Praznina

[taja1]

Zadnje čase veliko razmišljam o občutkih praznine. Zase bi rekla, da jih težje prenašam in včasih zares ne vem, zakaj pridejo.

S praznino mislim, takrat ko nič ne čutim, me nič ne gane in mi je vseeno za stvari, za katere mi bi pravilnoma moralo biti mar.

Občasno ugotavljam, da mi je vse lažje kot pa čutit nič- rajši se jezim, sem žalostna, se smejim, provociram... Drug pol tega nič-a je najbrž nemir, ki se pojavi kot posledica nič-a. Takrat, ko sama seb začnem najdat, da ne morem zdej nič čutit .

Danes sem opazila, da bi znal bit ta nič, odklop od čustev, ki so preveč intenzivna. Torej, da sledi temu.
Ne vem ta praznina mi nekak ne gre skupi ...in jo mam počas dost se mi zdi.

P.s.: skušala sem spravit skupaj razumni post, ampak to mi najbrž ni uspelo. 

[lithium]

Vem o čem govoriš. Tudi meni se dogaja da na čase ne čutim ničesar.Ne žalosti, ne veselja, vseeno mi je za vse.Kot bi dala vsa čustva na off. Je nadležno in v tistem momentu si želim malo čustva nazaj.A ko pride spet tista žalost, nemir, nezadovoljstvo si želim kanček praznine, otopelosti.
No ja nikoli mi ni prav, ampak mislim da vem kako se počutiš. Pomagati pa neznam.

Pa vse dobro! 

[Arwen]

skušala sem spravit skupaj razumni post, ampak to mi najbrž ni uspelo)

je razumno, Taja, je 

[Ribica]

Sama sem imela podobne težave. Praznino sem občutila kot neko ogromno luknjo v sebi, ki me je dušila, pritiskala prav s to . Terapevtka mi je pri tem pomagala tako, da me je učila sprejemati tudi to praznino kot del sebe - da sem ji priznala "pravico" do obstoja tam v meni, a sem ji "rekla" da  je lahko tam, a ji nisem več namenjala "pozornosti". To so bile posebne vaje. In res se je sčasom pričela ta "luknja" manjšati in se je zmanjšala na nek čisto majhen košček. Ki še vedno je, še vedno ga občutim, a se več ne borim proti njemu. V taki miroljubni koeksistenci sedaj nekako furava skoz to življenje.
Zavedam se, da bi verjetno v primeru, da bi se mi v življenju kaj sesulo, ta košček pričel rasti. Vendar dejstvo, da sprejememo neko tako zadevo kot svojo, ji v resnici odvzame moč. Po moje to velja tudi še za kaj drugega, strahove npr. - čeprav s tem nimam (na srečo) izkušenj.
Upam, da bo kaj v pomoč.
Ribica

[taja1]

A lahko Ribica poveš kaj več o teh posebnih vajah?

Tnx za odgovore obema

[metu]

Taja1, tvoje občutke pa še predobro poznam. Tudi meni se je to začelo dogajati že pred kakšnimi petimi leti. Mislim, da se mi je začelo takrat, ko sem imela najhujše obdobje v svojem življenju, v katerem sta zelo trpela tako um kot telo. In tako sem ustvarila obrambni mehanizem, ki je ugasnil vsa moja čustva, da sem lahko preživela. Vsak dan je bil zame kot ena nočna mora in vsak dan sem si ponavljala "Saj ni nič, saj ni nič!" ali pa "Saj bom preživela!" kot eno mantro. In ta mantra se je vrezala globoko vame. Res sem začela verjeti, da je vse nič, da mi nobena stvar ne more do živega. Zdaj, ko ne trpim več tako zelo in imam vedno več upanja v nekaj lepšega, bi rada svoja čustva in življenje spet nazaj. Rada bi se spet zaljubila, rada bi razumela druge ljudi in vsako stvar doživljala tudi preko čustev...
Zadnje čase se počutim veliko bolje. Mislim, da se mi je vozel, ki drži moja čustva nazaj, končno začel nekoliko rahljati. Lažje sem začela dihat in vedno bolj se mi zdijo dnevi prekratki, kot da hočem več živeti.
Kaj sem delala, da mi je šlo na bolje. Ja, mislim, da je bila iztočnica, ko sem se šla zdravit v Lj na psihiatrično kliniko (ne na Polje). Tam sem se soočila z obširnostjo svojih duševnih problemov, z svojo socialno fobijo recimo, z željo da bi bila sprejeta, ljubljena, da bi lahko razumela druge ljudi... Tam smo dosti razmišljali, poslušali drug drugega. Drug drugemu smo bili zrcalo, v katerem smo lahko videli globoko vase. Ko sem končala z zdravljenjem v Lj, se je moja pot šele dobro začela. Na začetku se mi nič ni dalo, razen ukvarjanja s hrano (imam namreč odvisnost od hrane v kombinaciji z anksioznimi motnjami in depresijo). Morala sem se siliti delati stvari, hoditi ven, misliti, hoditi k terapevtki, se disciplinirati, globoko dihati, stiskati zobe, se izpostavljati, zbirati pogum... Ob tem so mi dosti pomagali AD-ji in prijatelj, ki je dal večji del svojih problemov že skozi, s katerim sem se pogovarjala o svojih problemih in s katerim sem še vedno v pomembnih stikih. Mislim, da je to moj edini pravi prijatelj, za katerega vem, da me ne bo nikoli pozabil. Zadnje čase se več smehljam ljudem in vedno bolj čutim, da moji nasmehi prihajajo od srca. Verjetno začenjam imeti rada samo sebe in posledično začenjam imeti rada tudi ljudi okoli sebe, oni pa mene nazaj.
V slabih dveh letih, odkar sem bila na zdravljenju, lahko z gotovostjo rečem, da sem zelo napredovala in bom vedno hitreje, zdaj ko čutim, da sem na pravi poti in imam tudi vedno več podpore od zunaj, tudi ko berem poste na tem forumu in spoznavam ljudi, ki jih razumem, kot si ti, kot je marsikdo drug tukaj.

[taja1]

Taja1, tvoje občutke pa še predobro poznam. Tudi meni se je to začelo dogajati že pred kakšnimi petimi leti. Mislim, da se mi je začelo takrat, ko sem imela najhujše obdobje v svojem življenju, v katerem sta zelo trpela tako um kot telo. In tako sem ustvarila obrambni mehanizem, ki je ugasnil vsa moja čustva, da sem lahko preživela. Vsak dan je bil zame kot ena nočna mora in vsak dan sem si ponavljala "Saj ni nič, saj ni nič!" ali pa "Saj bom preživela!" kot eno mantro.

Zanimivo, ko sem bala tale tvoj post, mi je to postalo precej znano. Mislim, malo sem že pozabila na to "mantro", ampak se jo spomnim iz otroštva, ko so bile precej na dnevnem redu težave staršev in s tem povezani občutki katastrofe in to verjetno, da me ni nihče umiril, potolažil, pa sem se sama- na tak način kot ga omenjaš, saj ti nič drugega ne preostane kot, da sam sebe prepričaš, da bo vse uredu in da boš preživel medtem ko zunaj "divja vojna".
Najbrž res potem odklopiš en del doživljanj.

 

[Slavka]

Metu  lep zapis.

[taja1]

Metu  lep zapis.

Jap, se strinjam (sm pozabla sama dopisat) 

[dusica]

Taja1,

osebno menim, da je občutek praznine nekaj povsem normalnega, naravnega v človeku..vendar, če sama kdaj pa kdaj, čutim, da me ta občutek "hromi" in jemlje veselje, potem ga skušam zapomniti z različnimi oblikami veselja, ljubezni in radosti..zato da je moja duša srečna in ne prikrajšana!

Zavedam se, da sem oziroma smo vsi vredni sreče in pravšnjega načina življenja, in da ne živimo v pomanjkanju..dokler imamo..

                                   Dušica

[majč]

ujej, kako sem pa tole temo spregledala. sory tajča. upam, da je sedaj bolje s tabo. občutek praznine je ena najbolj uničujočih in zopernih zadev za prenašat v okviru težav v duševnem zdravju, lahko gre tu za globoko depresijo, po besedah moje psihologinje Ivne Bulić. Poznam to. Poznam vakum med svetom in tabo, ko se te nič ne dotakne in ne pride do tebe. Ko čutiš nekakšen nestik med dogajanjem in sabo, kot bi res bil malo v vakumu. v takem momentu je treba aktivirati svoj serotonin.

in glede na to, da se ti je to dogajalo oktobra, upam, da je sedaj kaj bolje že. v takih trenutkih se je dobro vrniti v ambulanto in speljati korekcijo th. je pa res, da je ravno oktober eden od najbolj rizičnih mesecev v letu za razne težave. pa april, takrat se včasih ravno kontra pa vsa čustva zbudijo in izbruhnejo na plano, skladno s tem, ko se prebuja narava in človeku je ob tem lahko tesno pa hudo itd. No potemje včasih zopern še november, januar in pa še kako vmesno nepričakovanao obdobje. kadar me je tako zvilo sem klicala Rejca in vprašala: G. doktor, a se drugim tudi sedaj dogajajo krize in ali vas pogosto kličejo v tem času. to je potrdil navadno, in potem mi je odleglo, ker sem vedela, aha spet je prehod in morda sprememba podnebja in v tednu dveh se bo telo adaptiralo na nove pogoje in bo vse o.k. in tako se je tudi zgodilo.

In dlje, ko si oddaljen od the main epizode, manj takih kriz občutiš in manj te zvije. to je potem tista rehabilitacija po petih letih, kot omenjajo.
l
etošnja jesen, razen dejanskih težav z zaposlitvijo in razočaranj itd. je šla zame gladko skozi in nič, res nič me ni na ta način zvilo. me pa še vedno in me najbrž bo zvilo, ko je polna luna in predvsem mlaj ali pa pms. But I can coupe with it! konec koncev imamo forum in eden drugega, da si pojamramo.

sporoči tajči, kako si danes.

maja