FORUM Nebojse.si

Vedno bolj ko raziskujem svoje težave, manj mi je jasno. Ne morem določiti, kaj je vzrok in kaj posledica. Socialna fobija z depresivno motnjo kot diagnoza je recimo simptom, posledica zgrešenega odnosa do sebe, okolice, ampak tudi ta zgrešen odnos ima nekje vzrok, je tudi posledica nečesa, marsičesa pravzaprav...kako naj se znajdem, ko je toliko možnih vzrokov in vsak ima množico posledic.

Ko raziskujem svoj recimo mu "zgrešen odnos  do sebe in okolice" je tu notri moja pretirana kritičnost do sebe, strah pred lastnimi napakami, huda prizadetost ob napakah, občutek lastne neustreznosti in manjvrednosti, sramovanje svojih čustev, težav, preobčutljivost na mnenje drugih, strah pred izpostavljanjem, prevzemanje odgovornosti in krivde, pa strah pred odgovornostjo,.... ajoj to si začne potem nasprotovati in jaz sem še bolj zmedena.

Nekako ne znam videti bistva, nekega temeljnega vzroka, na katerem lahko delam. Kajti vsakič se mi zazdi, da se sploh ne ukvarjam s pravo težavo. :seznojim:

To kar dosedaj vem o sebi, sem večinoma izvrtala sama. Ko sem hodila na psihioterapijo, sem se s terapevtko ukvarjala-glede na sedanje razumevanje-s povsem postranskimi stvarmi. S posledicami.
Nič takega nisem odkrila, kar bi me zganilo. Morda se v družbi nisem zmogla odpreti?

Sedaj berem literaturo in stvari se kar odpirajo.... Ampak pomagati si še ne znam,... česa naj se lotim, ko je toliko vsega?

Naj bo zaenkrat dovolj, čeprav mi po glavi roji še ogromno misli. Upam na kakšen komentar.

Moj komentar: I totally understand :)

Vsi mi več ali manj imamo takšne probleme, ki jih omenjaš. Je pa tko kot praviš, da se ponavadi po večini ukvarjamo s simptomi, namesto vzroki. Z zdravili itak, z raznoraznimi tehnikami tudi, včasih tudi s psihoterapijo, itd. Zato jaz ne vem, če ima tako podrobno analiziranje in ugotavljanje najglobjega vzroka res tako velik pomen.

Veš kva se men zdi problem? To, da se možgani dejansko fizično spremenijo, zarad napačnih miselnih vzorcev. :o  To je cela jeb**

Betka, na kakšno psihoterapijo si pa hodila? Vsaka terapija ni za vsako diagnozo namreč :ne:
Ti je psihiater postavil diagnozo?
Finta je v tem, da, čeprav se zavedamo svoje težave, ne znajdemo prit ven iz nje in potrebujemo prave smernice za to.

Če si se lotila branja knjig in se ti odpira, samo počasi, vse ob svojem času. Verjetno imaš veliko za predelati glede na naštete težave. Priporočam ti tudi veliko sproščanja, športanja, druženja :rozicodam:

Betka  :rozicodam:

Moja izkušnja je bila podobna tvoji. Poiskala sem pomoč in začela delati na sebi zaradi točno določene motnje, ki me je preokupirala. Seveda sem se hkrati zavedala, da me teži še marsikaj drugega, kot le ta motnja, vendar sem se odločila delat na njej. Pričakovala sem, da mi bo vse veliko bolj jasno in lažje, ko jo bom rešila. Na terapiji sem sčasoma začela delati na posledicah, kot jih ti imenuješ, kajti druge poti ni bilo. Morala sem iti po tej poti, da bi prišla do globljih vzrokov.

Včasih smo tako zmedeni prav zaradi množice stvari, ki jih "moramo" obdelati in ne vemo, kje se lotiti. Včasih se nam zdi smotrno začet na enem koncu, nadaljevat na drugem, vmes preskakovat in se zato počutimo krivo ali neuspešno, ker neke določene zadeve ne moremo speljati do konca, "da bi se je enkrat za vselej odkrižali". S tem ni nič narobe! Po moji izkušnji je tako, da si je treba vzeti čas in se ukvarjat s tistim, kar se nam trenutno zdi najpomembnejša tematika. In ne prehitevat samega sebe, ne hodit čez sebe.
Verjemi, da sčasoma, ko se malenkost distanciraš od te kopice problemov, lahko vidiš napredek. Zadeve, ki jih prej nisi mogla, lahko takrat lahko postaviš na svoje mesto.
Nekega konkretno bistvenega vzroka lahko tudi ni. Lahko gre za preplet večih raznovrstnih dejavnikov, ki so v danem trenutku vsi enako pomembni.
Meni se posledice ne zdijo postranske zadeve. Menim, da se človek na terapiji ukvarja s tistim, kar je za njega v tistem trenutku aktualno. Morda se ti sedaj ne zdijo več pomembne, ker si jih že osvojila in razrešila, vendar to ne pomeni, da ti takrat ni bilo poembno.

Iz tvojih besed razberem predvsem to, da si preplavljena z milijon različnimi težavami. Rekla bi, da poskušaj pogled usmeriti na vsako posebej, ne na celo kopico naenkrat, ker je tako lažje. Prepričana sem, da ti terapija pri tem lahko pomaga. Če imaš dvome, jih je najbolje izraziti terapevtu in skupaj bosta poiskala rešitve. Če pa jih trenutno rešuješ sama, ti lahko predlagam, da piši na forum. Včasih, ko človek prebere, kr je napisal, dobi drugačen pogled na zadeve.

Vse dobro in piši, piši, piši  :oki:  :wav:

Hvala vsem trem za odziv  :rozicodam:

Kinto, veš na kaj sem pomislia, ob fizičnih spremembah možganov? Da sem nek stvor s sprememnjenimi možgani  :sesmejem:, no pa mi je kapnilo,...ja, saj v bistvu možgani se fizično spreminjajo, ne? Npr. zdaj ko se učim za izpit, se znanje nekje v možganih zapisuje. Tudi psihologinja mi je govorila o nekih sinapsah, ki se krepijo, tem večkrat steče po njih impulz.

Trzinka, najprej sem imela kognitivno terapijo (zelo poredko, če se nisem borila za datum, ga nisem dobila in ko se nazadnje nisem, se tudi terapevtka ni več spomnila name), nato pa terapijo na osnovi kontrolne teorije, Glasser pa to. Ta, zadnja, verjetno res ni bila najprimernejša. Diagnozo pa imam od psihiatrinje.

Libby, tvoj zapis si moram pa še večkrat prebrati, ker je poln dobrih nasvetov.

hvala

hmmmm, sicer bom to bolj laično napisala, ampak glede na diagnozo KVT ni najbolj ustrezna al pa ni bil psihoterapevt u redu, one druge pa tud jaz ne poznam :ne:
ne obupaj, kar se terapij tiče, imaš dobre terapevte, samo poiskat jih moraš, lahko ti koga svetujem če želiš, če si iz Ljubljane, ali pa to bo morda kdo drug koga predlagal  :rozicodam:

Kakšna pa je primerna terapija za socialno fobijo?

Betka, tudi jaz sem v enakem začaranem krogu. Opazila pa sem, da je najhuje, ker ne grem med ljudi, ker ne komuniciram... Razmišljanje, analiziranje in vrtenje okoli lastne osi te pripelje le tako daleč, da ostajaš na mestu. :) Vsaj jaz. Piši mi kaj, če želiš.

Meni je na ZAČETKU najbolj pomagala tale zadeva http://www.socialanxietyinstitute.org/audioseries.html
Sicer je v angleščini, ampak govori razumljivo in počasi.
Kasneje pa psihoterapija in IZPOSTAVLJANJA. Ker na začetku je edina OPORA pri premagovanju fobije to da verjamemo svojemu terapevtu in jaz sem tudi tej audio seriji. Z vsakim izpostavljanjem in PREMAGANO
nalogo pa se je stanje spreminjalo. VSE bolj sem verjel in zaupal SEBI da zmorem in da so to MOJE izkušnje v katere NI DVOMA. 

Hvala za link. Si bom downloadala in poslušala. Koliko časa traja to? (Za koliko dni pribl.) Aja, zdaj šele vidim, da ni prav poceni. Moram bolj pozorno pogledat kako in kaj.

Moram iskreno povedat, da jaz sem do zdaj imela močno prepričanje, da je to osebna lastnost in ne motnja. In še zdaj tega prepričanja nisem čisto ovrgla. Lost, si ti zdaj ozdravljen? Kako se to kaže? Imaš kvalitetnejše življenje, ti nič ne manjka, imaš več prijateljev? Oprosti, če zvenim skeptično, ampak me res zanima.

Koliko traja, izveš v sami audio seriji ( terapevt imam varovalko) ki jo izveš nekje vmes.  :pomezik:
JAZ sem hotel preposlušati....v 2 dneh , ker sem hotel čim prej se rešiti tega.....pa ni slo.
Terapevt ki je naredil to audio serijo ima sam izkušnjo z tem in pozna vse "bližnjice"   :)
PRVO , kar moramo vsi vedeti je da je STRAH osnovno čustvo in ga imamo že od rojstva.
Iz pri psihoterapevtu in tukaj v tej audio seriji dobimo RAZUMEVANJE in TEORIJO, ki pa jo moramo
sami spraviti v prakso. Strah je še vedno moj dnevni spremljelvalec, kot mislim da vsakega cloveka
na tem svetu. LE moj način in oblvadovanje tega se je spremenil za 100%. Tako da določenih sploh ne
opazim več, določene pa še dnevno večinom uspešno premagujem, kakšna pa mi še vedno naredi kak sivi las.

Tako je. Dokazano je, da pride do spreminjanja možganskih struktur, sinaps, itd. Meni je psihiatrinja precej zanimivo obrazložila, ko sem jo vprašal, zakaj se sedaj ko sem padel v to depro, precej manj sekiram, imam manj vsiljivih, negativnih misli in mi je nekako bolj vseeno za vse (govorim pred začetkom jemanja ad), namreč, to je bila vsekakor pozitivna stvar. Pa mi je razložila, da sem s svojo anksioznostjo kuril in kuril možgane dolgo časa, dokler jih nisem enostavno prekuril. S tem so se podrle obstoječe sinapse al možg. povezave al ne vem točno kaj, uglavnem neka vzpostavljena struktura, zato sem začutil nekakšno olajšanje, ko sem padel v to luknjo, saj možgani niso več doživljali neprestanega stresa s strani napačnih misli, vzorcev, prepričanj, itd. Seveda pa to pomeni, da je šlo v maloro tudi večino pozitivnih stvari, torej bistveno manjša sposobnost doživljanja sreče, veselja, bistveno manj energije in volje do življenja, izguba samozavesti, pozitivne samodobe, izguba motivacije, zanimanja do stvari, koncentracije in precejšnja upočasnitev kognitivnih procesov.

Je pa dobra stvar tega spreminjanja možganov to, da ko jih enkrat naštelaš v željeno smer, jih vsak vetrič tut ne more ravno zamajati :pomezik:

Hehe devetka, jap, vsi smo sprva mislili, da gre za neko jebo v našem značaju... dokler ni šlo tako daleč, da je postalo ovirano vsakdanje funkcioniranje v življenju. Potem greš brskat po netu in.... well, thanks god for DAM! (http://yoursmiles.org/msmile/music/m0847.gif)

Vesela sem vseh vaših prispevkov.  :)

Naj sedaj opišem problem izpostavljanja. O tem sem se že pogovarjala tako s terapevtkama kot psihiatrinjo, ampak nisem dobila pravega odgovora, razen, da več kot se izpostavljaš, lažje bo in naj kar nadaljujem.
Sama imam zelo hud strah pred javnim nastopanjem, ki pa se pojavi šele tik pred zdajci. Ne gre za to, da bi me zadeva mučila že dosti prej in mi oteževala pripravo. Močan strah, ki ga spremlja tresenje celega telesa, potenje in zardevanje se pojavi ko npr. čakam na nastop ali sem že pred publiko. In zadeva se kar ponavlja, čeprav sem v zadnjih 10 letih dala skozi že veliko javnih nastopov. Niti ne gre za to, da ne bi hotela nastopati, ponavadi se prav veslim, da bom predstavila neke svoje prispevke (šola, delo) ali pela (zbor), ampak verjemite, ob takem strahu, je vse skupaj grozno.
Torej, kljub izpostavljanju, nobenega uspeha in to me mori. :( Kaj delam narobe??

Še ena taka.  :)  Sem se nehala trudit z analizami, ker so me pripeljale v slabše stanje. Sploh samoanaliza se mi zdi zgrešena. Poskušam živeti zdaj in se ozirati v prihodnost, s čim manj skrbi (če mi uspe  :sesmejem: )
Vzroki me danes ne zanimajo kaj dosti, sprejela sem stvari, ki jih ne morem spremeniti, zavedam pa se, da lahko spremenim gledanje na določene ljudi, stvari, dogodke iz preteklosti. Se počutim veliko bolje, ker se ne sprašuje stalno "zakaj" ampak "kako".

Mogoče imaš preveč informacij in se, v skrbi, da se boš narobe, ne moreš odločiti?

  Zelo verjamem, ta skurjena lica, fleki po obrazu in dekolteju, ledenomrzle noge in tresenje, kot da se bom samo še sesedla. To so moje izkušnje. Nekaj let sem zdaj imela mir, pred kakašne pol leta pa spet, flek na flek. Samozavestno pripravim, se pripravim, uredim, ko moram pa kakšno rečt.....  :o V sebi sem nekako sprejela, da taka pač sem. Pomagam si z nasprotno namero (iz logoterapije):

http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/articles/tehnike.htm

Ne gre vedno po načrtih.  :kiselnasmeh:

Nič ne delaš narobe.  :-*
Libby ti je super napisala.

Popolnoma isto razmišljam Jagodka.  :oki:

Betka, jz mislim, da je to past,v katero pademo vsi, ker je že tko del pop-psihologije, da je treba naslovit vzrok, ne posledico, še posebej pa sociofobi zarad narave motnje. Ker že po defoltu lahko ure in ure prevprašujemo svojo preteklost, pa naj bo 20 minut al pa 20 let nazaj. Jz mislim, da odpirat neke stare rane in v nulo analizirat vse, kar je bilo i prošlo, samo odvrača pozornost od sedanjosti. Če v vsaki zviti vrvi vidiš kačo, ne pomaga veliko v tem trenutku, da razmišljaš, kdaj neki in kako te je pičla, pa kako bi to lahko prepreču, ampak da se najprej racionalno prepričaš, da to ni kača, in si to ponavljaš v glavi vsakič znova, dokler se ne počutiš bolje. Večkrat, ko si temu izpostavljena, bolj se možgani odvajajo te prve "beg ali boj" reakcije. Važno je pa tudi, kako hitro to narediš, da ujameš tisto majhno okno, ko anksa še ne naraste do polnega zagona. Recimo, konkreten primer, če stojiš v vrsti v trgovini in začutiš, kako se v tebi dviga tist neznosen občutek tesnobe in želja po begu, je zelo važno, da se odzoveš preden eskalira v polno paniko. Lahko se - ali na hitro zamotiš s tehnikami odvračanja pozornosti in problem odložiš,- ali pa preveriš realnost: Če si živčna, ker imaš občutek, da te vsi gledajo in se režijo, dvigni pogled, poglej druge in se prepričaj, da to ni res, ljudje se načeloma ukvarjajo sami s sabo. Mi pa, namesto, da bi se soočili s situacijo in osredotočili na okolico namesto nase, od strahu zlezemo skupaj, umikamo pogled, pospešimo korak itd. in anksa potem poganja samo sebe.  

Med prevzemanje odgovornosti in krivde in strah pred odgovornostjo ni nobenega protislovja. Čutiš se krivega za tisoč in eno stvar. Izboljšati pa ne moreš nič, ker pač te stvari niso "tvoje", niso na tvojem krožniku. Ali pa ... si se naučil, da se problemov ne rešuje, da se bodo rešili sami. Ko pa je treba odgovornost zares prevzeti - tako, da to tudi drugi vedo in (potencialno) ocenjujejo - pa butne prej naučeni strah in nemočnost ven in samo bežiš stran. Vsaj tako si jaz predstavljam na podlagi mojih vzorcev.

Kako bi po tvoje izgledal ta "temeljni vzrok"? Ne nujno tvoj, ampak tako na splošno, npr. za koga drugega.

Jagodka, hvala za povezavo. Tudi jaz bi rada sama pri sebi sprejela, da takšna pač sem (glede težav pri nastopnju v javnosti), ampak ne gre, ker vem, da je ves strah odveč, pretiran, nerealen. Poleg tega je vse to doživljanje sila neprijetno in tega nočem vedno znova trpeti... Kako je to potekalo pri tebi, da si se s strahom sprijaznila, res me zanima.

V bistu meni ni uspeh, da neko stvar kljub strahu izpeljem, ker strah zame skoraj nikoli ni opravičilo, da ne bi naredila tistega, kar pač moram. Uspeh je, da stvar izpeljem brez strahu.

Tole je zelo tehtna ugotovitev:
Jaz začnem v takih trenutkih iskati notranjo moč, nekaj na kar bi se oprla, da me ne bi preplavil strah, ampak ne najdem v sebi ničesar.

Tiranozaver  :) kako bi po moje zgledal "temeljni vzrok"...hm, kot nekaj, kar bi se odpravilo in bi vse težave izginile. Pravljično, ne.
V mislih sem imela nekaj, pri čemer bi rekla, to je to, to je moja največja težava.
Sicer pa sem iz vaših zapisov razumela, da me iskanje temeljnega vzroka oz. moje največje težave ne bo odrešilo. Delati je treba s tem, kar ti prekriža pot, ne?

Ti je Urssska omenila tehnike... delujejo. Ni nujno, da je odgovor oz. rešitev vedno in zgolj v nas samih. Želja se rodi v tebi, potem pa se ozreš okoli in iščeš rešitve.


V katerih primerih pa je strah zate opravičilo, da ne narediš zadanega?

V bistvu bolj povod za odlašanje...kakšni nenujni telefonski klici, obiski zdravnika,...ne morem pa preprosto zatajiti, če nekaj obljubim, pa čeprav umiram od strahu.

Samo tko, hipotetično  :A)... kaj bi se po tvoje zgodilo, če bi odpovedala oz. zatajila?

Počutila bi se grozno. Kar naprej bi to premlevala. Še če imam opravičljiv razlog, da česa obljubljenega ali samo pričakovanega ne naredim, se počutim slabo.
Bedno, vem.
 :(

 :oki:



ja, res je... načrti gredo kdaj svojo pot  :kiselnasmeh:




perfekcionistka, torej?

Verjetno res.

 :) no, pa je odgovor tu ... perfekcionizem...

Vem kako je, ko se ne moreš pripraviti, da bi nekoga poklical, da bi uredil kakšno uradno stvar, šel k zdravniku ali samo v trgovino. Očitaš si, da si len, nesposoben, čuden... čeprav si pod normalnimi pogoji človek, ki ima vse pošlihtano. Težko to imenujem perfekcionizem, gre za to, da se ti opravki nalagajo v nedogled, z njimi tudi slaba vest in vsi slabi občutki. Vmes še zamudiš kak pomemben rok in kasiraš posledice, čeprav ti to ni v navadi. Nimaš izgovorov zase, nimaš potrpljenja in tolerance do sebe, jaz npr. še vedno ne morem priznat soc. fobije ali razumet same sebe, kako da mi je kakšna takšna malenkost težka, naporna, neopravljiva. Začaran krog. In zelo težko se bom (bi se) sama izkopala iz tega. Moja sicer železna samodisciplina je šla rakom žvižgat...

Hvala, da mi pomagate razmišljati  :srce-utrip:

Torej še perfekcionizem. Krasno. Bom spet vprašal po moje: je perfekcionizem vzrok nečesa ali posledica?

Betka...morda bo kaj v pomoč

http://www.potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=118:elja-po-doseganju-kakovosti-ali-perfekcionizem&catid=35:psihoterapija&Itemid=60

Hvala, Slavka.  :sonce:

Hvala tudi v mojem imenu za ta zapis.. Se zelo najdem v tem.. :rozicodam:

Pri meni posledica palice (batin) in nesprejemanja. Samo odlična sem bila sprejeta. Tako sem se leta in leta mrcvarila.
Počasi sem se tega perfekcionizma odvadila, se živi bolje. Sam sem ok tudi nepopolna, z vsemi napakami.  :pomezik:

to je pa že za uno temo: veterani poročajo...  :sesmejem: :oki:

kaj pa je potem to? nič drugega, kot perfekcionizem, bi rekla....



imaš pomoč?



ampak čedalje manj?

Lej, če si bil enkrat med dobrimi v kakšni stvari in zdaj nisi niti povprečen in ne zmoreš niti najosnovnejšega, je mogoče bolj kriza kot, če nikoli nisi od sebe dosti pričakoval.
Nimam še pomoči.

nimam namena napadat, Devetka, res ni bil to namen... le ugotovitev...



ker?



http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=941&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=948&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Jaz to zelo razumem  :rozicodam: Meni se zdi  :oki: dejstvo, da se tudi ti zavedaš tega  :rozicodam:


Najdem se še vedno zelo v takih zgodbah..   :zardevam: Je pa res, da si želim sprememb in delam na tem.. A sem uspešna, pa po moje prej vi opazite  :-[  :kiselnasmeh:

Mene že dolgo muči nekakšen "vseprisoten" občutek, da sem v svojem bistvu napačna, neustrezna. Lahko bi rekla, nekakšna "glasbena podlaga" v ozadnju. Razumsko lahko vse te občutke gladko ovržem z nasprotnimi dejstvi, a občutek še kar obstaja.
Nekaj napredka sem sicer v zadnjem času doživela. Pomagala so mi takšna razmišljanja:

"... Samoobtoževanje seveda ni posledica storjenega zločina, temveč je vgrajeno v občutenje obstajanja samega. Zato spremlja katerokoli dejanje, določa občutenje sebe in se nenehno obnavlja ne glede na to, kar ženska je ali bo storila. Zato tako razpoloženje ne more biti spremenjeno s poštenim in zaslužnim življenjem. Nikoli se ni mogoče odkupiti, dokler živimo, ker doživljanje krivde ni dostopno za argumente in dejstva" (A. Rebula, Blagor ženskam str. 79).

Avtorica vidi rešitev v tem, da gradimo ljubezen do sebe in iz nje črpamo moč. Za premagovanje strahov, predlaga, da iščemo, kar je vredni iz srca ljubiti. Samo z ljubeznijo in vero vase smo sposobni samozaščite in poštenega ovrednotenja svojih zmožnosti. Zmoremo častno zgrešiti in si odpustiti brez očitanja in smoponiževanja.
 :rozicodam:

Nič ni narobe, če občutek ostaja, dokler ga dovolj hitro prepoznaš. Če ga, te ne more potegniti  noter. Da pa ga prepoznaš, je treba ogromno vaditi - par mesecev, včasih celo let ...

Meni so glede tega občutka manjvrednosti / krivde ogromno pomagalo delo v skupinah. Ti odpre oči, ko slišiš druge s podobnim problemom. Ko vidiš, da se navzven super ljudje počutijo slabe, ko so njihova občutja 180 stopinj stran od realnosti. In te potem čez kako uro butne, da si sam enake sorte kreten ;)

Ogromno pomaga tudi spoznanje, da ljudje nimamo svojega “bistva“, da je “jaz“ dokaj neuporaben pojem. Ampak ta filozofija je večini popolnoma nespremenljiva ...

Rebuline besede so dobre, žal pa je mene izgubila pri “ljubezni do sebe“. Ima ona kak konkreten nasvet? Ker samo ukazati, da se pač moraš imeti rad, ne bo dalo rezultatov, še posebej če se naslovnik počuti vrednega manj od pasjega drekca na dnu ljubljanske deponije.

Ravno to. Verjetno si edino mislil nesprejemljiva.
Zato tudi ne verjamem v kopanje po sebi, samozdravljenje, uvide, instant rešitve in podobno. Rabimo druge.

Devetka, po moje rabimo oboje - samospoznavanje in druge, oziroma harmonično prepletanje obojega.
Glede občutka in kognitivne precepcije pa sem enkrat že pisala, tako da če je kdo že bral, naj gladko preskoči, tebi Devetka, pa bo morda kaj pomagalo:
občutek ali bolje čustva... se sprožajo v limbičnih možganih, s katerimi kognitivni del, to je možganska skorja zelo težko komunicira, zato občutkom ne moremo enostavno nekaj ukazat, ker ne "slišijo" na ta način. Obratna pot pa zelo dobro deluje - limbični del na kognicijo zelo hitro in močno vpliva (nekdo je rekel, da smo pač čuteča bitja, ki razmišljajo in ne razmišljujoča bitja, ki čutijo, čeprav bi si vsi želeli, da bi nagone in čustva enostavno obvladali z mislimi in vedenjem). Obstajajo pa poti in tehnike, kako do tega svojega čustvenega dela možgan; terja pa svoj čas in seveda tudi zaupanje v to, sicer zmanjka motivacije.

Ne želim Betki ukrasti teme, ampak, ja, hvala, Juliette. Mi pa ne pomaga prav dosti. Se mi zdi, da gre že (pri meni vsaj) prav za prepričanje o manjvrednosti, kar je še več kot občutek, čustvo, in da je to zelo zelo težko, če ne nemogoče spremeniti. Sploh pa ne v stanju globoke depresije.

Vendar prisluhnimo raje Betki.

Devetka,

glede na to, da imava podobne težave, me prav nič ne moti, če pišeš v to temo. Res.
Morda pa skupaj kaj doženemo.  :smejalci:

Ja, devetka, verjamem, da je težko. Je pa pot okrevanja pri globoki depresiji običajno takšna: najprej kemična podpora, da pridemo iz najhujšega ven, pa kolikor gre tudi šport (v težkem stanju ima to ime tudi že disciplina 200 m počasne hoje okrog hiše  :)) in druge KVT metode. Ko se dvignemo iz najhujšega pa smo sposobni tudi spreminjati prepričanja. Pa še to: občutki manjvrednosti, nerealne krivde ipd. so enostavno del depresije, tako da jih že medikamentozna terapija lahko precej zbije. :rozicodam:

Seveda imaš prav, da si ne moremo ukazati, naj se imamo radi. Rebulova mdr. pravi: "Ljubečega, toplega podpiranja sebe se učimo tako, kot se učimo novega jezika: vsak dan in dolgo časa."

Tudi njene vaje, ki so namenjene "negi notranjega prostora" naj bi delali vsak dan.

Razmišljam, zakaj je tako težko spremeniti nek vzorec razmišljanja, občutenja.
Koristne nasvete in spoznanja si zelo težko zapomnim. Vem sicer, da mi je nekdo nekaj pametnega svetoval ali da sem nekaj tehtnega ugotovila o sebi, a se tega nekako ne morem spomniti, ne pride mi v zavest (ne vem kako bi to izrazila).

Potem pa berem tole:

"Kadar hočemo spreminjati občutenje sebe, možgani običajno reagirjo ogroženo, kot bi nam pretila izguba identitete ali izguba znanja, ki omogoča preživetje. ...

Zanimivo pa je, da so možgani pripravljani brez posebnih motenj sprejemati neštete novosti, ki se pojavijo v naši osebnosti, da le ne posegajo v občutenje sebe.

Brez večjih odporov se naučimo uporabljati nov računalniški program, z veliko večjo težavo pa se naučimo misliti, da smo vredne spoštovanja, če je to novost.

Vživljanje v ohrabrujoče misli nam je težko, ker naši možgani sporočila vere, ljubezni in dostojanstva razpoznavajo kot tujke.
Če možganska skorja doživlja čustvo ponosa kot zgrešeno in celo nevarno informacijo, ki ogroža osebno integriteto, se trudi za vspostavitev ustaljenega, pravega samodoživljanja" (Rebula,187,188).

Tako, sedaj ko je napisano, upam, da ne bom pozabila. ;)

Sploh ne gre za izgubo identitete toliko kot za čisto biologijo, za to, da so tvoje sinapse in miselne poti po letih določenih vzorcev že utečene in moraš dobesedno zgraditi nove povezave, možgani so plastični glede tega, ampak ne moreš pričakovat, da si boš podzavest leta in leta filau z gnojnico, potem bo pa v parih mesecih boljš...

Pri čisti anksiozni reakciji je tko - center za odgovor "beg ali boj" je amigdala, to je v središču možganov in od hipotalamusa, ki sprejema vse zaznave, do amigdale vodi ena sinapsa, kar pomeni, da so možgani sicer sposobni zaznavat podobne, ne pa tudi iste situacije. Recimo, pičla te je kača in se vzpostavi ta povezava, ti vidiš zvito vrv in skočiš, ker poziv za to iz možganov dobiš, preden ti zaznava doseže neokorteks, kjer je center za racionalno zavestno mišljenje. Enostavno daljša lajtunga je do tja, dobesedno. Ti potem sicer vidiš, da to ni kača, ampak reagiraš pa vseeno kot da bi bla, ker možgani v nevarnih situacijah nimajo časa mislit in popolnoma ozavestit situacije, ampak samo čimhitreje reagirat, da se izogneš preteči nevarnosti.

Tko da, večkrat se izpostavljaš in navajaš možgane, da ti nekaj ne predstavlja resnične nevarnosti, bolj se zadeva izboljšuje..

Betka, morda si še enkrat preberi odgovor Juliette na prejšnji strani. Z branjem in razumskim razumevanjem se ne da vplivati na naše globoko vsajene občutke, misli, prepričanja. Če nekaj razumsko doumeš, še vedno nisi zadeve razrešil na čustveni ravni.

Ena pot naj bi bila psihoterapija, po moje dolga leta psihoterapije in veliko denarja (tam greš, naj bi šel globje od razuma), pa še najti moraš pravo, pa še to ni nobene garancije, da pomaga in da se dejansko spremeniš. Kakšne so pa še druge možnosti?

Devetka, s tem si zadela bistvo, ki me že od nekdaj bega.  :oki:

Na kaj pa potem meri moja psihiatrinja, ki pravi, naj pred stresnim dogodkom razumsko ovržem vse možne okoliščine, ki me strašijo? (Čeprav se mi zdi, da gre pri meni za strah pred ponovnim strahom, strašljivo okoliščino, ne pa pred točno določenim, ne vem, spodrsljajem. )

Malo razpredam...

Hmm, strah po moje ni razumska kategorija. Če bi se ga dalo z razumnim (samo)prepričevanjem ovreči, bi verjetno 3/4 težav na tem forumu odpadlo.
Na pamet mi pade kakšna bližnjica, da vzameš npr. Helex ali pa rukneš enega takratkega :sesmejem: pred dogodkom, če nisi v taki situaciji prepogosto. Drugače pa mogoče kakšne dihalne vaje, sproščanje, kaj pa vem. Ne morem ravno iz prve roke govorit. Sem pa npr. pred ustnimi izpiti vedno oblekla določeno barvo oblačil, ki me je nekako pomirila in pripravila. Pa nikoli se nisem zadnji dan pripravljala in nisem čakala blizu vseh živčnih ljudi pred vrati, da se ne bi njihova živčnost prenašala name. Že par metrov stran se je lažje dihalo.

Pri meni to res pomaga! Seveda samo, kadar se v situaciji spomnim na to tehniko. Vedno se ne, včasih pa me strah tako "potegne notri", da razmišljam samo o strahu.

Torej, v glavi naštejem vse vzroke za strah. Seveda samo neposredne, objektivne vzroke, zaradi katerih bi lbilo ahko tudi "normalne" ljudi strah. Razni "starši me niso marali", "od vedno sem čuden", "zato, ker sem zanič", "ker imam XY osebnostno motnjo" odpadejo.

Velika večina teh vzrokov se potem po par sekundah razmisleka izkaže za nepravilne, absurdne. In ko potem ugotovim, da nimam objektivnih razlogov za strah, mi je lažje prisiliti se, da naredim oz. grem skozi tisto, česar me je strah. Dobim uvid, da moji možgani nekaj bluzijo po svoje, da je strah samo iluzija, neka takega kot utripajoče pikice spodaj:
(http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/dc/Grid_illusion.svg/220px-Grid_illusion.svg.png)

Nekateri vzorki so bolj trdni. Takrat gre bodisi za moje trdožive disfunkcionalne vzorce in predstave bodisi za prave, resnične ovire. Prvo je super material za terapijo. Glede drugega pa se je treba bolj pripraviti ali pa pretehtati (možne) negativne posledice, na katere me strah zelo koristno opozarja.

Tukaj meni pomaga samo in edino zavedanje, da me je že bilo strah, a da je strah minil in ni pustil trajnih posledic. Ta "tehnika" je meni dosti težja in manj učinkovita od prejšnje, amapk žal za boljšo ne vem. Čeprav ... racionalno gledano strah pred strahom skoraj pod definiciji ne more imeti niti enega objektivnega vzroka.

 :sesmejem: s tem takratkim si me nasmejala in spomnila na sošolca, ki je pred izpiti ponavljal svojo mantro: Pivce za živce, rum za pogum, žganje za znanje.
Ne vem, mene alkohol ful uspava in ga zelo redko pijem.

Tiranozaver, hvala tudi za tvoje razmišljanje. Mislim, da znaš zapletene stvari krasno razložiti.  :clap: Tole z optično iluzijo je pa sploh zadetek.
Ja, strah pred strahom nima objektivnega vzroka (kot ga tudi marsikateri drugi strah nima)...ampak na čem potem "visi"?

Najprej najlepš hvala!

Strah pred strahom ... ne vem. V bistvu niti ne vem, če si pod tem predstavljam isto kot ti. Zame to pomeni strah pred tem, da bi zaradi strahu (oz. ob premagovanju strahu) spet padel v stare vzorce, se spet zaprl ali še huje, padel v kako depresijo, "znorel" ... Pri meni to "visi" predvsem na tem, da je direktna konfrontacija s strahom zame kljub vsemu relativno nova. Tistih nekaj izkušenj, ki jih imam, v bistvu niso vsebovale nekega res velikega strahu. Verjetno zato, ker me je bilo bolj strah zadeve, preden sem se v njo spustil, kot med zadevo samo... In me je potem strah, da me bo naslednjič premalo strah in se bom vrgel v prevelik velikeg strah :unsure:

V končni fazi lahko sicer vedno pripopamo korenino na nezavedno, na čustva, zaradi zgodnjega otroštva, kar je verjetno "res", ampak s tem ne bomo čisto nič razrešili.

Zadeva sploh ni zapletena, ampak zelo enostavna. Strah pred anskioznimi občutki in njihovimi zunanjimi znaki je najbolj logična stvar na svetu - pač ni prijetno, za sociofobe, ki se v dno duše bojijo tega, da bi se pred drugimi osramotili, je pa naravnost najhujši scenarij, ki se lahko odvije. Ne rabiš it nikamor v preteklost brskat za vzroki, to te samo zmede in zavira, loti se problema takega, kot je v sedanjosti. Strah pred strahom se izboljša, ko se sprijazniš s svojim problemom, ko ga naravnost izzivaš - kar pridi anksa, svet se ne bo podrl, nič hudega mi ne bo, že tisočkrat si prišla, pa te bom pretrpel-a tudi tisočinprvič!

Dragi moji,
 upam, da preživljate lepe praznične dneve. Meni gre kar dobro. Da pa ne bi postalo že kičasto, moram malo pogodrnjati.

Pred kakšnima dvema mesecema so se mi začele bolečine v vratu-zadaj na hrbtenici. Te se mi pojavijo, ko sem nekaj časa pred računalnikom, za pisalno mizo, med vožnjo. Najbrž je to zaradi napetosti mišic, čeprav se sama sploh ne počutim napeta (ampak verjetno sem?).

No, potem se moram začeti raztezati in gibati, ali pa najti koga, da me zmasira. No, zadnjič me je začelo zelo boleti med polnočnico :sesmejem: Čisto lepo sem sedela in upijala blagozvočne besede in melodije,...pa me zgrabi ta bolečina. Nekaj sem se poskušala raztezati, pa me sosed vpraša, ali bi rada bolje videla jaslice... :pomezik: Hja, da bi prosila zadaj sedečo gospo, da me malo zmasira, raje niti pomislila nisem.