Resničnost

[Batman]

Ciao,

Kaj ima kdo od vas kdaj težave s resničnostjo oziroma ne resničnostjo? Včasih imam občutek, kot da se nekako izklopim.

Si je kdo od vas, ki imate obsesivno kompulzivne motnje ustvaril kakšne vrste imaginarni svet?

[Leonarda]

Zdravo,

v kakšnem smislu?

Lahko se počutimo nerealno/ kot, da se stvari ne dogajajo nam in kot da svoje življenje doživljamo zgolj kot ''opazovalci''. Lahko se počutimo, kot da naše telo ni naše in da smo od njega odtujeni. V teh primerih (zelo na splošno opisano) gre za derealizacijo oz. depersonalizacijo, ki sta kar pogosti spremljevalki tesnobe, predvsem paničnih napadov ali pa samostojni oz. pridruženi motnji. Sem že doživela oboje, kot posledico skrajne tesnobe. Je neprijetno, obstajajo pa razni načini/ tehnike, kako se tega ''losat'' oz. napravit znosno.

Lahko smo nagnjeni k dnevnemu sanjarjenju. Jaz sem. ampak ga ločim od realnega življenja (še)  . Zdravila po moje ni  .

Če pa gre za zmotna prepričanja oz. blodnje (npr. v hudi depresiji lahko trdimo, da nam telo propada ipd.) ali halucinacije (podobe, glasovi ipd. ki jih vidimo, slišimo samo mi, okolica pa ne), pa je to psihoza in te nisem doživela. Psihozo je potrebno zdraviti.

Lp.

[vesnav]

Batman...

Če tebe ta tvoj svet, kakor ga jaz razumem, moti... se ga bojiš, te ovira pri resničnem življenju, potem pač ni ok.

če pa ti je ok, potem ne vidim razloga, da ga ne bi imel..

Moj otrok ima svoj svet, jaz sem si ga naredila že v otroštvu.. Preden zaspim, se vedno znova rada vračam v deželo, ki sem si jo - vso čarobno, polno dobrih prebivalcev, katerih plemenski vladar sem, seveda, jaz - napletla pri ene  .. petih letih...

Je to kaj čudnega? Kakor za koga... Zame ni. Meni lepša življenje.

Seveda pa podrobnosti ne bi raje opisovala kakšnim strokovnjakom ob nebodijihtreba situacijah.... Rajši "pljunem" kakšno zgodbo v svojo beležnico ali pomežiknem na skrivaj v nebo.

V.

[OLJA]

sestrinjam z Vesnav OLJA

[Batman]

Nekaj podobnega se mi dogaja kot je opisala Leonarda. Torej da doživljam telo kot da ni moje. Oziroma kot da je moja glava odsotna.

Kakšne tehnike so da se tega znebiš?

Pri meni se tudi neprestano pojavlja občutek krivde. Kot da sem naredil nekaj, kar ne bi smel. Čeprav vem, da nisem naredil nič slabega.

Ja Vesna v, tega mojega sveta se bojim in me ovira. Ampak ne vem kako ga obvladat.

[vesnav]

V poklicu, s katerim se ukvarjaš, poskušaj čim bolj uspeti, biti sam s sabo zadovoljen.
V odnosih, ki jih živiš, si sutvari čim lepše osnove za komuniciranje.
Izbiraj si prijatelje.
Načrtno se izogibaj slabim energijam, najsi gre za ljudi ali okolje.
Bodi dober sam s sabo, ker VEŠ, da ne nosiš nobene krivde.


In najbolj pomembno zaradi konkretnega: ne brigaj se za odsotnost glave, ignoriraj in garantiram, da bo minilo. Zelo hitro. Vendar me ne vprašaj, kdaj bo to. Vsekakor prej, če boš skušal vsaj približno upoštevati napisano.

Vse dobro, Batman,

Vesna

[Leonarda]

Ko si ravno odprl tole temo, upam, da ne zameriš, da bom zdajle prilepila nekaj simptomov teh nadlog/ derealizacije in depersonalizacije.

Simptomi in OBČUTKI depersonalizacije:
-neresničnost
-odtujenost od telesa
-odtujenost od samega sebe
-ločenost od vsega
-nenavezanost
-osamljenost
-čudnost
-tujost
-nedomačnost
-mrtvost
-občutek, da smo kot ''lutka'' ali ''robot''
-''igranje'' vloge
-dvodimenzialnost
-''figura iz kartona''
-kot da smo iz vate
-mehanska dejavnost
-oddaljenost
-avtomatskost
-kot da smo ''gledalci'' življenja
-svoja dejanja opazujemo kot ''v filmu'' ali ''na TV''
-miselni tok v svoji glavi doživljamo kot ''neodvisen''
...

Simptomi in OBČUTKI derealizacije:
-kot da gledamo skozi siv pajšolan ali steklo
-''lebdenje''
-senzorna megla
-občutek, kot da sanjamo
...

http://www.panic-anxiety.com/depersonalization-derealization/
http://www.depersonalization.net/
http://my.clevelandclinic.org/disorders/Dissociative_Disorders/hic_Depersonalization_Disorder.aspx
Stanji nista nevarni, sta pa neprijetni in prihajata z roko v roki z našo ''drago'' tesnobo (paniko).

Kako se ju znebiti? Daj času čas, pretvarjaj se, da je vse ok (torej ignoriraj te občutke in se jih predvsem ne boj, ker niso nevarni), pogovori se s psihiatrom ali terapevtom, ki ti bo nudil nadaljnjo pomoč.

Občutki krivde so pa pri OKM baje tudi kar pogosti. Naj te ne prizadanejo, ne verjemi jim.

Držim pesti, vse bo ok, lp.