Še moja težava

[Simo17]

Pozdravljeni,

sem nov na tem forumu, na neki drugi strani dobil informacijo, da mi boste vi lahko pomagali. In zelo sem vesel, da sem ga našel. Ne vem točno, kje naj začne... Star sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije in imam depresiji podobne težave. Začelo se je ob lanskem koncu šolskega leta, ko sem imel veliko testov in drugih stvari v zvezi s šolo. Cele dneve sem bil zelo živčen, ker se skoraj malo preveč obremenjujem s šolo, imam pa povprečne ocene. No, ko sem opravil 2. letnik pa se je nervoza nadaljevala, kljub temu, da sem imel počitnice, se nisem mogel znebiti tistega istega strahu v prsnem košu, ki sem ga čutil pred testom pa sem mislim, saj bo minilo, ampak šlo je vse navzdol. Tega občutka se še zdaj nisem znebil, ko zjutraj vstanem je ta strah takoj prisoten. Že nekaj mesecev sem večinoma časa potrt, kar naprej razmišljam, kaj bi lahko popravil, se prekomerno obsojam, ko naredim napako, dobil sem ogromen strah pred nastopanjem - res čisto otrpnem, naprimer branjem pred razredom se na vsaki način hočem izgoniti (takih težav nikoli prej nisem imel) , kar naprej jamram, ocene so se mi poslabšale, ker imam zelo slabo koncentracijo, v družbi se počutim nezaželjenega, ko opazim, da so vsi veseli, postanem cel zatežen, celo prijatelj mi je enkrat rekel, da sem se spremenil, da ko smo zunaj kar odtavam z mislimi ipd. Seveda, se počutim tudi dobro npr., ko sem kje zunaj, ampak se ponavadi takoj spomnim na to in spet počutim slabše, najhuje pa je, ko sem sam in samo razmišljam in razmišljam. Zaspim zelo težko, ker imam toliko stvari za premislit... Enkrat misli, da sem dobil tudi panični napad, bil sem sam doma in kar na enkrat mi je začelo RAZBIJAT srce, tresel sem se, težko sem dihal, cel sem bil sključen in malo je manjkalo, da bi koga poklical, ker sem mislil, da je nekaj hudega.  To je prvič, da sem to komu kaj omenil, saj se ne počutim dobro, ko se pogovarjam o takih stvareh, ker me je strah, da me ne bi vzelo resno, ali pa, da bi mislili, da samo pretiravam. Zdravnika še nisem obiskal, ker si vseskozi govorim, da moram samo spremeniti svoje razmišljanje, da moram biti bolj pozitiven, ampak ne gre. Zdaj imam pa tega vsega, še posebnega tistega občutka v prsih, res dovolj in me zanima, če mi svetujete, da grem k zdravniku in kaj naj mu sploh rečem, če bom šel. Vsakega odgovora bom zelooo vesel!

Simon.

[Sinuska]

No, pa te je moderatorka masi izrezala.  (hvala, masi. sej si bla ti,a ne?)
Simo, to zdaj ne pomeni, da v tisti temi ne smeš govoriti. (pa saj to veš)
Tukaj se bodo odgovori pač bolj tebi osebno pisali, in ne bo zmešnjave. 

[Simo17]

Sam sebe sem izrezal , najlepša hvala za navodila, saj veste, nov sem pa tako.

[Sinuska]

Vidim, ja, da obvladaš. 

[masi]

..kaj sem zrezala ?

Sorci simo in dobrodošel 

[Sinuska]

Simo, sori, da te najprej s tehniko zasipavamo. 
Masi, simo je objavil post v temo od Lithium, pa se je sam izrezal in novo temo odprl, pa sem mislila, da si ti to naredila, ker si moderatorka. Nema veze, urejeno. 
Simo, kako se počutiš, ko ti pišemo neumnosti v temo, odgovarjamo pa še ne? (resno mislim z vprašanjem,da vidim, kako se čustveno odzivaš na to, da te kao ne šmirglamo) 

[Simo17]

Mogoče na začetku, ko si mi rekla, da ni dobro, če pišemo en čez drugega, sem si mislil: "mah a more it res vse narobe"... ampak vse je v redu, zelo lepo ste me sprejeli in nekako sem začutil toplino

Hvala. Upam, da mi boste napisali kaj o obisku zdravnika, kako je bilo, ko ste ga vi obiskali, o čem ste se pogovarjali z njim, kaj vas je spraševal.
 

[lithium]

Ti bom jst napisala, čeprav nimam kaj pametovat, pa ti želim le najbolše
Jaz sem obiskala zdravnika septembra letos. Sem želela, da mi predpiše tablete za tiščanje v prsih..(nisem želela, kaj več) pa je bil slab, dan in je začel spraševati tam..Saj veš tam kjer boli. In se je usulo nekaj solz. Od takrat ga moram redno obiskovat(vsak teden, starši za nič ne ve do) zdaj v petek mam terapevtko al nekaj. Jaz sicer kot si videl v temi, nočem it, me je strah in podobno...ampak ne glej mene jaz sem cmera.
Ti pa bodi korajžen in se spoprimi s stvarmi. Pojdi do zdravnika, razloži zadevo, ta te bo napotil do kakšnega dobrega psihoterapevta in tam bosta razreševala to stisko. Težko bo, svinjsko težko, ampak baje se splača. In ti si tega vreden
Pa še kaj piši...mogoče veš zakaj je do stiske in tega prišlo (mislim, kaj več kot šola, kako je doma?)

vso srečo! 

[masi]

..lepo si napisala..

[trzinka]

aha, se podpišem pod to

pot pod noge in naredi nekaj dobrega zase, simo  , s tem, da si na forumu razkril svojo težavo je že prvi korak

[Sinuska]

Lithium! 
Zdaj pa preberi post tako, kot da ga je nekdo izmed nas napisal tebi. (ponavadi drugim svetujemo tako, kot bi sami sebi) 

[trzinka]

Lithium! 
Zdaj pa preberi post tako, kot da ga je nekdo izmed nas napisal tebi. (ponavadi drugim svetujemo tako, kot bi sami sebi) 

točno tako 

[lithium]

Lithium! 
Zdaj pa preberi post tako, kot da ga je nekdo izmed nas napisal tebi. (ponavadi drugim svetujemo tako, kot bi sami sebi) 

točno tako 

hehe ali vem, samo lažje je druge v red spravljat kot sebe
Hvala masi in vsem ostalim  

[Simo17]

Iskreno, hvala! Človeku je takoj lažje. Bom poskusil, ampak doma ne bom nič povedal, sicer sem mami že omenju, ampak ne vsega, ker je imela tud sama hudo depreisjo pred parimi leti, ko ni mogla iz postelje1 mesec in razume te stvari. Predvsem, se hočem tega rešit, ker nočem pristat tam, kjer je ona. Ampak se res čudno počutim, če se z njo o tem pogovarjam. Drugače pa imam super družino in se super razumemo. Sem pa drugače zelo nesamozavesten in precej občutljiv že odkar se spomnim in me vsaka stvar prizadane. Ahja, no vam sporočim, kako je z zdravnikom. Me je pa strah ja, predvsem česa v smislu "takim mladim fantom, se to ne more zgodit" in podobno.

Se še oglasim.

[masi]

Simo nič bat, zdravnik ne bo dejal mlad fant.....

vedo, kako hudo je lahko ta motnja, če se ne zdravi

drži se, masi

[toja]

Simo...pozdravljen, veliko so ti že souporabnice napisale in se pod vse podpišem...

Sem pa prebrala, kaj naj rečeš zdravniku?
Jaz bi si na tvojem mestu sprintala tvojo začetno zgodbo in jo enostavno nesla s seboj...

Vesela sem, da imaš mamo, ki te bo razumela...veš, malo je takih...

Pogumno...

[lithium]

Se strinjam z tojo in masi.  Zdravnik ne bo rekel, da se tebi to ne more dogajat (sicer razumem, sama imam kup takih konpleksov) meni je prvič rekel, da jih je ogromno s tem, toliko starih kot jaz samo to predobro skrivamo sami zase.. Meni so se vedno vsi okoli mene zdeli dokaj srečni. Čeprav prava sreča, uf to izraža moj zdravnik.Vsakič ko pridem ima kar iskre v očeh, je tak pozitiven in odprt, skratka res super. In ti priporočam, da ga sam tudi obiščeš.
Tako kot jer rekel zdravnik meni(vem spet moj zdravnik ampak če toliko pove); če bi imela bolne ledvice bi šla k zdravniku,če bi imela raka bi šla k zdravniku, tako je tudi s tem. Obstajajo zdravniki za nas same in hvala bogu da smo mi, da lahko opravljajo svoj job
Super, da mama razume to in ko boš pripravljen le spregovori z njo, mislim da bi pomagalo

P.s. Zdravniku pa le povej, da ima/je imela mama podoobne težave.Baje je sila pomembno
Drži se

[toja]

 

[Arwen]

no, saj je Lithium že kar večino napisala; se podpišem 

[Sinuska]

Mogoče na začetku, ko si mi rekla, da ni dobro, če pišemo en čez drugega, sem si mislil: "mah a more it res vse narobe"...

Takole reagira 90% uporabnikov, tudi tisti, ki smo tu že celo večnost, trznemo ob kakem incidentu. 

Upam, da mi boste napisali kaj o obisku zdravnika, kako je bilo, ko ste ga vi obiskali, o čem ste se pogovarjali z njim, kaj vas je spraševal.

Terapije so pa res individualne. Vsak se pri zdravniku pogovarja o tem, s čimer ima pač težave. Usposobljeni so, da te vodijo skozi proces. Ni se ti treba bati, da moraš priti tja s kakim seznamom želja, kaj želiš spremeniti (čeprav je fino, da se malo le ukvarjaš s seboj).