FORUM Nebojse.si

 :-[ Za tole  sem res dolgo zbirala pogum. Trpim za ponovitvami paničnih napadov in agorafobijo. Že 6 tednov jem Ad-je(cipralex ) in obiskujem psihoterapijo vsake 14 dni. Vendar kakšnega učinka tablet še ne čutim, zato me skrbi, da ne bodo pomagale.  Sem v bolniški, ker ne zmorem voziti avta oz. ne morem niti sama do trgovine, kaj šele kam drugam. Večino dneva sem sama, mož dela, otroka sta v šoli in vrtcu. Doma se prestavljam iz enega kavča na drugega in nosim s sabo občutke krivde, ker nič ne naredim. Še za kuhanje kosila komaj zberem energijo in štejem minute, do prihoda domačih. Nimam pravih prijateljev, oziroma sem šele zdaj ugotovila, da niso pravi. Kar naenkrat me nihče več ne pokliče, oče je pred kratkim umrl, mama je v domu za varstvo odraslih.Sesta ne razume. Skratka nikogar za pogovor, kakšen sprehod ali  spodbudo. Ker do Lj in skupine za samopomoč ne morem, še Celje mi je Himalaja, me zanima, če se  kakšen(a) depresianksipanik skriva v Šaleški dolini. Lahko jih je tudi več. Bomo v skupini paničarili in skušali prekostiti drug drugega. Tako malo za hec, čeprav se mi zdi vse prej kot to. Vesela bi bila tudi kontakta sotrpinov iz drugih slovenskih dolin.
Hvala ker ste poslušali in lsd( lep sončen dan)

Flusika  :rozicodam: pozdravljena  :); no, pa je led prebit  :clap: čestitam za pogum!

hja... 6 tednov... daj si še malo časa. Koliko časa pa že obiskuješ psihoterapijo?

Flusika :rozicodam:
mene pa zanima, katero dozo Cipralexa jemlješ?
Ja, drgač nas je pa z vseh koncev Slovenije :wav:

 :)Jemljem pa zdaj že 3 tedne polno dozo 20 mg. Eno zjutraj, eno zvečer.
lp

 :pomezik: Pozdravljena Arwen. Do sedaj sem terapijo obiskala 5x. Vendar se s mojimi težavami ubadam že od mladosti. Najprej nisem vedela za kaj gre, do prve poporodne depresije. Potem sem jedla AD in tudi nehala . 3 leta brez. Do druge nosečnosti. Potem pa spet jovo na novo. 5 let še kar Ok, do letos pomladi, ko mi je umrl oče. Mamo smo dali v dom, preselili smo se v stanovanje od staršev (prej bili v najemniškem). V službi preveč dela (nadomeščanje za nadomeščanjem). Vse skupaj je bilo preveč zame.Sem mislila, da se bom na dopustu vsaj malo odpočila, pa je bilo ravno obratno. Panični za paničnim. Že drugi dan sem hotela domov, pa sem zdržala zaradi otrok. Zdaj me grabi še agorafobija. Vsak večer, ko se malo bolje počutim si naredim plan, da bom zjutraj naredila vsaj 20 m iz stanovanja. Pa ostane v glavi, noge ne ubogajo. In potem občutek krivde.
Res je, da sem imela tako kot mnogi AD-je za čudežna zdravila in nisem nikoli nič delala na sebi. Čeprav sem čutila, da bi morala. Pa sem našla vedno kakšen izgovor. In zavidala vsem, ki so bili sposobni kaj narediti iz svojega življenja. Še vedno se smilim sama sebi in zelo težko mi je sprejeti dejstvo, da sem samo jaz tista, ki bo morala poprijeti za delo. Pa se tako zelo bojim.
lp

doza je OK, pri psihoterapiji se pa lahko vidi rezultat šele čez par mesecev, leto....., ne obupat

ja, res je tako (žal al pa k sreči, kakor vzameš) - samo mi smo tisti, ki lahko nekaj naredimo - zase... In česa se tako bojiš?

Mogoče bo kaj v pomoč:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84



 

Hvala za gradivo  :oki:
Bojim se samega boja, porazov, razočaranj. Bojim se odločiti in začeti.
 :closedeyes:

V boju nisi sama...forum zna bit tudi v pomoč

 ko začneš graditi, delati na sebi, se spreminjati, je pa seveda treba vedeti in upoštevati, da se človek še kdaj spotakne... da se razočaranje še zgodi... ampak.. poanta je, vedno znova začeti, se postaviti na noge, in, če je treba, začeti spet od začetka.

Prej ko se odločiš, prej začneš, prej se stvari začno premikat, prej si na poti k cilju! ... če pa se nikoli ne odločiš.. če dovoliš, da strah prevladuje.. pa nikoli ne veš, kako bi bilo, če...

točno tako :oki:

Flusika  :rozicodam: najprej pozdravček tudi od mene. Vedi, da v tem "boju" nisi edina...pa naj te ne bo strah začeti, kajti v bistvu si TO ŽE STORILA  :oki:

Pričela si s spremembami...jemlješ ADje...obiskuješ psihoterapijo...vpisala si se na forum....torej en kup novih stvari in začetkov...Vendar, da boš občutila spremembo, bo potrebno počakati še kakšen teden, dva...morda tri...

In noben napredek ni samo navzgor...vedno pride tudi do razočaranja in porazov, iz katerih potem potegneš neko izkušnjo in greš zopet naprej.

Se pa tudi jaz zelo spoznam v tvoji zgodbi...tudi jaz se s strahovi borim že od otroštva...doživela poporodno depresijo...ob smrti moje mami pa tudi totalen čustveni kolaps (panični napadi, prisilne misli, agorafobija...)

Jemljem AD Asentra, že skoraj 4 leta in obiskujem psihoterapijo 1 leto. Počasi...korak za korakom sem pričela s spreminjanjem in moram ti povedati, da deluje  :oki:

Zaupaj vase  :rozicodam:

Hvala vam vsem.  :rozicodam:

Ojla Flusika...pozdravljena  :rozicodam:
Jaz sicer nisem iz Velenje doma, sem pa dokaj blizu  :pomezik:. Tudi sama se že dve leti zdravim s Cipralexom in verjemi, da ti bo uspelo. Že to je veliko, da si se opogumila in "prišla" na forum. Jaz sem tukaj našla veliko oporo, ogromno koristnih informacij in tudi nekaj iskrenih prijateljskih vezi. Zato...piši, vprašaj, povej, pa ti bo dosti lažje.
Vedi, da nisi sama in da te tukaj še kako razumemo. Želim ti veliko lepega in čimmanj razočaranj, na tvoji poti  :rozicodam:.

K

Draga K  :oki:

Ojla Flusika....kako ti gre danes?

lp   K :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Pozdravljena med nami... :rozicodam:

Tudi jaz nisem iz Velenja, sem pa iz Celja, torej smo po regiji zelo blizu... :)

Zelo se prepoznam v tvoji zgodbi...lahko bi rekla, da se je meni dogajalo popolnoma enako kot tebi.

Ko sem pred dvemi leti vstopila v naš forum, pa se mi je stanje občutno izboljšalo.

Obiskovala sem skupino v CE...z velikim strahom v sebi...da ne govorim o paničnih napadih...poslušala
z očmi in ušesi vsako besedo, ki bi me popeljala na pot v lepši jutri...in našla sem jo.

Obiskovala psihoterapijo... :)

Danes grem vsepovsod, tudi v trgovino (res ne sama), ampak to je moj napredek,
pogovarjam se z ljudmi...ni me strah  paničnih napadov...no saj jih tudi ni več, če pa se zgodi, ga
znam obvladat.

Res je veliko potrebno delat, se izpostavljat, samo nikar na silo...lepo počasi...pojdi samo par metrov od stanovanja...videla boš, da se da z malimi koraki naredit veliko.

Jaz bi na tvojem mestu poskusila s skupino v CE, naj te kdo pelje, lahko je celo prisoten na skupini,
vendar pa naj bo to oseba, ki ji zaupaš in se ob njej počutiš varno.

Pogumno.... :rozicodam:

flusika  :rozicodam:
Dobrodosla na forumu.
Jaz tud nisem iz velenja, se pa tudi sama velikokrat pocutm osamljeno.
Kako ti gre danes?

flusika, js sem iz velenja... lahko me vprašaš karkol na zs

danes sem šla sama v trgovino.......juhuhuhuhuhuhu

Evo tudi jst sem iz Velenja.Sem pripravljena na kak čvek in kavo da se mal razvedrim...piši...čao..

Pozdravljeni...Sem že zasledila to temo vendar...Mogoče je še tu kdo s podobnimi težavami iz Velenja,da bi mogoče malo počvekali ob kavi ali pač kje na kakem sprehodu.Meni osebno zelo pomaga če s kom počvekam ki ima podobne težave kot jaz...torej javite se in akcija. :clap:

Za pogovor in podporo :)?

Sicer nisem iz Velenja, ampak za pogovor in podporo sem pa vedno :)

5olap, hvala. Se javim, ko zberemo pogum :-[