FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, forumovci.
Spet se vam javljam, tokrat približno 2 meseca pred porodom. Moram vam povedati, da sem se osebno srečala z Vesno in bila vesela, da sva poklepetali. Vesna, hvala ti. Prosila pa bi tudi vas za vaše izkušnje in mnenja. Kar nekaj časa so me mučile nasilne misli, a sem se po pogovoru z vami in dr. Rejcem in dr. Reboljem pomirila, da so to le misli. Tako se mi je strah zmanjšal. Me je pa napadel nov strah. Kaj, če bo ta intenziteta misli naraščala? Namreč en dan so me vsakih nekaj minut ali celo sekund nadlegovale te misli in to je skrajno neprijetno. Kar vsiljevale so se mi, ko smo se vozili z avtom. Zdaj pa so me nakaj dni obiskovale večkrat na dan, danes zjutraj, ko sem se zbudila, pa je enih 15 ali 20 min kar butalo v meni. Zelo sem se prestrašila, da bom znorela. Potem je nekoliko minilo. A strah pred intenziteto ostaja. Popoldne, ko sem malo dremala, so se, ko sem se zbudila, spet hotele pojavljati. Moj je klical dr. Rejca, ki je rekel, da intenziteta ne bo naraščala in da naj med nosečnostjo ne jem zdravil. Prej sem jemala Asentro, pa mi ni kaj dosti pomagala, a takih misli ni bilo (bili so kakšni drugi strahovi, a ne te prisilne misli).
Zelo me je strah, da me bodo te misli popolnoma preplavile, ker se pojavljajo večkrat na dan (nekajkrat kot sem že napisala je bilo kar na nekaj sekund), da ne bom mogla funkcionirat in me bodo peljali v bolnico. Vsi pravijo, naj se zamotim. Saj se skušam, pa včasih vseeno kar pridejo. Sploh ne upam biti v brezdelju. Danes sem zaradi tega jokala, jezna sem, poln kufer imam tega. Prosim vas, napišite mi, kako se dogaja vam in kako se vi spopadate s temi težavami. Z okm-jem imam že vrsto let težave, a nikoli tako hude tako kot zdaj. Prej je bil le strah, pa če bi bil le strah brez teh misli, bi še nekako šlo, tako pa se bojim njihove popolne okupacije. Ni me strah izvršitve dejanj, ker vem, da se ne izvrši, ampak zgolj misli kot take me zelo ovirajo in se bojim, da me bodo popolnoma preplavile, kot so me danes za 20 min. Pravijo, da se proti mislim ne smeš borit, da jih moraš spustit skozi, jaz to delam, a misli bolijo, ker se pojavljajo za mojega nerojenega otroka. Upam, da se mi ne bo zmešalo. Vem, da je treba preusmerjat pozornost (to sem prebrala tudi v knjigi Stop Obsessing), a kako naj nehajo butat vame? Živim v nenehnem strahu, kaj pa če me popolnoma preplavijo? Kako naj se znebim strahu in teh misli? Kako vi to zdržite?

Živjo,

povsem razvidno je, da so to res, ampak res, zgolj obsesije. Sam se lahko popolnoma identificiram s tvojimi strahovi in mislim, da se lahko še mnogokateri človek, ki ima OKM. Ta 'kaj če' res udari hudo, ker nas udari na področju, ki ga težko obvladujemo.

Sam pa bi ti vseeno svetoval, da pomisliš na naslednje: na intenziteto tvojih obsesij žal pogosto ne moreš vplivati. Tako, da nikakor ni tvoja naloga, da predvidiš, kaj bi se lahko zgodilo. V prihodnosti se vsakomur lahko zgodi marsikatera neprijetna, celo grozna stvar. A na to pač ne moremo vplivati.

Sem pa prepričan, da je tvoj strah obsesija in ti res ni potrebno skrbeti. Si tudi v napetem obdobju in mislim, da bi lahko bila tvoja anksioznost odraz tega.

Sprosti se, uživaj v življenju zdaj in tu, pusti prihodnost.

Okm, kako pa se ti spopadaš s temi težavami oz. kako ne misliš na to, kdaj bodo prišle misli? Mene je strah vsak dan, pa se skušam ne bati teh misli, pa mi ne uspe vedno. Kako je pri tebi z intenziteto?

Koki,
popolnoma razumem kako se počutiš saj sem tudi sama preživljale strašanske muke zaradi teh misli ... takrat, ko so bile najbolj intenzivne si tudi jaz nisem mogla predstavljati kako se jih bom lahko kdajkoli rešila ... šlo je počasi, počela sem vse te stvari, ki si jih že ti zgoraj naštela: preusmerjala sem pozornost na bilo kaj drugega, zaposlila sem svoje misli na kakšne take stvari, pri katerih je potrebno bolj razmišljati, npr. zelo rada sem takrat reševala Sudoku, ki me je lahko čisto okupiral in so misli prenehale ali se vsaj zmanjšala na takšno stopnjo, da me niso preveč obremenjevale ... če te možnosti ni bilo sem v mislih pela, recitirala pesmi, štela, seštevala, odštevala, reševala kakšne enačbe in to se mi zdi kar dobra metoda preusmerjanja misli ... najbolj pomembno je pa to, da si vztrajna, vztrajna in še enkrat vztrajna, namreč misli ne izginejo kar čez noč ... dobro je že to, da veš, da se ne bodo uresničile ...

pri meni je bil sam potek odpravljanja misli takšen: najprej me je bilo kar najprej strah teh misli - to je bila najhujša faza ... potem sem uspela s temi preusmeritvenimi tehnikami zmanjšati njihovo intenziteto in se prepričati, da teh misli ne bom uresničila ... to je bil že kar napredek ... a ker so se misli še vedno pojavljale sem postala zelo jezna ... potem sem počasi sprejela dejstvo, da se mi misli še vedno pojavljajo, vendar da lahko vplivam na to, da ne bom pustila, da me vržejo iz tira ... to je nekako izgledalo tako, da ko so se pojavile, sem pustila (čeprav s strahom), da mi švigajo po glavi in naprej delala svoje stvari ... sčasoma se je strah zmanjšal in tudi misli so do neke mere prenehale ...

lahko poskusiš tudi z metodo paradoksne intencije, pri kateri si določiš določeno uro v dnevu in takrat namerno prikličeš te misli ter pustiš, da o scenarijih v teh mislih razmišljaš 10 minut ... nato prenehaj in preusmeri pozornost na kaj drugega ... dobro pri tej metodi je tudi to, da lahko, ko se ti te misli pojavije čez dan, rečeš: "Ok, bom o tem razmišljala ob sedmih zvečer" (pač ob tisti uri, ki si jo določiš) ... s tem ko bi sam priklical te misli, naj bi se z njimi soočil in le-te bi se pojavljale manj pogosto ...

odkar so se mi pojavile prvič je malo več kot dve leti in lahko rečem, da sem jih uspela spraviti na takšen nivo, da lahko normalno funkcioniram tudi, če so prisotne ... že več kot eno leto pa sem tudi brez tablet ... pojavljajo se mi z manjšo intenziteto in v manjšem obsegu ... nisem se jih še popolnoma znebila, največkrat pa se mi pojavljajo ko sem pod stresom, v stiski ...

držim pesti in bodi VZTRAJNA ... in pa kot je rekel okm_v:

Hvala, Noelle, za odgovor in nasvete. V knjigi Stop Obsessing sem prebrala, da je ena izmed tehnik tudi ta, da se posnameš 45 min na kaseto (scenariji teh misli) in nato to poslušaš večkrat na dan. Tako naj bi se strah zmanjšal. Ne vem, to se mi zdi grozljivo. Jaz vem, da se misli ne uresničujejo, strah me je, da bi me misli okupirale in ne bi mogla o ničemer drugem razmišljat, bi obležala v postelji, znorela in bi pristala v bolnici. Tega se bojim. Kako je tebi uspelo, da se nisi več bala, kdaj bodo misli prišle?

Noelle, ali si ti v najhujši fazi uspela kolikor toliko ustaljeno opravljati obveznosti? Katera zdravila si jemala oz. kdo te je zdravil (meni se zdi, da bom tablete morala jemati doživljenjsko, zdaj jih itak ne jemljem, prej sem jih več kot deset let - različne, ker se mi zdi, da nobene niso kaj posebej pomagale, a me niso dajale te misli, ampak drugi strahovi, ki niso bili tako grozljivi kot sedaj v nosečnosti).

Kako ti je uspelo tako naštudirat misli, ko si napisala, da boš o tem razmišljala npr. ob 7 zvečer? Jaz tudi če si to zadam, se mi zdi, da se mi bodo čez dan vseeno pojavljale te misli.

Res sem vsem hvaležna za odgovore.

tudi sama sem imela podobne strahove: da se mi bo od teh misli zmešalo ... včasih sem bila res že grozno obupana in nisem več vedla kaj naj, počutila sem se že čisto na robu tega, da se mi dokončno odrola ... pa sem vedno našla nekaj energije, da sem se potrudila še malo, nato še malo in še malo ... pa je šlo in so bili dnevi, ko je bilo bolje in misli niso bile tako pogoste ... takrat sem videla, da je lahko boljše in sem vztrajala z vsemi tistimi metodami, ki sem jih že zgoraj naštela ... mislim, da je vseeno s čim se ukvarjaš, da preusmeriš misli, poišči tisto, kar se ti zdi, da najbolj pomaga in to delaj ... vendar moraš biti potrpežljiva, namreč misli ne bodo odšle v enem dnevu, niti v enem tednu, tudi v enem mesecu mogoče ne ... pri nekomu to lahko traja pol leta, pri drugemu par let ... odvisno je od človeka ... poleg vsega tega preusmerjanja tudi čas naredi svoje in ne moreš prehiteti, ker tudi možgani potrebujejo nekaj časa, da spremenijo svojo taktiko ...

ne se obremenjevati s tem kdaj bodo misli prišle, ne razmišljati o njih in o tem kaj bo potem, ne preveč premlevati ... ko bodo prišle, bodo pač prišle in se boš z njimi ukvarjala potem ... vem, da je težko ne razmišljat o tem, ampak se potrudi ... od teh misli se ti NE bo zmešalo ...


ko je bilo najhujše sem še vedno nekako opravljala svoje obveznosti, vendar s težavo ... najbolj sem si v tistem obdobju želela biti sama, ker se tako najlažje prebijem skozi najhujše ... v tem obdobju sem tudi začela hodit v naravo in odkrila, da mi neverjetno pomaga ... tam so se mi misli zbistrile, sprostila sem se, tudi zjokala in težave so se mi zdele manjše ... z neta sem si potegnila tudi program "Attacking anxiety and depression", ki traja 15 tednov in je neke vrste KVT terapija ... vse to skupaj me je držalo pokonci ...

jemala sem Seroxat/Paroxat in mi je dokaj pomagal pri teh mislih; v začetku me je zdravil dr. Rejec, kasneje pa sem zamenjala in imam sedaj drugo psihiatrinjo ...


sama sicer nisem še izvajala te metode, ker se mi misli v tem času, odkar mi je psihiatrinja to predlagala, ne pojavljajo več tako pogosto in me tudi ni več strah ... drugače pa ja, misli se ti bodo verjetno pojavljale tudi čez dan, ampak takrat si rečeš, da boš o tem razmišljala potem, mogoče ti nekajkrat ne bo uspelo prestaviti teh misli na določen termin, ampak sčasoma bo šlo; traja nekaj časa, da se zverziraš ... zato samo vztrajaj ...

držim pesti zate  :pomezik: ter bodi potrpežljiva in vztrajna :rozicodam: ...

Noelle, najlepša hvala za odgovor. Kje pa si lahko potegnem ta program dol? Nekaj sem brskala po netu, pa ni bilo konkretne povezave na program.

Hvala, Vesna, za spodbudo. Kako si ti? Jaz sem se danes počutila čudno. Sicer misli ni bilo tako veliko, hvala Bogu, ampak sem se počutila odsotno. A poznaš ta občutek, kot da si nekje drugje oz. nisi pri stvari? To se mi je v preteklosti nekajkrat naredilo, vedno v stresni situaciji, pa prejšnji teden enkrat tudi. Ampak bolje to kot misli. Sem pa danes poslušala tvojo kaseto, ki mi jo je moj dragi presnel na CD. Moram priznati, da je kar v redu sproščanje. Potegnil mi je dol tudi tisti program, ki ga priporoča Noelle, pa ga še nisem uspela natančno pregledati.
 Kako pa se ti počutiš, Vesna in ostali? Jaz sem včeraj zvečer jokala zaradi teh strašnih misli, potem je bilo nekoliko bolje.

Poznam ta občutek, kot da si nekje drugje.. Poznam, zelo dobro.. In na žalost se ga še dobro spomnim...

Jaz sem kar ok, Koki, čeprav je res nekaj v zraku in čutim pri sebi in drugih, da je vpliv lune pa tudi sicer določene stvari vplivajo na nas, občutljivejše.. Lej, poslušaj kaseto večkrat na dan, upoštevaj vse, kar s(m)o ti svetovali, vmes pa se zamoti, zamoti s čimer koli in se veseli vsakega trenutka, ko nisi premišljevala o svojih mislih.

Ko jih ni, jih NI, Koki. Zakaj bi se še takrat ukvarjala s slabimi mislimi... To jemlje še zadnjo energijo, zato raje bodi takrat sproščena.

Mislim nate, drži se.

Vesna

no, fino da si ga dobila :oki: ... lahko najprej poslušaš kar lekcijo 10, ki je namenjena ravno tem mislim ...

boš videla, vse bo u redu ...

sicer pa sem tudi jaz zadnje dni nekaj čudna, malo me dajejo občutki nerealosti, ki že pojenjujejo ...

Uf, močna luna.Še zdaj se tresem.Tisto, česar te je najbolj strah, se ti vsiljuje kot realnost.Vsakdanja blaznost...paranoično doživljanje.Dvom ti jemlje energijo, moč, čas.Na koncu se bojiš samega sebe.Bom škodoval sebi?
Trenutno se počutim bolje.

Ne. Tega se bojiš, tega si ne želiš. Bistvena razlika  :pomezik:.

Lp.

Hvala vam za pomoč, res ste čudoviti. Brez vas in podpore partnerja bi mi bilo še težje. A mislite, da luna res tako vpliva na naše počutje? Prej nikoli nisem imela občutka, da bi. Res pa je v nosečnosti vse bolj občutljivo.

Kaj menite o tem, da bi rodila v ljubljanski porodnišnici? Imam sicer bližnjo porodnišnico, a tam bi bila varianta samostojne sobe, kjer bi bil lahko fant nenehno z mano, pa še psihološko indiciran CR bi mi naredili, da me ne bi bilo še bolj strah (tega bi mi verjetno naredili tudi v naši porodnišnici, mi je rekla ginekologinja). Sicer mi je ljubljanska porodnišnica nekoliko tuja, čeprav sem študirala v Ljubljani, pa še , saj veste, kaj bodo pa drugi rekli, zakaj tam rodim. Nočem okolici razlagat. Sicer se nočem s tem obremenjevati, pa vas vseeno sprašujem za vaše mnenje.

Jaz mislim, da ja. V vsakdanji folklori se med ljudmi, ki delamo z ljudmi govori o porastu nesreč, nemirnosti, agresije....v čau, ko je luna ''ta prava''.
Psihologi raziskovalci pa pravijo, da za to ni nobenega dokaza torej ni vpliva.  :ne:

Pa reči, da ti je ljubljanska porodnišnica bolj všeč ali pa da greš tja zato, ker je to moderno  :P. Kaj jih pa briga konec koncev  :sesmejem:.

Držim pesti za vse vas tri vpletene v srečni dogodek.  :rozicodam:

Danes zjutraj sem se zbudila z veliko tesnobo, bolele so me roke, v prsih, od strahu pred temi mislimi. Potem pa v jok. Moj je klical Rejca, ki pravi, naj se zamotim z miselnimi aktivnostmi, da tablete pridejo v poštev po porodu. Jaz pa ne vem, kako bom zdržala še 2 meseca. Saj tako grozno veliko misli danes ni, ampak jaz sem alergična na vsako, ki pride, pa še vem ne, kdaj bo prišla. Jokala sem se tudi mami, mislila sem te poklicat, vesna, potem pa sem se prisilila in odšla za dobro uro v knjižnico. Z mojim dragim sva kupila Laptop, da bi imela računalnik lahko vedno ob sebi in se zamotila. Res ne vem, kako se lahko na tak način živi. Saj so me mučili strahovi v prejšnjih letih, a ne tako strašni, sploh pa ne takšne vsiljive misli. A mislite, da je stanje takšno tudi zaradi nosečnosti, ko divjajo hormoni? Sploh si ne predstavljam, kako bo po porodu. imela bom grozen občutek krivde ob takih mislih in pogledu na dojenčka. Kako je vam uspelo, da se niste bali teh misli (vem, da niso uresničljive, bojim se že teh groznih slik in sploh ne znam odmisliti, kdaj bodo prišle - ali na 5 minut, ali na 1 uro, ali na 2 minuti). Ne vem, ali sem tako razvajena, ali pa res tako težko to prenašam. Imam poln kufer takega življenja in če po porodu ne bo boljše, če tablete ne bodo prijele, ne vem, kako bo z mano. Še ta dva meseca ne vem, kako bom preživela.

Vse bo ok....
Med nosečnostjo smo še toliko bolj občutljive, pa niha razpoloženje...
En kup strahcev se pojavi in vprašanj ko ČAKAMO na veliki dogodek.
Ja to je stresno...čeprav se tega lahko niti ne zavedamo...

Misli so "SAMO" misli.
Všeč mi je tisto: "o tem bom razmišljala npr. ob 20 uri in ne zdaj"....
Ja, načrtno se zaposlit z nečim kar zahteva naše možgančke aktivne.
Ni lahko, se pa da.

Dojenček prinese tolko radosti, da ne bo prostora za vsiljive misli.
Če se pa vseeno kakšna izmuzne, pa kot je prišla - bo tudi odšla.

Nato pa se le loti strokovne pomoči s polno paro.
Ne samo tablete, tudi kakšna KVT mogoče?
Fajn je za misli pošlihtat...z veliko vaje, z nekaj volje...pa bo.

Drži se naša bodoča mami!
Tok si že dala skozi, da bo tudi teh nekaj tednov en, dva tri mimo.

Po hudih napadih, ko se stanje umiri, in vem, da so bile to le predstave, si rečem, da bom bodoče morebitne vsiljivke uspešno nevtraliziral.Ne.Ne morem iz svoje kože.Pridejo hujše, grozljivejše misli.
Nedolžne predstave se spremenijo v dvom in posledično nastopi strah.Pred 10 dnevi sem zamenjal zdravilo.Prej sem imel Asentro, sedaj pa mi je predpisala Prozac.Sem sredi najhujše krize.Ko sem prenehal z Asentro (200mg) mi je po enem tednu začelo šumeti v glavi...nimam apetita, slabo mi je, .......!!!!!!!!! Če bi imel možnost bi si injiciral narkotik!
Pri meni misli izzvenijo proti večeru oz.zvečer (intenziteta je manjša).
Poskušam se pomiriti z mislijo, da je to posledica neravnovesja možganov...Predstave, predstave, predstave!!! Punca pravi, da je to posledica moje bujne domišljije.

Drži se.Lepo dete je na poti.

Prav je, da si šla v knjižnico, Koki.

In lahko me pokličeš.
Da boš vedela, da je in bo vse ok.

Po porodu bo boljše.

In boljše bo tudi jutri.

Vem.

Vesna

natanko tako sem se počutila tudi jaz - v najhujši fazi ... misli so se mi vsiljevale non stop, cele dneve, dan za dnem ... ko pa sem imela boljša obdobja pa sem se s strahom spraševala kaj bo, ko bodo spet prišle ... takrat sem in še vedno trdim, da je bila to ena najbolj grozljivih izkušenj v mojem življenju ...

ampak kljub temu mi jih je uspelo spraviti na tak nivo, da me ne obremenjujejo preveč ... zato verjemi, Koki, da BO USPELO tudi tebi ... mogoče zdaj, ko si v slabi koži, težko verjameš v to, ampak vedi, da SE JIH BOŠ REŠILA ... mogoče ne bo šlo tako hitro kot bi si mogoče želela, ampak vseeno vztrajaj, pri vseh teh metodah preusmerjanja misli, dihaj, sproščaj se, še pojdi v knjižnico, pojdi na sprehod v naravo ... karkoli ... sčasoma boš videla, da ti BO BOLJŠE ... bodi potrpežljiva ...

stiskam pesti zate :rozicodam: ... in ti seveda želim čim manj vsiljivih misli ...

Hvala za vaše odgovore. danes sem bila 2 uri in pol v knjižnici, pa na sprehodu, pa puding sem skuhala in si pospravila neke papirje, meditirala. Ampak se je tako zelo naporno ob teh mislih. Sprašujem se, kako zdržati tak napor dan za dnem, ko se kuliram, zadržujem solze. Kako ste vi zdržali tak napor? Če pomislim, da bi me to dajalo vse življenje, bi po moje shirala.

Koki,
 :oki: ... to je res super, da si šla v knjižnico, na sprehod in se zaposlila ... le tako naprej :clap: ... bodi ponosna nase, da kljub mislim počneš stvari ... nikakor ne smeš obupati ... in NE, ne bo tako celo življenje, vedno lažje bo; korak za korakom, dan za dnem ... boš videla, počasi bo boljše in takrat boš dobila še več moči in volje za naprej ...

Je pa res težko prebrodit dan, se mi zdi da bolniki v zadnjem stadiju bolezni pred smrtjo tako trpijo. Ali se samo jaz tako počutim? Ali so vam zdravila kaj pomagala? Jaz jih po dogovoru z zdravnikom zdaj ne jem, pa tudi vprašanje, če bi kaj pomagala (sem jih zamenjala že več v prejšnjih letih, pa ni bilo nekega učinka, a strahovi niso bili tako strašni, ker so bili druge vrste). Mi je rekel dr. Rejc, da bomo po porodu začeli streljati z zdravili. Kolikor vem, antidepresivi primejo po nekem času šele. Ali obstajajo zdravila, ki primejo takoj?

Predmet pretiranega strahu.Infekcijski material, igle, kri...V trenutku se pojavi pritisk, da se moram dotakniti te nesnage.Potem v mislih premlevam kako bi se lahko zgodilo (vsiljujejo se mi čudne predstave ).Ko te misli izginejo pa pride huda tesnoba, panika...Kaj pa, če sem to res storil!!
Sledi preverjanje (v mislih).Kako se je zgodilo (če se sploh je), kdaj ? Me je kdo opazil? So na roki posledice tega nespametnega "dejanja" ?  Dvom, dvom, dvom...
Zvečer misli izzvenijo.Bo tudi danes tako? Bojim se teh misli.Vsak dan.

Pozitivno razmišljat dragi moji!!! Bi rekel, če bi želel biti zloben...

Pa ne želim biti zloben, ker vem kako hudo je to...Koki..dobra primerjava z bolniki v zadnjem stadiju...

Povejte mi po pravici. Kako ste brez AD-jev in več mesecev zdržale tako agonijo, ko se ti nasilne krvave misli in slike vsiljujejo vsako minuto? Kako to preživeti? Dr. Rejec mi je najprej rekel, da po 7, mesecu nosečnosti lahko začnem z zdravili, zdaj pa mi je rekel, naj zdržim do konca nosečnosti. Kako naj to preživim, ko vsak dan vsaj 20-krat pomislim na smrt, ker ne želim več živeti. Še živali ne trpijo tako. Pa tudi, če bi mi dal zdravila, bi ti AD-ji prijeli šele po kakem mesecu (če bi prijeli, kajti v nosečnosti bi verjetno lahko jemala samo nizko dozo, ki nič ne pomaga)? Ali obstajajo kakšne tablete, ki primejo prej? Ali jih lahko jemljem že v nosečnosti?
Sploh pa me zanima, kako ste vi to preživeli, ali vas je tudi tako pogosto mučilo kot mene?
Pa še vem ne, ali AD-ji v 8. mesecu nosečnosti kaj vplivajo na otroka. Kaj vi menite?

Želim živet brez tega, ali pa umret. Sicer me celo nosečnost kaj daje, a tako grozno, kot me sedaj, me ni še nikoli.
Kaj naj naredim? Imela sem probleme z okm že več let, zamenjal mi je veliko zdravil, nič ni posebej pomagalo, a sem lahko normalno živela. To zdaj je pa akutno stanje. Ne zdržim teh misli!!!!!!!

Bolj kot boš o tem premišljevala, bolj hudo ti bo.

Vedi, da bo vse ok. Zavedaj se in probaj upoštevat vse, kar smo ti rekli...

Jaz sem ti povedala, kaj vse sem počela in če je bilo treba, sem to počela ves dan.

Ko pa je bolje, pa poskusi ne mislit o tem, kaj je bilo in kaj bi še lahko bilo ali bo..

Vse bo ok.

Zagotavljam.

Misli lepe misli, po porodu bo bolje, že zato ker bo živo bitje ob tebi - hočeš nočeš - spremenilo tok misli... Takrat pa boš videla, katera zdravila in če .. jih boš potrebovala.

Pomiri se, pojdi na zrak in dihaj počasi, poskusi se sprostiti..

Vesna

Vesna, hvala ti. Zgleda, da moram vsak dan začeti na novo in sploh ne misliti, kako hudo je bilo in kako še bo. je pa hudo. Le kako si ti našla moč za tako dolgo agonijo?

Jaz sem jih takole brez ADjev v hudi obliki doživljala nekje 3 mesece. Osebna zdravnica se pač prej ni odločila za zdravila. Potem se je, pa niso bila prava. Nadaljna 2 meseca agonije.
Potem takojšnja ukinitev AD-jev in prehod na druge (v drugi skupini, tokrat SSRI), ki ji je sledila moja popolna fizična dekompenzacija s pridruženimi močnimi napadi panike. Nato še nekje slabe 3 mesece boja s stranskimi učinki novih AD-jev....In potem voila-> po skoraj letu dni kalvarije je prišla odrešitev.
Zdržala sem s pomočjo tistih, ki me imajo radi (take ljudi imaš tudi ti). Kasneje vedenjsko- kognitivna terapija. AD-ji. Potem sem nekega lepega dne pričela upati. Se postavila na svoje noge. Shodila.

Danes, po 6 letih, mi ni žal za to izkušnjo. Sem precej močnejša oseba, kot sem bila včasih. Ko danes pride kakšna prisilna misel, se mi sploh ne da ukvarjati se z njo. Komaj jo opazim. In gre hitro stran.
Noben bav bav več. Isto bo pri tebi. Verjemi.
Sama sem ''umirala'' vsak dan znova, svojci in strokovnjaki pa so zatrjevali, da bo vse ok. Zlomka, res je bilo vse ok. Zato verjemi ''preživelim''  :pomezik:.

Lep teden ti želim.

Leonarda, občudujem tvojo moč. Upam, da sem tudi sama močna. A si ti medtem hodila v službo? Jaz sem na bolniški (zaradi ginekol. težav - zanositev), potem bom na porodniški. Prej sem bila okupirana s službo, potem pa kar naenkrat nič. Težje se je zamotit z miselnimi dejavnostmi, če nisi v službi. sicer bi morala delati mag. nalogo, pa bolj težko. kako si se ti zamotila?

Nič ne rabiš občudovat, ker si sama ista. Jaz tudi nisem vedela prej, kaj vse človek lahko prenese...Ampak bistvo je, da LAHKO. Boš videla, kako dober je občutek, da si bolj močna, kot si kadarkoli mislila  :pomezik:.

Vmes sem dokaj redno delala, ja. Pa končala diplomo. Zdaj pa prav tako delam mag. nalogo. Je pa problem pri OKM, da se rad zgodi ''perfekcionistom'', ki s(m)o radi miselno (pre)okupirani. Meni se je pojavil po stresnem delovnem letu, na dopustu. In skoraj vsakič sem med dopustom v malo slabši koži kot ponavadi (nič drastičnega sicer).

Drži se, vse dobro.  :rozicodam:
 

Tudi ti si močna.
Jaz vem in ti tudi veš.

Poskusi ne razmišljat o moči, saj moč dela tebi v prid.

Drži se,

Vesna

Koki..poskusi ne razmišljat o tem, da razmišljaš, da razmišljaš o vsiljivih mislih...nekako takole

malo heca more bit...

Decartes se obrača v grobu..on je namreč izrekel."mislim torej sem"..in začela se je civilizacija misli namesto civilizacija čutenja

Pozdravljena druščina!
Jaz se že pet let borim s prisilnimi mislimi in v zadnjih dveh letih tudi s prisilnimi predstavami.
Mene je bilo na začetku najbolj strah, da se bodo prisilne misli uresničile, da bom izgubil nadzor nad sabo, da se mi bo zmešalo...po pol leta agonije sem obiskal psihiatra, nato sem začel obiskovati KVT z vmesnimi pavzami in eno leto sem jemal seroxat. Seroxat mi je le delno pomagal, po moje mi je najbolj koristila metoda z preusmerjanjem misli ( ko se je pojavila misel, sem si rekel da bom o tem razmišljal čez pet minut- potem sem ta časovni interval podaljševal, trenutno sem prišel na več kot eno uro-seveda je za to potrebne veliko energije in vztrajnosti). Najbolj pomembno pa se mi zdi to, da če se prisilna misel pojavi, da je ne odganjša ampak jo sprejmeš ter si ponoviš takrat kašno pozitvno geslo..ne vem...to je samo prisilna misel, to se ne more uresničit ali pa kaj podobnega...Skratka po petih letih je stanje bistveno boljše...
1. strah pred prisilnimi mislimi in uresničitvijo le teh je skoraj popolnoma zbledel-zato Koki vedi da bo tudi pri tebi izzvenel in da se te misli nikakor ne bodo uresničile, ampak za to je res potreben čas in vztrajnost. Meni so tudi najbolj najedale misli in predstave o tem, da bom kaj naredil dojenčku ali otroku...ampak vedno sem se nekako prepričeval, da to ni možno, da so to samo misli in zdaj je strah skoraj popolnoma izzvenel.
2. intenziteta prislnih misli se mi je zelo zmanjšala.
Trenutno pa so moja največja težava prisilne predstave, težave s koncentracijo in pogosta anksioznost.
Prisilne predstave se kljub uporabi zgoraj naštetih metod nočejo zreducirat ( sicer mi je psihiater povedal, da imajo obsesije hierarhijo...in da so predstave kao najbolj trdovratne ampak meni nekako ne uspeva), proti anksioznosti pa se poskušam boriti z tekom in avtogenim treningom.
Prosil bi za nasvet, in sicer
za kakšno metodo, s katero se je kdo učinkovito spopadel z prisilnimi predstavami, z motnjami koncentracije in anksioznostjo ( avtogeni trening pomaga, ampak gre vse skupaj dokaj počasi ).

Hvala vsem že vnaprej. Drugače pa poskušajte uživati v vsakem dnevu, bodite čimbilj vztrajni in pogumni in verjemite, da vam bo uspelo. :)
Pozdrav 

Ne vem točno, kaj misliš s predstavami.. Jaz to pojmujem pod misel, saj je šlo pri meni za cel scenarij..:)

V akutnem stanju sem se osredotočala na križanke (res jih non stop omenjam, ampak to je edina stvar, ki sem jo par mesecev sploh lahko počela), in sicer par minut na dan.. Sčasoma pa sem se z jezo in besom, da imam vsega poln kufer .. , malo pomirila.. V akutni fazi sem tudi poslušala non stop pomirjujočo glasbo..

Kasneje (uh, precej kasneje) sem poleg sproščanja... in hoje ven (to je zelo ok, hribolazec)... predstave obračala v obratno sliko..

Najhuje pa je res, ko se ti v misli vsilijo najbolj težke misli, povezane z otroki... To boli.

Nasveta nimam, ker je ok vse, kar počneš, vsem (predvsem Koki) pa povem, da je najbolj pametno, da si čim dlje časa v okoliščinah, kjer so t. i. zdravi ljudje (ljudje, ki o motnjah še slišali niso) in da se čim manj o tem pogovarjaš. (na dan)...

Vse dobro,

Vesna