Se lahko obvladate?

[trzinka]

veš kaj, jaz razmišljam o naših starših, pa starih starših, kolikokrat so bili oni tepeni s strani staršev in učiteljev v tistih časih.....pa takrat za terapije, ankso, depro, ....še vedli niso, pa vsi so bili več ali manj brez travm iz otroštva, samo sirotinja je bila, to pa..., no ja, verjetno so bile neke posledice, pa je bilo to za njih vse normalno..
moj oče je bil neštetokrat tepen, name ni nikoli roke položil, moja mami tudi ne, nje niso tepli, sta bila pa tepena dedek in babica....kje je tukaj zanka?

[Liber]

moj oče je bil neštetokrat tepen, name ni nikoli roke položil, moja mami tudi ne, nje niso tepli, sta bila pa tepena dedek in babica....kje je tukaj zanka?

Zanke ni, nekdo se pač odloči, da bo drugačen. Jaz se sploh ne strinjam z nekaterimi, ki pravijo, da če izhajaš iz nasilne družine, da postaneš tudi sam tak. Jaz sem jih pogosto "fasal" od očeta, ponavadi ko sem kaj narobe naredil, se predolgo potepal, kaj polomil, imel preslabe ocene v šoli ali pa da sem prekasno šel v hlev nahranit živino in je ta se drla, oče pa to slišal enih 100 m stran .. takrat pa so se na meni zlomile kakšne vile ..  Skratka .. vedno sem bil kao sam kriv za batine in niso ble posledica, da bi se očetu pač zahotelo in bi me pač namlatil brez raloga..

No jaz na drugi strani nimam nobenih problemov z jezo, ali željo, da bi koga premlatil. Edino enkrat je prišlo do kratkega stika in sva se z očetom ruvala v judo stilu, ko sem bil star cca 21, pa še takrat sem izgubil  .. tako da povračilnih ukrepov razn manjših nabijanj krivde z moje strani ni blo. Nikol si nisem želel udarit očeta, le stran sem hotel .. no kmalu sem tudi šel in si kupil svoj mir..

Je pa res, da samoobrambo vedno zagovarjam.

[Janja]

Jaz o nasilju ne bi pisala, ker na srečo resnično nimam izkušenj na tem področju.

Bi pa napisala samo to: Liber, zame si super oseba. Že ko sem te prebirala (sicer bolj redko), so mi bili všeč tvoji zapisi. Nekako so mi bili blizu. Saj veš, midva nisva ravno zagovornika brcanja v rit ~ tudi nežnega ne.

Ko pa sem prebrala še tole, kar si tukaj razkril o sebi, pa samo kapo dol. Res!

Mina, na žalost ne vem, kaj bi ti napisala.

Vem pa samo to, da bi bilo za vaju hčerko vsekakor bolje, da ne bi živeli skupaj. Kje je tukaj problem? Finance? Veš, ne poznam ravno v detajle tvoje zgodbe...

[Libby]

Sama se težko obvladam. Zato Rozi popolnoma razumem. In je ne obsojam, čeprav njenega (pa tudi marsikatero svoje!) dejanje ne odobravam.
Malo sem razmišljala, če sploh kaj napišem v to temo, saj nisem ravno primerna oseba za dajati kakršenkoli nasvet. Bi pa rada podelila svoje mnenje.
Doživela sem marsikatero vrsto nasilja. Fizično, psihično, verbalno...s strani staršev,sorodnikov, partnerjev, hčere, sodelavcev. Zrasla sem s kaznijo, pasom in očitki. Danes sem taka kot sem.  Pa bi bila rada drugačna. Ampak sem ujeta v ta začaran krog. Živim s hčero, odraslo, ki sem jo slabo vzgojila. Očitno ni imela dobrega zgleda. Pač.
Med nama stalno poka. Skoraj ni dneva, ko se ne vsaj malo sporečeva. Za malenkosti, za nepomito posodo, za razmetano stanovanje itd, itd. To me tako utruja in spravlja v tako stisko, da se včasih ne morem zadržati. Eksplodiram.
Pri tem mi hči izredno pomaga z opazkami, kot npr...itak si nora, pojdi se zdravit, če ti kaj ni prav pojdi... iz mojega stanovanja, za katerega JAZ plačujem VSE stroške, pa še večino njenih.
Potem so tu še geste. Take, s katerimi rečeš je** se ipd.
Zaman je še tako močna volja, želja, trud, da bi se to prekinilo, če imaš na drugi strani zid. In nobene želje po sodelovanju, prilagajanju.
Rozi, zato te razumem. Ne pomagajo mi ne AD-ji, ne pomirjevala, ne stabilizator razpoloženja....nič. Ko me potisne na rob, ko začutiš tisto nemoč, obup, razočaranje....vse frustracije...NE ZMOREM ostati mirna. Bojim se, da grem en dan preko, da mi pade mrak na oči, da naredim kaj neprimernega. To je moja najhujša nočna mora. Zato bi rada živela sama! Nisem noben ljudomrznik, puščavnik, nisem zagrenjena, samo žalostna in želim si samo malo miru. Toliko, da se okrepim, da razmiljim, da nisem stalno v nekem stresu in krču. Potem bom morda lahko kaj začela spreminjati pri sebi, v odnosu do drugih.
Verjetno tudi Roza ne more spremeniti stanja, življenja v katerem živi. Če se to ne da urediti, mislim, da so zastonj vsa obiskovanja raznih psihoterapevtov, učiti se nenasilne komunikacije, "delati na sebi"...itd, itd...Ko si na robu, je isto kot bi nekdo s puško meril vate. Ali streljaš ali si pa mrtev.
Ne vem, če sem bila dovolj jasna, da me razumete, kaj sem hotela povedati. Rada bi pa slišala mnenja, namige kako razmišljati drugače. Sprejeti življenje, ki mi (nam) je vsiljeno in ga ne želimo živeti, kako se v takem okolju obvladovati iz minute v minuto, ohraniti trezno glavo in ne reagirati nagonsko na izzive, žalitve, podcenjevanje, zasmehovanje....Da nagonsko. 
Sama si ne znam pomagati in ostale Roze tudi ne. Predlagajte.

Mina, kot da bi pisala o meni.
Jaz bi samo rekla, da imam v glavi cilj, ki ga želim doseči in z njim v mislih se skušam skozi vsakodnevno pokanje izmakniti nabojem in izogniti svojemu streljanju. Ta cilj je seveda sprememba bivanjskega okolja, iti proč oz. iti na samo. To je včasih edina stvar, ki me drži pokonci. In istočasno neskončno mori, ker mi ne uspe... ampak mi še bo, v to moram verjeti.

Večino svojega življenja sem skušala prebiti ali preplezati mamin zid tišine, ignoriranja, izzivanja... ali pa je izzivanje bila samo moja interpretacija??, da sem lahko upravičila svoj rafal žalitev, jeze, odrivanj in celo klofuto, za katero me je neskončno sram in za katero se nisem nikdar opravičila
Najboljša stvar, ki sem jo naredila zase v procesu terapije je bila, da sem počasi sprejela, da zida ne bom mogla porušiti in sem zato s poskusi odnehala. Torej obiskovanje terapije je meni pomagalo. Malce bolje živim, ker se ne obremenjujem več toliko. Če bi se, tudi prej omenjeni cilj ne bi obstajal. Ergo, počutila bi se v brezizhodnem položaju. Pravim da bi se počutila, ne da bi bila. Ker nisem, od vedno sem imela pripravljeno varianto zasilnega izhoda, pa čeprav je bil to enostavno pobeg (pod most npr.).

Meni se zdi, da ravno če sprejmeš vsiljeno življenje (= se nehaš bojevati proti njemu), se ti odprejo opcije, da lažje preslišiš izzivanja in zmanjšaš vretje v glavi.
Saj nisem prepričana, da s tem kaj rešim, najbrž si samo nadevam varianto Sinuskinih rožnatih očal. Ampak malce bolj vzdržno pa življenje vendarle postane. Dokler se ne pojavi priložnost za spremembo, če jo seveda z očali na nosu prepoznaš...

[martinca]

Zanke ni, nekdo se pač odloči, da bo drugačen.

Isto mislim.

[Sofia-Del_Sati]

Zanke ni, nekdo se pač odloči, da bo drugačen. Jaz se sploh ne strinjam z nekaterimi, ki pravijo, da če izhajaš iz nasilne družine, da postaneš tudi sam tak. Jaz sem jih pogosto "fasal" od očeta, ponavadi ko sem kaj narobe naredil, se predolgo potepal, kaj polomil, imel preslabe ocene v šoli ali pa da sem prekasno šel v hlev nahranit živino in je ta se drla, oče pa to slišal enih 100 m stran .. takrat pa so se na meni zlomile kakšne vile ..  Skratka .. vedno sem bil kao sam kriv za batine in niso ble posledica, da bi se očetu pač zahotelo in bi me pač namlatil brez raloga..

No jaz na drugi strani nimam nobenih problemov z jezo, ali željo, da bi koga premlatil. Edino enkrat je prišlo do kratkega stika in sva se z očetom ruvala v judo stilu, ko sem bil star cca 21, pa še takrat sem izgubil  .. tako da povračilnih ukrepov razn manjših nabijanj krivde z moje strani ni blo. Nikol si nisem želel udarit očeta, le stran sem hotel .. no kmalu sem tudi šel in si kupil svoj mir..

Je pa res, da samoobrambo vedno zagovarjam.

Liber 

Glede samoobrambe je pa tak, da mora biti "enaka" - npr. če se spreta pikolo in 2-metraš, pa ga le ta poči tako daleč, da odleti 20 m in umre, - kako bo sodišče tle gledalo na samoobrambo, glede na to, da je suhi znal npr. karate in bi tudi skoraj zlomil vrat 2 metrašu, če bi ga dosegel - tko pa mu je premaknil samo 7 vretence in je delni invalid?!

[mina]

Ta cilj je seveda sprememba bivanjskega okolja, iti proč oz. iti na samo. To je včasih edina stvar, ki me drži pokonci.

Saj se počasi odločam, da se kljub vsemu umaknem iz (mojega) stanovanja. Na srečo imam na razpolago drugo. Sicer v drugi državi, a vendar raje tja, kot doživljensko s hčero.
Prepričana sem, da bi se me počasi tudi fizično lotila. Itak lahko to počne, saj ji ne morem nič. Na tem naslovu je prijavljena za stalno n to s pridom izkorišča. Da ne govorim o tem, da sem jaz pač nora.
Zadnja dva meseca delam na tem, da grem. Urejam zadeve. Bolj kot to, da grem med neznane ljudi, me spravlja v obup stanje doma. Se bom pač privadila, hodila sem na dopust, vikende, k zdravnikom, ipd...V glavnem pa živela tam.
Je to rešitev?! Morda, bomo videli.

[Janja]

Libby in Mina!

Jaz bi komentirala samo tale Libbyin prispevek, ki je resnično deloval tudi pri meni. Nisem imela enake problematike kot vidve, zato si sploh ne znam predstavljati kako lahko tako živita.

Punci, vsekakor navijam za vaju, da bi končno dobili možnost zaživeti na svojem in po svoje.

Meni se zdi, da ravno če sprejmeš vsiljeno življenje (= se nehaš bojevati proti njemu), se ti odprejo opcije, da lažje preslišiš izzivanja in zmanjšaš vretje v glavi.
Saj nisem prepričana, da s tem kaj rešim, najbrž si samo nadevam varianto Sinuskinih rožnatih očal. Ampak malce bolj vzdržno pa življenje vendarle postane. Dokler se ne pojavi priložnost za spremembo, če jo seveda z očali na nosu prepoznaš...

Libby, mi je zanimivo tole tvoje razmišljanje. Tudi meni je bilo nekaj vsiljeno v življenju (ne tako kot vama, pri meni je šlo za popolnoma drugačno zadevo). Dokler sem se upirala ni bilo absolutno nič. Rešitev takrat ni bila mogoča. Ko sem se končno sprijaznila in vzela zadeve takšne kot so bile, sem bila pač bolj pomirjena, srečna pa še zdaleč ne. Sem pa kolikor toliko normalno živela.

In ja, Libby, odprejo se ti možnosti za spremembo in verjemi, da jih prepoznaš in jih zagrabiš z obema rokama.

[Nabc]

Roza, kako si, nič se ne oglasiš?

Mogoce jo je na mrtve premlatil, da bi vidla, kdo je sef   
in to zato, ker ga ona ni zaodost, da bi lahko imela vse zivljenje mir pred njim in  si tega ne bi vec drznil zaradi moznega povracila, revcek ubogi, je ne bi smel vec, smrk   .

martinca? 

[martinca]

Nabc, ne     jezna sem bla na tega nasilneža, zato sem tako cinično to napisala    in bognedaj

[Libby]

Je bilo čist jasno razumet tvoj cinizem, ne obremenjuj se Martinca.

[sopotnica]

Nasilja ne moremo in ne smemo tolerirati in opravičevati ne pri sebi ne pri drugih.
Napredek je že v tem, da si priznaš, da se ne počutiš dobro, da si bila nasilna in da deliš to s forumaši.
 
Naslednji korak je, da se boš naslednjič za vsako ceno obvladala in iskala drugo pot za reševanje problemov.
Jaz imam problem z neko drugo obliko nasilja - s kričanjem... Moja (sedaj že odrasla) otroka mi včasih očitata, kako sta se počutila, če sem nanju kričala, ko sta naredila kaj narobe - kot da bi ju fizično tepla.  Šele sedaj sem si iz časovne distance sposobna priznati, da bi že prej lahko izbrala drugačen način reagiranja ( ki sem ga seveda pokasirala od svojih staršev, oni pa od svojih ...)
Važno je, da se nekdo odloči, da te verige ne nadaljuje, kljub mikavnim izgovorom, da so tudi z njim tako delali ... Prav to nas dela človeške in daje upanje ....

[masi]

sopotnica 

[Libby]

tudi jaz se strinjam s tabo sopotnica 

Je malo offtopic, ampak jaz sem si kot otrok prav želela , da bi me mama natepla, ker so me njene tišine tako bolele.

[masi]

tudi jaz se strinjam s tabo sopotnica 

Je malo offtopic, ampak jaz sem si kot otrok prav želela , da bi me mama natepla, ker so me njene tišine tako bolele.

libby njena tišina je bila nasilno vedenje, tako da bolelo je.

libby 

[trzinka]

tudi jaz se strinjam s tabo sopotnica 

Je malo offtopic, ampak jaz sem si kot otrok prav želela , da bi me mama natepla, ker so me njene tišine tako bolele.

libby njena tišina je bila nasilno vedenje, tako da bolelo je.

libby 

libby 

[Slavka]

tudi jaz se strinjam s tabo sopotnica 

Je malo offtopic, ampak jaz sem si kot otrok prav želela , da bi me mama natepla, ker so me njene tišine tako bolele.

Libby  ... mi je poznano 

[Arwen]

  Šele sedaj sem si iz časovne distance sposobna priznati, da bi že prej lahko izbrala drugačen način reagiranja ( ki sem ga seveda pokasirala od svojih staršev, oni pa od svojih ...)
Važno je, da se nekdo odloči, da te verige ne nadaljuje, kljub mikavnim izgovorom, da so tudi z njim tako delali ... Prav to nas dela človeške in daje upanje ....

 

tudi jaz se strinjam s tabo sopotnica 

Je malo offtopic, ampak jaz sem si kot otrok prav želela , da bi me mama natepla, ker so me njene tišine tako bolele.

libby njena tišina je bila nasilno vedenje, tako da bolelo je.

libby 

ja, res je... tudi to JE nasilje