Se lahko obvladate?

[Roza]

Danes se je zgodilo, da me je oče čisto s tira spravil in sem ga udarila....enostavno se nisem mogla obvladat. Je pa tako, da sem doživela tudi sama veliko fizičnega in psihičnega nasilja. Psihično me je čisto spravilo na dno, tako da se sploh prav ne spomnim svoje mladosti..karkoli sem naredila sem bila kontrolirana, že če si nisem prav postavila npr prta na mizo ( tako kot si je zamislil on) sem slišala kričanje, tako da sem se na nek način prav bala svojega življenja, kako bo ko bom prišla domov.( bo dobre volje, se bo drl..itd.)
Mislite, da sem prav storila??? Enostavno so mi živci popustili. Moram povedat tudi to, da ko sem bila starejša in bolj močna sem se očetu zoperstavljala tako da takoj ko me je udaril sem mu vrnila nazaj-včasih se mi zdi, da sem imela takšno moč, da bi lahko koga ubila, tako da sploh ne razumem žensk, ki dovolijo, da jih njihovi možje tepejo-sama se nikoli nisem pustila, kljub temu, da sem bila polna podpludb po nogah, tudi ko sem bila stara že 18 let npr.
Hvala da se lahko izpovem na tem forumu.

[masi]

Draga Roza,


....potrebno se je obvladat oz. se naučiti obvladovanja. Opravičila in izgovora za nasilje ni. Glede na to, da si v mladosti doživljala psihično in fizično nasilje, ti je žal poznana zgolj ta komunikacija.

Toplo in pod nujno ti priporočam psihoterapijo,

drži se masi

[alexx]

Mislite, da sem prav storila??? Enostavno so mi živci popustili. Moram povedat tudi to, da ko sem bila starejša in bolj močna sem se očetu zoperstavljala tako da takoj ko me je udaril sem mu vrnila nazaj-včasih se mi zdi, da sem imela takšno moč, da bi lahko koga ubila, tako da sploh ne razumem žensk, ki dovolijo, da jih njihovi možje tepejo-sama se nikoli nisem pustila, kljub temu, da sem bila polna podpludb po nogah, tudi ko sem bila stara že 18 let npr.

Ne. Nisi prav naredila. In opravičilo, da si sama bila v življenju tepena, ni razlog za klofute. V vaši družini očitno vlada nasilje. Nasilje pa rodi nasilje. Ni rešitev.

[soraja]

Draga Roza!

Jaz za razliko od ostalih ne bom sodila ali si naredila prav ali ne. Ker sem tudi sama celo zivljenje prezivljala psihicno in fizicno nasilje s strani oceta. Do 30 leta me je tepel in zmerjal za prazen nic, oz. ko mu je pac bilo do tega, ko je imel slab dan itd... Veckrat mi je rekel da me v bistvu samo sovrazi. Govoril mi je naj se vrzem v reko, naj se obesim, ker sem itak prelena da bi se mi dalo zivet. Nazadnje ko me je zmerjal z debelo prasico pa mi je totalno pocilo in sem zbrala vso moc, ga zagrabila in vrgla po tleh. Naslednji dan se je ves skesan opravicil, kao zdaj je pa dovolj prepirov... svasta. Ne vem, ali mu je bilo kdaj v resnici zal. Zdaj ko imam psihiatricno diagnozo me sicer pusti cist pri miru. To ali si ravnala prav ali ne te noben nima pravice sodit. Po mojem mnenju si se samo branila, samo sebe si zascitila pred nasiljem in to je tvoja pravica.
Bodi mocna!

[Libby]

Vsakokrat, ko mu "vrneš" ravnaš napačno, nasilje ne bi smelo biti niti opcija.

Said that, usmeri se v iskanje nenasilnih rešitev. Verjamem, da ti je hudo zaradi težke preteklosti, vendar je prav zato, ker si izkusila na lastni koži, kakšne posledice nasilje pusti v čoveku, na tebi, da se nasilje s teboj konča!

Društvo za nenasilno komunikacijo se poleg z žrtvami nasilja ukvarja tudi z nasilneži.
Pokliči in poišči pomoč.

http://www.drustvo-dnk.si/index.html
http://www.drustvo-dnk.si/dejavnost-povzrocajo-nasilje.html



PS Nasilje ni nikogaršnja pravica, tako kot očetova, tudi tvoja ne.

[trzinka]

Roza

sicer sama nisem doživljala nasilja in si ne morem niti misliti, kako bi odreagirala jaz. Verjetno enako kot ti, ker enostavno nebi trpela več trpinčenja.
 To da se nasilje z nasiljem rodi, je res. Ampak, mislim, da ga ni človeka, ki bi doživljal tako mučenje, tepež, nasilje, pa da nebi nekega dne vstal in človeka udaril nazaj , ker le tako pokažeš, da se ne bojiš več oz. se začneš braniti, ker drugačne rešitve ne poznaš ali pa je ne moreš najti. Seveda so to težke travme, posledice je treba zdraviti in paziti, da ne ponavljamo istega vzorca, nasilja nad svojimi otroki, in bližnjimi, ki jih imamo radi

[Arwen]

Draga Roza,


....potrebno se je obvladat oz. se naučiti obvladovanja. Opravičila in izgovora za nasilje ni. Glede na to, da si v mladosti doživljala psihično in fizično nasilje, ti je žal poznana zgolj ta komunikacija.

Toplo in pod nujno ti priporočam psihoterapijo,

drži se masi

točno tako; se mi zdi, da je sedaj pa res že skrajni čas za neko pomoč... precej vsega se je nabralo, Roza

Jaz funkcioniram enako že od prb. svojega 15.leta starosti, s svojim življenjem pa nisem zadovoljna že od kar pomnim.Verjetno sem to prevzela od moje mame, ki tudi nikoli ni zadovoljna z ničemer.
Doma nikoli nisem smela izražat svojega mišljenja, ko smo imeli obiske doma sem morala vedno v svojo sobo. Tudi zdaj si pred drugimi ljudmi ne upam izražat svojega mišljenja, ker imamo tako nizko sampodobo, da si vedno mislim, da moje mnenje pač ni nič vredno.Tudi v šoli sem se bolj malo učila, ker imam tako mišljenje o sebi, da sem neumna, da se niti ne trudim učit, ker se mi vedno v glavi vrtijo misli o moji nesposobnosti tega, da si nekaj zapomnim.
Sploh nimam neke realne predstave o sebi.

Jaz sem si kot mala deklica neprestanoma umivala roke-ne vem zakaj, tako da sem imela čisto uničeno kožo na rokah.
Nekaj časa sem preverjala štedilnik v kuhinji, potem sem bila nekaj časa obsedena z čiščenjem, zdaj pa sem se umirila in  mi nekak visi dol za vse in nimam nič posebnega...
Aja, omenjaš fantazijski svet. Tudi jaz sem ga imela, skozi sem v glavi nekak "živela" žilvjenje neke namišljenje družine...to je izginilo po koncu pubertete...ko sem vprašala fanta če je on imel kdaj namišljene prijatelje oz je živel kdaj življenje drugega me je pogledal čudno....sem v bistvu mislila da je to normalno za otroke, sam očitno ni. Oz jaz sem si predstavljala v svoji glavi življenje neke družine..

v mislih imam tisoč in eno stvar ki bi jo lahko v življenju počela, a nažalost nimam moči da bi se premaknila z mrtve točke. Zakaj je temu tako enostavno ne vem. Kot sem sama napisala so se stvari poslabšale naenkrat konec osnovne šole, v začetku srednje šole so doživele dno...enostavno nikakor se nisem vklopila med sošolce, v šolo, v cel svet...veliko sem spala, nisem imela energije za učenje, imela sem slabo samopodobo, nenehno sem si želela družbe, ki je nikoli nisem dobila. Imam sicer fanta, a nikoli nisem imela kolegico ki bi ji lahko zaupala , s katero bi res uživala v skupnih trenutkih...vedno je obstajal nekdo ki me je "dol" tlačil. Najhuje je bilo ko me je družba zapustila ob mojem popravnem izpitu. Moje kolegice so prekinile stike z mano takrat, saj nisem spadala med tiste ta pridne..čeprav sem bila samo punca ki ima probleme s sabo, ki ni nikoli ponočevala ali kaj podobnega...samo pač nisem spadala med njih ker se nisem učila...pa ne da nisem imela želje po učenju, sem jo imela, a enostavno nisem zmogla. KO sem prišla iz šole sem bila tako utrujena da bi šla samo spat-kaj da bi se šele učila. In od takrat sem mislila, da sem lena, a če zdaj pogledam nazaj nisem bila lena, samo enostavno nisem zmogla...pred tem sem bila zelo aktivna, odličnjakinja , ambiciozna itd..imela sem visoke cilje v življenju, pa saj jih imam še zdaj, a enostavno z mene ni nič. Nimam niti toliko volje da bi shujšala-saj nisem pretirano debela, a vseeno imam kil preveč in se ne počutim dobro. Na faksu se je začela druga tiranija-večno psihično nasilje s strani moje tašče, selitev v odročne kraje zaradi ljubezni itd..
Zdaj vidim, da sploh nisem bila razvajena nikoli, samo nekaj drugega mi je manjkalo...
Danes sem dobila pod nos da se ne  morem nikamor premaknit ker do 10h spim-enostavno povedano, rada grem pozno spat in pozno vstanem. Dobila sem pod nos tudi to da naj se opravim k psihiatru in naj me nafilajo s tabletami..enostavno nimam več občutka da bi se lahko s kom pogovarjala..večno premlevam stvari o sebi kar sama in se žrem. KO preberem klinično sliko distimije se čisto najdem notri v tem. Sem tudi dokaj kritična do sveta in si včasih mislim: vsi mladi uživajo življenje, jaz pa se ukvarjam z nekimi svetovnimi problemi ki jih tako ali tako ne bom spremenila, obrnila na bolje..Ne, strokovne pomoči si še nisem poiskala, ker mi je nerodno iti k zdravnici ker me tam vsi poznajo:(((
Hvala za vaše odgovore.

kolikor berem, se do sedaj še nisi nikamor obrnila po pomoč? na razpolago je tudi precej raznih delavnic, knjig,...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=946&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=947&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

[martinca]

Za razliko od vas pa mislim, da je dobro, da mu je vrnila, ena in druga, itak ne more nic kaj dosti storiti, ce pride policija, nima nobene garancije za posteno posredovanje, pogosto namrec nasilja obtozijo prav psihiatricne bolnike, ne pa nasilnezev brez psih. kartoteke.  Edina skoda za obe punci je pri vrnitvi udarca imeti kakrsenkoli obcutek krivde! 

Pa sem tudi jaz proti nasilju, toda ce on njo pretepa pol zivljenja in ji ga unici, a se naj ona zdaj sekira, ker si je edino na tak nacin priborila nekaj  miru? On  ni krivde za njeno uniceno zivljenje zaradi  njegovega nasilja nikoli imel. Vidi, zdaj pa pride kot polit cucek povedat, da naj bo konec njunih "prepirov," lool, on njo krivi za vse in kako zelo minimaizira lastno krivdo za vse hudo v njenem zivljenju. Psihologija nasilneza pa je taka, da je s tem,  ko se je postavila zase, v njegovih oceh zrastla! Zdaj on vidi, da se ne pusti    Tega pac ni vajen, ponavadi je on maltretiral njo, zato bo morda prislo do vecjega nasilja. Toda ce zacnes, je treba redno vracati. Potem se med takima dvema razvije ena cudna ljubezen, to zdaj ne govorim za ta primer, ampak na splosno : na sodiscu en drugega zagovarjata    Nasilnez preneha takrat, ko se zboji in ko vidi, da drugi ni vec njegova vreca. Ti se kar postavi zase. Ampak iz same komunikacije brez vsake fizicne ogrozenosti ored njim ne smes imeti fizicnega izpada,ker potem si pac ista, fizicno nasilna in nevarna oseba, ne samo ocetu, ampak vsem, ki so ti blizu. Tolko glej, da ti ne pride v navado. En je samobramba za zivljenje in pred poskodbami, drugo pa slepo napadanje zaradi "napacne" komunikacije. Je bolje it v svojo sobo.

Selitve v samoto v eno sobico ne priporocam, ker lahko clovek znori, izgubi razum, ker pride vse za njim in je nevarno ziveti sam. Ce ze, raje v dvoje. 

Po moje bo vse vredu. Bosta pozabla to. Kaj pa naj, saj ni nedolzen ljubec oce, da bi se morala sekirat.

[matejka]

roza 
Kot so ti pisali ze predhodniki ni resitev da si ocetu vrnila udarec. Jaz sicer od svojih starsev nisem bila nikoli tepena ali ponizana. Nasilje sem dozivljala  od moza, ki sem ga letos poleti prijavila policiji. Ko je enkrat zelel udariti otroka sem ga porinila v omaro in sla ven iz prostora. Drugi dan sem ga sla prijavit. Ni mi zal. Zakaj ti sama nisi podala prijave ko si napisala da si dozivljala nasilje.

Jaz sama nikoli ne udarim nikogar, zakricim pa, ce me kdo spravlja iz tira.  drzi se in pisi kako je s tabo 

[masi]

....nekdo mora prekiniti krog nasilnega vedenja v družini...

Kruto in nedopustno, da starši izvajajo fizično in drugo nasilje v družini. Žal, če nadaljujemo po enaki poti, se nasilje prenaša na potomce, ker jim je to znano in domače....In zato je potrebno, da se krog prekine in ti Roza imaš priložnost, da ustaviš ta začaran krog.


masi

[trzinka]

Roza, kako si, nič se ne oglasiš?

[Sofia-Del_Sati]

mogoče se je ustrašila nekaterih, ker "nasilje" (nasilen odziv) rodi nasilje?

draga roza!

jst sm bila žrtev nasilja s strani vrstnikov, ko se me pretepali in se nisem znala braniti. nikoli nisem nikogar nazaj udarila, postala sem bolj tiha, tako, da se tudi verbalno nisem več znala braniti (sprva že);

nasilje sem doživela s strain starih staršev, ko sem kot majhna deklica videla, kako je ata mamo za lase povlekel, spustil, da je padla in z glavo udarila v radiator.

ko dandanes vidim otroški pretep, me spreleti srh, kako se ljudje obnašajo oz. kaj starši uče svoje otroke. Morajo žrtve res hoditi v karate klube za obrambo?

Ko vidim resen spor med dvema osebama, dretje, se začnem tresti, da pa bi se kdo stepel, pa mislim, da bi se mi stemnilo pred očmi od strahu.

da živiš v nasilju, v družini, ni nujno, da tako tudi nadaljuješ - moja mami je rastla v nasilni družini in ni nasilna.

Lahko spremeniš svoje vedenje.

Čeprav te je oče udaril in si ti njega nazaj, je nekak moralno etično, da otrok ne udari starša, niti seveda ostali med sabo. Priznam, da če mi me partner udaril, bi to storil samo enkrat in nikoli več. Ne oproščam nasilju, ga razumem, poskušam pa pomagati tako žrtvam kot tudi nasilnežem, če želijo spremeniti svoje vzorce vedenja.

Zato draga Roza, ne tepi več očeta, pojdi do društva za nenasilno komunikacijo (so ok), lahko tudi z očetom skupaj, naučita se obvladovati jezo še na drug način kot s fizično silo!

Vse bo še dobro, samo ukrepati je treba - v pozitivno smer!

lp sofie 

[martinca]

Roza, kako si, nič se ne oglasiš?

Mogoce jo je na mrtve premlatil, da bi vidla, kdo je sef   
in to zato, ker ga ona ni zaodost, da bi lahko imela vse zivljenje mir pred njim in  si tega ne bi vec drznil zaradi moznega povracila, revcek ubogi, je ne bi smel vec, smrk   .

[Suzy]

Roza, kako si, nič se ne oglasiš?

Mogoce jo je na mrtve premlatil, da bi vidla, kdo je sef   
in to zato, ker ga ona ni zaodost, da bi lahko imela vse zivljenje mir pred njim in  si tega ne bi vec drznil zaradi moznega povracila, revcek ubogi, je ne bi smel vec, smrk   .

 

[matejka]

upam da je z rozi ok.  javi se nam kaj.

[trzinka]

Rozi, napiši kaj, prosim

[mina]

Sama se težko obvladam. Zato Rozi popolnoma razumem. In je ne obsojam, čeprav njenega (pa tudi marsikatero svoje!) dejanje ne odobravam.
Malo sem razmišljala, če sploh kaj napišem v to temo, saj nisem ravno primerna oseba za dajati kakršenkoli nasvet. Bi pa rada podelila svoje mnenje.
Doživela sem marsikatero vrsto nasilja. Fizično, psihično, verbalno...s strani staršev,sorodnikov, partnerjev, hčere, sodelavcev. Zrasla sem s kaznijo, pasom in očitki. Danes sem taka kot sem.  Pa bi bila rada drugačna. Ampak sem ujeta v ta začaran krog. Živim s hčero, odraslo, ki sem jo slabo vzgojila. Očitno ni imela dobrega zgleda. Pač.
Med nama stalno poka. Skoraj ni dneva, ko se ne vsaj malo sporečeva. Za malenkosti, za nepomito posodo, za razmetano stanovanje itd, itd. To me tako utruja in spravlja v tako stisko, da se včasih ne morem zadržati. Eksplodiram.
Pri tem mi hči izredno pomaga z opazkami, kot npr...itak si nora, pojdi se zdravit, če ti kaj ni prav pojdi... iz mojega stanovanja, za katerega JAZ plačujem VSE stroške, pa še večino njenih.
Potem so tu še geste. Take, s katerimi rečeš je** se ipd.
Zaman je še tako močna volja, želja, trud, da bi se to prekinilo, če imaš na drugi strani zid. In nobene želje po sodelovanju, prilagajanju.
Rozi, zato te razumem. Ne pomagajo mi ne AD-ji, ne pomirjevala, ne stabilizator razpoloženja....nič. Ko me potisne na rob, ko začutiš tisto nemoč, obup, razočaranje....vse frustracije...NE ZMOREM ostati mirna. Bojim se, da grem en dan preko, da mi pade mrak na oči, da naredim kaj neprimernega. To je moja najhujša nočna mora. Zato bi rada živela sama! Nisem noben ljudomrznik, puščavnik, nisem zagrenjena, samo žalostna in želim si samo malo miru. Toliko, da se okrepim, da razmiljim, da nisem stalno v nekem stresu in krču. Potem bom morda lahko kaj začela spreminjati pri sebi, v odnosu do drugih.
Verjetno tudi Roza ne more spremeniti stanja, življenja v katerem živi. Če se to ne da urediti, mislim, da so zastonj vsa obiskovanja raznih psihoterapevtov, učiti se nenasilne komunikacije, "delati na sebi"...itd, itd...Ko si na robu, je isto kot bi nekdo s puško meril vate. Ali streljaš ali si pa mrtev.
Ne vem, če sem bila dovolj jasna, da me razumete, kaj sem hotela povedati. Rada bi pa slišala mnenja, namige kako razmišljati drugače. Sprejeti življenje, ki mi (nam) je vsiljeno in ga ne želimo živeti, kako se v takem okolju obvladovati iz minute v minuto, ohraniti trezno glavo in ne reagirati nagonsko na izzive, žalitve, podcenjevanje, zasmehovanje....Da nagonsko. 
Sama si ne znam pomagati in ostale Roze tudi ne. Predlagajte.

[Slavka]

Mina 

Morda v pomoč in razmislek:

http://www.mychi.si/si/marec_2011/tjasa_jeraj_obrambni_mehanizmi.html

[trzinka]

mina , te čist razumem, tudi sama ti ne znam svetovat, predstavljam si pa, kako je v tvoji koži...
sama si ne boš mogla pomagat, prepričana pa sem, da obstajajo kakšne terapije na to temo...
Tudi jaz se vprašam, kako potem, če npr. spremeniš sebe, ostali pa še vedno pometajo s teboj? Kam potem, kaj lahko narediš, ali res človek dovoli, da se po njem tepta, kje je tu izhod

[mina]

Na srečo nisem nikoli udarila ne očeta, ne mame, ne hčere - odkar je "velika" (ne odrasla, za moje pojme), mi je pa bilo zelo hudo, ko sem prebrala zgodbo, ki nam jo je zaupala Rozi.
Ker se bojim, da mi poči in vem tudi, da se to ne sme zgoditi. Ni prav, ni primerno, ni sprejemljivo za večino.

Tudi jaz se vprašam, kako potem, če npr. spremeniš sebe, ostali pa še vedno pometajo s teboj? Kam potem, kaj lahko narediš, ali res človek dovoli, da se po njem tepta, kje je tu izhod

Se sprašujem tudi sama?