kako sem pristal v peklu...

[Dante]

Pozdravljeni,

Ker sem nov na forumu, bi se bilo vljudno predstaviti, ampak...
Kako sem zašel na ta forum  vam razložim na kasneje...
Prebral sem nekaj osebnih izpovedi in se odločil, da vam zaupam svojo:

Moje oči so prvič uzrle ta svet pred dobrimi tridesetimi leti in odrastel sem v ljubeči
a strogi družimi. Straša sta me dobro vzgojila in mi dala dobro popotnico za življenje.
Končal se osnovno šolo nato srednjo – skoraj vedno med najboljšimi...
Takoj po končani srednji šoli sem se zaposlil, zamenjal nekaj služb, a vedno na bolje...
Kjer koli sem bil zaposlen sem vedno hitro napredoval, a ne zato, ker bi to želel.
V službi sem uspešen in imam ugledno delovno mesto in sem spoštovan med sodelavci,
ter imam veliko prijateljev.

Da pa ne bo kdo mislil, da sem zgrešil forum ima pa zgodba še drugo temnejšo stran:

Že več kot dve desetletji sem depresiven, za seboj pa imam dva poskusa samomora, za katerega ne ve skoraj nihče. Vse svoje težave skrivam pred drugimi.
Težave so se začele pojavljati v drugem ali tretjem letniku srednje šole, a najprej temu nisem posvečal precej pozornosti- temne misli sem pripisoval težavam z avtoriteto in
uporništvom...in prav vzgoja, ki sem jo bil deležen od staršev ( še posebej očeta učitelja )
mi je dala neko notranjo moč, da sem ta negativna občutja nekako premagoval.
Nato sem spoznal čudovito dekle in ob njej preživel celo desetletje. Ustvarila sva si dom
in že razmišljala o družini. A usoda je imela drugačne načrte in nekega dne je
enostavno...ODŠLA...

Takrat so se zame odprla vrata pekla in vsi demoni, ki sem jim tako dolgo zatiral so
udarili na plan.
Začelo se je najtemnejše obdobje mojega življenja, utapljanje žalosti v alkoholu in cigaretah, strašni občutki krivde, neskončni občutki žalosti , obžalovanja – vse je v trenutku izgubilo smisel. Odrival sem vse okrog sebe in nisem več prenesel ljudi človeške bližine. Začel sem se oddaljevati od vseh in se popolnoma zaprl vase.
V službi sem odpovedoval, celo najenostavnejša dela so bila strašansko mučna.
Včasih sem komaj zadrževal solze in se hodil skrivat v službeni kombi...kjer sem jokal,a
ne izjokal vseh solz...
Nato so se začele še grozne nočne more, ki pa niso nikoli izginile.
In po sedmih mesecih trpljenja in muk sem se odločil da...naredim tisti korak, ker te bolečine in očitanj, da sem kriv ter skrajnega brezupa nisem mogel več prenašati.
Kako in zakaj mi ni uspelo naj ostane skrivnost.
Ker ima usoda, ki je preprečila dejanje svoje načrte, je nekega mrzlega jesenskega jutra
v mojo službo prišla študenka medicinske fakultete – ravno prave smeri, saj razumete kaj želim povedati. V vsej svoji aroganci sem jo prvi dan še nahrulil, kar tako, ker sem bil jezen nase in na ves svet – a se ji kasneje opravičil. Ko je ščasoma spoznala kakšen sem je iz črepinj , ki so ostale od mene sestavila nazaj človeka kot sem bil. Nato sva se zaljubila in preživela skupaj štiri leta, a demoni preteklosti se niso nikoli umaknili. Moj ego,absolutni vladar moje duše ni hotel priznati da imam ( še vedno ) problem. Na trenutke sem se še vedno zapiral vase, postajal vse bolj asocialen,zamorjen in z negativnim pogledom na vse, ter jo odrival stran od sebe...kljub prošnjam naj si poiščem pomoč...vse dokler ni obupala nad menoj in odšla...
In znova so se odprla vrata pozabljenih muk in trpljenja...a da je tokrat še hujše...
...in znova razmišljam, da spet poskusim...mogoče mi tokrat uspe !
V svoji duhovni revnosti in aroganci sem zagrešil najhujše dejanje, da si nisem upal priznati in da sem izgubil NJO...čudovito in ljubečo osebo, ki ji ni bilo mar zame.

Na nagrobniku v starem rimu je napis : Naj vam bo moja smrt v opozorilo !

Zato sem se odločil, da si poiščem pomoč-kje in kako sem raziskoval po netu in naključno odkril vaš forum...

...vrstice, ki sem jih prebral so mi vlile up, da mogoče spet kdaj posije sonce...

HVALA !!!

[julija30]

Dobrodošel med nami semi. Si na pravem forumu. Tukaj boš dobil veliko informacij ,veliko nasvetov,ponujeno dlan  in seveda naše pomoči,kolikor jo pač premoremo,vsak posameznik posebej. Kr veselo piši!
Dobrodošel!!!! 

[matejka]

dobrodosel na forumu...     tukaj bos nasel razumevanje, toplino ter cel kup nasvetov.

[Slavka]

Dante  pozdravljen na forumu. Tvoja pripoved mi je segla v srce...pripoveduješ z izredno lepoto, tudi hude stvari in v tvojih vrsticah sem začutila, da si nežna in ranljiva duša.

Ja, vsak v našem življenju išče nekoga...svojo dušo dvojčico, s katero bi živel "srečno do konca svojih dni". Žal se taka pravljica zgodi redko, vse prevečkrat se poti dveh razidejo in takrat je zagotovo bolečina velika.
Tudi tebi se je to zgodilo...odšla je tvoja ljubezen in počutil si se, kot, da si ostal sam na celem svetu. Po desetletju načrtovanja in sobivanja se je tvoj svet postavil na glavo in razumljivo je, da ti je bilo hudo, da si jokal, žaloval in obžaloval...
Vendar, kot verjetno veš že sam, smrt NI rešitev. In zagotovo tvoja življenjska pot še ni prišla h koncu...
Vidiš, da si zopet spoznal dekle, da si zopet našel ljubezen...zakaj ne bi bilo zopet temu tako? Dovoli življenju, da te preseneti...zato ga ne zavrzi.

Nisi napisal ali si morda kdaj poiskal strokovno pomoč ali si se skozi vse to prebijal sam? Včasih je težko krotiti bolečino sam...lažje je, če jo s kom podeliš. Tudi tvoje dekle te je prosilo, da poiščeš pomoč...morda bi res razmislil v tej smeri?
Verjetno bi bilo dobro, da prvo rešiš težave, ki jih nosiš v sebi...se osvobodiš svojih "demonov"....lahko ti tudi mi pomagamo z nasveti...in s tem, da ti prisluhnemo...

In nato dovoliš usodi, da ti zopet nasproti pripelje ljubezen... 

da mogoče spet kdaj posije sonce...

...seveda posije...tudi če je sedaj skrito za oblaki in ga trenutno ne vidiš, ne pomeni, da ga NI.

[toja]

Dante pozdravljen...

Tudi meni je tvoja zgodba segla močno v srce..., čutim te kot dobrega in srčnega človeka in
vem, da boš z našo pomočjo še dolgo ostal takšen...še boljši, postal boš močan...

Slavka ti je lepo napisala in popolnoma se strinjam z njo, preživel si poskus samomora...to pomeni, da
si vreden življenja tukaj ... 

Nekako čutim, da si zelo osamljen, da se ne moreš z nikomer pogovorit,
zato ti svetujem, da poiščeš strokovno pomoč, verjemi ta ti bo pomagala in zlezel boš ven iz
tega temačnega tunela...znebil se boš svojih črnih misli, kasneje pa še vseh ostalih težav.

Poglej veliko je ljudi, ki so se borili z depresijo in lahko ti bodo povedali, da je z nekaj truda
možno razrešit takšne in podobne težave.

Naj te vodi misel ... DEPRESIJA JE OZDRAVLJIVA ...

[Ribica]

Dante,
pridružujem se predhodnikom in napisanemu. Vsi, ki smo tukaj, imamo za seboj svoje zgodbe in svoje boje - ki smo jih izbojevali tudi s podporo tega foruma in njegovih članov. Šli smo skozi pekel, skozi vseh devet krogov nekateri - in preživeli.
Tudi ti boš, verjemi. Življenje teče, čas odnaša s seboj ostrino preteklosti in prinaša nova občutja in nove osebe. Poišči strokovno pomoč, da boš lažje zmogel to pot.
Mi pa smo tako tukaj.
Ribica

[Suzy]

Zato sem se odločil, da si poiščem pomoč-kje in kako sem raziskoval po netu in naključno odkril vaš forum...

...vrstice, ki sem jih prebral so mi vlile up, da mogoče spet kdaj posije sonce...

Dobrodošel na forumu,....vsekakor sonce sije tudi zate,morda ga zdajle ko preživljaš težko obdobje le
ne opaziš,....

[Arwen]

o družini. A usoda je imela drugačne načrte in nekega dne je enostavno...ODŠLA...

kar tako?

Vse svoje težave skrivam pred drugimi.

ker?

Težave so se začele pojavljati v drugem ali tretjem letniku srednje šole, a najprej temu nisem posvečal precej pozornosti- temne misli sem pripisoval težavam z avtoriteto in uporništvom.....

...Takrat so se zame odprla vrata pekla in vsi demoni, ki sem jim tako dolgo zatiral so udarili na plan.


... a demoni preteklosti se niso nikoli umaknili. Moj ego,absolutni vladar moje duše ni hotel priznati da imam ( še vedno ) problem.

če prav razumem, je v bistvu marsikaj še v tebi... in to že precej let...?

Zato sem se odločil, da si poiščem pomoč-kje in kako sem raziskoval po netu in naključno odkril vaš

prvi korak je storjen, sedaj pa pogumno naprej!

[dusica]

Dante,

tudi z moje strani en lep pozdrav... ..lepo napisano, sicer pa sem v tvoji zgodbi spoznala, da nosiš nešo globoko zavedno/nezavedno bolečino morda..že iz ranega otroštva? Namreč, težave so se začele v srednji šoli..nekaj se je "kuhalo" že prej..kaj pa? Razmisli in spoznaj!

Verjamem, da je težko, ko izgubiš 2 pomembni osebi v svojem srcu, duši in življenju, (sama sem isto doživela.. ) ali navsezadnje se zavedaj, da sebe še imaš in to je najpomembnejše! Sedaj prični s trdim delom na sebi (spoznaj vzroke, poišči pravo zdravilo, obiskuj delavnice za samopomoč in izoblikuj si družbo po pravem okusu..ki te bo okrepčala! ) in posledično se ti bodo odprla vrata v lepši svet..skoz njih bo prihajala bela svetloba, mavrica in tudi...čustva bodo ponovno zaživela..vem!

Vso srečo ti želim...

                                                             Dušica

[Dante]

Iskreno hvala za prisrčno dobrodošlico in iz srca se zahvaljujem vsem za te besede.

Vsakdo lahko izgovori Besede, ki te oropajo duha na težki poti...posebne pa so tiste osebe, ki si vzamejo čas, da vzpodbujajo...

Poskusil bom odgovoriti na nekatera vaša vprašanja :

Dušica, zelo težko mi je v nekaj besedah razložiti od kje in kdaj izvirajo moje težave.
Od mene se je vedno pričakovalo nekaj več...zelo kmalu sem razvil svojo osebnost, in kljub temu, da sem vedno imel veliko prijateljev, sem vedno imel občutek, da nekako ne spadam med njih.
Klical me je svet, pustolovščine, razburljivo življenje, srce  je klicalo in mi dajalo moč - a ujet sem bil v krog stalnih pričakovanj...da moram biti vedno malo boljši od drugih..a življenje je še marsikaj več kot jesti, bojevati se in imeti moč v jati...

Kmalu sem se strgal teh spon, ki so me vlekle in tiščale k tlom...a moj zaklad je bil pokopan za vedno... izgubil sem se in groza je postala nevzdržna...in okoli mene sta se začela širiti popoln molk in praznina.

Arwen, ni odšla kar tako...stvarstvo mi je dovolilo ljubiti njo, dovolilo mi je ljubiti njeno telo, pokazalo mi je pot do njene duše, a bistvo je bilo mojim očem skrito. A nisem ji mogel dati svojih misli – v sebi sem nosil resnico, ki je nisem mogel povedati z besedami.
Ker si nisem upal razgaliti, ji pokazati svoje brazgotine...svoje rane...je odšla.

Ker ? ... sem ponaredil samega sebe !!!...na zunaj se zdi, da sem neranljiv in neskončno močan in neustavljiv kot vlak, ki po tirih neizprosno drvi proti vsem... ker ne živim v resnici in v tem je ironija moje usode... a na koncu vedno povozim samega sebe......

In to že precej let...?  Predolgo...že prosim Boga naj mi da temo, na kolenih prosim...a se me ne usmili...

In ko je odšla še ona, ni zapustila le misel o meni, temveč Srce utrujeno v lakoti in žeji...
le dih ženske iz tebe napravi človeka...če bi si le lahko prej priznal...

Dante Alighieri je nekoč dejal : Ni je hujše bolečine, kot v dnevih žalosti nisiti v srcu srečnih dni spomine...

[Suzy]

Dante,...tvoje čustveno izražanje je zame velika sposobnost,všeč mi je način kako znaš
in zmoreš izlit vse te občutke.

Najbrž rad bereš Danteja,od tukaj tudi tvoj nick,ki sicer ni toliko važen ti pa vseeno pristaja.
Ujet v krog stalnih pričakovanj,da moraš bit vedno boljši od drugih,...zakaj in čemu?Ganila me je tvoja
zgodba,...

Če ne boš svojega raja, o katerem sanjaš in začel živeti danes, ga zagotovo ne boš doživel nikoli, saj ti bo zanj zmanjkalo časa.V sebi nosiš še vedno veliko zaklada,ni pokopan,...

Ljubezen ima dve spremljevalki: dobroto in potrpežljivost.                                                       

[Sinuska]

Ker si nisem upal razgaliti, ji pokazati svoje brazgotine...svoje rane...je odšla.

Če te bolj od daleč pogledam in analiziram:
Mejdun, res imaš neko čarobno moč, z besedami spreten... 
Redkokdo za opis svojih težav uporablja tako pesniški jezik, vse zavito v tono celofana, petkrat zaklenjeno in pokopano.... 
S tem nikakor ne moreš prikriti svoje bolečine, fora je le, da tako zakompliciraš, da te noben ne razume. Saj ni čudno, da je odšla. (stavim, da je bila ona praktična ženska, zemeljski tip) 

[Suzy]

"Eden največjih čudežev življenja so besede."

"Besede nas povezujejo z resničnostjo ali ostajajo iluzije, laži, zmotna prepričanja. Potreben je velik napor, da izgovarjamo prave, resnične besede, pravim ljudem, ob pravem trenutku,.."

"Besede ne smejo služiti zlu, ki ranjuje, neti prepir, spodkopava zaupanje, onemogoča sodelovanje, širi strup med ljudi, neti prepir, podpihuje nevoščljivost, maščevalnost, napuh, boj za oblast, moč in bogastvo."
 
"Če ni povezana z resničnostjo, ostaja le lepa beseda, lepa misel, ki bo zbledela kot prvi vtis."
( sneto z neta)                     

Sinuska jst ga razumem in men je všeč njegov način izražanja,....zdejle si ga pa s svojo direktnostjo
splašila 

[Arwen]

Od mene se je vedno pričakovalo nekaj več...zelo kmalu sem razvil svojo osebnost, in kljub temu, da sem vedno imel veliko prijateljev, sem vedno imel občutek, da nekako ne spadam med njih.

Klical me je svet, pustolovščine, razburljivo življenje, srce  je klicalo in mi dajalo moč - a ujet sem bil v krog stalnih pričakovanj...da moram biti vedno malo boljši od drugih..a življenje je še marsikaj več kot jesti, bojevati se in imeti moč v jati...

Kmalu sem se strgal teh spon, ki so me vlekle in tiščale k tlom...a moj zaklad je bil pokopan za vedno... izgubil sem se in groza je postala nevzdržna...in okoli mene sta se začela širiti popoln molk in praznina.

A nisem ji mogel dati svojih misli – v sebi sem nosil resnico, ki je nisem mogel povedati z besedami. Ker si nisem upal razgaliti, ji pokazati svoje brazgotine...svoje rane...je odšla.

Ker ? ... sem ponaredil samega sebe !!!...na zunaj se zdi, da sem neranljiv in neskončno močan in neustavljiv kot vlak, ki po tirih neizprosno drvi proti vsem... ker ne živim v resnici in v tem je ironija moje usode... a na koncu vedno povozim samega sebe......

teorija je torej očitno dobro poznana... sedaj pa je treba še v prakso vse spravit in dovolit sebi, zaživet tako, kot želiš, se odpreti .. prepustiti... in se osvoboditi spon.

[Dante]

“ nastopil je premor tišine, ki pa je bila strašnejša kot kot glas Titanov, pravih in nedotakljivih gospodarjev vesolja, gospodarjev stvarstva. Zopet so spregovorili, tokrat strašneje, ob tresenju neba in zemlje in z neba so zvezde…izginile !
Življenje ne teče nazaj in se ne ustavi ob tem, kar je bilo včeraj…zato, so spregovorili, tokrat z glasom Angelov, nežno, tiho, kot da so izgovorjene besede namenjene le    mojem srcu…
…na vekov veke si obsojen na iskanje resnice, a dokler ne boš našel smisla, so vrata odrešitve zate za Vedno zaprta…”

Odlomek iz kratke zgodbice napisane med postanki vožnje, ko sem s kamionom vozil tovor železa proti ukrajinski  meji…
…pa nisem poklicni šofer, da nebo kdo tako mislil…

Teh sanj sem se odrekel Zanjo, ker  se je ljubezen do nje rodila iz veselja, s katerim sem gledal njo, se hranil s potrebo, da vidiva drug drugaga in se zaokroživa…
dokler se nikoli več ne ločiva…

Ljubiti pomeni pretopiti svoje zadovoljstvo v veselje drugega.

Zato sem izbral pot, ki ni moja…izbral pot pričakovanj prednikov in odločitve drugih.
Na tej poti sem izgubil svoj zaklad, in na koncu tudi njo, ostalo je le razklano srce v ujeto v bolečini in spominu.

Besede so včasih puščice, in mnoge moje puščice so zapustile lok, le zato, da bi zadele moje lastne prsi… ( zenovska misel )

In Sinuska, s svojo direktnostjo me zagotovo nisi splašila, temveč prikradla prvi nasmeh na moje ustnice po dolgem času…mogoče pa je le čas, da si pred nekom ne strgam le obleke, temveč si z lastnimi rokami odrem kožo in Vam zaupam celo zgodbo…

[Sinuska]

Dante, vsak na svoj način da ven bolečino. Vidim, da ti tudi potrebuješ, da se izpišeš, izliješ na papir. Praviš, da si že poizkušal, ko si vozil. Odlično! Kar nov zvezek nabavit in se spucaj. Meni fuuul pomaga.
In več kot sem napisala, manj sem vedela, kaj sploh je problem, ves čas sem blodila, blodila... Potem so bili zapisi vedno krajši, vedno manj celofana... in prikazalo se je bistvo. (pa za njim kako novo bistvo, pa še kako novo.... )  (literarni nasveti ali...) 

[Suzy]

 Vam zaupam celo zgodbo…

Seveda da,...čimprej

[Arwen]

 Vam zaupam celo zgodbo…

Seveda da,...čimprej

itaq... a če je možno, po domače 

[nebesno modra]

Pozdravljen Dante !


Hvala, ker si mi polepšal dan  . Upam, da še kaj napišeš, saj te je užitek brati,
to sem pa res pogrešala na forumu ,

sicer pa nimam strahov zate, mogoče si poiščeš dobrega psihoterapevta in bo tvoje življenje še samo vsak dan večji poetični užitek,

vse dobro

[dusica]

Dante,

to, da verjameš/prosiš Boga za moč za vnaprej me veseli, ker sem ista..in ti bo odgovoril takrat, ko boš najmanj pričakoval..ni pozabil nate!

Kmalu sem se strgal teh spon, ki so me vlekle in tiščale k tlom...a moj zaklad je bil pokopan za vedno... izgubil sem se in groza je postala nevzdržna...in okoli mene sta se začela širiti popoln molk in praznina.

Imam občutek ali pa se motim, da sam vidiš največji zaklad prav v ženski..je to smiselno? Hmm, menim, da je še vedno največji zaklad skrit v tebi oz. si to ti sam, zato..najprej vzljubi sebe 100% in potem ti bodo tudi ostale stvari dane/vidne lepše, preprostejše in slajše.. Ni, vse v partnerstvu in ženski kot taki..to je lahko tvoje "dopolnilo" ali na prvem mestu si vedno ti..zapomni si!

Ne obžaluj česar ni več,..čas je, da se pobereš in upaš dalje..jutri je nov dan in čas je..da obrneš nov list v življenju!


                                             Dušica