Lep pozdrav!
Najprej hvala kreatorjem tega foruma. Neizmerno sem bil vesel vaše društeven strani. Tako drugače je, ko človek vidi, da v svojih problemih ni osamljen, čeprav na začetku izgleda tako. Ko te nekaj grize navznoter, navzven pa se komaj opazi, razen ko napetost in (tesnoba) prerasteta v panični napad.
Prvi panični napad sem doživel pred dobrima dvema mesecema v službi, zaradi česar sem pristal na urgenci, ker sem mislil, da sem doživel infarkt. Bilo je tako hudo, da sem sodelavca, ki me je peljal na urgenco praktično prisilil, da je (sicer varno in v preglednem križišču) peljal čez dve rdeči luči. Takrat se mi je zdela vsaka sekunda pomembna. OBčutkov, ki so me prevevali se ne da opisati, a to niti ni potrebno, saj vsi, ki so to doživeli, razumejo. Z naslednjim dnem naj bi začel dopust, ki sem se ga neizmerno veselil, a namesto tega odšel na bolniško, kjer sem bil dober mesec, nato pa sem začel po štiri ure nazaj z delom.
V teh dveh mesecih sem skušal popolnoma spremeniti svoje življenje, čeprav je šlo že pred tem nekako stran od "povprečja". To ne pomeni, da se imam za nadpovprečnega, definitivno pa v vsem, česar se lotim, težim k perfekcionizmu. Ravno danes sem prebral, da so perfekcionisti bolj nagnjeni k anksioznim motnjam kot ostali ljudje. Nisem še ugotovil zakaj.
Po prvem napadu mi je zdravnica (ki je skrajno razumevajoča in jo globoko spoštujem in cenim) napisala recept za tablete Lexaurin, a jih niti nisem šel iskat, ker se zdravil izogibam (sem mnenja, da telesu bolj škodijo, kot koristijo), dvakrat sem bil na terapiji pri dr. Rebolju. Je zelo prijeten psihiater, a me nekako ni prepričal. Obakrat je vrtal v mojo preteklost, a nisem imel občutka, da v pravo smer, poleg tega pa sem pretežno govoril jaz in od njega nisem prejel nobenih (tako se mi zdi) koristnih informacij, ki bi mi pri moji težavi pomagale. Tudi težave so nekako minile (se potuhnile) in mislil sem, da bo življenje zopet steklo naprej. Edino pred spanjem je bil moj um bolj aktiven (ko sem analiziral pretekli dan), zaradi česar je bil v meni konstantno prisoten strah pred infarktom. Sploh ne vem zakaj, saj mi je zdravnico povedala, da nikakor nisem v rizični skupini in tudi prehranjujem se izredno zdravo, v zadnjem času pa sem še povečal svojo telesno aktivnost. Očitno brezvzročna fiksna blodnja, ki sem jo v zadnjih tednih nekako rešil oz. jo rešujem. Tudi panični napadi so s tedni počasi izzveneli oz sem jih uspešno kontroliral. VSe do prejšnjega vikenda, ko sem zaporedoma doživel kar 4 panične napade. Prve tri sem uspešno obvladal oz jih preusmeril v nekaj drugega (trudim se, da v občutek ljubezni), četrti pa je bil preveč, zato sem poklical nujno medicinsko pomoč, da bi preveril ali je mogoče, da ima nekdo zaporedoma kar 4 panične napade. Po dveh preusmeritvah sem naletel na osebo, ki me je s svojo razgledanostjo, odprtostjo in širino znanja popolnoma šokirala. Naletel sem na dr. Ladislava Golouha, zdravnika družinske medicine, ki je bil dežuren na območju Grosuplja in Ivančne Gorice. Rekel je, da je vse v redu in da naj pridem v zdravstevni dom v Ivančni Gorici, kjer se bova pogovorila. In res sva se pogovarjala skoraj dve uri, pri čemer me je popolnoma pomiril, stvari pa mi razlagal s takšno lahkoto in razumljivostjo, da bi jih razumel tudi 10 letni otrok. Zares neverjeten zdravnik; nisem vedel, da tudi taki obstajajo, pa jih osebno poznam kar precej (zlasti na Kliničnem centru).
Med tednom sem imel še en manjši napad, prav tako tudi danes, a nista bila tako izrazita in sem ju lažje prebrodil, ker sem se medtem že malce izobrazil na temle forumu. Če ne bi vedel, da se simptomi (ki privedejo do napada) lahko tudi menjavajo, bi bilo najbrž grozno, tako pa postanem sproščen, ko začutim, da prihaja in pustim, da občutki stečejo skozme. In kmalu je boljše. In lažje. Občasno vzamem kak Persen ali v čaju baldrijanovo tinkturo (ki sta naravni pomirjevali brez stranskih učinkov) in mi zaenkrat pomagata. Bolj kot vse pa mi pomaga tale forum, ki sem se ga resnično razveselil, zato (upam) da mi bo uspelo priti tudi na torkovo srečanje ljubljanske skupine, da spoznam kakega soborca.
Nič se ne zgodi brez razloga, tudi anksiozna motnja ne. In vsaka izkušnja je za nekaj dobra. Jaz še nisem ugotovil, zakaj je moja, bi me pa zanimalo, če še kdo izmed vas razmišlja podobno in do kakšnih zaključkov in spoznanj je prišel. Vsemu navkljub ostajam pozitiven in se veselim ozdravitve moje motnje.
Lepo vas pozdravljam
