FORUM Nebojse.si

Hello,

že dalj časa težave z anksioznostjo in bolestnim strahom pred izgubo nadzora. Zadnje čase se mi je začel pojavljati nov strah: da se bom začela bati ljudi, v smislu da me hočejo ubiti, poškodovati, zastrupiti...Odkar sem se pogovarjala z enim shizofrenikom, ki mi je razlagal svoje izkušnje: kako je mislil, da ga hočejo starši ubiti in kakšna grozljivka je vse bila, se bojim, da se mi bo meni to pripetilo. Ta strah je tako velik, da postaja že realen. Lahko se u sekundi postavim na njegovo mesto in začnem misliti, da mi hoče res kdo kaj storiti. Tega se ne bojim in vse to, ampak kaj če se bo ta moj strah realiziral do konca in postal psihoza? Skrbi me, ker včasih (odvisno od dneva), ko hodim po ulici in opazim, da nekdo gleda vame, postanem panična, roke se mi začnejo potiti, dobim občutek, da sanjam itd. Pa čeprav sem nasploh zelo družabna oseba, nimam problemov z navezovanjem stikov itd.

Pa še nekaj: zdi se, da imam tudi nekaj fizičnih znakov psihotika, ves dan mi piska in šumi v ušesu (prisluhI???), včasih nisem sigurna ali šumenje ne prehaja od zunaj ali mi le piska... grozno res. In večkrat s kotičkom očesa zaznam gibanje, ki ne obstaja ali pa vidim iskrice in pikice (halucinacije???).

Prosim, naj mi eden razloži čemu vse to. Ali se mi res meša? Ali so vse te misli in fizični simptomi povezani z anksioznostjo? Bi morala jesti antipsihotike?
Bila sem že pri psihiatru, ki mi je diagnosticiral GAD. Stara sem pa 22 let.

Hvala in vesele praznike!

Kolikor vem, se še noben ni nalezel psihoze. Sicer obstaja neka "inducirana" psihoza, ampak to se zgodi, če sugestibilen človek dalj časa živi s psihotikom in potem počasi začne verjeti v njegove blodnje. Taka "psihoza" hitro izgine, ko se "zdravega" človeka loči od psihotika. Itak pa ti očitno nisi te sorte, ker iz napisanega zelo jasno razločiš resničnost od njegovih občutkov.

Piskanje in šumi so verjetno znak anksioznosti, lahko pa bi bili kaki čisto organski problemi z ušesom. Iskrice in pikice vidi ogromno ljudi. Pikice so verjetno degenerativne "starostne" spremembe v steklovini, ki se z leti lahko zgosti. So popolnoma nenevarne in ne kažejo na nobeno bolezen. Imam potrjeno od okulista. Vsekakor pa nič od tega ni psihoza.

Mislim, da ti bomo vsi potrdili, da je tole tvoje pisanje čisto "šolska" anksioznost. Torej, nič skrbi, ne bo se ti zmešalo, imaš "samo" ankso.

Kako se kaj spopadaš z njo? Si dobila antidepresive? Jih jemlješ? Kaj pa sproščanje, šport?

Tudi tebi lepe in čim manj prestrašene praznike!

 :) kar nekaj nas je, ki imamo tinitus

Hejla,

na začetku GAD sem imela tudi take strahove. Kar naenkrat mi je bilo čudno se zavedati svojega telesa, ves ta strah, da bom komu kaj storila, nesigurna v tej "neznosni lahkosti bivanja" :) Spomnim se, da so ti strahovi vsi šli, ko mi je psihiater razložil malo čudno varianto psihičnih težav.
Namreč, na stopnji nič naj bi bila nekako uravnotežena psiha. Skrajno desno na tem parametru smo lahko mi z anksioznostjo in depresijo. Mi pretirano skrbimo, to postane že nekaka odvisnost, smo preveč pod kontrolo, stalno se zavedamo vsega, smo recimo controlfreaki. Skrajno levo pa so psihoze, prave psihične bolezni, ki naj bi bile nasprotje desne. Tam naj bi stanje bilo, da se sploh ne zavedajo nekaterih stvari, njihova zmožnost skrbi je nekako okvarjena (težko ponovim kaj mi je takrat rekel). Tam ni problem skrbi, nervoze, anksioznosti, ampak drugje, npr. nek drugi svet v njih.
Ti imaš torej s tvojimi strahovi stalno kontrolo, se zavedaš stvari (čeprav seveda pretiravamo, saj v tem je tudi problem), ampak dejstvo, da ustvarjaš kontrolo in nadzoruješ, naj bi po njegovih besedah bil ravno obraten pol tistemu, ko svojih dejanj ne more nadzorovati.

Meni je ta razlaga pomagala, nekako od tistega dne naprej nisem več razmišljala o tem, ker sem premagala ta strah. Mogoče je malo za lase prevlečeno ...

Hvala za vaše odgovore, mislim, da so mi pomagali pri razumevanju te motnje. Problem je tudi v tem, ker v šoli veliko poslušam o duševnih boleznih (psihozah) in potem sem tem strahovom še bolj izpostavljena. Čeprav realno (in tudi psih. mi je to potrdil) vem, da nisem "tip za psihozo", ker se sama sebe preveč zavedam.
Vseeno me moje misli strašijo. Preveč dobro se vživim v koži psihotika in potem za kakšno minuto začnem res misliti, da me kdo zasleduje, da me kdo hoče poškodovati itd... Pa čeprav ves čas vem, da so ti moji strahovi povsem nerealni, vseeno se "občutijo" realno.To je verjetno nekaj podobnega kot če bi si začela misliti, da imam raka. Kaj vi mislite o temu?
Pred nekaj dnevi sem spet bila pri psihiatru, tokrat drugemu. Rekel mi je, da imam GAD z paničnimi napadi pa tudi precej depresivno razmišljanje. In da mi res priporoča jemljati antidepresive (Zoloft). Ampak sama nekako sovražim misel, da bi jemala nekaj, kar vpliva na moje možgane. To nekako povezujem z uporabo drog. In kaj če se mi panični napadi po jemanju spet pojavijo? Nekje sem slišala, da če se ti anksioznost ali depresija po končanem jemanju ponovi, dobiš antidepresive za 2 leti. Če se ti drugič ponovi, pa za celo življenje. Upira se mi tudi misel, da bi jemala nekaj takega pri 22 letih. Pa čeprav vem, da bi bilo mogoče dobro.. Kakšno je vaše mnenje?

Shona,

AD ni droga. Je zdravilo. Tvoj zdravnik ima popolnom prav. Ne boš dobila psihoze. Od vseh strahov-tako močne  anksioznosti pridejo te hude misli. In ko imaš psihozo se ne sprašuješ, ker ne veš, da jo imaš.

Na tebi je ali zdravilo ali pa poslabšanje motnje in posledično padec v depresijo. Iz tega ven je pa dolga in zelo težka pot kljub zdravilo. Moje mnenje je, da prični jemati AD.


masi

Kaj pa kognitivno-vedenjska terapija? Čez en mesec sem namreč naročena pri psihologu. In če začnem jemati zdravila, kdaj je znak za prekinitev? Kako je (ponavadi) prve mesece po prekinitvi jemanja? Skrbi me tudi, da ko bom prenehala jemati tablete, se bom tako bala novih paničnih napadov, da jih bom dejansko povzročila.
Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljem, ki je v adolescenci šel kar skozi hudo depresijo. Tudi on je jemal antidepresive in jih po 1-2 mesecu prenehal vzamljati, saj se mu je zdelo "da ne občuti popolnoma nič". Kako je med jemanjem z drugimi čustvi (ne samo s strahovi), recimo z ljubeznijo ali pa energijo in koncentracijo...? Moja koncentracija je na žalost trenutno skoraj nična.
Vem,da so moja vprašanja malo butasta, ampak imam res vse mogoče pomisleke.  Že večkrat sem bila na tem, da pojem prvo tableto, ampak je vedno prišlo nekaj vmes (trenutno recimo to, da je pred mano izpitno obdobje; kako naj se soočam s stranskimi učinki oz. cel čas "oprezam" za njimi - kar vem da bi počela- in se istočasno učim?)
Res hvala za odgovore.

Draga Shona,

poskušam razumeti tvoj strah pred zdravilom. Po drugi strani pa iz tvojih zapisov tudi razberem zelo hudo stisko, ki se bo žal samo še poglobila. Samo od sebe ne bo minilo. Čestitke za KVT terapijo.
Poglej verjetno se zdravilu za ščitniški hormon ne bi odpovedala. Ne bi premišljevala ali ga vzeti ali ne.
Prav tako obolijo tudi naši možgani. Z zdravilom in psihoterapijo si na zelo dobri poti. Si še mlada in naj te ne skrbi, da bi zdravilo potrebovala celo življenje. Z ad-jem študiraš, veliko jih je na našem forumu ne samo diplomiralo. So magistrirali, imajo zelo odgovorne službe....tako da z ad-jem živiš normalno. Res pa je, da je poleg zdravila pomembna psihoterapija.

Z svojim zdravnikom se mirno pogovori o svojih strahovih.

Vse dobro

masi