, pred 2. letom. In spet si na tem, da se izgubis. Z vsemi stirimi se mocno zgrabi za zdrav razum in trezno pamet, da ne bos zaradi razocaranja padel v poglobitev depresije ali v psihozo!

Martinca,

ali res misliš, da je življenje samo belo-črno? Kje so vsi tisti odtenki, ki so vmes in v katerih se večinoma vsi nahajamo. Smo vedno samo 100% pozitivni ali vedno samo 100% negativni?

Melite, kaj pa je torej tukaj pri Bertovi materi lahko vmes? Zenska je nevarna tudi danes, da ne bo padle na dno, ce bo pokazala custva in spet sla.  Res ne vem, s kaksno lahkoto eni to jemljete. Mogoce mislis, Melita, da bi bilo kaj vmes v tem stilu : " O sine, kako si zrasel, 35 let te nisem sla pogledat, ma saj sem se samo malo hecala! Zdaj sem pa tu." :smehko:  Al kaj? Cesa jaz ne razumem?

Oj, Martinca, hvala ker si si vzela toliko casa zame in mi podala tvoje mnenje. Cutim, da mi zelis dobro in da na nek nacin preprecis kar se je tebi zgodilo. Morda se glede slednjega motim...
Ves, ni taka panika. Do rojstne mame res ne cutim nicesar, razen morda radovednosti...Tudi ce bi se izkazalo, da je bila resnica nekoliko prirejena, bi starsem oprostil , saj so zame storili veliko dobrega. Prav zaradi njih sem danes tako dobro situiran in izobrazen. Zato se nikar ne boj, ne bo me unicila.
Pac, zaenkrat nimam prevelike zelje brskati po preteklosti ker zivim za prihodnost.
Je pa res, da bom moral nekoc z njo razcistiti. Ma zagotovo ne bom nikoli imel z njo nekega pristnega odnosa. Biti mama ne pomeni le roditi, temvec tudi vzgajati in skrbeti...
Da ne bi izpadlo da me ta zgodba dnevno obremenjuje... Me ne. Zivim svoje zivljenje in zivljenje s svojo druzino.

Berto  :oki:

Aja, Berto, saj ti si pa izgleda cisto vredi, celo hladnokrven, samo malo si radoveden, dobro ti gre, vis kaj delajo tablete. Ne, mene moja mati ni zavrgla,  pa me kaj takega slisati vseeno iztiri, pretreslo me je, verjetno še koga, ki to bere. Ce si ti miren, pa sem tudi jaz. Upam da bos kaj porocal, ali si jo srecal, ali sta se kaj pomenla.  :)  Cce je ze tako, na izi, res krasno.

Že nekaj časa razmišljam, da je čas, da napišem kaj o svoji izkušnji. Od novega leta, ko sem postal član foruma in član "počenčkov" kot nekateri imenujejo nas na antidepresivih, se je v meni dogajalo marsikaj. Še zdaleč nisem preživel vseh viharjev, pa saj tudi nisem še obiskal vseh krajev svoje podzavesti. Nekako še nisem dozorel, da bi se soočil  z vsem, za nekatere kraje pa sploh še ne vem. Vem, da me v prihodnosti še čakajo viharji, upam le, da ne bodo prišli tako nenapovedani, kot se mi je to dogajalo lansko leto.

Občutki ob začetku jemanja ad-jev so bili....hmmm kaj naj rečem.. čudni ??? ? Od vrtoglavice  :o, do potenja  :seznojim:, do čudnih reakcij..od  :sesmejem: do  :jok:... Vmes sem bil malo  :unsure:, malo  :zalostno:, malo pa  :delirij:....

No, začetne težave so po približno mesecu uvajanja (vsak teden po četrtinko do cele tabletke 10mg) zvodenele in začela se je pot okrevanja. Ko je po letu dni ugibanj kaj se dogaja z mano (od raka, do tumorja, do težav s srcem ,ipd...) končno šlo na bolje, mi je postalo jasno, da je bila postavljena diagnoza pravilna. Človek se resno začne spraševati kaj me je postavilo pred tako preizkušnjo. In če sem bil na začetku prepričan, da je moje težave povzročil stres ob rojstvu otroka (operacija žene v nosečnosti, pomanjkanje spanca,...) sem počasi začel spoznavati, da je vir težav tudi drugje: v partnerskem odnosu. Vedno sem bil jaz tisti, ki sem reševal probleme in vedno jaz tisti, ki se je prilagajal. V vseh teh letih sem se tako prilagodil, da sem pozabil nase, na svoje potrebe. In čeprav je to večinoma ženski problem , se to očitno dogaja tudi moškim... no vsaj meni se je... Upam, da mi ne bodo začele rasti še joške...

Kakorkoli, odločil sem se, da moram v svojem partnerskem odnosu določene stvari spremeniti. Seveda take stvari niso nikoli enostavne, niti hitre. Največji problem je bil sploh pojasniti ženi, kaj bi rad, kaj potrebujem in kaj pričakujem od najine zveze. Na začetku se seveda s povedanim ni strinjala, niti se ni znala z mano pogovarjati. No, stvari so se zaostrile do take mere, da se je odnos za nekaj časa precej ohladil in sva živela kot tujca v domačih vrstah...Malo besed, malo dejanj...
Namenoma nisem hotel popustit ker sem vedel, da bom spet jaz tisti, ki popuščam in se vlečem nazaj. In čeprav sem v takem odnosu trpel sem vztrajal.  Zanimalo me je, koliko je sposobna narediti zame, ali se bo toliko potegnila nazaj in pokazala voljo, da se najin odnos spremeni na bolje.
Počasi, ma res počasi, so se začele stvari premikati v pravo smer. In čeprav še zdaleč ni idealno čutim, da se nekaj le dogaja. Da se je začela zavedati kaj ima in da ni vse tako neminljivo. In da se je za dober odnos treba truditi, nič ne pride samo. In upam, da ji bom nekoč dopovedal, da dober odnos temelji na ravnovesju daš-dam.
Moram povedati, da nisem obiskoval nikoli psihoterapevta, niti kakšne skupine za samopomoč. Zaenkrat moram reči, da mi gre dobro. Življenje se zopet vrača v neke ustaljene tirnice kot je bilo pred boleznijo. A opozorilo, ki sem ga dobil je še vedno vroče. In upam, da me bodo tirnice tokrat odpeljale v pravo smer.

Oj, bertič  :rozicodam:

tvoja zgodba malce spominja na mojo....Tudi sama imam težave v zakonu, saj, kdo jih pa nima :unsure:, če ne na začetku pa sigurno na stara leta. Če niso velike so pa včasih male  :kiselnasmeh: Kdor pravi, da se nikoli ne krega, ta ziher laže.
Tudi sama sem imela težave z zdravjem zaradi partnerskega odnosa, še vedno jih imam, ampak se sestavljam in dobro je, da si dojel od kod vse to izvira in začel delati premike.
Včasih je potrebno narediti oster rez, biti odločen, boli, zelo boli in obe strani trpita, ker sta prepričani v svoj prav...in težko se je spremeniti, če imaš vkoreninjene določene miselne vzorce....
Čeprav sem sama mnenja, da volk ne menja dlake, pa se pustimo lahko presenetiti in upati na boljši odnos...Pomembno pa je vsekakor, da vsak zase v srcu in glavi ve, kaj želi v življenju. Včasih to hitro spoznamo, včasih pa ne...vsekakor je potreben čas za kakršnekoli odločitve in korake....

Vsekakor je dobro, da imaš čas zase, si ga vzameš in se sprostiš, popolnoma sam...Sicer je včasih to težko, ampak gre...Treba si ga je izboriti in če je partner kolikor toliko uvideven , bo to spoštoval in ti pomagal..

Prepričana sem, da ti bo uspelo...le tako naprej  :oki:

Ja, Berto, kaj pa imaš proti joškam...?  :sesmejem:
Čestitam za tvoja spoznanja in premike. Pa še tako naprej ...  :clap:

Hvala, Trzinči.  :rozicodam:

A misliš, da bi mi pašale?  :P

Ne vem. Dandanes si ljudje marsikaj omislijo.  :kiselnasmeh:

No, če jih dobim bom vsaj ženo manj gnjavil . Hmmm zna biti, da bo potem nadlegovala ona mene  ???

 :smehko:

Berto pozdravljen :)
lepo si opisal svoje življenje in med branjem sem zasledila, da si bil skoraj vedno navajen mirnega, lepega življenja in vse je potekalo kot namazano. Veš pri čem se je prvič zataknilo? predvidevam, da pri tej želji po otroku. Ko si imel vse, samo nekaj je mankalo. neizgovorjene stvari in želje, ki te črvičijo. No pa si vseeno dobil kasneje punčko. Veš pa kaj je bil še problem? Da glede na to kako "dokaj popolno" življenje si imel, se je kar naenkrat pojavil strah in stres okoli še nerojenega otroka. Tudi če je materijalo bilo vse OK, tisti notranji strah, kaj pa če, kaj pa če ne, kaj bo, kaj se dogaja,... včasih se takih uprašanj niti ne zavedamo, niti jim ne damo kakše pozornosti. Seveda smo zaskrbljeni in upamo na najboljše, ampak zgleda do sedaj nisi bil navajen tega. Strah ali bo vse ok in strah pred tem kaj če se nam želja ne uresniči. Strah, stres, upanje, nekaj se dogaja, stalna napetost (zavestna ali nezavestna),... spremembe,... vse to vpliva na človeka. Za napad si že sam ugotovil kako in kaj je bilo. Tudi tempo življenja, stalna zbujanja, mogoče strah zakaj toliko joka, vse naše misli, vse vpliva na nas. To so v človeku nabira in enkrat poči. Vsakemu na drugačen način. Tebe se je lotila tesnoba, ki vem da ni prijetna. Tudi jaz se sprašujem zakaj jo imam, zakaj sem anksiozna, zakaj občasni panični,...? In nekako sem dobila odgovor, da zaradi malenkosti, ki sem jih pometala pod preprogo in jim nisem dala velikega pomena. Da sem bila OK, vesela, nasmejana, zgovorna, družabna in sem še vedno in da kljub vsemu imam vse to,... odgovor je v podzavesti. Bolj ko razmišljam več odgovorov imam, ne še vseh, bistvene pa. To je, da sem že od majhnega imela strah v sebi. Kljub temu, da sem pogumna punca imam strah. Strah, ki ni omembe vreden pa vseeno ko začneš razmišljat ugotoviš, da v določenih situacijah te kaj črviči in da te je vedno pred določenim situacijam ali pri določenim razmišljanju, ker kdaj tudi iz izkušenj predvidiš reakcijo in se psihično pripravljaš na njo. In potem še ta internet! Bolj kot bereš slabše je. En siptom za nešteto bolezni. Lepo je raziksovat in najdet odgovor, ki ga iščeš, vendar skoraj vedno najdemo vse drugo kot tisto, kar naj bi šli iskat. In spet strah, kaj če imam to, kaj če imam tisto,...takoj se ustavi! Tudi sama sebe morem velikokra ustavit, pa čeprav mi je tako fajn googlat. Ampak potem me spet preplavi tesnoba in strah in mi gre na jok, kaj pa če imam jaz to...
Upam, da ti tablete pomagajo in da narediš čimvečj zase in omiliš ali odpraviš nadlogo. Če ne drugega da se jo naučiš prepoznat in kotrolirat. Pa veliko se smej! :pomezik: Naravno zdravilo

Hvala, Dharma za te lepe misli. Lepo si napisala in v marsičem se strinjam. Veš, res je, da v življenju velikokrat spregledamo tiste majhne, na videz nepomembne pokazatelje, da nekaj ni v redu. In šele ko nas telo začne opozarjati začnemo iskati vzroke za opozorila. Po navadi jih iščemo tam, kjer so na videz najbolj boleče preizkušnje, najdemo pa jih pogosto v vsakdanjih majhnih problemih, za katere nimamo rešitev. Ali pa si ne vzamemo dovolj časa, da bi probleme rešili, ker se nam ne zdijo dovolj pomembni. Pomembnejši je uspeh in videz, kako nas vidijo drugi, kako dojemajo. In v tem načinu življenja velikokrat pozabimo nase na svoje potrebe.
Zadnjič mi je sodelavec povedal lepo definicijo potrosnistva : kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo z denarjem, ki ga nimamo, da bi impresionirali ljudi, ki jih ne maramo.

Kakor koli, svojo bolezen jemljem kot pozitivno izkušnjo, da nekaj pri sebi spremenim na bolje.

Berto se strinjam s soedolavcem  :kadim:

Ja, tudi jaz neglede na vse te stvari jemlem kot opozorilo, da zdej je pa res treba nekaj spremenit. Čisto kamot, si lahko vse te stvari razlagamo takole: ko je prišla prva težavica, je šla pod preprogo in mi smo šli naprej. Ko je prišla druga je tudi šla pod preprogo in mi smo še zmeraj šli naprej,...itd itd dokler nismo pospravili že en kup težavic, ki se nam niso zdele omembe vredne. Vendar, če bi se ustavili in jih pregledali bi vedeli, da je bil že davno čas, da nekaj spremenimo. Pa naj bo to način prehrane, odnos do ljudi, zamenjava službe,... bilo kaj. Ampak ne, nič nam ni manjkalo (teoretično), zato smo šli naprej. Tako si jaz to, malo za šalo, razlagam.
In zdej "ko pa smo tam kjer ni muh" je pa čas, da spremenimo način življenjenja, da gledamo, razmišljamo in delujemo drugače in boljše kot prej  :pomezik: Počasi, vztrajno z optimizmom pa bo  :oki:
Seveda govorim samo za stvar o kateri sva govorila v zgornjih postih. Vrjamem da je vmes še kup drugih stvari, simpotomov in dejavnikov. Ampak malo posplošeno za naše stanje, si jaz to predstavljam tako. Vrjamem pa tudi, da na kakšne stvari iz preteklosti nismo imeli vpliva, mogoče ga nimamo niti danes  :kiselnasmeh:
Ampak kot si sam rekel, vzemi kot izkušno, delaj na tem da brebrodiš zadevo in se iz nje kaj naučiš. Jaz sem en del prebrodila in se iz njega veliko naučila. Potem pa je nastal nov problem, ki se mi zadnje čase pojavlja. Nič več panike in podobnega, samo še občasno proti večeru močna aksioznost, ki drži še naslednji dan  :'( ampak tudi tej zadevi bomo prišli do dna, zastonj se ni pojavla, kajne?  :pomezik:

Ja, Dharma, nič se ne pojavi zastonj. Pa saj pravijo, da nič na tem svetu ni zastonj.
Vse ima svojo akcijo-reakcijo.

Pozdravljeni moji dragi sotrpini :)

No, po dolgem času se zopet oglašam... Seveda ne pričakujem aplavza, niti ne rdečega tepiha. Samo ponižno in potiho sem se prikradel skozi stranska vrata..
Sedaj je že leto in pol kar pridno papcam AD-je...In kar sem se pojavil na forumu.
In moram reči, da se, razen občasnih trenutkov tesnobe počutim dobro.
Marsikaj sem se v tem obdobju naučil o sebi in marsikaj o tem moram še sprejeti za resnico... Ja, začeti verjeti sebi je verjetno najtežji del spoznavanja sebe.
Veliko sem v tem obdobju razmišljal in marsikateri odgovor dobil prav na tem forumu. Veliko ste mi pomagali, še posebej Trzinka s svojimi izkušnjami in nasveti..Zato sem ti res hvaležen.. Hvala, Trzinči :). Seveda hvala tudi ostalim.

Tisto največje spoznanje, ki sem ga dobil, vem, sliši se oguljeno, je to, da moraš najprej spoštovati sebe, da lahko spoštuješ druge. Da pa sebe lahko spoštuješ, da si pomirjen sam s seboj, se moraš znati poslušati in uresničevati... Ni tako enostavno, ni pa nemogoče. Ja, potrebno je slediti sebi...

Skozi to spoznanje, se je mnogo popravilo tudi v mojem odnosu do moje partnerice... tisto, kar sem se prej trudil popravljati leta in leta, se je popravilo čez noč, ma res, dobesedno čez noč. :))

Razmišljam, da bi počasi ukinil AD-je... Sedaj sem že en teden na četrtinki... Počasi, tako kot sem začel z uvajanjem, bi sedaj poskusil z ukinjanjem...
Bomo videli...

Zavedam se, da je pot še dolga. Ma saj zato smo tu, na poti, da potujemo...

lp, Berto.

Berto, živjo! :rozicodam:

A veš kaj je najbolj zanimivo? Da sva se midva spoznala nekje drugje in jaz nisem vedela, da si bil tudi ti tukaj dokler mi nisi tega povedal.

Skratka ~ meni se zdiš odličen. :oki:

Prav zares.

Jaz tvojega pisanja takrat nisem spremljala, ker sem se takrat zaradi osebnih razlogov malo oddaljila od foruma. Sedaj pa spet vsaj malo *prečekiram* forum ~ vsaj na hitro.

Sem si pa potem prebrala tvoje zapise.

Ja, veliko si naredil na sebi in sem vesela zate. Res vesela. Mogoče tudi zato, ker sem tudi sama sedaj v mojem zelo uspešnem obdobju.

Se bereva in se, upam, da kmalu tudi kaj vidiva.

Lepo bodi!

Bertič  :poljubnjej: resnično sem vesela zate.... Ja, treba je priti do določenih spoznanj in narediti premik v tej smeri...Od nič ni nič, pravijo...in res je, treba se je imeti rad in spoštovati, potem se marsikaj spremeni.
Pomembno je, da si zadovoljen s seboj in svojim življenjem...in potem je tudi odziv ostalih drugačen. Nič nam ni z rožicami postlano, potuditi se moramo sami...so vzponi in padci, krize, stresi...ampak, poberemo se, če imamo željo in le malo volje, tudi če smo brez moči in obupani, gremo lahko naprej....stremimo k svojemu cilju, dobremu počutju in zadovoljstvu. In nikoli ne obupat. Seveda pa pride pomoč, spodbuda, podpora, lepa beseda, razumevanje od drugih vedno prav in nas tudi žene naprej, da nam stimulacijo, tisti zagon....

Kar se tiče zdravil boš videl kako bo...če si prepričan , da je to končno to  :oki:

Pa še kaj se oglasi  :rozicodam:

Bravo Berto ... prav lepo je slišati take zgodbe o uspehu, rasti, spremembah.
 :clap:

Res, hvala vsem  :-[....

Hvala za dozo optimizma Berto.  :)

Berto, daj mi malo povej kako si cutil to odtujenost pri ADjih? Strah me je te depersonilizacije... Tudi sam imam recept ze nekaj tednov na mizi za Asentro 50mg (moral bi zaceti s polovico, nato po 14 dneh cela), pa kar odlasam...

Prav neverjetno, danes dopoldne sem malce pogledala po imenih, kdo kmalu praznuje in ob tem pomislila: "Berto bo kmalu praznoval. Bog ve, kaj dela in kako se ima?" In glej ga zlomka, prav nekje v tistem času si ti pisal sporočilo. Če to ni telepatija....

Vesela sem, da ti gre dobro, in da se ti je uspelo najti ter se postaviti na noge v tako kratkem času. Takšne zgodbe nas vedno navdušijo. Le tako naprej!  :wav:

Axxo, jaz sem začel po četrtinkah... prvo teden eno četrtinko, drugi teden polovico in tako naprej do cele...
Vmes so bila obdobja depersonalizacije, a manjša kot če bi začel s polovičko...

Veš kaj, ko gledam nazaj je bila pot uvajanja naporna. Tudi sam sem odlašal z uvajanjem...Povem ti, čimmanj odlašaj... Na koncu se ti bo obrestovalo. Sicer ne vem kakšne težave imaš... Ma meni so AD-ji spremenili življenje na boljše... Je pa teba precej delati potem še na sebi... Kot sem tukaj prebral, AD-ji so le bergle-opora. Naučiti se boš moral hoditi sam....

Kar pogumno, tukaj boš vedno našel odgvore na tvoja vprašanja in stiske...

Vse dobro ti želim.

Melita, to pa je telepatija, haaaaa  :sesmejem:

Ja ne vem, če sem res taka zgodba o uspehu... Bomo še videli....:))

Zdravo Berto,

Hvala za tvoj odgovor. Pravzaprav ne vem kaj mi je, psihiater mi niti ni dal diagnoze ampak se je zgolj strinjal s terapijo nevrologa (Asentra 50mg). Tezave so bili panicni napadi, sedaj je ze dosti bolje (sem bil na obali en dan, po Ljubljani in to), vendar me mucijo fizicni simptomi. Bolecina tu, mravljinci tam, pekoc obcutek po obrazu,... Ni da ni :)

Najbolj me je pa strah stranskih ucinkov, ker trenutno lahko nekako delam, ce bi se pojavilo se vec stvari pa verjetno ne bi mogel in tega si ne morem privosciti :(

Axxo. Nočem postavljati diagnoze, ker za to nisem primeren. Spominja pa precej na moje simptome za generalizirano anksiozno motnjo...Tudi jaz sem tako razmišljam, opravljam vodstveno funkcijo v podjetju in tudi sam sem se bal, da bo kriza... Ti začni počasi uvajati po četrtinkah in stranski učinki ne bodo tako veliki...
Naj povedo še drugi svoje mnenje, da se boš lažje odločil. Jaz ti vsekakor svetujem, da začneš uvajati počasi..

Lep dan, Berto

Axxo... še jaz pristavim piskrček:

Postopono uvajanje AD prinese manj neprijetnih začetnih stranskih učinkov.
Toplo priporočam!
Lahko tudi po 1/8 pri teden ... in nato tedensko višaš za 1/8-ko :-)
Ob tem ne potrebuješ nobenih "pomirjeval" (Helex, Xanax) ... ker si OK in funkcioniraš.
V lekarni se kupi rezalnik tablet da se ne matraš z Olfa nožem (1 eur) ...

Za tesnobo je fajn protistrup redno vsakodevno sproščanje -
progresivno mišino sproščanje, dihanje s trebušno prepono ipd ...

Aslan in Berto hvala za odgovor. Z ADji se odlasam, bom se pa pri naslednjem obisku psihiatra posvetoval, ce lahko zacnem z manjso dozo, torej cetrtinka (Asentra so ze tako majhni tableti, da si ga ne predstavljam dati na 1/8). Ceprav vrtoglavico, tezke noge, omoticnost ze nekako obvladujem mi ni jasno zakaj me dostikrat pece koza na desnem licu ali okoli desnega ocesa (veka ali samo po robu veke). Nevem v kater kos simptomov to sodi. Alergija, anksa, kaj tretjega. Obcutek te pekoce mravljincaste koze me pa najbolj nervira verjetno zato, ker naj bi nekaj podobnega obcutili tudi bolniki z multipla sklerozo  :o ceprav sem na trenutke kolikor toliko v redu (brez vrtoglavice, omoticnosti, pekocega obcutka po licu, ustih in jeziku...).

Berto zelim ti vse najlepse!

Berto, tudi z moje strani vse dobro in seveda kar tako naprej  :wav:

Axxo, jz mam sicer zoloft, ampak asentra je itak njegov generik. In tud jz sm visala po cetrtinko in sem še tukaj :) Tako da kar pogumno!  Drži se  :rozicodam:

Kaj si mela od stranskih ucinkov?

Cau Axxo,

imela sem žive sanje, potenje; prve tri , do štiri dni se lahko počutiš tako kot da bi imel virozo, le da brez smrkanja in vročine. Določena (tvoja) simptomatika se ti lahko okrepi, ampak to izzveni.
V glavnem meni osebno resnično ni žal, da sem šla v to.

Drži se  :rozicodam:

Axxo, saj veš, vse je v glavi... Manj kot se boš bremenil s stranskimi učinki, manj jih bo...
Brez panike. Moji so bili poraščena ramena in trebuh, pa prsi so mi zrasle,.. Nič kaj takega :sesmejem:

Je že kdo poskusil prekiniti adje?  Kakšna izkušnja?
Lep dan, moji sotrpini.

Jaz, po enoletnem jemanju Prozaca pred dobrimi 12 leti, in ni bilo niti najmanjšega problema.  :)

Zatem je bilo moje razpoloženje še vsaj 5 let zelo dobro in stabilno. Potem je bilo nekaj nihanj, ampak nič kritičnega. Od leta 2010 je šlo pa samo še na slabše in zdaj sem že drugič na istem zdravilu. Deluje pa super, enako kot prvič.  :)

Hvala za deljeno izkušnjo :)

Paroxat sem jemala med 2007 in 2009 (končala z njim decembra postopoma, brez problemov, končevala po četrtinkah)... Vse do januarja 2013 brez večjih težav... Pa mislim, da tudi sedaj težav ne bi bilo, če bi bolj pazila nase. Sedaj jemljem zoloft, ki ga neprimerno bolj prenašam kot paroxat.

No, ta teden sem na nuli. Bomo videli kako dolgo bom zdržal ???

Porocaj, ker me psihiatrinja prepricuje, da ni odvisnosti (Asentra) in da ni problemov s prenehanjem... Jaz ji pa vse manj verjamem...

Morda ni odvisnosti v smislu, da bi moral dozo povečevati, ker bi se telo navadilo... V tem pomenu res ni odvisnosti.
Je pa odvisnost v tem pomenu, da se receptorji navadijo na serotonin, ko pa ga začne primanjkovati, se pojavijo stranski učinki. Ti navadno trajajo toliko časa dokler se telo ne navadi na novo količino.

Tako nekako sem nekoč, nekje prebral.

Drugače pa sem ena sitna driska, vse mi gre na živce in hitro vzkipim. Tako nekako izgleda moje prenehanje jemanja..
Upam, da bo kmalu bolje.

Poiskat naravne vire serotonina ... od hrane do prijetnih dejavnosti, športa ...
pa bo sitnoba hitr minila :-)

Hvala Asian.  :rozicodam: Prav imaš.

No, spet jaz. Tokrat že 5 mesecev brez adjev, tesnob in podobne nesnage.
Je pa zanimivo, čim nam gre dovolj časa dobro, hitro pozabimo,  zakaj smo morali skozi pekel.
Sam se trudim, da napak ne ponavljam, a včasih nas življenje s svojim divjim ritmom zvabi v kremplje, pa smo spet tam.
Ma dobro, življenje je borba in mi smo borci. Ne damo se.
Mi gremo, gremo, s puško na rami, v boj za svobodo, za kruh. :)
Skratka, da opogumim soborce, da se zaživeti spet normalno. Kar korajžno!

Berto  :oki:
Sam res ja takoj ko smo ok radi pozabimo kaj nas je vodilo na trnovo pot.
Ko začutim tesnobo se vedno vprašam,
kje ga spet biksam, a spet pozabljam nase,
a imam pozitiven imput ali so spet sam stresorji na jedilnku...
Hitr zavijemo na staro pot če nismo pazljivi ...
 :rozicodam:

Berto  :oki:, vedno je lepo prebrati tvoj zapis. Drži se in ne pozabi nase! :)

Berto, bravo!  :)


Kako zelo res. :unsure: Bi se morali bolj merkati.

Hvala Aslan, Melita in Lira :)  Mi Primorci pravimo : bomo cbali to balo do konca. Ne pomaga neč :)

Pozdravljen Berto !:)

Dva meseca ne jemljem več AD,jemala sem jih nekje 14 mesecev saj sem jih postopoma nižala in se je malce zavleklo ampak mi ni žal.Imela sem cipralex in mi je kar pomagal iz velike krize :).Moje počutje do zdaj je bilo stabilno sicer pride kak dan,ko sem malo bolj nerazpoložena ampak to vzamem kot nekaj normalnega saj noben človek ni vedno vsak dan razpoložen tako,da tega ne pripisujem posledici nehanja jemanja AD-jev.Če pa ne delamo na sebi oz.težavah,ki so se nam pojavile pa nam noben AD ne more dokončno pomagat,namreč vse preveč ljudi misli,da s tem,ko jemlje AD-je da so sedaj vse težave rešene ampak temu ni tako vsaj na dolgi rok ne.Ti samo pogumno naprej  :rozicodam:

Pozdravljena Lunica, točno tako tudi jaz razmišljam. Ne pripisujem vsake težavice anksioznosti. So pač dnevi, ki so boljši in dnevi, ki so slabši. Kot pri vseh. Dobro, edino Janni Rijavec, dobrotnik iz Trnovega. On je vedno nasmejan.
Ok, malo sem nesramen...
V glavnem sem vesel, da si se jih rešila, tudi jaz sem papcal cipralexe in ni mi žal.
Kaj naj rečem, drži se Lunica še naprej, pa piši še kaj. Vidim, da je dobro, da se piše tudi potem, ko pridemo iz krize ven. Če ne zaradi drugega, zaradi spodbude drugim.

Kako počutje, Berto in Lunica? Še vedno OK brez ADjev?

Še vedno ok :)

:oki: vesela zate!

Bravo, tudi mene to zelo veseli!

Zdravo, soborci Začutil sem, da je čas, da se spet kaj oglasim. Sedaj je že 3 leta in pol kar sem vzel prvi AD in dve leti kar sem vzel zadnjega. Seveda se je vmes marsikaj dogajalo, a za vzpodbudo ostalim, bolezen je premagana, pozabljena pa ne.
Morda sem postal bolj zatežen v smislu, da sem si postal pomemben tudi sam sebi in svojim potrebam, ma tako pač je. Ni zdravo, da se človek vedno postavi v vrsto in spušča naprej ostale.
Seveda, v slovenskih pravljicah se na srečnem koncu najmlajši sin poroči s princeso, najstarejši pa izgubi v gozdu. Evo, jaz sem najstarejši in varno sem prečkal gozd, princese pa mi itak nikoli niso bile všeč :)
Torej, pogumno naprej želim vsem vam, ki se z boleznijo še borite.

Berto BRAVOOO  :clap:

 :clap:   :clap:    :clap:

Pa tudi nihče te nima rajši zaradi tega, ker se postaviš na zadnje mesto. Nasprotno! Manj te cenijo.

Berto, bravo, me veseli zate. Lepo, da si podelil tvojo izkušnjo z ostalimi, v spodbudo tistim, ki so na začetku poti in oporo tistim, ki morda na pol poti obupujejo.

Lepo je prebirat take zgodbe.  :oki:

Meni je ta forum veliko dal, ko sem imel težave sam in tega res ne bom pozabil nikoli.
Hvala, Aslan in Mina  :rozicodam:

Uaauu Berto...car si.
Le tako naprej  :rozicodam:.

Hvala Srečkica, tudi ti si, carica :)  :rozicodam:
I

Kaj naj rečem, niti sam ne vem kaj. Imam potrebo, da spravim par besed iz sebe ven in pojma nimam, kje naj začnem....
Jutri grem na pogreb svoje rojstne matere, ki sem jo zadnjič videl pri dveh letih,  ko me je zapustila v avtomobilu na parkirišču pred trgovino.
38 let je nisem videl, pa čeprav sva živela ves čas v istem kraju. In jutri bom končno spoznal njen obraz... na sliki pred žaro...
Ko mi je oče povedal, da ima slabo novico, nisem vedel kaj naj pričakujem. Ko je spravil tistih par besed ven, sem začutil praznino. Do sedaj nisem vedel kaj pomeni, ko kdo reče  da je začutil prazino, no, sedaj vem. Verjetno večina ljudi plane v jok, ko izve, da jim je umrl kdo od staršev. Pri meni pa je bil občutek tako prazen, da nisem vedel kaj naj rečem. Dosti časa sem razmišljal o tej praznini in o tem kaj bi moral čutiti  pa tudi kaj sploh čutim...
Ugotovil sem, da ne čutim nobene zamere, nobene jeze. Preprosto mi je hudo za njeno življenje in njeno življensko zgodbo. Čeprav je ne poznam, si mislim, da če veš, da imaš nekje otroka in da nimaš prav nobene potrebe, da bi ga srečal, je v tebi nekaj zlomljeno. Nekaj, kar te dela čustveno otopelega...
Hudo mi je za njo in jutri se grem od nje posloviti.
Verjel sem, da jo bom nekoč srečal, vendar ne na tak način. Kakor koli, jutri se obrne nov list, oz. bolje rečeno novo poglavje.

Berto ... tvoj zapis je tako lepo opisal zalostno zgodbo.
Praznina ja ... tista praznina ki morda vedno je bila a jee ni bilo fajn cutit ker bi bolelo.
Delcek v tebi je ostal prazen ker nisi dobil kar bi moral v prvih 2 letih.
Tako lepo neobsojajoce in z razumom sprejemas tudi njeno zivljenje.
Ja prelomnica je ... naj bo snidenje in slovo taksno da ti pomaga zacelit del otroske praznine.
 :rozicodam:

Hvala da si delil z nami svoje obcutke.

Hvala, Aslan.  :rozicodam:

Berto,

Hvala, da si ta delček podelil z nami. Verjamem, da je v tebi obilo takšnih in drugačnih čustev, ki se jih ta trenutek niti ne zavedaš. Kljub temu, da z mamo nisi imel stikov, dovoli da ti izrazim moje sožalje.
Spomnim se, da si enkrat pisal o njej in razmišljal tudi o srečanju ...Kot vidiš vama to ni bilo namenjeno. Želim ti, da bi se jutri mirno poslovil od nje, in da to ne bi preveč poseglo v tvojo dušo in srce. Vse dobro!

Hvala, Melita :rozicodam: