Kako biti sam

[spomincica]

Pozdravljeni!

Vedno bolj opažam, da ljudje ne znajo in ne znamo biti sami - tako resnično sami s sabo. Ali telefoniramo ali klepetamo po internetu ali gremo na kavo ali gledamo televizijo ali pa se vržemo v kakršnokoli odvisnost- karkoli, samo da nismo sami. Morda je najboljše, da opišem svojo izkušnjo - morda pa se kdo najde v tem in dobi kakšno idejo.

Torej, še pred kakšnim letom dni me je bilo groza biti sama. Splet življenjskih okoliščin je hotel, da sem bila cele dneve sama, samo zvečer je prišel iz službe moj fant. In tega me je bilo po pravici povedano strah. In zato sem kot prvo zjutraj spala do onemoglosti. Potem sem nekaj pojedla in gledala televizijo.Od začetka sem dopoldan še telefonirala, a sem kmalu obupala, ker nihče ni imel časa, saj so bili vsi v službi (danes pravim temu hvala bogu, da je bilo tako). In seveda nisem vedela kam s sabo - prekladala sem se sem in tja, tudi za na sprehod mi ni bilo za it sami - bi šla s kom, sama pa ne. In tako sem zabušavala vse dni, naredila nič pametnega in samo čakala, da bo kdo imel čas zame. Potem pa mi je zelo dobra znanka povedala za knjigo Meta človek od Paula Samuelsona. Kogar zanima, mu jo toplo priporočam - gre pa za delo na svojem notranjem otroku in liku starša, ki ga imamo v sebi. Ker sem bila dovolj obupana, sem se oprijela vaj, ki so opisane v tej knjigi in da, tudi to je bila ena izmed stvari, ki so mi pomagale prilezit ven iz depresije. Zelo pa mi je pomagal tudi nasvet, ki sem ga dobila, ko sem rekla, da bi kar naprej spala - znanka mi je rekla potem pa spi - očitno je to kar potrebuješ v tem času. In tako sem spremenila svoj način dojemanja - spala sem kolikor mi je ustrezalo in to brez vsakega občutka krivde, vmes pa tudi veliko brala. in glej ga zlomka - kar naenkrat mi ni bilo več do spanja, želela sem nekaj počet. In takrat sem začela pisati dnevnik. V letu dni je nastalo preko 200 tipkanih strani in tudi depresije ni več. In tudi kar naenkrat sem rada bila sama - ker sem našla nekaj kar me je izpolnjevalo in to je bilo in je pisanje. In ko delaš nekaj kar rad počneš potem si tudi rad sam - sam s sabo. A zato je potrebno prehoditi vsak korak poti, ki je pri vsakem posamezniku drugačna. Seveda to ne pomeni, da mi sedaj ni potrebno več početi nič - še vedno gradim na sebi, le da se ukvarjam z vedno novimi stvarmi. A ni mi več težko sami it na sprehod, rada grem na tek in tudi v hribe se spravim sama - kajti če bi čakala na druge, bi se vmes verjetno postarala. Saj je lepo iti z nekom, a lepo je iti tudi sam - a samo, če se ceniš in če se imaš rad - in rad se imaš lahko samo, če se ustaviš, narediš analizo kdo si, kaj želiš, po čem hrepeniš in to z dobro mero iskrenosti do samega sebe.

Veliko tega, kar sem napisala sem najprej prebrala in seveda sem najprej to razumela povsem razumsko - a sem vztrajala in danes to čutim - in to je najboj pomembno - DA ČUTIŠ....

Če ima kdo kakšno vprašanje, bom z veseljem odgovorila.

Lepo poletje vam želim,

[moonica]

In tako sem spremenila svoj način dojemanja - spala sem kolikor mi je ustrezalo in to brez vsakega občutka krivde,

to je tisto glavno ja!!
meni je pred leti dragi rekel isto ... ni se šlo za spanje, ampak saj ni važno ... karkoli počneš, pa četudi ne moreš cel dan nič in moliš vse 4 v zrak ... je OK ! samo, da ni občutka krivde, treba si je to dovolit, se prepustit ... ni lahko kot se sliši, mislim, ko si v tistem stanju ti to ni lahko ...
marsikaj bi lahko sami naredili ... samo ... naredit je treba ... se odločit in naredit ... nam pa se 'zatakne' pri odločitvi ... se odločimo nekaj drugega ... se preveč trudimo, preveč ubadamo z vsem!


glede biti sama s sabo ... imam s tem še vedno problem, a doooosti manjši kot pred parimi leti!

[marika]

Super napisano spominčica,

krasno, da ti je tako uspelo. Tudi meni trenutno zelo ustreza spanje in na srečo sem na dopustu in to počnem brez slabe vesti, saj sem prej spala precej premalo in tudi moje pomanjkanje spanja in preveč stresa sta prispevala k depresiji.

Spanje je nedvomno zdravilno, saj so že naši predhodniki govorili: "spanec je boljši kot žganec"

marika

[OLJA]

Spominčica -  Že nekaj časa se ukvarjam s to mislijo, kaj bom sama s sabo ko se preselim. Strah me je samote. Ne bi bila rada odvisnica od odnosov, ravno zato se selim v svojo garsonjero. Prebrala sem to tvoje sporočilo. Bilo mi je zelo všeč. Poskusila bom tudi jaz kaj napisati kaj se je dogajalo in kaj se bo v prihodnosti. Mislim da bi bil zelo dober roman glede preteklosti, pa čeprav žalosten. Končno sem prišla k pameti in začela razmišljati da si tudi jaz zaslužim še kaj lepega v življenju ,saj sem že upokojenka stara 55 let. Sedaj ko se bom preselila se bom  pričela tudi ukvarjati s svojim hobijem. Zelo rada s tempera barvicami rišem rože. Ponavadi sem za rojstne dneve za darilo kar sama naredila sliko, jo dala pod steklo še malenkost zraven in darilo je bilo tu. Mislim da kdor je to dobil je bil kar vesel.  Ampak zares me je groza samote in tišine. Rada bi zaživela normalno brez strahov in travm, upam da mi bo uspelo.   LP OLJA

[spomincica]

Olja!

Prav gotovo je iti na svoje in zaživeti sam preizkušnja - a hkrati ni nič več kot to-nova izkušnja, ki ti lahko prinese veliko novih izzivov.

Ne glede na to koliko smo stari mislim, da moramo za to, da smo lahko sami s sabo narediti sledeče:

se ustaviti, se umiriti, se spomniti vsega, kar nam je bilo v preteklosti težkega, se odločiti, da bomo to odpustili in šli naprej. Jaz sem se najprej odločila, da bom odpustila ljudem iz preteklosti, pa čeprav nisem imela pojma kako bom to storila. A ker sem veliko brala, sem vedno bolj spoznavala pomen sedanjega trenutka - ne preteklosti, ne prihodnosti, ZDAJ - TA trenutek je pomemben. In nekega dne sem po naključju, ki to ni bil, doživela odpuščanje - takšno pristno - in takrat sem doživela ljubezen-do  življenja. in od takrat dalje so rane iz preteklosti zaceljene, dogodki pa pridno pospravljeni v predalih mojega spomina in me ne obremenjujejo več.

O tem kako živeti tukaj in zdaj - in ob tem neizmerno uživati, je Eckhart Tole napisal čudovito knjigo Živeti v sedanjem trenutku. In po branju te knjige sem še rajši in hkrati lažje sama s sabo. Ko bo pravi trenutek, jo boš že poiskala.

Vso srečo ti želim,

[bikica66]

Spominčica hvala za tvoj prispevek . Tudi jaz se moram navaditi biti sama s seboj . Saj sem veliko sama doma ampak še vedno pa ne znam it sama s sabo na sprehod,na kolo . V trgovino res že hodim sama ( nekaj časa nisem ) . Prej sem res skoraj vedno ob tesnobi,paniki nekoga poklicala,važno mi je bilo govorit.
Zdaj pa nekako sama rešujem te zadeve in neprijetnosti . Ob branju tvojega prispevka pa sem se odločila,da začnem kolesarit sama z mojim kolesom .


lp

[OLJA]

Bikica 66 - Če si blizu Gorenjske selahko zmeniva da se kdaj vidiva in narediva skupaj kakšno vožnjo. LP OLJA

[OLJA]

Spominčica - Zares ti hvala za tvoje vspodbudne besede. Drugi teden ko ne bom več po celi dan v službi grem v knjižnico po knjigo. LP   OLJA

[Tačka]

A ni mi več težko sami it na sprehod, rada grem na tek in tudi v hribe se spravim sama - kajti če bi čakala na druge, bi se vmes verjetno postarala. Saj je lepo iti z nekom, a lepo je iti tudi sam - a samo, če se ceniš in če se imaš rad - in rad se imaš lahko samo, če se ustaviš, narediš analizo kdo si, kaj želiš, po čem hrepeniš in to z dobro mero iskrenosti do samega sebe.

Bravo Spominčica, zadela si bistvo ... jaz že nekaj leta sama kolesarim, grem na tek, na 1-dnevno smučarijo, na morje.... in imam se prav fajn... si pač izbereš rekreacijo, kjer ne rabiš partnerja, in ti povem (kot si ugotovila tudi sama) - je prav super zadeva. Sama s seboj. Jaz se takrat prešvicam do onemoglosti  ... potem pod tuš, pa v roke kakšno "šund" revijo, malo televizije... aja, vmes pa pospravljanje po bajti - al pa tud ne  ..

S tem pa sicer ne mislim, da ne maram družbe. Nasprotno, samo takrat, ko bi se jaz rekreirala, drugi ne morejo in tako je to... popokam ja*ca in grem  ..

Biti sam ne pomeni tudi - biti osamljen. To sta dve popolnoma različni zadevi ...

kar tako naprej... pozdravček ....

uf, grem delat...

[alexx]

Biti sam ne pomeni tudi - biti osamljen. To sta dve popolnoma različni zadevi ...

Točno. Velika razlika je. Jaz se še v kino spravim sama in prav nič me ne moti. Pa kavo spit. Ni problema.

[tekačica]

Tudi jaz se preveč oklepam ljudi. Vedno nekoga iščem, ki bi bil ob meni.
Toda drugi ne bojo rešili mojih spoznanj ('problemov'), rešiti jih moram sama. To je pa možno le, če bom vsebi našla svoj notranji mir.
Moja obsedenost so (bile?) šport in tekme. Ko sem si vzela čas in se vprašala zakaj to počnem, sem prišla do spoznanja, da sem premalo samozavestna, da se premalo cenim in da se preko drugih, ki me hvalijo in občudujejo hja...potrjujem.
Po pretečenem maratonu, ki je bil moj življenski cilja mi ni ostalo nič. Kaj zdaj? Seveda sem se lotila reševanja zakona  . Ko sem ugotovila, da ta moj cilj nima uspešnega konca in bom poraženka sem se zlomila  . Sem se tudi lotila reševanja drugih.....
Potem sem po naključju spoznala 'čutnega' moškega, ki sicer zase pravi da je human, dober, prijazen, predan družini, ampak obseden s ženskami in strastjo. Njegove besede so me dvignile v oblake, lebdela sem v objemu strasi.... . Spet sem iz ene obsedenosti padla v drugo   
Nisem vedela kaj se dogaja z mano. Nisem znala ločevati strasti od ljubezni. Mislila sem, da ga ljubim    . No zaj vem, da to ni bila ljubezen, ampak beg pred življenjem.
Tudi obsedenost s preoblikovajem svojega moža me počasi mineva - 
Zdaj vem, da želim najti svoj notranji mir.....
Moj naslednji podvig so Tačke pomagačke. Terapevtski psi. 
Vendar bi bila optimist, če bi mislila da problemov ne bo.....
In seveda preživeti čimveč lepih trenutkov z otroki, ker nekega dne bodo odšli v živlenje in rada bil jim dala bogato življensko popotnico. In takrat bom pogledala na moje živlejnje nazaj in bila srečna. Pustila bom grenke izkušnje za sabo in se spominjala lepih.

V življenju nas čaka veliko preizkušenj in prijatelji so vedno v pomoč, toda sreča je v nas samih.
ampak, da ne bo pomote - tekačica še vedno ostanem - . 
lp
Tekačica

[ton]

Po pretečenem maratonu, ki je bil moj življenski cilja mi ni ostalo nič. Kaj zdaj? Seveda sem se lotila reševanja zakona  . Ko sem ugotovila, da ta moj cilj nima uspešnega konca in bom poraženka sem se zlomila  . Sem se tudi lotila reševanja drugih.....
Potem sem po naključju spoznala 'čutnega' moškega, ki sicer zase pravi da je human, dober, prijazen, predan družini, ampak obseden s ženskami in strastjo. Njegove besede so me dvignile v oblake, lebdela sem v objemu strasi.... . Spet sem iz ene obsedenosti padla v drugo   

Tekačica, lepo priznanje, ker pa se tudi sam ukvarjam s podobnimi zadevami (a mi je bil tek premalo, zato sem presedlal kar na triatlon), samo malce iz moje malhe: mene pa tekme vlečejo zato, ker so povsem neodvisna potrditev moje samozavesti. ura je ura, tam ni kaj preveč filozofije.
In seveda, strinjam se, da je tek, vsak šport lahko neka nadomestna odvisnost za 'prekritje' kake druge - ampak po mojem je še zmeraj bolje, da ostanemo v znanem mehanizmu (odvisnosti) in se 'odvajamo' na ta način postopno.
Pardon, če sem preokrenil temo, o drugih zadevah ne znam nič koristnega povedat. Tudi sam sem tek videl kot rešitev sebe in družine, tudi mene je prav tek 'zanesel' v povsem nedružinske vode, zdaj pa, mislim, tečem v pravo smer.

[tekačica]

Vsak šport je lep, dokler športaš z glavo. Planiranje počitka pa je bolj pomembno kot planiranje treningov. Tudi jaz sem mislila letos v Kočevje na triatlon - še vedno me drži uf.....ves tisti adrenalin in užitek po 'naporu'....pravi balzam za telo - če bom šla mi čas ne bo pomemben  Saj pravim, še vedno ostanem športnica, ker to je moja strast, in še bom hodila na tekme, vendar mi bo cilj predvsem druženje s prijatelji. 

lp,
Tekačica

[pupika]

ko sem začela uživati tudi samo v svoji družbi, sem vedela da bom zmagala v boju z depro.
rada sem v družbi in imam nekaj res dobrih prijateljic. vendar tudi ko sem sama, ne čutim osamljenosti. in kadar se namenim sama na planinski pohod prav uživam, ko mi ni potrebno prilagajati tempa hoja, ko se mirno za vsaki ovinkom ustavim če želim in opazujem naravo.

[OLJA]

pupika - mislim da smo si kar podobni. Počasi se privajamo na samoto. Saj če je zakon normalen, otroci odrastejo in gredo, ostaneta partnerja sama, če pa še tega izgubiš ostaneš sam. Na silo se moraš privaditi na samoto kar pa ni lahko. Zato je dobro da se naučimi biti tudi sami pa čeprav malo pa po malo. OLJA

[scorpion]

Sam sebi biti najboljša družba..to je super...pa četudi čutiš včasih malo tiste sladkogrenke osamljenosti...nič hudega...čutiti je vedno dobro...karkoli

[DesertRose]

točno to...spominjam se dnevov, ko sem bila lahko sama kadarkoli, pravzaprav sem potrbovala ćas zase, danes pa žal bežim od sebe, od svojih misli, občutkov,bolečin in strahu...najraje bi skočila ven iz sebe...oz. kot pravi stara pesem,,,zaustavite zemlju, ja silazim..

[Putka]

Jup DesertRose tudi mene je biti strah sama pa sem včasih tako zelooooo uživala. Zdaj pa bežim med ljudi. Da pozabim na misli in občutke.

[Anuška]

Jaz sem svojo "samost" pretapljala v ročna dela. Še danes ne vem, ali sem bolj uživala ob izdelavi, ali ob veselju podarjencev. Tuja veselja so mi bila most med občutkom nekoristnosti v samoti in navajanjem nanjo. Zdaj tudi tega ne potrebujem več, da bi mi bilo fino. Imam toliko opravit, kot "ta usran za zidom", da samote sploh ne občutim več. In sama s sabo se le še malokrat prerekam .

[scorpion]

Jaz sem tudi včasih znal biti sam..kao...

Odkar pa sem se sesul v eni bolni zvezi pa je samota kr ogrožujoča zame...Včasih se pojavi panična tesnoba..

Občutek imam, da prej le nisem čutil samote, čeprav sem to v sebi vedno bil...

Da sem osamljen!!!! Tega si v svoji mačo vlogi nisem nikol hotel priznati...


Nisem hotel biti "ružan, tužan in do kraja dužan"

Mogoče sem prav to....