ko so se meni dogajale neke vrste obsesije okrog nekega fanta in kot praviš, nisem mogla nehat mislit nanj, v prsih je bil abnormalen občutek radosti, ki sem ga čutila do njega, kot bi mi nekdo ukradel srce in se poigral z njim. kot da bi ljubila napačno osebo. in če se mi je to dogajalo v času, ko sem bila v zvezi z drugim fantom, je bil najverjetneje eden od poglavitnih razlogv, da je do tega najbrž v takih okoliščinah prišlo, ravno to, da v obstoječi zvezi nisem bila srečna, da mi je veliko zdev manjkalo, itd.
torej gre za razmislit, ali te odnos v katerem pa dejansko si osrečuje.
drugo je to, da praviš, da si pozabila, zakaj sta se razšla. si samo tako močno želiš, da bi bila z njim in da bi bil odnos veliko bolj osrečujoč in kvaliteten, kot je dejansko bil, da si pozabila neizpodbitne razloge, za kaj ni šlo?
jaz bi malo dala adacta vse zadeve in bi si vzela čas zase. včasih so potrebna leta za predelat kak odnos ali mini travmo, ki znotraj interakcij nastane. včasih se dolgo mučiš, da začenjaš razumevat, zakaj je bilo nekaj potrebno in dobro. ampak v vsakem primeru pa, menim, koncu koncev pridobiš na neki svoji osebnostni rasti.
razmisli, kaj ti je všeč pri človeku in kaj od tega morda lahko ponotranjiš. morda si se rabila od človeka nekaj naučiti.
občutke radosti pa po moje ne gre ne zalivati in potencirati, niti jih potlačevati, ker vedno znova izbruhnejo na dan. pač sprijazniš se z njimi in jih sprejmeš in jih skanaliziraš v nek primeren odnos. saj ni narobe, če vzdržuješ neko naklonjenost do človeka, če si odkrito priznaš, da je fajn oseba in da te je nekaj v življenju naučil in da ga imaš rada na daljavo. naklonjenost je lepa zadeva in tudi emocionalna podpora. ljudje, ki razmišljamo in čutimo do življenja, ljud, sebe in sveta okrog nas podobno, na nek način potrebujemo kdaj pa kdaj eden drugega in že misel, da nisi ti edini in sam, ki tako in tako vidi, je v bistvu lahko neka pozitivna krepilna izkušnja v življenju.
ko bi le ljudje znali v življenju živeti tako, da bi znali z vsem, kar se nam dogaja primerno ravnati in tudi vzpostaviti do vsega skupaj en primeren odnos, ki zdrži in ne rani. ne tebe in ne drugega.
pomisli, kaj lahko iz vsega skupaj narediš. kaj ti je bilo pri človeku všeč, se lahko iz tega nekaj naučiš. morda pa ni prišel v tvoje življenje brez razloga in tudi če ne moreta biti par itd. morda lahko najde kakšno primerno mesto.
sama imam neko dokaj sorodno izkušnjo in strašno boleče so lahko posledice, kadar svojih čustev in dogajanja ne znamo prav razumeti in tega vsega skupaj umestiti v nek primeren kontekst, ki je sprejemljiv za drugrga in za tebe.
učimo se še.
jaz se toalžim, da ko bom srečala res pravega človeka, s katerim odnos me bo nekako izpolnjeval, na tista pretekla obdobja osebnega trpljenja zaradi tega in onega odnosa, ne bodo imela več velikega pomena. težava je v tem, da se še iščeš in da dogajanje na tvoji poti ne znaš vedno prav razumeti in interpretirati.
kar pa zadeva depre in celotne izkušnje pa: včasih se mora nekaj sesuti, da potem laho začnemo graditi nekaj bolšega
brez kvalitetnih temeljev pa tudi ni kvalitetne gradnje. razmisli o temu, na čem želiš v življenju graditi.
in svetujem ti fer play in pošteno igro. v vseh ostalih primerih se zna zgoditi, da bumerank prileti nazaj.
maja
