Depresija brez razloga

[lithium]

Zanima me samo, če je sploh možno, da nekdo zapade v depresijo brez nekega večjega razloga.(ni bil posiljen, niti ni izgubil službe, ljubezni, dobrega prijatelja, nihče ga ne pretepa,..).. Je možno, da se je prikradla samo zaradi nezadovoljstva, obremenjevanja z stvarmi ki so drugim nepomembne oz. se jih zlahka rešijo, nenehnih padcev v življenju (stvari se pač niso razvijale tako kot bi si želel npr. v službi,družini, prijatelljih, pri samemu sebi.) in podobno.. Pač ne mislim, da je en dogodek pahnil v prepad, ampak več mahjnih dogodkov ga je potrlo(čeprav se nekaterim zdijo teji dogodki smešni). Nekako čudno se sliši, pa vseeno upam, da boste razumeli.  

[Jagodka]

vendar staršev ne bom vpletala v to. Res ne, vsaj ne takoj. Ker oče bi znorel, mama bi jokala. Rajši sebi prihranim očetovo godrnjanje, da sem nesposobna in imam vsega preveč, ter mami prihranim očetovo očitanje.

Sploh oče bo reagiral z jezo, ki jo nezna krotit, se bo spravil na mamo češ da je ona kriva, mama pa mi bo vsake tolko časa pridejala, da ne zdrži več in bo jokala. In jaz se bom počutila krivo in iskreno povedano bi razmišljala, kje je najbližja in najvišja stolpnica, na katero bi lahko prišla.

Že ko grem h zdravnici si grem na živce, ker jo oblagam s svojimi problemi, ki so nepomembni. se mizdi, da samo svoje breme prelagam na njih.

par dni po tem, počutim še bolj bedno, neumno, nesposobno

Ni možno brez razloga. Vedno je nekaj zadaj. Tisto nekaj je treba spoznati, ozavestiti in predelati. Se osvoboditi. Ni lahko, korak po koraku.

[toja]

Je možno, da se je prikradla samo zaradi nezadovoljstva, obremenjevanja z stvarmi ki so drugim nepomembne oz. se jih zlahka rešijo, nenehnih padcev v življenju (stvari se pač niso razvijale tako kot bi si želel npr. v službi,družini, prijatelljih, pri samemu sebi.) in podobno..

Ja...vse to je možno...nekaj časa smo sposobni stvari obvladovat, potem pa se tega nabere preveč in
pademo noter....

Saj veš tisti pregovor...Kamen na kamen palača...

Predlagam ti, da si prebereš knjigo Depresija za telebane...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558

Morda bi bilo dobro, da malo več napišeš o sebi, o tvojem počutju,  da bo slika bolj jasna in ti bomo lažje svetovali, ker nismo strokovnjaki in ne moremo postavljat diagnoz, lahko samo
glede na tvoje izkušnje...podelimo s tabo svoje...

[lithium]

Jagodka in toja hvala vama 

toja sem prebrala nekaj knig o depresiji npr. depra, pa vidna tema tele pa še nisem v roke dobila. Priznam, da me je pa tut malo sram v knižnici take knige vzemat, ker so mi že zadnič podtaknili nek listek na kateremu je bilo povabilo na delavnico za depresivneže. Sem skoraj umrla od sramu 

Nevem kaj naj napišem sploh o sebi 

Nevem kdaj se je začelo in zakaj. Pred približno letom in pol. Nekako vse je šlo narobe, v šoli uspeh, doma vedno več kreganja, pa nezadovoljstvo nasplošno. Potem so prišle počitnice tadolge, sem bila skos doma, nikamor nisem hotla, ker sem se prenajedala in posledično zredila. Celih 10dni na morju, kjer sem bila zaradi staršev nisem šla niti enkrat v kopalke.Sploh ne na plažo. V apartmaju sem brala knjige,jedla, se zgražala sama nad seboj ter jokala. Vse sem spretno skrivala.
Po dopustu sem začela delat v lokalu, doma so bili končno ponosni name, nato pa kot strela z jasnega mi je zmanjkalo energije. Delala sem kot konj po 9ur na dan(ali še več) ter pregorela psihično. V šolo sem se vrnila še bolj zagrenjena, debela in brez volje. Hotela sem storiti konec težavam pa sem šla v skupino za motnje hranjenja. Tam sem bila okoli 3mesece nato sem tudi to opustila. Skoraj sem bila več doma kot v šoli, nenehno sem bila samo v sobi in delala nič. Mama mi je v veri da me boli trebuh pisala opravičila. Enkrat ji je dopizdilo in me je posla h zdravniku.Morala sem iti. Ta me je takrat kot strela z jasnega vprašal če sem depresivna.Vse sem zanikala in se odločila, da ga vsaj nekaj časa ne obiščem več.V šoli so se mi nabirale stvari a nekako sem jih rešila. Čez vikende sem delala, ker pač sem nujno rabila denar. Do prijateljev sem se vedla zmedeno. Včasih sem imela moč in se delala da sem vredu, spet drugič sem vse pustila drugje in sama tavala vse dni okoli. Bila sem kot muha, nikoli niso mogli pričakovati kako bom odreagirala. In zato priznam včasih je bilo grdo od mene ampak nisem mogla.
No pa nekako sem spelala to leto čeprav mi je šlu proti koncu vedno slabše. Domači niti niso opazili, saj se jim je šlo le za končno spričevalo, ki je bilo za celo oceno manjše od prejšnjega leta. Ja dve petici sta mi izpodnesle odlični uspeh. No zadnji, dan sem s sošolko odšla v neko gostilno. Tam sem se ga nasekala do amena.In samo takrat sem lahko govorila o problemih brez skrbi. Kako sem prišla domov, lahko le ugibam.Vem da sem na vlaku večkrat bruhala in potem tudi doma. Domači so se delali kot da se ni zgodilo in tako sem začela uvod v počitnice. Želela sem si sprememb in si že prejšnje mesece oblubila da se čez počitnice spremenim. Pajade, nič ni uspelo, odšla sem na morje in ponovno sem bila zagrižena v apartmaju. In tudi delala sem, sicer manj kot prejšnje počitnice saj mi psihično zdravje enostavno ni dopustilo.Zato sem bila tudi z domače strani večkrat opozorjena ko nisem delala češ, da imam čas in bi lahko zaslužila več. (kljub temu da sem celo leto med šolo redno delala). Bila sem tudi na oratoriju 2 dni a po njem sem bila le izžeta z energijo. Začele so se mi pojavljati samomorilne misli in večkrat sem načrtovala svoj samomor, pa mi ga je na koncu preprečil čas, kajti med tistim časom naj bi bila sama doma pa je bilo na koncu tako da so bili doma vsi. Prezirala sem klice, velikokrat zavrnila povabilo v kino, na pijačo in žurke. Enostavno se mi ni dalo biti med ljudmi. Zadnji dan počitnic sem bila čisto na koncu. Spet šola, spet ljudje. Meni se je mešalo. Tiščalo me je v prsih kot že velikokrat poprej a zdaj je bil ta občutek vsakodnevni. Imela sem večje glavobole in nikakor se mi ni dozdevalo kako bom šla naslednji dan v šolo. Do 6ure zvečer nisem imela niti kupljene polletne karte za vlak. Na kolenih sem prosila očeta da me je peljal do postaje nato sem z vso močjo stekla v "pisarno" ter kupila karto.Potila sem se in srce mi je razbijalo sto na uro. Z vso močjo sem tekla nazaj.Okoli mene so bili ljudje in sovražila sem to. Naslednji dan sem pod prisilo mame odšla v šolo, ona pa se mi je smejala češ "a se je že začelo". Namreč zadnje leto sem se zelo sekirala zaradi vsega, in že prej so me zdravniki želeli poslat do psihiatra/psihologa a so starši to zavrnili.Sama sem to izvedela šele pred kratkim. Prvi, dan sem se tresla kot šiba na vodi, a morala sem biti tam. Pojedla sem 3neopersene pa sem vseeno dvakrat jokala.Kar tako brez razloga. Nato je sledil petek, ki je bil enak prvemu dnevu. Za vikend nisem počela nič in potem spet šola.Nekako sem speljala skoraj teden a v petek me je zgrabilo. Takoj ko sem prišla na postajo v Lj me je zagrabila panika. Stekla sem na wc in čakala da mine. Potila sem se, potiho jokala, zbadalo me je pri srcu in me črvičilo v trebuhu. Po približno pou ure se je vsaj malo umirilo in odšla sem do šole. Ko sem prišla v stavbo me je ponovno zagrabilo tako kot prej. Nisem vedela sploh kaj se dogaja z mano.Takrat sem kot druga oseba. Zbežala sem stran ter se nekaj ur šetala po lj in nato odšla domov. Ko je mama zvedela da sem manjkala sem ji nekako naprtila da so se zmotili in da sem bila v šoli. Ta panika ljudi se mi je ponovila še nekajkrat. Tiščanje v prsih se je stopnjevalo in odšla sem do zdravnika upajoča da dobim tablete in bo kul. Ta pa mi jih ni napisal temveč mi rekel da mu delujem depresivna. Zadel je tja kjer je bolelo in zato sem jokala. Od takrat ga moram vsak teden obiskati. Zdaj čakam datum za pedopsihiatra in upam da ga ne dobim. Nikamor nočem!
Tako sem nekako povezala vse skupaj... Sama sebi grem na živce, ker se mi ne dogaja nič pretresljivega pa sem vseeno taka nula. Noben me ne tepe, noben mi ni umrl. Vsi bratje in sestre so okej le jaz sem psihično fuč. Vem sama sem kriva, morala bi biti bolj psihično močna ampak enostavno ne gre. Saj vse skrivam, nočem da kdo ve kako mi je, ker nevem kako pojasniti zakaj? Nevem tako kot pravi oče vsega imam preveč zdaj pa očitno hočem meti še več pa ne gre pa sem tu. Brezveze vse skupaj, morala bi se spraviti v red. 

[toja]

Lithium...zelo lepo si opisala tvoje stanje in iz njega se vidi, da imaš težave, ki so psihične narave
in iz napisanega vidim, da si tega niti ti, niti tvoji starši nočete priznati.
Vsi ti napadi, ki jih doživljaš so panični napadi, ki jih želiš obvladovati sama, pa mislim, da ne bo šlo, potrebna bo pomoč, vendar pa se moraš takoj zdaj vprašati ali si to pomoč želiš ali ne...želiš biti bolje ali ne...


Če je tvoj odgovor DA, potem si moraš priznati,  sprejeti vse, kar ti je priporočeno 

Naročena si pri pedopsihiatru in se ga izogibaš...ZAKAJ...to je samo zdravnik, ki ti bo pomagal.

Glede na vse opisane težave, ti priporočam, da TAKOJ, pa res TAKOJ poiščeš pomoč, ker
potrebuješ.

Predvidevam, da si še zelo mlada in imaš še veliko lepega pred sabo, zato se potrudi in začni reševat svoje težave...v kolikor nimaš podpore v starših, zaupaj svojemu zdravniku, pa tudi mi ti bomo pomagali.

V okviru društva DAM obstajajo skupine za samopomoč, morda se udeležiš katere izmed njih.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9689.0.html

Te skupine so brezplačne!

Daj poskusi in ne bodi preveč prestrašena, vsi smo šli skozi take ali podobne težave in verjemi,
da boš tudi ti zmogla!

lep pozdrav 

[Jagodka]

... Sama sebi grem na živce, ker se mi ne dogaja nič pretresljivega pa sem vseeno taka nula. Noben me ne tepe, noben mi ni umrl. Vsi bratje in sestre so okej le jaz sem psihično fuč. Vem sama sem kriva, morala bi biti bolj psihično močna ampak enostavno ne gre. Saj vse skrivam, nočem da kdo ve kako mi je, ker nevem kako pojasniti zakaj? Nevem tako kot pravi oče vsega imam preveč zdaj pa očitno hočem meti še več pa ne gre pa sem tu. Brezveze vse skupaj, morala bi se spraviti v red.

Kot bi bilo prepisano iz mojega dnevnika tam nekje med 15 in 25 letom. Take in podobne stvari sem zapisovala večkrat. Tolikokrat, da sem šla sema sebi na živce, zakaj za vraga nisem, kljub zaobljubam, da se bom spravila k sebi, nič naredila. Vsaka dodatna zaobljuba me je na potenco frustrirala in potrjevala se mi je moja napačna predstava o sami sebi, da sem nesposobna.
Na vseh področjih se mi je to dogajalo. Samoobtoževanja kako sem zanič, kako sem neumna, nesposobna ni bilo ne konca ne kraja. Niti najboljši prijatelji me niso mogli prepričati, da sem fajn.
Prprosto sem razmišljala, da taka pač sem.
Nisem iskala pomoči, doma me je bilo strah, šolske psihologinje se sploh ne spomnim, da bi jo imeli, na faksu takih služb ni.Lezla sem skozi življenje, kakor sem vedela in znala - torej se vrtela v krogu misleč, da se vsem ljudem take stvari dogajajo, da je to normalno stanje človeka, beda. 

S pametjo, kot jo imam zdaj, bi poiskala pomoč velikoooooo prej. Zato ti predlagam, da sprejmeš pomoč pedopsihiatra, zaupaj mu, da doma ne razumejo. Ne vztrajaj na tem, da starši ne smejo poznati tvojega stanja. Mogoče v starših ni toliko, da ne vidijo ampak, da jih je strah mnenja okolice, da jih je strah, da so oni krivi... Mislim, da te težave lahko rešite skupaj. Dokler se boste zapirali vsak v svojo lupinico, bo to težko.

[lithium]

Če je tvoj odgovor DA, potem si moraš priznati,  sprejeti vse, kar ti je priporočeno 

Ja po eni strani si želim biti bolje, a po drugi vem da bi morala si pomagati sama.

Naročena si pri pedopsihiatru in se ga izogibaš...ZAKAJ...to je samo zdravnik, ki ti bo pomagal.

Enostaven razlog, bojim se da bo mislil da sem neumna. Imam vse pa se mi to dogaja, kar tako iz nič, namesto da bi cenila to kar imam. in kaj če ne bo verjel? tudi to mi gre po glavi ja 

Tele skupine sem že gledala pa so vse oddaljene od mene oz. nebi imela prevoza. Razen lj, ampak nevem kako potem pojasnjevati doma kam grem

jagodka...
 

Na vseh področjih se mi je to dogajalo. Samoobtoževanja kako sem zanič, kako sem neumna, nesposobna ni bilo ne konca ne kraja. Niti najboljši prijatelji me niso mogli prepričati, da sem fajn.
Prprosto sem razmišljala, da taka pač sem.

Točno tako se počutim in tudi prijatelji me ne prepričajo drugače. Ponavadi rečejo, da bomo zaključili temo ker se drugače vedno skregamo. Ne dojemajo mojega pogleda na mene. Ne dojamejo, da sem ogabna, grda, debela, nesposobna, neumna,... Včasih se vprašam če jih ni sram, da sem v njihovi družbi.
In noben okoli mene nima teh problemov.(razen nek fant, ki dojame vse kar mu povem. je v podobni fazi kot, jaz; no ja še malo hujši)..
Glede staršev ni tako preprosto. Tudi če izvejo sem že povedala kaj bo, sploh oče ne bi sodeloval. Samo še hujše bi mi bilo. Boljše da sama rešim, če se sploh kaj rešiti da.

Hvala obema 

[dr.hauska]

Depresija je dedno pogojena. Tako da po mojem mnenju lahko do nje pride tudi brez razloga. Saj smo zasledili nekaj takih zgodb na forumu... (nobenega človeka ni, ki bi imel popolno življenje, vedno se bo našlo nekaj, kar nas bo prizadelo)

Ampak če gledam zdej kaj sem napisala zgoraj, potem sploh ni možnosti za zdravljenje (razen s tabletami). Ampak vedno se mi je zdelo, da so tablete samo začasna rešitev. Kako naj bi potem s terapijo spremenil gene!?!?

Malo sem zafilozofirala, ampak ta tema mi je zelo zanimiva

[toja]

Depresija je dedno pogojena.

Ja...ampak to pomeni, da jo podedujemo oziroma povzamemo po prednikih s katerimi smo bili
v stiku... nima nobene zveze z geni.

Ampak vedno se mi je zdelo, da so tablete samo začasna rešitev.

Ja, saj so...

Kako naj bi potem s terapijo spremenil gene!?!?

S psihoterapijo, lahko odstranimo vzroke, ki smo jih podedovali oz. pridobili v življenju.

[dr.hauska]

Toja, tisto bi bil potem "vpliv okolja".
Znanstveno dokazano: depresija se podeduje z geni.

[Lost]

Sploh ni važno kako kdo ZBOLI za DEPRESIJO, pride in JE TUKAJ in nekaj je potrebno narediti da jo premagamo. Lahko se doživljensko naslanjamo na farmacijo in obdžimo status QUO.
Lahko pa z pomočjo terapij takšnih ali drugačnih, kakršna pač komu pomaga in verjame vanjo delamo korake. Vsekakor DEPRESIJA je ozdravljiva , VZROKI ki so pa pripeljali vanjo pa so lahko kjub temu, da jo ozdravimo še vedno dovolj močni da se depresija ponovi. DOkler zdravimo samo SIMPTOME smo na istem
ko pa stopimo korak nazaj in ustavimo delovanje depresije PREDNO udari...potem smo na dobri poti da jo ustavimo in premagamo ENKRAT ZA VEČNO !!!

[toja]

Toja, tisto bi bil potem "vpliv okolja".
Znanstveno dokazano: depresija se podeduje z geni.

Znanstveno dokazano?


Ja, tako kot pravi Lost...pride in je tukaj....

http://www.arhivo.com/depresija-nevarna-a-ozdravljiva

[dr.hauska]

Tako pravi medicina..depresija je dedna bolezen.

[toja]

 

[kinto]

Depresija je dedno pogojena.

Ja...ampak to pomeni, da jo podedujemo oziroma povzamemo po prednikih s katerimi smo bili
v stiku... nima nobene zveze z geni.

Točno tako Toja Opažam, da žal še zmeraj precej ljudi ne šteka tega z dedno podedovanstjo.

[dr.hauska]

maš tri komponente:

Dednost, vzgoja in vpliv okolja.

Jaz vas več ne štekam.. kaj hočete povedat? 

[Libby]

Kolikor sem se jaz podučila, je depresija LAHKO dedna.

Kar pomeni, da se pogosteje razvije pri posamezniku, čigar biološki predniki so zboleli zanjo, torej ima predispozicijo zanjo.
Pomeni pa tudi, da sploh ni nujno, da se razvije pri takem posamezniku.
In pomeni tudi to, da se lahko razvije pri posamezniku, čigar niti eden od bioloških prednikov ni obolel za depresijo....

...vezanje depresije izključno ali pretežno na gene je neosnovano.


Lithium,
tudi jaz se najdem v tvojih zapisih. Ko sem bila stara 19, 20 se je začelo. Čisto brez razloga... vsaj po mojem takratnem vedenju. Samo sebe sem obtoževala za vse napake, ki sem jih dan za dnem počela, sama bi morala rešiti vse, kar se je sploh še dalo... ravno tako, kot ti pišeš. In tudi nad mano je viselo breme družine, ker sem vedela in že pred tem izkusila, kaj si mislijo in kako ravnajo v primeru ljudi s psihičnimi težavami... na kratko "slabiči" so jih pri meni doma poimenovali . Bilo me je sram in strah, če bodo izvedeli, da nisem taka, kot so si me želeli. Ko se je depresija tako poglobila, da sem poiskala pomoč pri psihologu in nato sprejela "celo" psihiatrično pomoč, mi je moja pedopsihiatrinja (mater me je bilo strah, kaj bo videla v meni, ampak ji bom pa večno hvaležna ) ponudila, da lahko pripeljem mamo s seboj na pogovor, da mi bo pomagala razbiti mit o "norosti" depresivnežev. Sicer je mama nerada pristala, pogovor ni nič spremenil... in jaz sem se še naprej borila sama. Oziroma ne sama, s pomočjpo zdravnice, sotrpink, od katerih sta dve postali zaupni prijateljici.
Kar sem se do danes, ko jih imam 30, naučila je, da moram prisluhniti sebi in ne slepo izpolnjevati tujih pričakovanj.
Moja prva epizoda se je rešila pri 24-ih, ko so mi pomagali antidepresivi in sem končno začela ponovno živeti. 3 leta sem tudi delala na sebi in sem mislila, da sem rešila večino svojih težav. Istočasno pa sem si za vsak slučaj tudi obljubila, da si tako globoko nikdar več ne bom pustila pasti. In...padla sem, vse jovo na novo, ampak tokrat dajem poudarek poleg medikamentozne terapije predvsem na psihoterapijo. Po mojem prepričanju depresija boli, pa naj ima človek nek zunanji vzrok, da do nje pride, ali pa ne. Ko enkrat dojameš to, se nehaš obtoževati ali se čutiti manjvredna in svojo energijo usmeriš v konstruktivno spopadanje s svojimi stiskami. Ni nujno, da ljudje, ki so doživeli travme, zbolijo za depresijo. Tako kot ni pogoj za razvoj depresije travma iz preteklosti. Ne obremenjuj se s tem; poskušaj sprejeti, da je tvoje stanje tako, kakršno je in da nisi ti zanj kriva. Bom napisala nekaj osladnega... When life gives you lemons, find someone who has vodka and throw a party. 

Drži se, vse bo še ok!

[lithium]

Kolikor sem se jaz podučila, je depresija LAHKO dedna.

Kar pomeni, da se pogosteje razvije pri posamezniku, čigar biološki predniki so zboleli zanjo, torej ima predispozicijo zanjo.
Pomeni pa tudi, da sploh ni nujno, da se razvije pri takem posamezniku.
In pomeni tudi to, da se lahko razvije pri posamezniku, čigar niti eden od bioloških prednikov ni obolel za depresijo....

Natanko tako sem tudi jaz izvedela od zdravnika. Je pa fora, da je ožji krog familije noben nima. Niti ne poznam dosti ljudi, ki bi jo imelo. Nek znanec pa potem še nekaj ljudi ki jih samo navidezno poznam. In ja o tej bolezni pri nas ne govorimo, tako kot ne govorimo o nasilju,drogah. Je kar tabu tema. Dostikrat hočem odpret jim pogledet npr. na odvisneže pač da nebi govoril da so to izmečki.Pa vedno ven pride da se drogiram jaz.(pa se ne, le veliko knjig sem prebrala in ogromno ljudi poznam, ki so na drogah. nažalost).

Ja libby, tudi sram me je da bi kdo izvedel. Ker vem kako o takih govorijo, pa sploh nevejo kako oni čutijo. Brezsrčneži kaj naj rečem 
Ah saj pri meni bi mama še šla, samo bi ji s tem ko bi zvedela povzročila preveliko trpljenja. In potem bi še oče nanjo norel in po mojem mnenju bi se utrgalo tudi njej Je bolše, da sploh ne izve.

Ah se mi zdi da včasih čakam na čarobno palčko ki bo vse sama dala v red 

[Jagodka]

Dedna ali ne, treba je ukrepat in se zdravit.

Je pa fora, da je ožji krog familije noben nima.... In ja o tej bolezni pri nas ne govorimo, tako kot ne govorimo o nasilju,drogah. Je kar tabu tema. Dostikrat hočem odpret jim pogledet npr. na odvisneže pač da nebi govoril da so to izmečki.Pa vedno ven pride da se drogiram jaz.(pa se ne, le veliko knjig sem prebrala in ogromno ljudi poznam, ki so na drogah. nažalost).

Težko veš, da nihče v tvoji bližnji okolici nima depresije. Glede na to, da so to tabu teme, ne bi dala roke v ogenj.
Drži, da je bolezen stigmatizirana, da jo dobijo le šibki ipd. Zato se o tem ne govori, ker nihče noče biti šibkega duha. Jaz sem tako dobro igrala, da sem OK, dokler se niso pojavili hudi telesni simptomi. Telo me je postavilo pred dejstvo.
Zato, ne hodi tako daleč v prepričanju, da se bo uredilo samo od sebe. Ni čarobne palčke. Bi si jo pa vsi kdaj želeli.

Ne dojamejo, da sem ogabna, grda, debela, nesposobna, neumna,... Včasih se vprašam če jih ni sram, da sem v njihovi družbi.
In noben okoli mene nima teh problemov.(razen nek fant, ki dojame vse kar mu povem. je v podobni fazi kot, jaz; no ja še malo hujši)..

Tvoje predstave o sami sebi niso realne. Kolegi te vidijo drugače in se ne obrmenjujejo s tvojim izgledom. S tabo so, ker si kakršna si. In taka si jim všeč. Glede tega fanta, ki te razume pa je to zelo razumljivo, ker se tudi sam ukvarja s svojo nizko samopodobo in mu je ta način razmišljanja domač. Probleme znamo ljudje prav fajn skrivat.  Predvsem zaradi sramu in strahu, kaj bodo rekli drugi.




 

[Jagodka]

Glede staršev ni tako preprosto. Tudi če izvejo sem že povedala kaj bo, sploh oče ne bi sodeloval. Samo še hujše bi mi bilo. Boljše da sama rešim, če se sploh kaj rešiti da.

Ah saj pri meni bi mama še šla, samo bi ji s tem ko bi zvedela povzročila preveliko trpljenja. In potem bi še oče nanjo norel in po mojem mnenju bi se utrgalo tudi njej  Je bolše, da sploh ne izve.

Dokler ne poizkusiš, ne boš vedela. Kaj to pomeni "utrgalo"? 

Naj staršem obrazloži zdravnik ali pedopsihiater. Tvoja naloga je, da jima poveš kako se počutiš, na da jim razlagaš o bolezni, depresiji... Postavljaš se mami v bran in jo ščitiš. Pred kom in zakaj?