FORUM Nebojse.si

Po dolgih porodnih krčih se je rodila tema  :A)

Ob vsem vrvežu misli v glavi nisem uspela ničesar koristnega sproducirati, čeprav sem si silno želela. Še glede imena teme in pozicioniranja sem razglabljala cele dva dni.

Zopet je nastala zmešnjava občutkov in misli, s katerimi se neučinkovito spoprijemam.
Pred 14 dnevi me je terapevtka melce okarala, naj ne počnem samoterapij, ker mi škodijo. To je zgledalo nekako tako, da sem pozno zvečer, ko sem ostala edina budna, razmišljala, brala, pisala, se ukvarjala s svojo problematiko. Zvečer pa zato, ker imam samo takrat svoj mir in varnost in so možnosti, da mi kdo nepričakovano uleti v moj prostor, minimalne. Posledice tega mojega početja pa so bile v grobem te, da sem hodila spat v jutranjih urah, si zafurala bioritem, ki sem ga pred tem s težavo uredila, ter se seveda vrtela v začaranih krogih bolečine, žalosti, jeze, obžalovanja itd.
No, s težkim srcem sem se odločila, da bom njen nasvet upoštevala in sem ga res. Cel teden se ponoči nisem samotrpinčila, hodila sem spat "lažja", počela sem stvari, ki so mi všeč. Odločila sem se celo, da grem po dolgem odlašanju in prelaganju na fax. In potem pride tista sreda, ko me je močno zvilo in razštelalo.
Nisem mogla razumeti, kaj se dogaja.
Danes se mi svita, da je morda vse med seboj povezano. Torej, ker sem se prenehala ukvarjati sama s sabo, so se tiste misli in občutki nekje nabirali brez moje vednosti. Ker sem spustila prežo, je skočilo ven in me našlo tako zelo nepripravljeno, da sem izgubila kontrolo. Česar pa se v življenju močno oklepam.
S tem dejstvom se mi samo potrjuje prepričanje, 1) da moram biti vedno v pripravljenosti in nikakor ne smem dovoliti, da se kaj takega ponovi, 2) da sem pripravljena na vse samo takrat, ko budno spremljam vsako svojo misel in občutek. Ok, to mi vzame ogromno energije, ampak se mi še vedno zdi bolje, kot da se ponovijo sredini dogodki. Razmišljala pa sem tudi, da morda nikoli še nisem dovolj dolgo vztrajala v "relax mode-u" (kolikor mi pač to uspeva :-[), da bi videla, če sem lahko v redu na dolgi rok.

Uff.. to more bit pa naporno Libby? Jaz se ne bi strinjal s tem :kiselnasmeh:


Mislim, da je to precej bolj pametno. Depre/ankse/itd. nikol ne fašejo jebivetri, zmer mi, k vse preveč analiziramo, tuhtamo, se sekiramo za napake, itd. So, just relax, it's all good (http://yoursmiles.org/tsmile/black/t1610.gif)

Libby  :rozicodam:

Ja, te razumem...sem tudi sama (bila) skoz v pripravljenosti...na preži...s težnjo po nadzoru. In prav imaš....to je hudičevo naporno. Pobere veliko energije, ki bi jo lahko porabili za druge...lepše stvari.
In to, da imaš nujo skoz kontrolirati dogajanje...občutke... tudi ne prepreči tega, da se ti kdaj ne zgodi kakšen zdrs...zato je to v bistvu "Sizifovo delo".

Mislim, da je prav, da si nehala analizirati sebe in izvajati samoterapijo, če ti je to potem porušilo bioritem. Moja terapevtka mi je zadnjič rekla, da preveč truda lahko škodi in da ona kakšnemu svojemu klientu reče: "pa prenehaj se tako matrat..."  :kiselnasmeh: Kajti nenehno krpanje po svojih notranjih ranah lahko privede do tega, da so vseskozi sveže in nimajo možnosti, da se zacelijo.

Trenutno sem tudi jaz žalostna....v sebi čutim nemoč in to me potem spravi v solze...zato je moj post bolj ko ne zmedeno razmišljanje zmedene Slavke...a želela sem ti dat podporo in ti povedati, da si pogumna ženska, ki si dosegla že ogromnoooo in ogromnooo še boš :rozicodam:

Ta zmedena Slavka zna prav fajn pisat  :) hvala :rozicodam:


Mal me skrbi, da bo res še ogrooooomno za naredit.
Opažam, da sem trenutno trmasta mula, ki se upira premiku z mesta, ki ga dobro pozna in se ji ne ljubi več tvegati.
Terapevtki sem večkrat potožila, da bi rabila pavzo, pa sva komaj dobro začeli obravnavat ključne zadeve. Po moje me ima že čez glavo, ker se sukam ko mačka okoli vrele kaše. Ampak v resnici imam sama sebe še bolj čez glavo. Kok sem neumna. Hkrati pa po novem fantaziram o tem, da bi bilo pravično, da bi dobila vsaj denarno odškodnino od tistega cepca za plačilo terapije.  :mah:

Libby terapije so naporne, tako da je čisto normalno, da si utrujena. Jaz sem danes po delavnici in skupini tudi izčrpana, tako da ti zdajle nič ne zmorem napisati.

super, da si odprla temo  :rozicodam:

Ravno to delam tudi jaz...ko me terapevtka pripelje do momenta, ko naj bi zadevo pričela razreševat, se umaknem...Vendar ni s tem nič narobe...niti pri meni, niti pri tebi Libby. So zadeve, ki rabijo več časa, da dozorijo, da jih lahko predelamo....
In ko imam jaz same sebe čez glavo, si vzporedno tudi čestitam za pogum, da sem se sploh pripravljena spopast s tem....marsikdo se ne bi.

Zato Libby  :rozicodam: en velik  :clap: tudi zate....

umik ni možen? (t.j. stanovati kje drugje?)

Evo mene, še ena takšna  :oki:, in to prav v tem obdobju, da ko se približam zame očitno težki tematiki, izbruhnejo vsi drugi strahovi (za katere mislim, da sem jim vendarle že posvetila toliko pozornosti in moči, da bi lahko pomirjeni enkrat za vedno utihnili) in kao terjajo ukvarjanje z njimi, samo z glavno problematiko ne. Obramba?  :o Najbrž...
In tudi meni se zazdi, da me bo terapevtka en dan kar poslala domov, ker se je ponavljanja enega in istega že zdavnaj naveličala ... Očitna projekcija, ker je destvo, da bi sama sebe najraje nekam poslala! (sam ne vem, kam).
Glede tvoje samoterapije Libby, pa mislim, da tisti pravi, najbolj boleči občutki tako ne morejo priti na dan, ker ti vedno z razumom vse tako preusmeriš, da ostaja prikrito; ko pa se malo prepustiš, pa pride na vrsto podzavest in iz globin želi na plano marsikaj, kar vsak večer vztrajno potiskaš nazaj. Razumem tvoj strah, celo grozo, pred prepustitvijo (sem v podobnem golažu), ampak mislim, da je to to. Pogovori se s terapevtko, bo že vedela, kako in kaj. In predvsem, bodi nežna s seboj ...  :rozicodam:

ja.. projekcija tuje krivde nase...

...nikamor se ni treba pošiljat, Juliette  :rozicodam:...

Mhm, poznam. Jaz tudi kolebam med tem, ali pustiti mislim prosto pot ali jih imeti  stalno pod kontrolo-samo tako lahko ujamem destruktivne in obtožujoče misli in jih "nevtraliziram" z bolj prijaznimi.

Libby, nisi neumna!!! Zelo si pametna in super ti gre, ni pa lahko, saj veš sama :rozicodam:

Libby veliko si že dosegla in še več boš,....morda pa bi si le vzela kak kratek predah,......vse dobro ti želim
 :-* :-*

Ne zato, ker si "spustila prežo". Skočilo je ven preprosto zato, ker duh pač hoče iz steklenice - ti ga sicer ne tlačiš več nazaj noter, ampak zares ven ga pa tudi še ne spustiš. Iz steklenice bo nehal skakat takrat, ko ne bo več v njej. Simpl, ne. :) Ko ga boš na tak ali drugačen način ubesedila, ga boš razorožila. Dokler ostaja neizrekljiv, bo pa še kdaj planil takole iz zasede. Kar se ti je zgodilo v sredo, nima zveze s tem, ali si na preži ali ne.



Okej, definiraj "kaj takega". Kaj je to, kar se ti lahko zgodi? Kaj pa se ti dejansko lahko zgodi, tudi "v najhujšem primeru"? Takole prežanje in dosledno samoopazovanje je sicer za tvojo situacijo popolnoma normalno, je povsem logična reakcija - žal pa tudi nesmiselno, ker problema ne samo ne reši, ampak ga poglablja.



Absolutno! Koliko časa je minilo?

Rožice si že dobila, jaz ti dam pa navijače - za spodbudo na poti do zmage. :) :wav:

Zdaj ni mogoče. Delam na tem, vendar načrtov, kako do samostojnosti priti, še nisem uresničila.


Trina, imaš popolnoma prav. Ni skočilo ven zaradi spuščene preže. Skočilo bi in bo v vsakem primeru, ker mora nekoč ven. Metoda ubesedovanja pa je še precejšnja neznanka. Tistim, ki so našli način, da dajo ven iz sebe včasih kar zavidam in postanem nestrpna, ker mi slabo uspeva.

S tistim "kaj takega" sem mislila na podoben panični napad ali močno povišano anksioznost z navalom "senzoričnih" spominov. Ampak sedaj me tega ni več strah. Le kaj bi se lahko zgodilo? Nič, umrla ne bom, zmešalo se mi tudi ne bo, zgodilo pa se je itak že.


Ko sem zadnjič pisala o tisti muli, ki se noče zganiti z mesta, sem imela v mislih predvsem to, da zadnjih par tednov jokcam buhuhuuuu, kako je ta svet krivičen!. Mislim, da meji že na smiljenje sami sebi ali pa je celo šolski primer :closedeyes: Zavedam se, da nisem sama kriva za zlorabo, da sama nosim posledice, da sama plačujem ceno za zdravljenje, da sem sama brez nobene podpore v družini. Ob misli na vse to skupaj se v glavi (kar pa se izraža v mojem obnašanju) trmasto uležem na tla in protestiram. Ne izključujem, da bi, če bi kdo preveč zahteval od mene ali me kam dregnil, začela cepetati in mijavkati. Ali pa tuliti. Minilo je skoraj 25 let, uni cepec pa je itak crknu, zato so fantazije o denarnem povračilu zgolj fantazije.


Juliette, eno vprašanje. Ali so te doma nekam pošiljali, ko si bila "tečna, zahtevna"? Mislim, so uporabili te besede?

Libby, saj ne vem, če ne bom s tem odgovorom uskela čisto mimo  :kiselnasmeh: Ampak ko sem prebrala tvoje zadnje sporočilo, sem pomislila: zakaj se pa ne smeš smiliti sama sebi? zakaj pa ne smeš protestirati, ker imaš veliko breme na svojih plečih? Pa ti želim samo napisati, da nam ni treba dokazovati, da si močna  :rozicodam: Vsaj meni ne  :pomezik:

mojlka :rozicodam:


Samopomilovanje in takšno pasivno protestiranje mi prav nič ne koristita, kvečjem se s smiljenjem sami sebi spravljam v "podrejen položaj", v smislu da sama sebi govorim, da sem nesposobna rešit težave in poskrbet zase.


Odkar se je vsa ta štala s spominjanjem in predelovanjem zlorabe začela, me je močno skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o meni. Grozno neprijetno mo je bilo, ko sem pomislila, da bi drugi v meni videli zgolj zlorabo, ne pa preostali del Libby. (Danes vem, da je bil -in je še- to MOJ strah, da sem sama sebe videla zgolj kot produkt zlorabe in da je zloraba edina stvar, ki me opredeljuje, tko nekako.)
Preden sem na terapevtski skupini omenila zlorabo, sem se grozno bala, da me bodo gledali od tistega trenutka naprej le skozi to prizmo. Spoznala sem, da ljudje ravnajo kot znajo, enim vedeti to dejstvo nič ne pomeni, eni se čutijo dolžne zagotoviti mi, da to ne spremeni njihovega pogleda name, eni želijo dokazati, kako me razumejo...
Prav znerviralo me je, ko mi je kdo potem, ko je izvedel, rekel, da sem bogica ipd.  :dft002: Sem jih kar črtala. Besede "usmiljenja/pomilovanja" drugih vsebujejo prikrito sporočilo o moji nezmožnosti, nesposobnosti, nemoči in če bi jim dovolila blizu, bi me oropale najpomembnejših kvalitet, kar jih nosim v sebi. Jaz pri sebi vem, da SEM sposobna, da zmorem, da sem močna. To nikakor ne pomeni, da ne rabim tople besede in spodbude (rabim, rabim), vendar ne usmiljenja in trepljanja po rami.


Za trmast protest pa vem od kod prihaja  :zardevam: Ko sem bila otrok, sem po pripovedovanju rada pobirala cigaretne ogorke po tleh in ko mi mama tega ni pustila, sem se ulegla na tla, magari na sredo prehoda za pešce, in se nisem premaknila. Zdej, ne vem, če je to ista situacija kot danes, ampak s tem "mentalnim ulegom" nekako kljubujem vsem in vsemu. Niti nimam nekega cilja, ki bi ga rada s takim ravnanjem dosegla, razen morda, da pride okolica malo bliže pogledati, kaj se dogaja (= zbujanje pozornosti (http://www.pic4ever.com/images/4fvgdaq_th.gif)). Se popolnoma zavedam, da je to ravnanje otročje in ga bom tudi prekinila, kakor hitro se bom naveličala čakanja, da bi prišel kdo bliže. Se pa itak nimam kaj pritoževat, ker mi veliko vas forumcev stoji te čase ob strani! :oki:

 :rozicodam:

Ponosna sem nate Libby, da si tako močna oseba...zelo lepo si napisala in mi dala mislit
veliko stvari...ja res rabimo toplo besedo, nikakor pa ne pomilovanja, ker se v takem
primeru še bolj smilimo sami sebi in takrat pade energija in vse delo,
ki smo ga opravili z velikim trudom na sebi, je lahko v nevarnosti...  :nehvala:

Ljudje včasih res ne vemo kako človeku v stiski pomagat, kaj povedat, kaj naredit.....Nekomu pomaga božanje, nekomu usmiljenje, nekomu tista nesrečna brca v rit......., kakšna podpora pa dejansko človeku koristi, pa ne moremo vedeti, dokler tega sam ne pove ali pa mi sami ne pogruntamo.

Ko te berem se mi zdiš blazno močna,trdna, na trenutke pa šibka, zelo ranljiva, samokritična.....Mogoče te ne razumem vedno najbolj, vem pa, da si oseba, ki se boš postavila na noge, ker si ti to želiš in hočeš in se trudiš :rozicodam:

Samo tako naprej Libby :oki:

kaj pa brez metode? bi šlo?


 :oki:

Ja, Libby, tudi jaz gledam skozi svojo prizmo  :kiselnasmeh: To je moj način dajanja podpore in upam, da se da razbrati, da te nimam za nesposobno in nemočno (btw, zame je oseba zelo pogumna, če si upa priznati, da je včasih šibka, občutljiva - ker smo vsi včasih) Tudi se ne igram teh igric, da bi nekomu rekla, da je bogi, zato da bi se jaz počutila bolj samozadostno  :nehvala: Če čutim neko sočutje do nekoga, kar do tebe ga, si mi nekako pri srcu, te rada berem, potem to izrazim  :rozicodam:

Hvala, ker si na en lep način razložila svoje stališče  :rozicodam:

:rozicodam: :oki:

Kako to misliš? Vsak namig mi prav pride, ker sem tu zgubljena...  :unsure:
Pa še neki te moram vprašat, Arwen. Pred časom si tudi meni rekla, da bi morala biti/postati bolj opazna tu na forumu. Na kakšen način in zakaj (verjetno zato, da bi dobila veliiiko odzivov :happy:)? (razen tistih, ki jih ne maram preveč, sej veš...)



Moljka, sem opazila, da zadnje čase pišem neke statement-e tle po forumu  :sesmejem: Kar sami od sebe pridejo... Počasi spreminjam napačne vzorce mišljenja in če jih napišem, mi prej "sedejo".

Mi je vedno fajn brat, kako drugi razmšljate in delujete, ker je to priložnost za se naučiti kaj novega in spodbuda k razmišljanu... in kar si mi ti napisala, je mi dalo misliti. Šele v soboto sem dejansko prišla do konca tistim občutkom manjvrednosti, ki sem jih občutila, ko me je kdo z besedami pomiloval. Zavedla sem se, kaj me je zmotilo in zakaj sem reagirala tako odklonilno do njih. In sem si ob tem zavedanju prav oddahnila in dobila potrditev, da sem pravilno ravnala.

Tvoje besede sočutja pa niti približno ne sodijo v tisto kategorijo, o kateri sem prej govorila! Ker iz njih čutim iskrenost in razumevanje, brez pretvarjanja. Učim se tudi tega, da direktno povem osebi, kar mislim. Mi je žal, če je izpadlo, kot da pridigam tebi... šlo je za moje razmišljanje in ni bilo usmerjeno na nikogar posebej  :rozicodam:

Jaz imam precejšnje težave (sploh face to face) z besednim izražanjem tega, da imam nekoga rada... z dejanji mi je veliko lažje pokazati. Tu na forumu vas je nekaj, ki ste mi zelo blizu, pa ni vrag, da se bom še izražanja RTM od vas naučila  :sesmejem:

Prej se nisem ukvarjala z vprašanjem, ZAKAJ so izbrali besede, ki so jih (vedno najprej podvomim vase), ampak sedaj, ko omenjaš "igrice"... si mi zopet dala misliti moljka...  :oki: hvala!

slišat je tako, kot da za to, da poveš dejstvo, rabiš nek sistem, metodo, priročnik, .... a ne raibš nič od tega. Rabiš le povedat. Na glas.


forum je lahko krasen poligon  :)

Morda včasih, sedaj pa vedno manj, za kar se imam zahvaliti treniranju in izpostavljanju  :oki:
So pa res še stvari, ki jih zelo težko povem ali celo napišem... tebi Arwen sem eno stvar že povedala, pri kateri mi gre vsa kri v glavo, ko o njej razmišljam  :006:
Samo vidiš, to je stvar, ki nikakor ni za na forum. Sem hotela dat ven iz sebe v eni drugi moji temi, pa imam ogromno zavor.

in zakaj naj ne bi bilo za forum? ja, saj vem, zakaj... samo... ko človek stvar obelodani, je mogoče laže naprej? ne vem... ugibam samo...  :kiselnasmeh:

Skrbi me, ker nekatere s foruma poznam osebno in oni mene...

in?

Kakorkoli ti sedaj odgovorim, bo iz odgovora jasno prav tisto, česar ne morem napisat javno na forum  :kadim:

Libby, prav imaš, nekatere stvari pač niso za javnost - in forum predstavlja javnost.

To so reči, ki jih poveš bližnjim prijateljem. Lahko jih poveš terapevtki, če jih zaupaš. Najpreprosteje je, da jih zapišeš.

Po malem in počasi, nič se ne sili.

zate gre... za to, da se nekako osvobodiš...  kot pravi Trina


seveda pa je samo tvoja odločitev, kje spustiš duha ven...

(no, me je Trina prehitela...)

No, omenjenega duha sem spustila iz flaše dober mesec nazaj pri terapevtki in mi ni bilo čisto nič lažje, nasprotno...
Vendar mislim, da se bom s časom tudi s tem delom "spravila"  :wav:

Živjo, Libby!
Si me brala v eni drugi temi, kajne? Ker takoj, ko sem brala tvoje besede, sem si mislila, tudi ona. Tudi jaz se z vsem včasih resnično težko spopadam , ampak moram rečti, da trudim se pa maksimalno. Da tudi, ko mi ni do ničesar, se nekako prisilim, da vsaj zvečer naredim tisto, kar bi morala že zdavnaj prej. Ampak se ne odpiram ljudem, ker ne vem komu naj zaupam 100%. Samo ena oseba na svetu je trenutno, ki sem ji povedala vse, tako prijateljsko, ne terapevtsko.
Povem ti nekaj, kar mi je nekoč na zasebno pošto poslala oseba, ki jo poznam samo preko forumov: Vedno so bile in bodo krize, ampak mi jih znamo in zmoremo prebroditi.
Jaz rajši pišem , kot pa se odprem v živo, ker se full težko pogovarjam iz obraza v obraz
Drži se, pa pozitivno. :oki: :oki: :oki: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Mene je danes prešinila misel, ki najbrž drži.
Mislim, da se mama nikdar ne bo zavedala vseh posledic, ki jih pusti spolna zloraba.
Je razgledana, ima čut za sočloveka, ki se kaže kot razumevanje in pomoč pri npr. revščini, okrnjenem dostojanstvu človeka, pravnih krivicah in podobnih stiskah, vendar ne dojema posledic zlorab.


Na TV ji dela grozo poslušat kako so nekomu morali poslati 25 kg moke, da sploh lahko preživi, z zanimanjem pa spremlja zgodbo fantiča, ki je bil (in domnevno je še) spolno zlorabljen in policija ne ukrepa.
Ne vem, ali sem jaz morbidna, ampak zdi se mi, da se ob spremljanju takih zgodb en folk (da ne rečem marsikdo) naslaja. Kot nekoč ob pogledu na človeka slona ali kakšnega novodobnega frika.
Ne trdim, da je takšna mati, vendar me moti ležernost.

Medtem, ko mi pripoveduje, kako se ji mudi spremljat nadaljevanje prispevka o fantiču, se v menu zbudi refleks bruhanja in faca se mi skremži, da se moram obrniti stran, ker je ne morem spraviti v normalno pozo.

Libby, sicer ne poznam točno tvoje zgodbe, ampak si mislim... vendar probi se čim manj ukvarjat z mami... pa ne zdaj neki na silo odpuščanje pa te fore... enostavno let it go... brez analiz zakaj, kako je mogla, itd.. zamere so strup, resno... precejšnje breme pade dol, ko se jih osvobodiš... ampak, sj vem, lahko je bit pameten, ko nisem bil v tvojih čevljih.. a vseeno, to analiziranje okoli njenega (ne)ravnanja se mi zdi, da ti prinaša samo še slabše občutke, zakaj bi se torej mučila...?

Vse dobro :rozicodam:

Libby! :rozicodam:

Saj veš, kaj sva se danes pogovarjali...

Da ne vem, kaj bi napisala v tvoji temi, ker res ne poznam tvoje problematike. Ampak to ne pomeni, da mi je vseeno...

Zato bom napisala tako kot jaz čutim.

Ti si mene danes poslušala, ko mi je bilo hudo in tudi ti ne poznaš moje problematike oz. jo poznaš, ne poznaš pa mojega doživljanja. Pa si me poslušala in pomirila. In to mi je veliko pomenilo. Bližina sočloveka, za katerega čutiš in veš, da mu ni vseeno, čeprav ne pozna tvojih občutkov. Hvala ti.

In tako sem jaz tukaj zate. Ne, res ne poznam tvojih občutkov in si niti ne znam predstavljati kako se moraš počutiti. Vem pa samo to, da si meni ljuba oseba in zato ti želim, da bi lahko enkrat izšla iz teh občutkov ven. Verjamem, da ni lahko. Ampak jaz pri tebi opazim v tem času, kar sva v kontaktu, ogromen napredek.

Pa še nekaj: si izredno inteligentna, razgledana in lepa punca, dobra prijateljica, se ukvarjaš z mnogimi stvarmi ~ predvsem dobrodelnimi. In jaz te občudujem!

To je moja podpora, kaj bolj strokovnega ti bodo pa napisale punce, ki so bolj v tem.

Se vidiva jutri. Če pa ne jutri, pa v soboto. Se že veselim!

ooo, Libby, prideš v soboto  :wav:, prav želim si te spoznati

Povej ji. Obema bo koristilo.

Niti pod razno.
Zadevo sva zaključili kak mesec po odprtju.

mhm



kje pa piše, da je ni možno spet odpret? .. ker... tema ni zaprta, pač pa....

Libby, očitno te zadeva muči in mislim, da je rana pregloboka, da bi jo lahko kar "let go", preprosto pozabila nanjo, ker te bo pričakala za kakšnim drugim vogalom.
Strinjam se z Arwen, zadeva se lahko spet odpre..., če tako želiš in to potrebuješ. Da sami vse pretrpimo, le da bo drugim bolj lagodno, ni rešitev.
Si o tej problematiki govorila kaj s terapevtko? Verjamem, da bi ona s svojim znanjem in pa boljšim poznavanjem tvoje zgodbe ponudila najprimernejši odgovor.

Drži se!

Kdaj sta jo pa odprli?

Libby  :rozicodam:


Tole mi je poznano, a moram priznati, da to počnem JAZ  :zardevam: Sem se prav zamislila nad sabo ob tem tvojem postu... :D

Morda se tudi jaz, kot žrtev zlorabe, nekako "tolažim" s tem, da se to dogaja tudi drugim...in se zaradi tega počutim "manj umazano". Morda s tem tudi nekako "opravičujem" dejanje svojih najbližjih, ker so mojo zlorabo spregledali, češ..no, tudi drugi ne vedno kaj se dogaja njihovim otrokom...niso bili SAMO moji starši slepi.

Mene take stvari prav "privlačijo", čeprav mi hkrati vzbujajo gnus  :(...Vendar, ko berem ali poslušam o tem, se nekako poistovetim in hkrati potolažim.

Ne vem, zaradi kakšnih vzgibov to počne tvoja mama....morda iz podobnih kot jaz, morda si s tem "blaži" krivdo, ki jo nosi. Pa daleč od tega, da bi jo zdaj zagovarjala, vendar jo po eni strani razumem....
Tebi pa seveda to vzbudi nove občutke, slabost, gnus, jezo...tudi to je normalna reakcija.

Le povej o tem svoji terapevtki, da skupaj pridete do konkretne rešitve.

Slavka, tudi jaz sem (bila) prav obsedena z zgodbami, dokumentarci, filmi, članki, vlogi, glasbo o moji "problematiki", pa naj bo o spolni zlorabi, motnjah hranjenja, samomorilnosti, samopoškodovanjem. To zanimanje sem skrivala pred drugimi, ker sem se bala, da bodo o meni izvedeli več, kot bi hotela, a se nisem počutila preveč čudaško, ker so me te reči privlačile. To so bile slastne skrivnosti, ki so bile samo moje in nikomur nisem pustila do njih. Danes mi je bolj ali manj vseeno, kaj si folk misli o mojih "interesih". Se pa zavedam, da so razni ogledi teh reči sprožilci avtodestruktivnega vedenja. Odkar sem se po letošnjem poletju kolikor toliko sprijaznila z zadnjo brazgotino z imenom Sistem na mojem telesu, se izogibam slovenskim zgodbam o taki in drugačni zlorabi. Zamalo se mi zdi sebe žigosati kot govedo.
Ja, prav gnus v fizični obliki se v meni zbudi, ko slišim mater izgovoriti besedi "spolno zlorabljen".  :slabost:

1. maja 2004, ko sem ji dala svoje pismo s fakti.

Ima čut, res. Samo pač stvari okrog spolne zlorabe ne razume.
Lahko sem jezna nanjo, ker jih noče oz. se ni potrudila razumeti, pa tudi ker je v sebi zelo pohitela zaključiti zadevo in želela od mene dober mesec po razkritju slišati, da sem z vsem opravila.
To še ne pomeni, da nima čuta za sočloveka, sej mene ima rada, samo ene stvari so zgleda prenaporne in prezapletene, da bi se z njimi ubadala.


Tema je med nama zaprta. Lahko bi jo ponovno odprla, vendar to ni smiselno, ker bi bila zgolj znova prizadeta. Tudi s terapevtko sva to predelali in zame je bolje, da se obrnem na druge ljudi, ki so mi lahko v podporo.

Res, od zadeve se ne morem (še) ločiti, ker moram nekaj aspektov še obdelati.
Eh ja, terapevti nimajo odgovorov na moja vprašanja in pomisleke. Zlorabo aktivno predelujem od marca, počasi razmišljam, da bi s terapijo zaključila nekako v treh mesecih. Zdi se mi, da sem ven potegnila vse, kar je bilo možno in da bo počasi čas, da se privadim na življenje brez safety net, ki mi jo predstavlja psihoterapija.

libby  :rozicodam:
Ne poznam celotne  zgodbe.. Imela si hudo preizkusnjo in resnicno ti zelim da bi ti cimprej uspelo predelati to podrocje.
Si zelo ok punca in si zasluzis biti srecna. Ti drugic napisem kaj vec, zdaj se pripravljam psihicno na pogreb moje prijateljice in imam misli na off.

Drzi se   :rozicodam:

Libby,  :rozicodam: morda ona misli, da imas tudi ti do tega tako oddaljen in racionalen odnos kot ona in da si dejansko vse skup pozabila? Morda pa ne ve, da zdaj delas na tem in te to boli zdaj? Glede na to, da nimas opore, pac pa ignoriranje, se na tvojem mestu v zvezi s psihoterapijo ne bi okrajsala na 3 mesece, ampak bi hodila kolikor bos v resnici rabla, kot ti bo pac zneslo.

Tvoja mama zate nima slabe vesti za vse njeno odrekanje opore, pogovorov in tolazbe od leta 2004 vse do danes. Ker pa ti govori o teh dogodkih po TV, brezcutno do tebe, kot da je s tabo vse ok, pa normalno, da si zgrozena! Vprasanje, ali je sploh kdaj imela socutje in slabo vest zate, ki je normalno pri materah. Po moje jo je bolj jezila  ta "sramota, ki jo je bilo treba cimprej pozabit! Ce bi se zavedala,  bi ti kakorkoli skusala pomagat in ti bila v oporo.

In ti si vseeno zelis verjeti, da je razumevajoca in dobra drugace.  Ce mene vprasas, je ona dobra do drugih samo do tiste tocke, kjer sama ni nic osebno dotaknjena (nic nima z revezem po TV...)  Ce pa se neka nesreca ceprav samo posredno dotika tudi nje, potem pa je vsega njenega socutja in razumevanja naglo konec! O socutju ni vec ne duha ne sluha, kot da bi na prvem mestu videla vprasanje kaznive spolnosti, ne pa unicenja zrtve. Ceprav je to zrtev njena lastna hci!  Dobra je torej predvsem samo do sebe in ji je na prvem mestu sebi prizanesti  z njenimi obcutki sramote, toda za to vzdrzevanje njenega normalnega pocutja  pa si morala ti vzdrzevati molk vse zivljenje . Da ji je dobro, mora zato tembolj boleti tebe v neizreceni bolecini in ni ji mar!  Spolna zloraba njene hcerke zanjo  od nje tako  oddaljena, da ze skoraj ni vec res. Ne sekira se ona nic. Zato pa lahko tko brez obcutka zate, brez uvidevnosti  zate, omenja primere spolnih zlorab po TV kot zanimivost, brez obcutka zate, ki si sredi predleovanja!

Jaz bi vseeno zmotila  njen mir. Naj se vsaj vzdrzi  porocanja v zvezi s tem po TV, ji reci, ce ve, da trpis, razen ce ji je za tvoje obcutke res vseeno  al kaj. Samo da ti ne bo zacela s tem vnovicnim postavljanjem sebe na prvo mesto, s hladnimi besedami, ces da "je najhuje materi."

Libby, imam pač svoje mnenje, za katerega res močno dvomim, da se bo spremenilo, ne glede na to, kaj napišeš... 

Kaj pa je vsebovalo pismo s fakti? In kako se je odzvala nanj (razen da je mesec dni po tem želela slišat, da si z vsem opravila)?

To mamino vedenje pa je čisti preživetveni oziroma samoohranitveni nagon - ljudje si zlo težko priznamo, da smo nekje fajn zajebali, in neprimerno lažje je zapret oči pred dejstvi in živet naprej s čim bolj trdno zaprtimi.

Zdej samo po sebi ni problem, da se z mamo nočeš več o tem pogovarjat, tako kot samo po sebi ni problem mamino obnašanje. Oboje pa postane problem zato, ker živita skupaj. In dokler bosta živeli skupaj z med vama zaprto temo, se pravi s sicer izrečenimi ... dejstvi, ki pa so zdaj spet neizrekljiva, bo sranje. Ker bo zaprta tema ves čas suspendirana med vama.

To je bilo moje dognanje in sem ga napisala, da ne pozabim.
Menim, da je korak naprej k sprijaznjenju s preteklostjo, da ne bo več imela take teže.
Nima veze, ali je med nama ali še med mano in kom drugim zaprta tema, niti nima posebne veze to, da živiva pod isto streho. Enako me je motilo tudi prej, ko sem živela drugje in sem imela malo stikov z njo. Pač, zadeva visi nad mano, neglede kje in s kom sem ter kaj počnem. Super, če eni ko se oddaljijo od človeka-stresorja zaživijo lepo in polno in nevemšekaj. Pri meni se to ne obnese, nikdar mi ni uspelo, pa sem opravila nekaj resnih poskusov. Zame oddaljitev od osebe nič ne spremeni.
Lahko počakam, da vsi "moji" pocrkajo in bo potem nekoliko lažje opravit z nesnago.

Nič posebnega ni bilo v pismu. Čustveno obarvano dejstvo, da se me je tapata zlorabil, da so bile teinte grožnje, da mi je težko povedat z besedami, zato list papirja. Odziv ni bil nič posebnega, "zakaj mi nisi povedala" in "bi ga ubila prasca" (od slednjega sem bila high še nekaj let :rogi:), potem sva šle na njeno pobudo na sprehod po naši novi Evropi in zvečer so sledile zaupne besede, kako je njo nekdo pri 14 gledal s sumljivim pogledom in kako se je ob tem počutila ogroženo. Je pobrskala po glavi in našla skupno točko med nama o tej tematiki. To je blo prvi dan, potem pa me je tretji dan objela, ker je po tv-ju ravno Ricki Lake govorila o sp.zlorabah in sem bila prisotna v dnevni. Ostalo sem že povedala.

Aja, še to je bil takojšnji odziv. Sem jo prosila, naj nikomur tega ne govori ker... (mi ni uspelo dokončati - v mislih sem imela, da naj pusti meni izbiro, komu, kako in kdaj bom povedala - pa me je prehitela) in rekla, seveda, absolutno, nikomur tega govoriti.

Libby... :rozicodam:


Poznam tvojo zgodbo in vem, da te spremlja vsepovsod, kamor koli greš in nad tabo
visi kot "demoklejev meč"...vendar vem, da veliko delaš na tem, da bi se te stvari
počasi odstranile iz tvojih misli....verjamem, da ti bo ratalo vsaj do te mere, da ne
bod več tako boleče. Največja želja mi je, da bi z mamo, ker pač živita skupaj,
vsaj malo ustvarile odnos, ker bo to veliko bolje zate.

Libby, jaz pa le mislim, da se tvoja mama vsega tega predobro zaveda,
vendar je preponosna, da bi to priznala...  :(

Sem pa ponosna nate, da imaš toliko volje in moči, da vse to premaguješ z voljo
in poleg vsega tega imaš pred sabo ogromno ciljev.
Zame si ena zelo prijetna deklica, ki ve kaj hoče in bo to tudi dosegla!

Libby...RTM...  :poljubnjej:

no ja... jaz bi drugo besedo uporabila... 



podpis  :rozicodam:

Sej lahko napišeš brez samocenzure, Arwen :)

Odkritost je vedno boljša od laži. Vsaj zame.

Samo ena misel, mogoče to, da živiš svoje življenje in ga še bolj aktivno sooblikuješ, postaviš pred reševanje svojega odnosa z mamo.
To, da si Hrabara Miška, že vemo.  :-*
Kolikor razumem, ona ni ničesar rešila ampak potlačila nazaj v ene okvire, ki se pač spodobijo v takem primeru, se je naučila po televiziji...
Zdaj veš vsaj to, da ona ni tvoja opora, pa če se še tako trudiš. Verjamem in razumem, da je boleče, za otroka neprejemljivo. Ne moreš pa v nedogled čakati, da se ji film zamenja.  :kiselnasmeh:

Glede samoterapiranja: sem razmišljala v smeri, da naredimo tu veliko napako, ker se postavimo v dve vlogi hkrati.... delamo pa z istimi čustvi, istimi mislimi....
 

Razmišljam, da je tudi z zdravili to jesensko zimsko obdobje zame pretežko.

Danes sem se zavedla, da izvajam čistko v življenju, v sebi, med mojimi materialnimi stvarmi...kar me je spomnilo, da sem čistila tudi lani v tem času. Lani sem se znebila ogromno materiala, ki bi lahko služil kot dokaz, da so se stvari dogajale. Vsaj približno vem, da sem se stvari znebila, ker nisem prenesla več povezave z njimi, ker sem se želela distancirat od preteklosti in prerezat vezi od preteklosti, pri tem mi je bilo čisto vseeno, ali bom lahko brez materiala zagovarjala svoja stališča, v primeru, da bi bilo potrebno se zagovarjat pred komerkoli...edino pomembno je bilo, da gre nesnaga proč, v smeti, v uničenje, čimdlje od mene. Ohranila sem samo 2 kosa materiala, en je romal na terapijo in ostaja v mapi, drugega pa ne nameravam nikomur pokazat, čeprav čutim, da bi morala oz. da obstaja možnost, da bi bilo dobro zame, da bi ga obelodanila. Ampak meni se ne da. V bistvu sem sita vsega. Sita terapije, sita pisanja, predelovanja, močno naveličana. Ne vidim smisla nadaljevati. Fajn bi bilo, da bi čutila samo tako, ampak na drugi strani pa moram delat na zadevah, da bo nekoč bolje. Ampak sem prelena. Kdor me pozna, ve da nisem quitter, ampak zdej mi je vseeno, kaj si bodo mislili. Meni se ne da več.

Malo me muči to, da letos nisem imela veliko stvari, da bi jih vrgla proč. Vse, kar sem odvrgla, je bilo bolj ali manj nepomembno. Mogoče to pomeni, da nisem naredila nobenega napredka. Po eni strani se mi zdi, da sem letos precej stvari obelodanila, po drugi strani pa se zavedam, da zadnej dva meseca bolj ko ne blefiram na terapiji. Pa ne vem, kako bi terapevtka sprejela, da bi rada končala terapijo in kaj bi si mislila. Občutek imam, da jo zavajam zadnje čase. Tako vljudno je vse skupi. Ne da se mi več. Pa ravno je začela z novo metodo, meni pa se zdi nevljudno reči, da bi končala, ko sem pa vljudno rekla, da me stvar zanima in da lahko poskusiva tudi s tem.

Libby, saj veš kako je s tem, se mi ne da......potem je pa spet isto sranje  :kiselnasmeh: Dekle, vztrajaj, si krasna punca in vidim te s polno energije in smeha v sebi, samo še ven mora prit....Si napredovala, vsekakor, mogoče se ne zavedaš, ampak korak za korakom, enkrat več enkrat manj...... :rozicodam:

Libby, res je tako kot je Trzinka napisala...sama bi dodala še to, da mislim, da so tvoje
besede, ker praviš, da letos nisi imela veliko za čistit, le plod tvojega minulega dela, kajti nekje se
pač mora poznati, da si naredila že ogromno in posledica tega je, da nimaš več veliko.

Rada bi ti rekla, da odpri še tisto drugo mapo in jo prav tako odnesi na terapijo.

Jaz bi s terapijo nadaljevala...morda se samo tebi zdi, da so bile zadnje bol tako, tako  :kiselnasmeh:,
morda pa nisi imela energije, poskusi nadaljevat s to novo metodo, ki te zanima,
saj veš vedno se najde nekaj, kar nam koristi.

Libby, superca si, veliko lepega je v tebi in na tebi...zdrži, uspehi so vidni na vsakem tvojem koraku.

Objem  :poljubnjej:

Ma se trudim, ne da se ne, samo ne da se mi več, ne zmorem. Me preveč zdeluje. Tako pogosto kot jokam zadnjih par mesecev nisem jokala že od otroštva no. In ni normalno, da se mi pojavljajo spet črne misli.
Se prav opazujem kako slabo reagiram na lepe reči. Npr. ko se kaj lepega zgodi (in zadnje čase so se mi ene resnično lepe reči zgodile oz. sem jih sama storila), se približno en dan takooo sproščeno in prijetno počutim, potem pa tak nagel padec s črnimi mislimi.

V preteklosti sem se tudi bojevala z veseljem, morda se čudno sliši, a nisem znala z njim "ravnati"... al sem ga udarno zazdravila s hrano ali ga končala s samomučenjem, ker mi je bilo veselje nemogoče prenašati. Enostavno nisem znala in zmogla prenašat tistega prekipevajočega veselja in energije- skoraj "manije" in sem občutke raje zatrla in se vrnila v bolj poznane vode otopelosti.

Sej pravim, delala sem tudi na tem, da bi si dopustila občutiti radost in rezultati so tu. Dejansko se lahko počutim sproščeno in zadovoljno... kaj vem kako bi opisala... kot dojenček, ki se z veseljem napije pri mami mleka in je spokojen. In tako občutje pri meni celo traja kak dan. Ampak potem pa padem, pa niti ne prepoznam razloga, zakaj grem v jok in obupavanje nad sabo in življenjem. Ni neke stvari, ki bi me težila. Kot da bi imela vsak drugi dan močan PMS.

Najhuje glede končanja s terapijo pa je, da niti približno nimam nobenega plana, kako naprej, ko bom prekinila. Bebec kot sem, bom verjetno raje naprej blefirala na terapiji, dokler se mi ne bo prižgala lučka ali dokler me terapevtka ne bo poslala se solit. Ampak resno menim, da to ni več zame oz. da potrebujem nekaj drugačnega, nekoga s tršo roko in ostrejšimi zahtevami, ki ne bo tako potrpežljiv z mano. Le da me moja terapevtka noče siliti, dokler sama ne bom pripravljena. Ampak v takem tempu in s tako borno motivacijo lahko stopicam na mestu še 10 let alpa vse življenje. U glavnem, cel moj lajf je nekam brez pomena.

Joj, Libby, ne se sekirat, saj bo to obdobje minilo  :seznojim: Pocakaj malo, premisli, kaj rabis! Je to pocitek, zacasna prekinitev ali pospeseno delo. To ves sama, kaj ti zdaj ustreza! Seveda ce se na srecanjih ne najdes vec, potem ni koristno. In tista vljudnost je lahko prav bolece hladna in oddaljena! Imam pa ze raje toplino s sogovornikom! Jok je zdaj izcrpavanje, ce so temne misli. Nikar ne meci stran tistih 2 dokazov, nisi še opravila.... Samo trenutno si se zaustavila! Ceprav bi rada bolj jasne usmeritve, pravis trdo roko, vseeno sama sebi delaj dobro in tokoliko, kot ti trenutno gre in nic na silo naprej! Povej terapevtki o tem, ne sekiraj se zaradi "neiskrenosti," pravico imas biti taka kot si! Mogoce se motis, da bi morala hitreje napredovat : le kako, ce te utruja. Vzemi si cas zase, saj vidis da ga rabis. Probaj na izi. In pisi  :rozicodam: Najbolj mi je zal, da nimas ob sebi ljubljene osebe, starsi to niso. Bi blo lazje. In tvoje zivljenje ni brez pomena ! Spet bos kmalu boljse registrirala stvari, zdaj se ti je samo vse nabralo, ne skrbi prevec! :rozicodam:

hmmm... dvomim v to

Libby  :rozicodam:

Če si bila vedno vajena doživljati le negativna čustva, ni čudno, da so ti prijetno počutje...spokojnost...zadovoljstvo tuja  :unsure: in se jih zaradi tega v bistvu sama otepaš, čeprav zavestno stremiš k njim, jih podzavestno zavračaš.

Zelo podobno fazo sem imela tudi jaz...kot, da bi sami sebi dokazovala oz. dopovedovala, da nisem vredna biti srečna...zadovoljna.  :unsure:

In prav gotovo to človeka utrudi...to večno iskanje "svojega mesta pod soncem"...zato ti verjamem, da si naveličana in zato tudi v fazi, ko bi najraje prenehala s terapijo in nadaljevanjem tega iskanja. Saj tudi jaz obiskujem terapijo in včasih se mi zdi, da sem itak brezupen primer, kar se tiče določenih zadev....pa vendarle kasneje (ponavadi, ko najmanj pričakujem) ugotovim, da temu ni tako.  :kiselnasmeh:


Jaz mislim, da te tvoja terapevtka sedaj že pozna in ne moreš kaj dosti blefirati pred njo...vsaj pri meni je tako. Ko želim kakšno stvar "zblefirati" me izdajo npr. oči...nasmeh...vzdih...  :) Včasih še sama ne morem verjeti, kako me lahko "prebere", brez, da odprem usta....pa zadane točno v bistvo.

In trša roka ter ostre zahteve niso tisto, kar ti rabiš  :ne:...Ti rabiš čas, da predelaš določene zadeve...rabiš razumevanje...Morda je tudi ta terapevtkin način namenjen temu, da postaneš "nezadovoljna" in se morda vendarle odločiš, da greš v terapiji naprej....čeprav seveda obstaja tudi možnost, da odnehaš...čeprav saj veš: večno ne moremo bežati pred sabo.  :kiselnasmeh:

Upam, da sem bila vsaj približno razumljiva, kajti težko je ubesediti tisto, kar vendarle čutimo a hkrati še sami ne vemo, kaj to je.

Libby...en objem  :rozicodam:

Libby :rozicodam:

Človek je čustveno bitje,...vso pravico imaš,da čutiš sedaj kot čutiš....sicer nisem prava za delitev nekih nasvetov,ker sem sama nekje bolj na podnu....A če tudi se nam zdi,da življenje nima pomena moramo preživeti svoj vsak dan z odnosi takšnimi in drugačnimi,s čustvi bodisi negativnimi ali pozitivnimi,...
Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje. Prav je, da se takšnimi čustvi in občutki, ki jih prinaša ćivljenje, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok. Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.
Sicer pa ta del ti že predobro obvladaš,....jaz sem še daleč v zaostanku.....
Želim ti povedat le,da si res ena prekrasna,iskrena,predana,...punca,ki ne klone kar tako in želim ti
veliko volje in pozitivne energije za vnaprej...objem in drži se :rozicodam: