FORUM Nebojse.si

Najprej lep pozdrav!

Imam težavo, ki se imenuje panična motnja. Hodim k psihiatru (dr. Rebolj) in odločil(a) sva se, da poskusiva brez zdravil. Naj najprej povem kako se je začelo... nekaj nenadnih smrti okoli mene, stres, nova služba, ko se je pojavil prvi napad panike (niti nisem vedela, da je to to) in sicer strah pred tem, da ne umrem, da ne zbolim, karkoli me je bolelo je bil ali rak ali prihaja kap...skratka veste kako to gre. Prihajale so misli, ki se jih je težko kontroliralo, strah, nemir, o ja tudi še kakšen paničen napad. Odločila sem se,da pobrskam in izvem vse o tem nepridipravu. Ker nisem vedela kaj mi je sem si pripisovala anksioznost. No, dr. Rebolj je diagnosticiral panični napad. In zdaj sem tu. Že od samega začetka se nisem pustila, da me to obvlada, čeprav je bilo težko. Najdla sem si še več hobijev, čeprav s težavo odhajala ven v družbo in bila z družino, ker mi prinaša veselje (razen ob redkih primerih, ko mi res ni bilo do ničesar). Skratka panične napade sem zreducirala na minimum, če pridejo minejo v sekundi (kar se tiče telesne simptomatike). Spim boljše in tudi jem. Sama sem si pomagala!
Me pa moti ena stvar. Čeprav imam apetit, tudi spim boljše, mi srce ne rabija več tako kot prej in se znam pomiriti, vem, da me ne bo kap in niti ne razmišljam, me non stop spremlja občutek, da bom znorela. Kar tako, brez telesnih znakov. Psiha? Strah?
Raziskujem kaj mi je. Imam shizofrenijo? Zadnje tri tedne mi je bilo mnogo boljše (brez enega samega zdravila), danes pa sem pomislila, kaj če bo to peljajo v shizofrenijo, bipolarno, nekaj strašnega!
In spet me je strah. Misli mi begajo, bojim se da ne bom dobila kakih prisluhov, prividov... v mestu sem videla enega, ki se je pogovarjal sam s sabo in se mi je kar zameglilo.

Je imel kdo tudi podoben problem?
Bi vseeno predlagala tablete?
Počutim se močno in mi ni do tablet, spremlja pa me ta neznosen občutek. Včasih se počutim tako izventelesno, samo zaradi strahu pred norostjo.

Mislim, da si pri dr.Rebolju v dobrih rokah.
Bil je tudi moj zdravnik.
Verjamem, da te bo znal pravilno peljat skozi proces ozdravitve.

Smrt bližnjih je dostikrat sprožilec anksioznosti, paničnih napadov...

Odlično obvladaš to, da se PANIKE ne bojiš, da jo znaš umirit.
Super in bravo. :clap:
Prav to je za marsikoga nepremagljiva ovira.

Občutek, da se ti bo zmešalo, občutek, da izgubljaš kontrolo nad seboj je TIPIČEN za naše težave.
In nič od tega se 100% ne bo zgodilo. (povedal Rebolj :))..piše tudi v strokovnih knjigah...

Imamo pač strašne strahove pred hudo boleznijo...hja mene je tudi na morju malo zvilo,
totalen strah pred epilepsijo...kar z nenada se je pojavil - me je nato Rebolj pomiril in
seveda naslednje dni ni bilo o "namišljenih epileptičnih znakih" niti duha ne sluha...
Torej PSIHA...in naše MISLI..in naši SCENARIJI....

Uporaba antidepresiva ni stvar a si dovolj močan ali ne.
Zdravnik presodi koliko je tvoja motnja potrebna tudi zdravljenja z zdravili.
Če si nesposobna funkcionirat v vsakdanjem življenju so zdravila vsekakor dobrodošla pomoč.
Prav tako če je motnja dolgoletna se prepleta z depresijo itd...
AD-ji niso noben strup od katerega boš odvisnica postala.
So zdravila, ki po kemični plati pomagajo uravnati kemično neravnovesje v možganih.
Torej so lahko prvi korak.

Drugi korak je psihoterapija in delo na sebi, spreminjanje napačnih miselnih vzorcev ali prebolevanje travm...vsak je individum, vsak ima svojo zgodbo...poznamo različne psihoterapije...
Lahko je za ozdravitev dovolj samo psihoterapija.

Če se čez čas izkaže da ni dovolj, da se napadi panike ponavljajo,
bosta verjetno vseeno uvedla jemanje AD-ja.
Prepusti se dogajanju..počakaj in boš videla kako bo.

Rebolj je vsekakor psihiater, ki mu sama zaupam in vanj verjamem.
In meni je pomagal nazaj do zdravja.
Sama sem imela panično motnjo in jemala AD-je leto in pol.
Dala sem skozi njegovo psihoterapijo - po principu kognitivno.-vedenjske terapije.

Drži se. Verjemi vase. Razmišljaj pozitivno.
Spremenila boš svoje življenje na bolje...

Putka pozdravljena in dobrodošla med nami !

Ne bom filozofirala in ti pametovala,se strinjam z vsem kar je napisala Aslan.
Rada bi ti samo povedala,da je pri nas čas k ozdravitvi počasen in velikokrat si mislimo,da nikoli ne bomo ozdraveli.Tudi sama se zdravim pri dr.Rebolju kot mnogi na tem forumu.
Želim ti vse dobro  :)

lp

Aslan hvala ti! Mnogim vzbujaš upe tule gor.

Z dr. Reboljem sva imela do sedaj le dve terapiji, ker je na dopustu. Sam mi je predlagal, da probava brez tablet, verjetno ve kaj dela. Sicer sem se strinjala in ubistvu sva obdelala le simptomatiko (toliko, da se ne bom bala) in mi je lažje. Ampak tistega dela, da ne znorim, še nekako ne verjamem. Sploh, ker se mi je telesna simptomatika zreducirala na minimum.
Brala sem malo prej, da se tule gor bojijo, ne da bi vedeli česa se bojijo. Razmišljam, da je to tudi pri meni in ker je za panične motnje značilna misel o norosti, sem verjetno prevzela ravno ta strah.

Včasih se mi nek čuden nemir naseli že ko gledam TV in počivam. Takrat si rečem : sedi tukaj in bodi srečna, da imaš čas zase in da se lahko spočiješ. Navijem si kak fajn program, nekaj pomirjevalnega in mi gre. Včasih vstanem in se lotim hobija, pelje psa na sprehod, mamo na kavo ali v BTC. Delam in se ne pustim. Če se mi misli vrtijo z brzino in jih ne morem ustavit, si zapojem kak komad. Pomaga  :sesmejem: .

Kadar se sama sebi ne zdim, da sem to jaz in se vprašam : ali sem to sploh jaz, si v momentu odgovorim : "ja ne, sosedova Micka je", se nasmehnem in grem naprej...takoj me mine. Volje imam za odvoz, ni mi težko zjutraj vstajat in počet stvari. Prej mi je bilo, zdaj več ne.
Samo ta hudičev strah, da se mi ne zmeša. Da bom kmalu prenehala dojemat okolico. Ta hudič me mori.
Ali je možno, da se res vse skupaj razvije v kaj resnejšega (kot, da ta situcija že ni dovolj resna  :P) ?

Putka nič od naštetega se ti ne bo zgodilo - verjemi mi ! Jaz tudi nisem mogla gledat tv,branje knjig mi tudi ni šlo najbolje od rok,sem pa brala trače in se tako kot ti sproščala z glasbo.Zelo dobro razmišljaš in odganjaš svoje težave,zato mislim , da jih kmalu ne bo več  :)

lp

bikica66 hvala ti! Vsak tak odgovor mi privabi nasmešek na usta. Jaz od nekdaj razmišljam pozitivno in se nikdar v življenju nisem pustila in ni vrag, da se bom zdaj.

Ali morda kdo ve zakaj kdo zboli za shizorenijo ali bipolarno? Je to v večji meri odvisno od genov? Sem lahko zatrdno prepričana, da bom ostala na svojih realnih tleh in ne bom odplavala nekam?
V moji družini (kolikor vem) nima nihče niti približno kaj takega ali še kaj lažjega (tako kot jaz).

Dr. Rebolj se mi samo smeji. Jaz pa mu pravim, da mu ne verjamem niti malo.  :P

Putka tudi jaz se ti smejim  :sesmejem:
Ne vem zakaj bi potrebovala dokaz da ne boš zbolela za omenjeno boleznijo.
Ne prebiraj tovrstne literature,ker v vsakem simptomu potem najdeš sebe .
Jaz sem tudi našla cel kup bolezni,katere raje nebi naštevala  :zardevam:,lahko pa ti povem,da razen utrujenosti in ostalih čisto življenskih tegob nimam  :)
Dohtar pa se ti bo še naprej smejal,ti pa mu začni verjeti  :oki:

lp

Ma Putka ti si ful faca. Res.
Že na začetku znaš ful uspešno pokazat roge paniki. :clap:

Jest mam zdej novo finto za odganjanje strahu pred boleznimi:
- ko berem forum potegnem občasno kake simptome nase in
   me popade strah pred čim kar prej sploh pomislila nisem. :seznojim:

- pa razmišljam: če ima on, pol imam zihr lahko tudi jaz?
  Odgovor je pri meni DA. (in rata me strah in že čutim simptome) ???

- pol pa si rečem OK Aslan: če je zadel Miha na Loto, boš zato zadela tudi ti?   
  Odgovor je NE.

Nauk: Če ima nekdo bolezen ali srečo ni to noben pogoj, da isto doleti mene.

Dobro razmišljanje.  :laughing:

Putka... :clap: :clap: :clap: Kot vem, ni šanse, da bi dobila shizo ali BPM, ker te lovita anksa in depra.
Jo imaš ali nimaš. Dednost je pa kar pomembna. Če je en v družini nekdo z tako zasnovo je kar veliko možnosti...na žalost.

Draga Putka, ful se dobro soocas z vsem, svaka cast!
Kar se pa tice shize in drugih motenj, pa le brez skrbi --- tvoji strahovi so del tvoje ankse in so za nas, ki imamo tovstne tezave totalno tipicni!!!

Drzi se in kar tako naprej!!!

Himiko

Ps Objem zate  :rozicodam:

Ojla,

evo se malce oglašam po parih dneh. Počutje je tako - tako. Službo imam neznosno naporno in stresno. Ponoči sem spet slabo spala pa mi je šlo že tako dobro. Nekako sem se sprijaznila, da morda vendarle ne bom znorela (čeprav me je še strah), mi je pa na trenutke vse tako zelo dizzy in koncentracija je na nuli. Moram 2x premislit predno se lahko spomnim čisto enostavne stvari. Upam, da je to zaradi nenaspanosti in da hitro mine.

Komaj čakam, da pride dr.Rebolj z dopusta oz. če je že prišel, potem komaj čakam, da se spet vidiva.

Vem, vem zna pomiriti, vliti pogum, vero vase.... :sesmejem:
Mislim, da pride zdaj enkrat nazaj.

Ja res je fajn. Pa fajn zgleda.  :sesmejem: :A)

Karizmatična oseba.
Zdaj se mu zihr kolca...

A je mel kdo občutek, da ima pooolno glavo in da niti besedice več ne more stlačit v njo?

Sem občutila tak feeling, ja.
Mislim da samo nekajkrat.

Meni absolutno pomaga CD vodeno sproščanje.
Karkoli, jih je več na trgu...
Odklopiš, se umiriš...se prepustiš in zaspiš v sladke sanje.

Če pa ne zaspiš si pa prijetno spočit po koncu..
Telo samo kliče k pretegovanju..prerojen si...

Thanks.
Jaz tudi tole mogoče drugič ali tretjič občutim. Mogoče pms in polna luna pripomoreta.

Stres povzroči napeto telo, nesproščene mišice...
Telo je zakrčeno pa se tega dostikrat niti ne zavedamo.
Hitimo..z mislimo smo že v jutrišnjih opravilih....
Telo nam z "čudnim počutjem" samo pove, da nekej ne delamo prav.
Nismo v ravnovesju s samim seboj.

Postoj, posveti se trenutku, umiri se...
Dihaj s trebušno predpono...

pripenjam en link, mogoče bo uporaben za koga

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1104-Ko_te_strese_stres.pdf

Arwen tole si super pripopala.

Skratka, jaz drugi dan spet boljše spim in se boljše tudi počutim. Paniko sem poskusila omilit s pozitivnim razmišljanjem, veliko sprehajanja in zniževanje stresa v službi. No, stresne situacije so, vendar si ne pustim, da me preveč tangirajo. Prisilno sem se tudi povečano družila s prijatelji in družino in mi je bilo fajn.

Tesnoba še ostaja. Predvsem zato, ker nevem v kak dan se bom prebudila.

Eeeeeeeee...kdo pa to ve?  ???

Jaz govorim o počutju  ;D.

aja  :-[; ma Putka, to bo pa itaq vsak dan boljše  :oki:

Huh, ko že misliš, da gre...

Včeraj sem imela kar fajn dan. Po službi sem šla na en fajn sprehod in pod tuš, vsa mirna in voljna.
Potem pa kar naenkrat...zvečer sem dobila močan panični napad, meglenje, strah pred izgubo kontrole, sem mislila, da se bom kar onesvestila in sem se morala kar precej koncentrirati že na samo požiranje sline. Žejna sem bila potem še celo noč in slabo sem spala.

Danes se mi vse zdi tako nerealno...v grlu me stiska in se mi zdi, da je vsaka mišica zakrknjena.

Včasih se mi zdi, da to nisem več jaz.

Nasplošno mi vse to ne povzroča slabe volje ali kakšnega depresivnega stanja. Le zaskrbljenost, da se izgubljam...

Kadar nekaj govorim mi seveda jezik teče normalno ampak mi je čudno. Zraven se poslušam, kot da mislim, da ne bom povedala tistega kar mislim, kar se seveda ne zgodi. Kaj se dogaja? Vse je tako nerealno. Se mi meša?

V začetku jemanja AD se zna sprožit kak panični napad kar tako....
saj se nekoliko poveča tesnoost in s tem strahovi...

Suha usta so tudi lahko stranski učinek.

NE MEŠA SE TI!!!..nič bat...
Samo občutki so smotani...bodominili...boš videla...

Aslan jaz nisem na AD!
Se je dr. Rebolj odločil, da bova poskusila brez.

To, da se mi med paničnim napadom ne bo zmešalo, zdaj nekako vem. Ampak ti občutki, ko že vse mine. Ti me skrbijo...ta mišična zakrknjenost in ta "nerealnost".

Sicer pa se včasih res počutim, kot bi bila na začetku jemanja ADjev. Vsaj kolikor sem brala o stranskih.

Ups..aja..ti si brez AD-ja...

Mišice telesa probaj sprostiti.
Vaja..vaja...vsak dan..zjutraj in zvečer....
In ne samo takrat k je že hudo.
Začutit moraš pravo sproščenost...brez napetosti..

Če je telo sproščeno ne bo paničnega napada.
Če se smeješ ga tudi ne bo.

Vem težko se je smejat pa bit relax ko maš feeling da te zapušča razum. ???

Hehe, ja brez sem brez.

Dejte mi povedat ali je ta občutek nerealnosti normalen za tako stanje? Ali mi to vzbuja strah?

Pa še nekaj...glede na to, da sem brez ADjev. Ali gre lahko to samo na slabše ali se stabilizira ali kako?
Ker sem bila zdaj cca. 20 dni kar cool. Nič paničnih, fajn spanec, apetit, koncentracija, vse ok. Potem pa tole. Pa, ko že misliš, da lahko kontroliraš.

Se mi zdi, da mam take travme odkar sem par dni nazaj brala članke o shizofreniji in ostalih motnjah. Pa že tako imam občutek, da se mi meša potem pa še tole. Pa tam piše, da imaš privide in prisluhe in samo čakam, da se bo kaj pokazalo in se travmiram. In potem tuhtam...mogoče to še vse pride?!!

Kako je možno, da se me tako močno prime, če se me v preteklosti nikdar ni?!?

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA.

ok po vseh teh prebranih postih ne dvomim vec, da js to osebo poznam ze vec kot dve leti :)

putka, ne bo se ti zmesalo, ko se bos nehala ubadat s svojimi simptomi in simptomi vseh drugih, ti bo slo sam na boljse. ker tisto kar odmislis, pocasi zbledeva. dolocene stvari pac vzames za svoje, tko kt so kasne ekstrasistole, mal vrtoglavice ipd. sej pa to majo tud ljudje z nizkim krvnim tlakom.

putka, najbolj cudno v tem lajfu mi je, da take stvari popadejo ljudi, kot si ti. odkar te poznam, si bla odprta, vesela, druzabna, vedno urejena, pripravljena za zur in smejanje, u glavnem pravi soncek. mogoce celo na nek nacin moja vzornica, kako postat urejena mlada dama :)

res je, da si se mi zdela ze pred dvemi leti na trenutke podobna men, kr naenkrat te je nekej picl, in nisi hotla it niti na kavo, ne nikamor.

me pa boli to, da te pogovor z mano spravi tok dalec, da se mores celo na forum logirat da se izpoves :( ker vidim da si se logirala v petek, torej nekaj ur po najinem srecanju...
mogoce trenutno res nisem prava druzba zate, vedi pa da sem ti vedno na voljo za pogovor, pa ne bove nc o men govorile...

ti si pa le v glavo poskusej vbit, da se ti ne bo nc zgodilo, da mas se celo zivljenje pred sabo, tko kt sm ti rekla, cez par let bosta s svojim imela srecno in lepo druzinco... skoda te je da tko razmislas, ker si lustna in nasploh vlivas velik energije v ljudi ki so okol tebe in te majo posledicno pac vsi takoj radi...

 :rozicodam:

Ja, občutek nerealnosti je tipičen za anksiozne motnje.
Je med naštimi znaki.

Zmaga je že to, da si 20 dni bila brez težav!
Ja pol pa spet zaniha...naše počutje..tesnoba..misli...
Ponvadi je kak sprožilec - lahko podzavesten...
Nekaj kar v sebi premlevaš, nekaj česar se bojiš, čustva se nakopičijo
in izbruhnejo ven na telesni ravni.

Ne beri o drugih motnjah.
Prepogosto potegnemo nase težave drugih.
Raje se posveti pozitivnemu načinu mišljenja..športu...sebi...

Tudi sama sem že večkrat za kak teden prekinila z forumom.
Ker sem imela enostavno polno glavo vseh simptomov..in bolezni, ki jih sploh nikoli imela nisem.
In pol kar čutiš na sebi vse to...ah te naše MISALI...res nas znajo čist zapeljat...

Hej Putka..nimaš SHIZOFRENIJE!!!
Pa tudi v Rebolja verjemi, in v njegovo diagnozo.

Tudi če si brez AD-ja se počutje lahko lepo stabilizira, normalizira.
Lahko pa se tudi poslabša in za takrat imaš aduta v rokavu: AD.

ne bo prslo. ker ce mas anxo s paniko, pol je to to. ce bi mela shizo, bi se ti simptomi od te bolezni zaceli, ne pa tale strah, kot ga mas ti skoz.
ko tkole panicaris, si poskusaj priklicat vse besede rebolja - od tega da so nektere reakcije pr ljudeh ze od pradavnine, do tega da se ti nau nc zgodilo, itd...

bemtis, k se mi srce trga k te tako poslusam :( k si mi ze odkar te poznam tok pr srcu, da me kr boli k vidim in poslusam kako se pocutis...

Joj ste me zdej nasmejale in pomirile, da sem se šla kar zjokat.

Zgubljena ti maš pa pm.

Eee res? Jaz, da nebi hotla na kofe?  :unsure: :P

Ma neee, mogoče te nism hotla fehtat za prevoz  :kiselnasmeh:

O frendice sta se našli.., lepo... :clap:

Punce dajta na OS, v klepetalnico ali msn za privat zadeve.
Da ne bomo Big Brotherji...

Brez zamere...

aslan, sva tud na osjih. oprosti ce se ti zdi da smetim tle temo, ampak res bi ji rada pomagala... ne pisem tle postov zato, ker mam ekshibistionisticna nagnjenja... mogoce js tezko pomagam komurkoli v tem trenutku, ampak vsaj poskusam loh dopovedat nektere stvari, kako jih js vidim...

pa ne me tko kregat, k js pol prec zamerim, pa sm jezna na cel svet, in tega vulkana v men ni vec mozno krotit, pol se mi pa blago receno sfu** :) k ce kej pricakujem od tega foruma, je vsaj mal vec strpnosti, razumevanja... al je res sam v predalu "druge motnje" mal vec miru? tam me se nben ni nikol tko napadu.
mah sej bom raj sam parkrat bolj globoko vdihnla, pa bo proslo ane.

Ne. ne sej je cool. Bova nadaljevali po tel. , v živo ali po pmih.

Aslan hvala ti za tvoje odgovore!!

 :D
Zgubljena sej je bilo le opozorilo, da ne bi čist not padle v "dvogovor"...
kera je kaj keri nekoč nekdaj rekla, pa kej je druga mislila itd...

Aslan :predaja:


 :rozicodam:

Resno hvala. Daješ občutek pomirjenosti! Skupaj z Zgubljeno sta dosegli, da sem spet prišla v svoje ravnovesje. Mišice mi popuščajo, osredotočam se na delo. Kako malo je potrebno!
Komaj čakam, da pridem domov in peljem psička na sprehod!

HVALA!  :rozicodam:

Ciao Putka. :rozicodam:

Mi2 se tud poznava, sicer se nisva vidle že kr dost let, but still sva skupi gulile ene klopi tm pa si metuljčke risale (a se še spomnš :sesmejem:).
OK, da ne bom preveč na privat prešla, bom zdele čist normalno komentirala tvoje poste:

Dobra si!!! :clap: Super ti gre!!
Ne poznam nobenga, k bi tko na hitr že tok nardeu zase in se tko dobr držu!!! Vidm, da maš voljo in moč bika ne putke!! :sesmejem:
Sam take stvari se dogajajo tud najbolšim, kadar je pač preveč vsega. Ampak zate sem prpričana, kokr te poznam in kokr te berem tle, da se boš zlo hitr pobrala od vsega tega in nam boš lahko samo za vzgled (sej men si že, glede na to, da se boriš z vsemi petimi, ne samo s štirimi :P).

Tiste misli pa kr lepo odmisl pa še naprej pridno hodi k Rebolju;)

Lp Mačica  :poljubona:

Ej spomnm se metuljčkov full pogosto :)) pa spomnim se enga lešnika za srečo  :laughing:. Zadnjič sm ga celo najdla v tisti svoji stari kovinski puščici in sem se full nasmejala. Nevem pa če se ga ti spomniš.  :P

Poljubček mačica, ma direkt na usta  :sesmejem:

Putka, jaz sem pa našla svoj profil v tvojem pismu. Vedno se mi zgodi neka nova fizična zadeva, zardi katere lahko umrem, se mi zmeša. Za razliko, da so to pri tebi hitro diagnosticirali, pri meni pa se je vleklo in sem tonila čedalje globlje, zdaj sem pa tam kjer si ne želi biti nihče. V tistem momentu, ko sebojiš svojih misli in bežiš od sebe.. :'(
Upajmo na najboljše :)

Hei DesertRose,

diagnosticirala sem si najprej kar sama, če bi čakala na slovensko zdravstvo, da ugotovijo kaj mi je, bi...

Upam, da bo šlo pri tebi zdej samo še navzgor.  :rozicodam:

DesertRose, tudi jaz ti želim, da ti gre samo navzgor!  :-*