bivša ljubezen

[sončeeek]

Hey everybody

Stara sem 21 let in sem pred malo več kot enim letom kočala 4-letno zvezo s fantom, ki je bil moj prvi in ki sem ga imela res zelo rada. Danes se nekako več ne spominajm razloga, zakaj sem ga pustila, vendar je sedaj že prepozno, saj imam drugega fanta, pri katerem tudi živim. Vendar imam obdobja, ko ne morem nehati misliti nanj, ko vsako noč sanjam o njem (v sanjah sva skupaj), čez par tednov ali pa dni pa ga srečam ali pa me on po "pomoti" pokliče ali piše. Te misli so zame včasih že tako nevzdržne, da res ne vem več kaj naj storim, da bi dala skozi to fazo. Želim si, da bi lahko normalno živela naprej s tem fantom in opustila misli na bivšega. Ko mi bivši piše, se ne morem upreti, da mu ne bi odpisala, ko se kje vidiva se ne morem upreti, da ne bi govorila z njim. Razšla sva se sporazumno in lahko bi rekla, da sva še vedno prijatelja (če temu sploh lahko rečem tako). Pogled nanj me spominja na vse lepe trenutke, ki sva jih preživela in si želim, da bi se ponovili...boli me mislem, da sem zaključila to zvezo, čeprav po drugi strani vem, da on ni več to kar je bil, saj se mi zdi, da se je spremenil na slabše. Dozdeva se mi, da ga po vsem tem času še vedno nisem prebolela, mogoče zato, ker sem bila nanj tako navezana. Težko mi je priznati, da ga imam še vedno rada. Zaradi njega in vsega kar spada k prebolevanju, sem opustila šolanje, se prepisala, padla v depresijo, še vedno mi pada koncentracija, lahki bi rekla, da se ne prepoznam več. A vseeno....boli me, ker ne vem ali ga bom kdaj prebolela, ali bom kdaj še srečna tako kot sem bila z njim.... Zanima me, zakaj se usoda tako poigrava z menoj in mi na trenutke povzroča takše bolečine, da si enostavno želim, da bi bila še vedno z njim in bi bilo vse tako kot je bilo.... Zakaj se mi tako pogosto pojavlja v sanjah? Zakaj ga vidim v vsaki stvari, filmu, glasbi....?
Včasih sem res zelo obupana...zakaj, zakaj, zakaj???

[Suzy]

Z eno besedo še vedno si zaljubljena vanj in ne razumem zakaj si tko hiter skočila
v drugo vezo in celo živiš pri njemu.

Mislim,da kadar se z nekom razideš,je potreben nek čas,da preboliš,....takrat se
posvetimo predvsem sebi in svojim občutkom.

Najslabše je, če se morda kriviš za razpad zveze in se sprašuješ, kaj je narobe s teboj. Zapomni si, da sta v razmerju vedno dva, in tudi če te je partner  prizadel,  škodiš s svojim hrepenenjem po njem le samo sebi. Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega ta pravega, ki “nam leže na dušo” !
Kaj pa partner,ki živiš pri njemu,...kašni so občutki do njega?

[Arwen]

  Danes se nekako več ne spominajm razloga, zakaj sem ga pustila, 

hm... nekako imam težavo to verjet 

[dr.hauska]

  Danes se nekako več ne spominajm razloga, zakaj sem ga pustila, 

hm... nekako imam težavo to verjet 

Tole je tudi mene še najbolj zmotilo 

Po mojem mnenju bi bilo dobro, da bi se zavestno poskusila spomniti, kaj je bil razlog, da sta se razšla.

[sončeeek]

S sedanjim fantom se odlično razumeva, seveda ga imam rada, vendar ta ljubezen še ni tako velika kot je bila z bivšim. Tudi sama sem razmišljala zakaj sem se sploh podala v novo vezo, vendar sem se z njegovo pomočjo (in še vedno) rešila iz "ta hude" depresije...ob njem se počutim varno, do mene ima boljši odnos kot ga je imel bivši (nekako me je smatral kot da sem njegova lastnina). Vedel sem, da če ne prekinem z njim dokončno, bova spet skupaj, nisem pa želela, da bi se v tej zvezi zopet počutila osamljeno, kar je eden izmed razlogov za konec. Naprej sem šla tudi zato, ker po pol leta bivši ni vedel kaj čuti do mene in niti ni kazal zanimanja zame, zato sem to smatrala kot da nisem več zaželjena. Na kratko...povzročil mi ji je že toliko solza, da si nisem želala ponavljati zgodbe.


Da se ne spominjam več razloga je najbrž zato, ker se ga ne želim...ker je mogoče res, da krivim sebe, saj mi gre od tedaj vse narobe.

[dr.hauska]

Torej zagotovo veš, da ne bi  bila srečna, če bi bila ponovno skupaj z bivšim?

[Arwen]

  Danes se nekako več ne spominajm razloga,

hja, pa očitno se 

čeprav po drugi strani vem, da on ni več to kar je bil, saj se mi zdi, da se je spremenil na slabše.

do mene ima boljši odnos kot ga je imel bivši (nekako me je smatral kot da sem njegova lastnina). Vedel sem, da če ne prekinem z njim dokončno, bova spet skupaj, nisem pa želela, da bi se v tej zvezi zopet počutila osamljeno, kar je eden izmed razlogov za konec. Naprej sem šla tudi zato, ker po pol leta bivši ni vedel kaj čuti do mene in niti ni kazal zanimanja zame, zato sem to smatrala kot da nisem več zaželjena. Na kratko...povzročil mi ji je že toliko solza, da si nisem želala ponavljati zgodbe.

jaz bi se raje vprašala, kaj je tisto, kar me žene nazaj? kaj pri sebi - katere vzorce, obnašanja, ipd...  moram popravit, spremenit... da to prekinem?

Si se v vezi depresije kdaj obrnila na strokovno pomoč? ali se udeležila kake delavnice? ali vsaj prebrala kako str. knjigo?

[sončeeek]

Z njim bi bila srečna najbrž za kratek čas, dokler se ne bi vse začelo ponavljati...na koncu pa bi zopet končala...tega sem se tudi bala, zato sem veliko razmišljala, če bi sploh bilo dobro zame, če bi se vrnila k njemu. Ne bi prenesla tudi očitkov, ki jih je bivši poln. Najbrž bi ob vsakem nesporazumu kakšnega navrgel. Če dobro pogledam, vem, da zame ni dobro, če bi se vrnila, ampak ne vem kaj se dogaja v moji zavesti, da ga tako pogosto sanjam, da razmišljam o njem...mnogi so mi rekli, da najbrž zato, ker sem bila zelo navezana nanj....ampak ta navezanost bi pa lahko že malo popustila po več kot enem letu....ali se pač motim?


Seveda sem se v času depresije obrnila na strokovnjaka. Nasploh so mi pogovori pomagali, čeprav sem velikokrat (oz.še vedno imam) imela občutek, da me nobeden ne razume. Ko imam še vedno slabe trenutke, se spomnim tistih lepih, ko je bil še z mano on in je bilo vse v redu. Vse kar bi rada je, da grem naprej brez sanj in brez vsega kar me veže/spominja nanj. Ko sem začela s sedanjim fantom, sem imela občutek, da sem za to pripravljena, da sem na nek način prebolela bivšega, a nekaj mesecev po tem se je izkazalo, da občutek ni bil pravi. Brez fanta bi najbrž še danes bila zelo depresivna, vračala bi se k bivšemu, moja psiha pa bi bila pod nulo, ker je bila že tako zelo slaba.

[Arwen]

sanje so - pač sanje, moč misli je pa točno to, kar beseda pove: namreč MOČ... no ja, mogoče bi bilo pametno prebrat še kaj na temo odvisnosti odnosa... pa depre ... ipd.. pa kaka delavnica, skupina za samopomoč...

[taja1]

Men se to niti ne zdi tko nepogosto. Po moje se večina ljudi spominja bivših al pa tudi zvez na splošno, ki smo jih imeli. Jih primerja med sabo, se v različnih obdobjih želi postavit nazaj in se končno tudi spomni slabih trenutkov, ki so prispevali k naši bolj ali manj zavestni odločitvi, da je vsega konec.

Pravijo, da so sanje in tudi močna (nezavedna) želja po biti z nekom povezani z določenimi intenzivnimi čustvenimi polomi in željo po tem, da bi to razrešli (da bi se lahko postavili v tisto situacijo in jo obvladali, ker imamo občutek, da zdej to zmoremo, takrat pa tega nismo). Men se velikokrat to dogaja, da si želim nazaj- da želim zagovarjat in stat tm zase, kjer sem prej "pogrnila". Še sploh se to dogaja, ko maš novega partnerja, ti stoji ob strani in pridobiš na moči (pridobiš na občutju, da pa le sam nisi tolk zelo čuden kot je to v prejšnji zvezi delovalo). Vse, kar čutiš, se ti dogaja je ok, če le veš, da se lahko odločiš, kaj boš s tem naredila.

Sicer si pa zelo dobro opisala zakaj sta s prejšnjim končala. Mogoče se sam zavedaš ne tega.
Zapisala si:
- da je bil posesiven
- da te je ignoriral
- da si se ob njem počutila osamljeno
- da ti je veliko očital
- počutila si se nezaželjeno
- počutila si se žalostno
- pa še malo krivo za vse skupaj

odnos kot ga je imel bivši (nekako me je smatral kot da sem njegova lastnina). Vedel sem, da če ne prekinem z njim dokončno, bova spet skupaj, nisem pa želela, da bi se v tej zvezi zopet počutila osamljeno, kar je eden izmed razlogov za konec. Naprej sem šla tudi zato, ker po pol leta bivši ni vedel kaj čuti do mene in niti ni kazal zanimanja zame, zato sem to smatrala kot da nisem več zaželjena. Na kratko...povzročil mi ji je že toliko solza, da si nisem želala ponavljati zgodbe.

Da se ne spominjam več razloga je najbrž zato, ker se ga ne želim...ker je mogoče res, da krivim sebe, saj mi gre od tedaj vse narobe.

Vse dobro 

[Baysha]

Brez fanta bi najbrž še danes bila zelo depresivna, vračala bi se k bivšemu, moja psiha pa bi bila pod nulo, ker je bila že tako zelo slaba.

Meni je pa nekako padel v oči ta stavek. Draga moja ... noben te ne bo mogu spravit iz depre, sama se boš mogla. Sama morš rešit depro, kaj se bo sicer zgodilo, če končata še s tem fantom. Ne moreš se na tak način zanašat na druge, sama sebi morš bit v pomoč. Saj razumem da je lažje, sam ne vem pa, če je najbolj funkcionalno na dolgi rok.


Drgač pa bi te rada vprašala, kako sta vi2 z bivšim končala odnos ... sta ga končala, al je ostalo kup reči odprtih. Običajn nas zlo radi preganjajo nedokončani odnosi ... bodisi s starši, partnerjem, prijateljem ipd. Če ga nista dokončala, je skrajni čas, da se pomenita o vsem in si data žegen za vse lepo v prihodnje z novimi partnerji. Treba se je poslovit, odrezat popkovino ... enostavno popustit vajeti in ga pustiti odit. Pa mal omejit kontaktiranje ... tud iz soištovanja do sedanjega, ki te ma več kt očitno rad.


Pa vse dobro ti želim

[sončeeek]

Vem, da moram iz depresije sama, ampak hotela sem povedati, da mi je z njim lažje, saj je eden izmed redkih, ki me posluša, mi vrjame, nekako razume...

Z bivšim sva končala tako, da se še vedno dobro razumeva, nisva se skregala (čeprav bi bilo to zame najbolje)...o nedorečenih stvareh pa...seveda so, ampak nekako jih ne moreva rešiti...vedno je bilo tako, da on ni hotel govorit o stvareh po tem ko sva končala, če pa je že bil pri volji, se z njim nisem mogla odkrito pogovoriti....čeprav ne direktno, krivdo vali name in sebe predstavlja kot tistega reveža v tej zvezi...mogoče mi na ta način zbuja slabo vest in zato tako pogosto razmišljam, če sem se prav odločila in ga pustila...

[dr.hauska]

Kaj pa če bi morala najti takega, ki ga boš res imela rada? Sicer imam jaz precej podobne probleme, ampak zase sumim, da je krivo to, da mi trenutni tip ni tako zelo všeč..ali pa ga še premalo poznam. Ampak ti imaš že dolgo drugega.

Me pa zanima nekaj: pri tem drugem poveš zelo razumske stvari, sistematično našteješ njegove dobre lastnosti. Zdi pa se mi, da več čutiš do prejšnjega. A si kdaj čutila podobno do tega, ki ga imaš sedaj?

[sončeeek]

S sedanjim sva skupaj 9 mesecev in ne čutim enako kot pri bivšemu...vendar sem bila z njim 4 leta in mislim, da čustva do enega in drugega v tem času ne morem primerjati.... Nikakor ne izključujem možnosti, da bi do sedanjega čutila več kot do bivšega, vendar za to potrebujem čas...

[Arwen]

tako pogosto razmišljam, če sem se prav odločila in ga pustila...

ja, umestna dilema, ni kaj

Zapisala si:
- da je bil posesiven
- da te je ignoriral
- da si se ob njem počutila osamljeno
- da ti je veliko očital
- počutila si se nezaželjeno
- počutila si se žalostno
- pa še malo krivo za vse skupaj

[dusica]

Zakaj se mi tako pogosto pojavlja v sanjah? Zakaj ga vidim v vsaki stvari, filmu, glasbi....?

Preprosto, ker ga nisi še prebolela..pozabila pa ga itaq ne boš! Glej, isto se dogaja meni: samo enkrat sem bila iskreno zaljubljena in ljubljena v svojem življenju in to z drugim fantom. Bila sva skupaj 4 leta in ko sva končala (pred 7 leti), sem ga z depresijo vred..prebolevala 2 leti.. Si misliš? Nekaterim pa je dovolj mesec ali dva..tako je! Priznam pa, da ga še vedno nosim v srcu in ne vem, če sem ga prebolela..

Zadnje čase mislim nanj in ga vidim v kakšnem fantu..po svoje mi manjka ali vem, da nazaj se ne vrnem..preteklost je preteklost - živim za prihodnost! Nekaj pa me je le naučil in sem hvaležna Bogu, da sem ga imela...

                                             Dušica

[sončeeek]

vse bolj se zavedam, da ga še nisem prebolela, čeprav sem mislila, da sem ga. Trenutno se mi zopet dogaja, da ga sanjam in zato čez dan pogosto mislim nanj, zato sem razdražena in zelo žalostna...nekateri mi pravijo, da sanje odražajo našo podzavest....in tega me je strah. Da si ga še vedno želim imeti ob sebi, pa si nočem priznati...vendar mislim, da ni dobro zame, da bi se vrnila k njemu, saj se bojim, da bi se mi preteklost ponovila. Kljub temu mi je še vedno zelo težko. Spomijam se lepih trenutkov, ki me opominjajo na to, da sva se imela lepo in da se skupaj ne bova imela več

[Suriya]

Sonček, naj ti povem, da te popolnoma razumem in da grem tudi sama čez to.

Vse se je začelo, ko sem nastopila absolventski staž. Okoliščine so pripeljale do tega, da sem bila pol leta brez avtomobila, kar je pomenilo, da sem bila vse dni več ali manj doma. To sem občutila kot odvzem neke svobode, za vsako stvar sem se morala vnaprej dogovarjati, vse planirati. Sprožila se je razdražljivost in ker je mama istočasno stopila v menopavzo, sva bili kot pes in mačka. Prepiri so bili na dnevnem redu, ena in druga zmeraj sitni. Iz tega so se rodili prvi zametki depresije. To obdobje sem morala opisati, da bo lažje razumeti sosledje.

Takrat sem bila še v zvezi s fantom, s katerim sva bila skupaj od mojega 18. leta. Če ga moram opisati, lahko z gotovostjo rečem, da je moja sorodna duša. Enostavno sva se ujela v vsem, v vseh petih in pol letih zveze se nisva nikoli pošteno skregala. Je pa res, da sva živela vsak na svoji strani države, tako da v tistih vikendih, kar sva jih preživela skupaj, seveda ni moglo priti do nekih prepirov. Tako je po treh mesecih morjenja in depresiranja zaradi odnosa z mamo prišla na plan ideja, da se preselim k njemu. To seveda ne bi bilo nič napornega, saj ima mansardno stanovanje doma, če ne bi sama imela doma štirih konj. In takrat se je zataknilo. Najprej pri mami, ki je iz vsega naredila velik cirkus, se obnašala zelo užaljeno in v splošnem oteževala vso situacijo. Oporo sem iskala v fantu, ki pa se po vzklitju ideje tudi ni kaj preveč premaknil. V osmih mesecih od dogovora o selitvi sva uspela nabaviti le nove pisalne mize. Bila sem tako jezna! Jezna na mamo in nanj, ker se ni premaknil z mrtve točke. Poleg tega se je zelo spremenil, veliko časa je posvečal fitnesu, ostalim športnim aktivnostim in hujšanju, vse manj meni.

Tako je naneslo, da sem spoznala drugega. Bil je vse, kar sem iskala, poleg tega pa še prekleto lep. Najlepši moški, kar sem jih kdaj spoznala. Ker sem spoznala, da gojim vse več čustev do tega moškega in da iščem vse več napak pri svojem fantu, je prišlo do razhoda, saj nisem želela sedeti na dveh stolčkih. Fanta je to zelo potrlo, zapadel je v depresijo, ki se je vlekla pol leta. Ker sva se razšla sporazumno, sva ostala v rednih stikih, nudila sem mu moralno podporo itd. Sama sem tri mesece po razhodu pobegnila na Azore (od tam je sedanji partner), odmislila vse in po skoraj letu dni depresije sem se prvič počutila dobro. Zavest, da sem na otoku sredi Atlantika in da nihče ne more do mene, me je okrepila.

Žal pa težavam, ki so sledile nisem ušla. Nekje aprila je prišlo za menoj to, kar bi morala preboleti takoj po razhodu. Čeprav imam svojega partnerja iz srca rada, se nisem mogla izogniti podzavesti. Ravno tako kot ti sem začela sanjati o bivšem, kot po naključju mi je ravno tisti dan še poslal sms ali pa kaj podobnega. Do zloma pa je prišlo ob selitvi. Med pakiranjem sem naletela na ogromno njegovih stvari, darilc, spoinkov, slik in podobnega materiala, ki se nabere v petih letih. To me je seveda spomnilo nanj, na vse lepe in zabavne trenutke, na to, kako sva zmeraj bila na isti valovni ... In se od takrat stopnjevalo.

Dolgo sem se spraševala, zakaj se mi to dogaja. Kaj je na njem tako posebnega, da se kar ne morem odtrgati od njega. Lep ni, sedaj še manj, saj je izjemno shujšal, odrasla sva vsak v svojo smer, razvil je interese, ki so meni popolnoma nesimpatični ... In sem po mesecih razmišljanja prišla do edine možne logične razlage. Odraščala sva skupaj. KO sva se spoznala, sva bila praktično otroka in naslednjih pet let sva dejansko preživela skupaj. Skupaj sva delala stvari, poslušala sva isto glasbo, všeč so nama bile enake stvari. To nekako primerjam s prijateljstvi, ki jih ustvarimo v času srednje šole. Pravijo, da najboljših prijateljev iz srednje šole nikoli ne pozabiš in mnogi ostanejo najboljši prijatelji še dolga leta ali za vedno. Tako je bilo z nama, tako je bilo z vama. Praviš, da si stara 21 in da si bila z bivšim skupaj 4 leta. Se pravi v času najstništva. O tem sem se pogovarjala tudi z bivšim, ki mi je prav tako priznal, da zelo težko trga to vez med nama. Mogoče se bo to komu zdelo neumno, ampak opažam vse več takšnih primerov. 

Čeprav sem trenutno v času hude depresije, saj sva šla s fantom skozi hude preizkušnje (oba brez prave zaposlitve v najemniškem stanovanju, pomanjkanje denarja, izguba hišnega ljubljenčka, bolezen), in imam že hude motnje v zvezi z bivšim (sanjala sem, da sem umorila njegovo simpatijo; ponoči sem se zbudila, ker sem v spanju slišala, da me kliče), vem, da je bila moja odločitev pravilna. Ne glede na to, kako dolgo bo trajalo prebolevanje, ne glede na vse, kar se mi bo še zgodilo, VEM, da sem ravnala prav. Vem, da imam svojega sedanjega partnerja rada bolj kot vse na svetu in da se zelo ujameva. Vem, da bo bolje, ko se rešim depresije in čustvenih motenj. Ampak do tja je še dolga pot.

Tudi tebi svetujem, da si - če le imaš možnost - poiščeš pomoč psihoterapevta. Tudi sama bom storila enako, takoj ko pridem do nekih stabilnih financ. Kajti vse to je le posledica tvoje in moje nemoči, zmedenosti in nestabilnosti.

Upam, da nisem preveč dolgovezila in da sem te vsaj potolažila, če ne pomagala. Priznam, da se počutim nekoliko bolje, saj sem prvič dala vso stvar iz sebe. Dolgo sem zbirala pogum, zdaj pa vidim, da sem to zelo potrebovala, saj je kar bruhalo iz mene.

[megastrah]

Pred 3mi leti sem spoznala 6 let starejšega fanta, ki mi je bil na zunanjost prečudovit. Takrat sem bila stara 15 let in sicer ga je na mojo tekmo pripeljal eden od mojih prijateljev im mi ga predstavil. Ker mi je v tistih parih uricah pogovora postal zanimil sem z njim navezala stike. Klepetala sva po MSN-ju, Netlogu, kasneje preko SMS sporočil. Tako sva po 1 mesecu internetne komunikacije sklenila da pojdeva v kino, na sprehode, prihajal je na moje tekme in podobno.. Veliko sva se pogovarjala, spoznavala drug drugega in nekak se mi je zazdelo da bi lahko bil on, princ mojih sanj. Za moje starše je bilo kar stresno, ko sem prvič omenila, da se zadnje čase družim s 6 let starejšim fantom, a bila sta mnenja, da me bo pa le nekoč minilo. A me ni. Najin odnos se je vse bolj poglabljal in neko soboto me je vprašal kaj čutim, če bi bila pripravljena biti z njim. Nekak so bile takrat to moje sanje, zadnje mesece sem za teh par besed živela, nestrpno sem pričakovala, da jih bom nekoč le slišala. Spoznala sem, da on ni tak kot ostali, spoštoval je moje mnenje, moje interese in ni me silil v stvari, ki mi niso bile več, bil je drugačen. Med vsem drugim je rekel tudi, da išče punco za resno, lahko bi rekli da kar doživljenjsko zvezo in če bi bila tega sposobna – češ da name ne gleda kot na punco za eno noč in da glede na moja leta ga je strah kaj bodo leta prinesla. Moja odločitev je bila: sprejmem! Čutila sem se srečno in bilo mi je lepo, ko sem ga pripeljala domov očetu in mami. A s tem se je nezavedno začel kar globok pekel. Starša sta bila nad njim grozno razočarana – brez službe, brez poklica (»samo« ekonomist) in po njunem mnenju len… k njemu sem lahko odhajala največ za 2 uri, skoraj nikamor nisva smela iti. Ko sva bila po enemu mescu zveze povabljena na poroko fantovega prijatelja sem bila tam lahko samo do polnočne torte – 12ih zvečer po tem pa sem mogla priti takoj domov. Enako je bilo na poroki njegovega brata. Tega nisem mogla razumeti. Najbolj me je motilo to, ko sem šla k svojim prijateljicam spoloh ni bilo pomembno kdaj sem se vrnila, ko pa sem rekla da grem k njemu pa je bil ogenj v strehi. Kadar koli sem ga doma omenila sta se starša prepirala in govorila da je izmeček, da ga nisem vredna. A jaz sem ga videla v drugi luči saj sem lahko spremljala vsako stotinko njegovega življenja. Doma je veliko pomagal mami, ki je bila zaradi poškodbe potrebna pomoči v kuhinji in gospodinjskih opravilih. Ker imajo tudi nekaj živali je zanje tudi skrbel, urejal okolico. Že od kar je končal šolo se trudi, da bi našel službo a so bili na žalost vsi poizkusi zamanj. Mene je njegova družina lepo sprejela in od prvega trenutka sem jih vzela za svoje, kot bi bila njihov otrok. Vsi so me podpirali in govorili da sem pridna. In tudi oni niso mogli razumet mojih staršev, ki me niso spustili k njemu. Po pol leta sem lahko odšla z njim in njegovo družino (po skoraj mesečnemu prepričevanju doma) v Moravske toplice na oddih. Takrat sta mi prvič dovolila da sem z njim več kot en dan. Po enem letu sem lahko prespala pri njemu in zdaj je mi vedno več popuščata. A se še vedno veliko kregamo zaradi njegove brezposelnosti. Ko so se starši kar dobro navadili nanj pa je postal problem on. Imam občutek da se do mene obnaša kot da sem njegova lutka. Ker treniram vsakodnevno in imam veliko dela za šolo težko najdem čas še zanj in tega ne razume. Ko si kak vikend zaželim zabave s prijateljicami je to že višek. Ne razume, da ni samo on in da nima vedno prav. Vse mora biti po njegove in ker vedno popuščam – sem oseba, ki ji ni težko ustreči drugim in ne gledam samo na svojo lasno rit – zato mi ni težko reči da dragi. Veliko noči prejokam, ker ne vem kaj naj. Ko se zadnje čase skušam pogovoriti z njim dobim občutek, da mu je vseeno za to. Pridejo dnevi, ko se imava fain ampak za njimi pridejo meseci ko ga sovražim, ko ne vem kaj naj. Moti me veliko stvari, od tega da misli da je življenje pravljica, da mi reče da ne sem it kam drugam kot biti z njim. Sam sem rada z njim samo rada bi počela še druge stvari, ne  preživela cele dneve doma z njim. Menim da še nisem dosti stara za dolgočasno dnevu enako življenje, rabim adrenalim.
Rabim zrelo odraslo mnenje, saj moji starši niso sposobni takšne podpore.

[Arwen]

se vidiš z njim na dolgi rok? oz. drugače bom vprašala

Imam občutek da se do mene obnaša kot da sem njegova lutka. Ker treniram vsakodnevno in imam veliko dela za šolo težko najdem čas še zanj in tega ne razume. Ko si kak vikend zaželim zabave s prijateljicami je to že višek. Ne razume, da ni samo on in da nima vedno prav. Vse mora biti po njegove

 Ko se zadnje čase skušam pogovoriti z njim dobim občutek, da mu je vseeno za to. Pridejo dnevi, ko se imava fain ampak za njimi pridejo meseci ko ga sovražim, ko ne vem kaj naj. Moti me veliko stvari, od tega da misli da je življenje pravljica, da mi reče da ne sem it kam drugam kot biti z njim. Sam sem rada z njim samo rada bi počela še druge stvari, ne  preživela cele dneve doma z njim. Menim da še nisem dosti stara za dolgočasno dnevu enako življenje, rabim adrenalim.

si predstavljaš, biti tako z njim, še naprej?