Pozdravljeni !
Imam eno težavo ki se je kar ne morem in ne znam, ali celo nočem otresti
.
S svojo družino živim v hiši. Eno nadstropje je naše, eno nadstropje od mojih staršev. Že pred bnekaj leti sta starša naredila oporoko in hišo razdelila. Polovica je najina, polovica njuna. Po smrti dobiva še njuno polovico. V pogodbi je jasno navedeno da morava skrbeti za hišo on seveda tudi za starše ko oni
ostarijo in ne morejo več skrbeti zase.
Hišo sva popolnoma preuredila (nova okna, nova streha, nova ograja, popolnoma preuredila okolico preuredila kletne prostore, stopnišče... . skratka hiša je čisto drugačna in res lepa urejena). Nikdar in nikoli nisva rekla naj kaj prispevajo. Ponavadi sta dala kaj zraven, a še to bolj simboličen znesek.
Vsak teden jima pospravim njun del hiše in 1x letno naredim generalko. Okna ji tudi pomivam jaz. Onadva skrbita za zelenjavni vrt, jaz le pomagam okopavat. Bolje da se ne rinem preveč zraven, ker itak ne bom naredila nič prav in imata itak onadva prav kako in kdaj se kaj sadi. Za urejeno oklico okoli hiše skrbiva midva z možem.
Rada delam in mož tudi a včasih ti enostavno prekipi. Zadnjič je mož nekaj delal v kleti in ker mojemu očetu to ni bilo všeč je začel groziti da bo šel kar k odvetniku in pogodbo preklical. Mam aga je seveda podpirala.
Meni je postalo kar slabo. Enostavno nisem mogla verjet da je to rekel. Ko pride kdo k hiši kar " rasteta ", ko hvalijo kako je vse urejeno, potem pa takole....
Naj povem, da sta starša še pri močeh, tako da je čisto moja dobra volja da jima pospravim.
To kar je rekel oče, možu sploh povedala nisem. Meni pa se je to tako zamerilo da vam ne znam povedat. Zadnjič mi je mama rekla zakaj ne pridem kaj dol, potem pa je dobesedno "bruhnilo" iz mene kako sem žalostna in razočarana nad tem kar je rekel. Seveda ja bil takoj prepir in "litanije" kako sta onadva revčka.
Oba sta se seveda "namulila" in jaz - koza imam zdaj občutek krivde zakaj sem sploh vzrojila. Da bi bilo boljše da sem kar tiho, pa take bluzim. Ampak ne morem, ne morem biti več tiho. Stara sem 40 let imam svojo družino in nisem več otrok. Kadar ni naše obnašanje v skladu z njunimi pričakovanji je takoj pridiga. Včasih sem bila kar tiho, zdaj pa ne morem biti več.
Rada bi bila močna in da se zaradi tega ne bi živcirala. Če nekaj povem pač povem, ne pa da se potem zaradi svojih besed živciram in tuhtam da bi bilo bolje, da bi bila tiho.
