Depresija brez razloga

[kinto]

Jaz vas več ne štekam.. kaj hočete povedat? 

Definicijo dednosti. Če ima mama depresijo, je pač veliko večja verjetnost, da jo fašeš tudi ti, saj bo svoje napačne vzorce kaj hitro prenesla tudi nate. Ne boš pa se rodila z genom x, zaradi katerega boš razvila depresijo

[dr.hauska]

Mhm, to mi je jasno. Točno to sem mislila povedati.
In potem je v okolju nek "sprožilec" tega gena (najbrž večih genov). Ampak še vedno pa mora obstajati gen, ki sploh omogoči tem "sprožilcem", da se aktivirajo in povzročijo zagon depre depraste 

Pravite pa tudi, da obstajajo ljudje, katerih sorodniki nimajo depresije. Iz tega bi mogoče lahko z logiko izpeljali, da obstajata depresija tipa 1 in depresija tipa 2 (ala diabetes).

[lithium]

Težko veš, da nihče v tvoji bližnji okolici nima depresije. Glede na to, da so to tabu teme, ne bi dala roke v ogenj.

To je res, mogoče bi rekla da ima oče nekaj, ampak mislim da gre pri njemu za napade jeze, ki je nezna krotit oz. jo zelo težko.

Jagodka pri meni so telesni znaki nekako vidni (rezanje, tiščanje v prsih, močni glavoboli, boleč trebuh/želodec). Ampak kot si rekla ljudje najdemo izgovore za vse samo da se nebi izvedelo.

Glede mojega pogleda na sebe. To je težko, negre tega spremenit, če bi me videli bi vedeli o čem govorim. No če si poskušam govoriti: "vredna si" se mi zdi kot, da sama sebi lažem in se potem počutim še bolj obupno.

Utrgalo pomeni, da bi se ji pač zrolalo. Na koncu bi bila z močmi in psihično na dnu, česar nočem.
To mi je rekla že ena s foruma in zdravnik, da jo ščitim.Meni se ne zdi. Ampak če bi izvedela mama in oče, bi oče besnel nanjo da je ona kriva on nikoli ne prevzame odgovornosti za druge. Če se meni ali komu kaj naredi je ona kriva in se samo kregata. In potem joka, pa mi prigovarja da je brez moči. In ne bi mogla narediti nekaj če vem da bodo psoledice takšne. In neglede na to kolikokrat bo pedopsihiater ali zdravnik ali živi bog rekel očetu da ni ona kriva niti nihče bo on še vedno govoril enako.Mogče nekaj dni ne a čez ene teden se bo zgodba ponovila. Ji pač ne privoščim te tegobe.

Pa hvala jagodka za trud  

[Jagodka]

Tudi agresija in neprevzemanje odgovornosti so znaki čustvenih težav, nisem zdravnik, da bi rekla, aha, to je depresija. Na tvojega očeta mislim.

Jagodka pri meni so telesni znaki nekako vidni (rezanje, tiščanje v prsih, močni glavoboli, boleč trebuh/želodec). Ampak kot si rekla ljudje najdemo izgovore za vse samo da se nebi izvedelo.

Telesni znaki se lahko stopnjujejo do te mere, da ne boš mogla funkcionirat. In prepričana sem, da tega ne želiš. Tole z rezanjem je že rdeča luč, ki utripa. Zato ne odlašaj.

Glede mojega pogleda na sebe. To je težko, negre tega spremenit, če bi me videli bi vedeli o čem govorim. No če si poskušam govoriti: "vredna si" se mi zdi kot, da sama sebi lažem in se potem počutim še bolj obupno.

Itak. Poznam in nisem edina. Osebno nisem pristaš pozitivističih manter v slog Louise Hay, sem bolj konkretna.    Razumem, da ti ne gre mantranje pred špeglom.
- Vzemi list papirja in napiši, kaj si v življenju dobrega naredila. Začni s tem, kar narediš za druge (meni se zdi, da si carica, ker poleg šole še delaš), potem izlušči iz tega svoje pozitivne lastnosti. Verjamem, da jih je nekaj.
- Postavljaj si dosegljive cilje, oz etapne cilje, korak po korak. Celega slona ne moreš pojesti, lahko ga pa grižljaj po grižljaj 
- Osredotoči se na tisto kar počneš. Poišči v tem smisel.
- Kadar te primejo "hudobne" misli, jih poskušaj preusmeriti. Tega te lahko nauči pedopsihiater, šolska psihologinja mogoče
- Hobiji?
- Davnlovdaj http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=fileinfo&id=86
- Piši kako se počutiš, ne le kadar se slabo počutiš, tudi kadar ti gre fajn. Primerjaj. 
 

Prosim, lithium. Najbr to delam zato, ker poznam dekleta, ki se ukvarjajo s podobnimi problemi kot ti in ker si mi pokazala ogledalo, me vzpodbudila k razmišljanju o mladosti in tudi o tem, kakšna mama ne smem biti. 

[lithium]

Vem da je imel težko otroštvo zdaj pa se verjetno to naprej prenaša. 

Telesni znaki se lahko stopnjujejo do te mere, da ne boš mogla funkcionirat. In prepričana sem, da tega ne želiš. Tole z rezanjem je že rdeča luč, ki utripa. Zato ne odlašaj.

Tega si res ne želim, zaenkrat jih mirim z kupom tablet pa nekako pridem skozi dneve. 
Hvala za tele nasvete, česa naj se lotim. Bi kar skopirala pa nesla h zdravniku, ker je rekel, da moram nekaj podbnega se spomnit pa se seveda nisem in se verjetno ne bom 
Nevem zakaj nikoli ne naredim natančno tako kot mi je bilo naročeno.Le reče prebrat knigo jo preberem, če pa reče poišči stvar pri kateri bova začela razdirat bremena. Puf  nikoli ne naredim. Nemorem, neznam, se ne spuščam v to. Zakaj? ker boli, je težko in nimam volje/se mi ne da. 

(meni se zdi, da si carica, ker poleg šole še delaš)

S temle si me res nasmejala. Beseda carica se mi dopade. Kako bi že rekel kak poet: poboža mojo dušo 

EDIT*
tole elektronsko knjigo sem tudi že predelala. Nisem pa še delala na njej 
Šeenkrat hvala jagodka, ne dvomim da si odlična mama.

[Libby]

Prav neverjetno (in neskončno žalostno) je, kako nekateri starši ne vidijo ali ne želijo videti stvari, ki so ostalim "zunanjim" opazovalcem v nebo vpijoče. Kljub temu, da imajo otroka radi. Mislila bi, da lahko presežejo tabuje zavoljo lastnih otrok 

Lej, jaz sem kazala različne znake, da nisem v redu, pa nihče nič. Oziroma sem šla v OŠ k šolskemu zdravniku, ki je prišel do določenih ugotovitev v zvezi z mojo anksioznostjo, mi predpisal anksiolitike, ko je mati izvedela pa je samo rekla, da njena hči tega pa že ne bo jemala. In konec. Nikdar več nisva o tem govorili, nič me ni vprašala, nič od nič.
Ko sva leta kasneje prvič in zadnjič skupaj šli k pedopsihiatrinji, v trenutku, ko sva stopili ven iz ordinacije je bilo, kot da se ni nič zgodilo in vse je teklo naprej po starih tirnicah.
Ko sem ji zopet čez nekaj let povedala tokrat za eno težko zadevo, sem doživela svojih "15 minut slave", kar je izgledalo tako, da je sočustvovala z mano natanko en popoldan, in potem zopet, kot da se ni nič zgodilo. Nikdar in nikoli se nisem mogla z njo pogovarjati. Človek si misli..... saj to ne more biti res .....pa je .
Jaz sem prepričana, da me ima rada, ampak enostavno sem preko izkušenj prišla do zavedanja, da mi nikdar ne bo v pomoč pri tovrstnih stiskah. Razlogov nisem uspela razbrati, kljub temu, da sem se neskončno trudila in vlagala ogromne količine energije v to, da bi me sprejela, tudi za ceno prikrivanja, zanikanja in zatiranja same sebe.

Ampak to je narobe! Ti nisi odgovorna, da si zbolela! Če se bo karkoli zgodilo s tvojo mamo (dvomim, da si ji bo res utrgalo) ali očetom, ko/če se jima boš zaupala, bo to njun problem, ne tvoj.... polagam ti na srce, tega bremena ne smeš nositi sama na svojih plečih! S tem, da si kakršna si (in meni se zdiš prav fajn dekle), nimaš "oblasti" nad svetom, ki te obkroža = ne primerjaj se s svojimi brati in sestrami, v veliko družinah otroci trpijo in vsak izraža to na drugačen način... eni se podajo v deloholizem, ki je v naši družbi pravzaprav pozitivno sprejet, drugi postanemo depresivni in s tem ŽAL stigmatizirani, tretji alkoholiki, četrti nasilneži... Iz disfunkcionalne družine nihče ne pride neprizadet, le različno se znamo spoprijemati s težavami.

Kar ti lahko svetujem je, da prisluhni sebi. Če se še ne čutiš, da bi o težavah spregovorila z mamo, ti ni treba. Poišči si zaveznika (pedopsihiater je za začetek odlična izbira), dokler ne boš v sebi dovolj trdna, da se boš odprla. Verjemi mi, da se da pogled na sebe spremeniti, gre počasi, pa vendarle gre. Tudi pri meni parole pred ogledalom ne delujejo, kvečjemu se sama sebi zdim neumna... pot se začne s pohvalo same sebe za kakšno malenkost, z bolj sočutnim odnosom do sebe... pri vsem tem te uspešno vodi zdravnik.

Punca, pogumno sprejmi pomoč! Tu na forumu pa boš dobila podporo, ko jo boš potrebovala.

Pazi nase 



PS Obe z Jagodko sta mi dali misliti... sem ravno na pol poti med vama, nisem več mladostnica, nisem (še) mama. Všeč mi je, ko se lahko vseeno povežem z obema!

[lithium]

Mislila bi, da lahko presežejo tabuje zavoljo lastnih otrok 

Pa nažalost ni tako. 

Drugače hvala za zgodbo Libby mi je predvsem v odkritje določenih stvari. Naprimer, če bi jaz povedala mami bi ta verjetno reagirala ampak posledice, ki bi se nakopičile nanjo mi to preprečajo.

bo to njun problem, ne tvoj....

To je težko reči. Ko bi mi mama jokala in prigovarjala da ne zdrži več bi imela tako nabit občutek krivde, da se ga neda izmerit. Sploh pa nevem če bi dojela. Čez čas čez čas mogoče se zgodi, da zve kaj se je pretilo v moji buči. Čez čas ko mi/če mi uspe iz tega pridet. Zdaj sem še preveč (ja priznam) ranljiva. Ne bi morala pokazati čustev, ne bi zmogla jokati pred njo. Očitno sem postavla neko blokado in pred družino ne pokažem čustev pa če si bog. Potem ko sem pa sama...pa... jokam in se nemorem umirit..Izpadlo bi rahlo amatersko semizdi 

Če se še ne čutiš, da bi o težavah spregovorila z mamo, ti ni treba. Poišči si zaveznika (pedopsihiater je za začetek odlična izbira), dokler ne boš v sebi dovolj trdna, da se boš odprla.

Hvala za nasvet. Zdaj hodim k zdravniku, kjer pač govorim kolikor zmorem. Samo se mi zdi da prenašam breme (vem spet enako govorim ampak tega občutka se ne morem rešit  ) nanj, pa včasih dobim misli " pa daj saj skos nekaj jambraš za prazen nič" in potem mi vse >>dol pade.<<

Verjemi mi, da se da pogled na sebe spremeniti, gre počasi, pa vendarle gre.

Tole res s težavo verjamem. Jaz da bi se sprejela? se mi zdi da si ne zaslužim. Ampak upam, da nekoooč pride dan ko bom ponosna nase 

Hvala Libby za ves tvoj trud, in tudi ostalim. Vlivate moč tako kot je treba. Naj se vam povrne!

[Jagodka]

Naprimer, če bi jaz povedala mami bi ta verjetno reagirala ampak posledice, ki bi se nakopičile nanjo mi to preprečajo.

Ni na tebi, da rešuješ partnerstvo svojih staršev. Preveliko breme si nalagaš.

nabit občutek krivde, da se ga neda izmerit.

Ta občutek je le v tvoji glavi. Naučen obrambni mehanizem iz otroštva, ki nima nobene povezave z realnostjo, z življenjem tukaj in zdaj. Vem, da je hromeče, sem bila tam, pa vseeno. Splača se.

aj hodim k zdravniku, kjer pač govorim kolikor zmorem. Samo se mi zdi da prenašam breme (vem spet enako govorim ampak tega občutka se ne morem rešit  zardevam) nanj, pa včasih dobim misli " pa daj saj skos nekaj jambraš za prazen nič" in potem mi vse >>dol pade.<<

Si kdaj pomislila, kaj vse zdravniki slišijo v svojih ambulantah?
To je njihov poklic, da poslušajo svoje paciente in jim pomagajo.

Kako napreduje tvoj seznam?

 

[lithium]

Si kdaj pomislila, kaj vse zdravniki slišijo v svojih ambulantah?
To je njihov poklic, da poslušajo svoje paciente in jim pomagajo.

Oo vrjamem, da slišijo marskaj, kar tudi nebi želeli. Ampak, če jim lahko del tega kar že nosijo prihranim zakaj pa ne 

Postavljaj si dosegljive cilje, oz etapne cilje, korak po korak. Celega slona ne moreš pojesti, lahko ga pa grižljaj po grižljaj  Smiley
- Osredotoči se na tisto kar počneš. Poišči v tem smisel.
- Kadar te primejo "hudobne" misli, jih poskušaj preusmeriti. Tega te lahko nauči pedopsihiater, šolska psihologinja mogoče
- Hobiji?
- Piši kako se počutiš, ne le kadar se slabo počutiš, tudi kadar ti gre fajn. Primerjaj.
 

Tale tvoj seznam je trenutno moj seznam, kradem 
Sem pa razmišljala..Ubistvu nimam neke želje, kaj prvo spremenit.Samo, da se tale beda premakne naprej. Nima veze na kerem področju, samo, da bo končno lažje. Nažalost pa vem, da je vse odvisno od mene jaz pa še kar sanjam o čaroobni palčki 

[Libby]

Oni so naučeni in natrenirani, da zadeve slišijo, razumejo in pomagajo, vendar jih odložijo, ko je treba in se ne obremenjujejo z njimi.
Naj te ne skrbi, da moraš tudi njim prihraniti trpljenje. Poskrbi zase!


Jaz mislim, da globoko v sebi veš, katerih sprememb si najbolj želiš, le da te pri tem nekaj ovira... strah.

[lithium]

Jaz mislim, da globoko v sebi veš, katerih sprememb si najbolj želiš, le da te pri tem nekaj ovira... strah.

auč you catch me 

Oni so naučeni in natrenirani, da zadeve slišijo, razumejo in pomagajo, vendar jih odložijo, ko je treba in se ne obremenjujejo z njimi.

Nočem, da se nekoč zbudijo in ugotovijo, da sem jim spila energijo in se tega niso zavedali vse do sedaj. Verjemite, tako je bilo pri meni v službi. Enkrat sem se zbudila in dojela da nemorem več.Popolnoma se zavedam, da sem sama kriva, da so mi stranke spile energijo, morala bi biti pač močna. In nočem, da nekomu to delam jaz. Želim si biti previdna, mogoče pa le ni tako zelo močan tisti, ki me posluša.

[Arwen]

Oni so naučeni in natrenirani, da zadeve slišijo, razumejo in pomagajo, vendar jih odložijo, ko je treba in se ne obremenjujejo z njimi.
Naj te ne skrbi, da moraš tudi njim prihraniti trpljenje. Poskrbi zase!


Jaz mislim, da globoko v sebi veš, katerih sprememb si najbolj želiš, le da te pri tem nekaj ovira... strah.

točno tako

Nočem, da se nekoč zbudijo in ugotovijo, da sem jim spila energijo in se tega niso zavedali vse do sedaj.

no no no  nikar iskat izgovorov za to, da bi prenehala hodit k zdravniku! 

Verjemite, tako je bilo pri meni v službi. Enkrat sem se zbudila in dojela da nemorem več.Popolnoma se zavedam, da sem sama kriva, da so mi stranke spile energijo, morala bi biti pač močna.

o, verjamem, da so ti spili energijo... vem, kako to zgleda... in da se to prepreči, je potrebno sebe dat v red, se izkopati iz krize, v kateri si, graditi na pozitivni samopodobi in samozavesti, predvsem pa vedno in povsod postaviti na 1 mesto : SEBE! in skozi to se človek nauči tudi, kako postaviti meje do drugih, da preprečiš uhajanje lastne energije.

Vse to pa se človek nauči tudi s pomočjo strokovne osebe (če je le strokovna, kot je treba)



p.s.

Kljub temu, da imajo otroka radi.

žal marsikje temu ni tako....

[Jagodka]

Nočem, da se nekoč zbudijo in ugotovijo, da sem jim spila energijo in se tega niso zavedali vse do sedaj. Verjemite, tako je bilo pri meni v službi. Enkrat sem se zbudila in dojela da nemorem več.Popolnoma se zavedam, da sem sama kriva, da so mi stranke spile energijo, morala bi biti pač močna. In nočem, da nekomu to delam jaz. Želim si biti previdna, mogoče pa le ni tako zelo močan tisti, ki me posluša.

Ne bodo se. Stvar odločitve za poklic in šolanje zanj, se ukvarjata tudi s temi zadevami. Ti te izkušnje s svojo službo najbrž nimaš, delaš še preko študenta, če prav razumem.
Zdravniki se naučijo, kako problemov bolnikov ne prevzemajo nase, tako da ni te bojazni, da bi se zbudili s prepolno glavo. To je tvoje razmišljanje, ki pa je zgrešeno, tam so, da ti pomagajo, da te poslušajo, da te podprejo.
Poskušaj svojo "krivdo" malo zracionalizirat.

Tale tvoj seznam je trenutno moj seznam,

 V čast mi je. Zdaj je tvoj. Če bi ga hotela ljubosumno skrivati, ga ne bi napisala. Še kakšne svoje stvari dodaj, kar tebi sede.

nažalost pa vem, da je vse odvisno od mene

Nič na žalost, na srečo. Do zdaj je šlo tako, da so drugi mahali po tebi s ssvojimi čarobnimi palčkami, lithium to, pa lithium uno... iz strahu si se slepo podredila in zdaj klecaš in obupavaš. Kdo pa ne bi?
Ti sama si čarobna palčka, ko boš nehala prevzemati odgovornost za počutje drugih (mama, zdravnik), boš imela več energije, da se zaveš svoje odgovornosti in se znebiš strahu pred njo.
Ni enostavno, res ne. Vsak kdaj pade, pogumni pa se tudi poberemo. Tudi večkrat če je treba.

Pogumno, torej. S pomočjo zdravnika, psihiatra in verjamem, da čez čas tudi staršev. Držim pesti.  

[lithium]

no no no  ne nikar iskat izgovorov za to, da bi prenehala hodit k zdravniku!  nehvala

Tudi če jih iščem mi ne pomagajo.Sem pahnjena v to stvar, če hočem da ostane samo med mano in zdravnikom... 

in da se to prepreči, je potrebno sebe dat v red, se izkopati iz krize, v kateri si.

Se pa še kako strinjam, samo ni lahko.Neglede na vse je tole trnjeva pot pa naj reče kdor če kar hoče.

Ne bodo se. Stvar odločitve za poklic in šolanje zanj, se ukvarjata tudi s temi zadevami. Ti te izkušnje s svojo službo najbrž nimaš, delaš še preko študenta, če prav razumem.
Zdravniki se naučijo, kako problemov bolnikov ne prevzemajo nase, tako da ni te bojazni, da bi se zbudili s prepolno glavo. To je tvoje razmišljanje, ki pa je zgrešeno, tam so, da ti pomagajo, da te poslušajo, da te podprejo.
Poskušaj svojo "krivdo" malo zracionalizirat.

No je fora, da sem že velikokrat hotla povedat da mam tole nabitost krivde po vsakem obisku.Pa kar neupam, bo mislil da se mi je res odpelalo, al pa da bi se začel smejat. Me potem ne vidiš več tam. 

Ni enostavno, res ne. Vsak kdaj pade, pogumni pa se tudi poberemo. Tudi večkrat če je treba.

Iz tvojih ust v božja ušesa, ali kako že pravijo. 

No pa sem mislila, da se bom lahko pripravla na tegale pedopsihiatra. In zvem, da imam že čez dober teden prvi pregled. Jaz sem bla prepričana da bom vsaj mesec in pol čakala, sej so čakalne dobe od 1-2mesca ampak nevem kaj dela tale zdravnik, da so mu dali takole hitro datum. Zdej sem pa že zdej živčna. Najrajši bi odpovedala že zdaj  Mislim da je tole preveč zame, tegale res ne bom zmogla. 

No šeenkrat hvala da obstajajo zdravniki kot je moj. Mi ni potrebno na sistematskega, bo on use uredil.Me je blo namreč neizmerno strah, da me vsi gledajo z urezninami in potem še kako razredniku pristavijo. Kaj naj rečem naj se mu povrne. Malo jih je  in večno mu bom hvaležna

[Jagodka]

nabitost krivde po vsakem obisku

Občutek krivde imaš tudi zaradi drugih stvari in oseb, a ne?
To je tisti negativni vzorec, ki ga boš s pomočjo pedopsihiatra razdelala in ga nadomestila z ustreznejšim. Ker krivda, kadar nisi nič kriv, je zmoten občutek. Zelo zmoten, pripelje v bolezen.

In zvem, da imam že čez dober teden prvi pregled. Jaz sem bla prepričana da bom vsaj mesec in pol čakala, sej so čakalne dobe od 1-2mesca ampak nevem kaj dela tale zdravnik, da so mu dali takole hitro datum. Zdej sem pa že zdej živčna. Najrajši bi odpovedala že zdaj   Mislim da je tole preveč zame, tegale res ne bom zmogla.   

Zdravnik ti želi pomagat, zavzel se je zelo osebno, kar ju super.
Dobra plat hitrega obiska je, da boš namesto dva meseca živčna le teden dni. 
Boš zmogla, seveda da boš. Še kaj nam napiši, bomo skupaj premagovali strah, pa zabijali čas, da bo ta teden prej minil.

No šeenkrat hvala da obstajajo zdravniki kot je moj. Mi ni potrebno na sistematskega, bo on use uredil.

 

Ne se rezat! 

[Libby]

Uf lithium, je še meni odleglo tisto glede sistematskega 
Kaj bi dala, da bi bilo več zasebnosti, ko sem jaz hodila v šolo, marsikaj bi mi bilo prihranjeno...
Res se je super zavzel zate tvoj zdravnik!

Krivda po vsakem obisku... tudi to mi je znano. Mislim, da nas je kar nekaj to občutilo, zase lahko rečem da večinoma takrat, ko se nisem počutila dovolj varna, da bi spregovorila o "taresničnih" stiskah. Po glavi so se podile misli kot Kaj si bo mislil o meni, Kaj si bo mislil o moji družini, Nimam pravice obtoževati svojih strašev za svojo bedo, Kaj sploh počnem tukaj itd. Oseba, s katero sta v procesu predelovanja težav, je lahko zelo prijetna, "potrpežljiva", ti prisluhne in pokaže, da razume tvojo stisko, vendar pa drži, da moraš začet sama, na nek način tvegati, se izpostaviti oz. se odpreti, da začneš delat korake v pravo smer. Vem, da je težko začet podirat lastne obrambne zidove, ampak z vsako pozitivno izkušnjo je lažje nadaljevati. Ne skrbi, sama boš izbirala tempo. Poskusi gledat na prihajajoč zmenek s pedopsihiatrom kot priložnost, da se razbremeniš.
Malce me skrbi, da te obiske doživljaš kot prisilo, ker želiš ohraniti vse med tabo in zdravnikom. Upam, da boš kmalu spremenila pogled in dojela, da vse kar počneš, počneš zase... Tu se tudi začenja pot k izboljšanju samozavesti in samopodobe. Močno držim pesti zate!

In ja, piši nam, v družbi je lažje 

[Libby]

p.s.

Kljub temu, da imajo otroka radi.

žal marsikje temu ni tako....

Vem Arwen, vem...

Sem izhajala iz svoje situacije... no ne vem, če je moja situacija taka, kot si jo predstavljam, ali so v resnici samo želje...........
Zadeva je taka. Vedno sem bila prepričana, da me ima mama rada, ker tako pač je (??) - mame imajo rade svoje hčerke. Občutki so mi večkrat govorili drugače, ampak njeno ljubezen sem pa tudi čutila. Kaj zdej - me ima rada ali ne? Ne znam prav odgovoriti na to vprašanje. V zadnejm obdobju delam na terapiji na stvareh, ki so močno načela moja trdna prepričanja. Problem je, če se ta osnovna, bistvena prepričanja (kot je to, da me ima mama rada) zrušijo, ker mi potem ne ostane več veliko. Prav lahko se z njimi zruši tudi dobršen del mene same, mojega sveta. Zato se jih oklepam (vem, napaka, bolje je odpreti oči ali se prenehati slepiti). Jaaa, veeem, tisto ta pomembno bistvo, ki mi omogoča živeti naprej ostaja živo, človek lahko marsikaj prenese, samo delat mora na sebi, sprejeti mora določene stvari, nihče ne pravi, da je enostavno in lahko......ampak jez imam počasi dovolj tega, da se moram mučiti in predelovati, požirati in pljuvati staro sranje, se odpovedovati delom sebe, "sprejemati" to, kar se je zgodilo, se spravljati s sabo.... zato, da bom lahko nekega dne   l e p š e    ž i v e l a.   Kako le?!?! Kako, če se vleče kot jara kača, če ni temu nikoli konca  !?!?!
Jezim se nase, ker sem odprla skrinjo, ki je do sedaj bila bolj ali manj tesno zaprta. Ven je ušlo nekaj zoprnih zadev, zato jo skušam nazaj zapreti, a mi ne uspeva najbolje. Vem da ima vsaka stvar, oseba, dogodek več plati, nič ni samo črno ali belo, ampak ločit kaj je za obdržat, čemu pa se odreči, je zame zelo težko. To me spravlja v krizo. V bistvu mi je sedaj žal, da sem sploh začela hoditi po poti razreševanja preteklosti, čeprav se hkrati zavedam, da druge zdrave izbire niti nisem imela.
Tisto, kar me pa spravlja v BES je, da sem bila že dolgo nazaj (po krivem! ) obsojena na vlečenje teh prekletih okov s seboj, v vsak odnos, v vsako prijateljstvo, v vse, kar počnem, še v sanje  !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1




* Lithium oprosti, vem, da objava ne sodi v to temo.
Morala sem izkoristiti povod, ki ga je dala Arwen, ker vem, da ona ve, o čem govori in sem zato želela, da prebere moja razmišljanja.

[lithium]

Občutek krivde imaš tudi zaradi drugih stvari in oseb, a ne?

Aahaa 
Se nekomu nekaj dogaja (slabega) in mam občutek krivde češ, da bi mu lahko pomagala. Nekomu, ki se bolj trudi kot jaz mu spodrsne in dobi npr. slabšo oceno, mam spet občutek krivde, da bi si bolj zaslužil kot jaz. Povsod me spremlja to sem dojela in ga nekako sprejela. Si neznam več predstavljat da ga nebi bilo.

Zdravnik ti želi pomagat, zavzel se je zelo osebno, kar ju super.

Tega se zavedam in šeenkrat hvala mu 

Dobra plat hitrega obiska je, da boš namesto dva meseca živčna le teden dni.  Smiley
Boš zmogla, seveda da boš. Še kaj nam napiši, bomo skupaj premagovali strah, pa zabijali čas, da bo ta teden prej minil.

Joj iskreno upam, da res. Že zdaj ko pomislim, mi rata slabo. Nazadnje bom skoraj prišla tja in stekla nazaj. To je najhujše, ko si nemoram zaupat. Nevem kaj bom takrat storila in kaj se mi bo podilo po glavi. Ne morem predvidet kako bom reagirala. 

Ne se rezat!

Hja, tega se pa nemorem kar tako znebit. Upam, da s časom tudi to zgine, ker imam grde brazgotine na roki, pa še veliko jih je 

Pa hvala jagodka tudi tebi, da se zavzemaš zame. Tale forum je moj drugi zdravnik ratal 

Uf lithium, je še meni odleglo tisto glede sistematskega  pomisli
Kaj bi dala, da bi bilo več zasebnosti, ko sem jaz hodila v šolo, marsikaj bi mi bilo prihranjeno...
Res se je super zavzel zate tvoj zdravnik!

Jap res je. Zdaj tuhtam kdaj mu bom sploh lahko vse to povrnila..uff...

kot Kaj si bo mislil o meni, Kaj si bo mislil o moji družini, Nimam pravice obtoževati svojih strašev za svojo bedo, Kaj sploh počnem tukaj itd.

Točno tole mi roji po glavi. In velikokrat si rečem "kaj sploh delaš tukaj" ali pa "ja kam si zdaj prišla" ...

Ne skrbi, sama boš izbirala tempo. Poskusi gledat na prihajajoč zmenek s pedopsihiatrom kot priložnost, da se razbremeniš.

Tale bo težka.. Me je taaaaaaaaaakoooooooo straaaaaah  Kaj bo rekla, kaj bo mislila o mojih "problemih, kaj če mi ne bo verjela, kaj naj splooh rečem. Moj zdravnik me sprašuje pa jaz odgovarjam. Pogosto z nevem ampak to sprejme. Kaj če bodo hoteli da sama govorim, da jih obrazložim ta nevem ki ga neznam. tisoč uprašanj imam v buči kaj bo če bo. Komaj čakam da gre tale dan mimo. Nočem pa zafrknit zdravnika, dolžna sem da grem tja. Vsaj zaradi njega ker se je tako potrudil zame. Ampak moment pred tem vem, da mi bo tudi za zdravnika vseeno, če me bo prijelo vem da bom odšla, čeprav mi bo potem žal. 

Malce me skrbi, da te obiske doživljaš kot prisilo, ker želiš ohraniti vse med tabo in zdravnikom.

Natanko tako, sem hotla da bi ostalo vse tam v tisti sobi, pa negre. Neupam ugovarjat, da potem ne dobim na grbo še staršev. 

EDIT* Libby ni problema, samo da si dala iz sebe 

V bistvu mi je sedaj žal, da sem sploh začela hoditi po poti razreševanja preteklosti,

Tole me spominja name. Mi je včasih res žal, da sem kdaj odšla do zdravnika v veri da dobim tablete za tiščanje v prsih. No glej zdaj je pa taka caromonija, pa samo tablete sem hotela.  


Hvala tudi tebi Libby, pa seveda arwen in vsem ki mi takole pomagate. Upam, da vas ne utrujam preveč z svojimi problemi. Naj se vam povrne večkratno! 

[Jagodka]

Povsod me spremlja to sem dojela in ga nekako sprejela. Si neznam več predstavljat da ga nebi bilo.

Strokovnjakinja za občutenje krivde pri vsakem malo daljšem/namrgodenem/nagubanem/ipd. obrazu mimoidečih, ki ga je srečala, ti sporoča, da je brez tega bremena veliko lepše živeti in se ji ni treba več prenajedati.
Če ločiš krivdo od dejanske odgovornosti, kar seveda zahteva distanco od čustev, lahko zmagaš.

To je najhujše, ko si nemoram zaupat.

Obstaja kdo, ki bi te spremljal do vrat?

Ne morem predvidet kako bom reagirala

Če v dobrih momentih, predno greš k pedopsihiatru, napišeš načrt na list papirja - kako greš tja, kdaj, kaj boš naredila, kako boš obesila plašč, sedela v čakalnici, pozdravila, se predstavila, povedala svoje težave, občutke, strahove..... in se tega držiš kot pijanec plota? Bi šlo?

kdaj mu bom sploh lahko vse to povrnila....velikokrat si rečem "kaj sploh delaš tukaj" ali pa "ja kam si zdaj prišla" .....Nočem pa zafrknit zdravnika, dolžna sem da grem tja.....čeprav mi bo potem žal.....Mi je včasih res žal, da sem kdaj odšla do zdravnika.....upam, da vas ne utrujam preveč z svojimi problemi....

Veliko preveč samoobtoževanja za en vpis. Ni potrebno obtoževat staršev za stanje, rešiti moraš sebe in svoje življenje. S pomočjo strokovnega osebja ti lahko uspe. Poznajo tehnike, poznajo veliko podobnih primerov, imajo znanje. Zato izkoristi ta čas zase in za svoje dobro. 

[Sinuska]

Ijoooooo, kaka fajna tema! 
Sicer nimam kaj pametnega dodati, ste že vse povedale, a toliko se oglasim, da veste, da nas je še nekaj bralcev, ki vas spremljamo. 
Libby, nikar ne imej občutka, da jemlješ lithium temo, saj imata precej podobni zgodbi in se lahko ena od druge veliko naučite. 
Lithium, zelo sem ponosna nate. Nisi navadna najstnica, ki ji je najbolj važno, kateri lak si bo danes namalala. Dodajam samo nekaj o tem, kako se ti zdi, da piješ energijo zdravnikom: V svojih temnih časih sem redko šla na sprehod. Po selitvi v Ljubljano zelo pogrešam moje širne gozdove.  Pa le najdem eno prekrasno drevo ob poti (prisežem, da ga en teden prej tam ni bilo  ). Bila sem zelo presenečena, ker sem ga nekako začutila.  Pa sem hodila tja po moč. In čutila sem, kako mi on daje in daje, jaz pa jemljem in jemljem. In se zaradi tega sekirala. Tako da mi je čisto jasno, na kak način misliš, da jemlješ energijo ljudem. Ampak  zdravniki so, kot je že Jagodka povedala, usposobljeni, da se znajo zaščititi in niti ne čutijo tega na tak način, kot mi v slabih časih.

Jagodka, hvala, da tako lepo skrbiš za vse (nas) otroke tega sveta.