pedopsihiater

[lithium]

Ja muce so res naravni antidepresiv. Pač kanarčka sem dobila ko je bil že par let star, pa ni bil ravno navajen človeške roke, sploh pa so kanarčki bolj sami al kako bi rekla temu.Niso tako kot skobčevke da bi se navadili na človeka, mu jedli z roke in podobno. Ampak vseeno ga je fajn opazovat kako se tušira (to je res smešen vsakdanji dogodek  ) pa kako prosi zjutraj naj ga spustimo iz kletke. (vsak dan ima pač nekaj ur prostega in leta sem pa tja; mi je že 2x ušel ven pa hvalabogu sem ga našla!  ). Muco pa sem pobrala s "ceste". Bogica je tako mjavkala, šepala in bla shirana, da sem ji kupla hrano in jo pelala h veterinarju.In potem je ostala pri meni in zdej je moja muca 
Arwen vem, da se tole delo sliši zelo fajn, ampak včasih pomislim, da ni vredno, glede na to koliko psihične in posledično fizične energije porabim tam. 

Sinuska, tete strici; no ja nimam nekih velikih stikov. Pri nekaterih gre bolj tako; manj jih vidim rajše jih imam, namreč znajo biti zelo nesramni čisto brez razloga. Saj pogovarjam se, kolikor pač se, bolj vsakdanje zadeve, čeprav me dolgočasijo in so mi nezanimive. Bolj pod vprašajem so prijatelji. Saj ima vsak "prijatelje" pač tiste ki so ti bližje in spet tiste, ki jim rečeš prijatelji pa ubistvu so bolj znanci. Pa vseeno sem imela eno res res pravo.Pa sem začela jo odrivat, nočem da kdo skupaj zapade z mano v ta drek, če se lahko tako izrazim. In po dolgem dooooolgem odrivanju, je odšla. Priznam, da mi je težko ker je tako vredu punca ampak je lažje če ne ve kako mi je in je ne obremenjujem. Si ne zasluži, da jo pokvarim s svojim pesimizmom

Vse dobro 

[Arwen]

. Pa vseeno sem imela eno res res pravo.Pa sem začela jo odrivat, nočem da kdo skupaj zapade z mano v ta drek, če se lahko tako izrazim. In po dolgem dooooolgem odrivanju, je odšla. Priznam, da mi je težko ker je tako vredu punca 

predlagam, da jo pokličeš in ji razložiš razlog, zakaj si jo odrinila proč

[Sinuska]

Zelo se strinjam z Arwen. 
Pa, lahko, prosim, še razložiš, kako ti je delati v kafiču? 

[lithium]

. Pa vseeno sem imela eno res res pravo.Pa sem začela jo odrivat, nočem da kdo skupaj zapade z mano v ta drek, če se lahko tako izrazim. In po dolgem dooooolgem odrivanju, je odšla. Priznam, da mi je težko ker je tako vredu punca 

predlagam, da jo pokličeš in ji razložiš razlog, zakaj si jo odrinila proč

Joj ne res rajši ne, ker če mi potem ne uspe bom potem se spet žrla zakaj mora ob vsem tem bit tut ona tukej v tem dreku z mano in prenašat vse skup.Mogoče kasnej ko bom bolše, če pač kdaj to pride. 

Kafič..joj obupno. Psihično zelo zelo in še bolj zelo naporno. Pač stranke znajo biti zelo nesramne, sploh te ne spoštujejo in ker si kelnarca mislijo, da s tabo lahko počnejo kar želijo. Saj je nekaj takih, ki so vredu, ampak je pač veliko "pacientov", ki si dovolijo vsepovprek. 

[Arwen]

depresija ni nalezljiva bolezen, Lithium ... in vsak se zase odloča, a hoče bit poleg nekoga al ne... kaj pa veš, mogoče pa bi bila v krasno oporo/pomoč?

Pač stranke znajo biti zelo nesramne, sploh te ne spoštujejo in ker si kelnarca mislijo, da s tabo lahko počnejo kar želijo.

verjamem... Kaj drugega pa ni na razpolago? verjetno ne..

[Sinuska]

1. Noben drek nisi.
2. Nehaj sama sebi dopovedovati, da nisi za nobeno rabo.
3. Če bolečino deliš z drugimi, se zmanjša.
4. Ker sem pač tršica, te lahko ocenim še malo drugače: Imaš odlične komunikacijske sposobnosti, tvoj stil pisanja je razumljiv, jasen, nazoren, iskriv.  
5. Glede na to, da si sploh prišla sem, si najbrž dobro motivirana, da nekaj ukreneš sama s seboj. Čestitam, res!  
6. Pogum pride s kilometrino. Vsak dan naredi kaj malega, da se tvoja situacija spremeni (ne moreš vsega čez noč, tako kot to hočem jaz ). Recimo: vsak dan za pol ure na sprehod, preberi kako inspirativno knjigo, riši, piši, pleši, priključi se gasilcem, pevskemu zboru, pojdi v kino (prepričana sem, da prijateljica ne bo rekla ne), pa še kaj si izmisli, kar ti je blizu (nakvačkaš prelepo odejico za tvoje mače   ).
7. Vedi, da nisi ne sama, ne edina, ne najbolj čudna. Takih nas je tukaj 3.804 uporabnikov.
8. Na to, kaj drugi mislijo, ne moreš vplivati. Edino, kar lahko narediš in kar ti bo dalo smisel, je, da si sama s sabo zadovoljna (to je ključ, ki ga vsi iščemo, ne obupaj, če ti ne uspe v enem dnevu).
 

[Arwen]

se podpišem, sinuska 

[lithium]

vem,vem,vem ampak ko vidiši, da se nekdo zresni zaradi tebe. Nimam srca, da bi to naredila. Ampak enkrat umes pa je vidla da se režem, pa je vseskupaj spregledala kot, da ni nič. Ene dvakrat me je vprašala če se bom ubila to je bilo pa vse o tej moji temi. Včasih mi reče, da sem boga, ali pa mi govori nej se že končno nasmejem. In tisti moment mi gre strašno naživce. Da me nekdo sili, da se smejem. Rekla, da nisem boga pa ševedno enako.NISEM NISEM. In je zdaj boljše ko sve oddaljene, še vedno čutim, da nekega bremena ne prenašam na ostale.Pa recite kar želite.
Vse to kar ste napisale vem.Teorija, vsa teorija je tako lahka, a potem je tukaj praksa.
Prebrala sem že nešteto knig za samopomoč, pa o depresiji in podobnem, verjetno v knjižnici mislijo, da sem defekt (zadnjič mi je knjižničarka v knjigo vtaknila neko povabilo, na delavnico za depresivne; skoraj me je kap od sramu  ) no pa lahko rečem, da ko berem knjige za samopomoč se počutim še slabše. Kakor, da sem edina, ki ne zmore zbrat moči in naredit nekaj.Piše kako misli pozitivno, pa se ne obtožuj in podobno. V tistem momentu sama tega nezmorem.Ne gre.Če si govorim nekaj pozitivnega npr. "zaslužiš si dobro", me preplavi valj, drugih misli v smislu "nehaj si že lagat, nič ne delaš dobro in potem si zaslužiš dobro.pajade, ne laži si" in to je nemogoče ustavit. Vem, da bo zdaj sledila kopica misli, o tem, da nisem dovolj vztrajna, ampak za tiste pozitivno porabim energijo in potem še za tisto negativno, ki tepe pozitivno, al kako in sem na koncu še slabše z energijo.
5. Glede na to, da si sploh prišla sem, si najbrž dobro motivirana, da nekaj ukreneš sama s seboj. Čestitam, res! 
Če poresnici povem, čakam da pride dan ko se zbudim in ugotovim, da je konec teh sanj ali pa da pridem od zdravnika s čudežnim tabletom/besedo/stavkom, ki mi bo spremenil življenje za 180°. Pa tega, kar ni kar ni.
To, da grem med ljudi ni ravno dobra rešitev, že v šoli jih imam preveč okoli sebe, to me ne fascinira.Odeja za mačke, to bi pa šlo pa neznam kvačkat, pa ne najdem nobenega, ki bi znal. 

Tole z delom je zakonplicirano. Tukaj imam šefa in delovne pogoje odlične. Plača je redna in vedno se da dogovorit, pa blizu doma je (3km) stran. In potem je štos, da delati pa zaradi financ v družini moram.Tako da tukaj se ne da nič.