@sloraja: lahko je svetovati, naj preneha z drogami in alkoholom, ampak če bi bilo to tako enostavno, ne bi nihče imel probleme s tem. ugotoviti mora, kaj so vzroki za to in narediti neke spremembe v razmišljanju/življenju. pogosto opažam, da se mladi napijejo/zadrogirajo preprosto iz dolgčasa (tudi sam to včasih delam). ampak če jim vzameš drogo, s tem še ne rešiš problema.
Ojoj, saj ne morem verjet, ti bi cloveka pod vplivom raznih substanc postavil pred dejstvo da se poglablja v vzroke svojega stanja in da se celo osebnostno spremeni! Ali ne bi prej cloveka spravil v prisebno stanje in se pol sel psihoanalize a?
Pa mislis, da je tako enostavno iskat vzroke, zakaj ima nekdo osebnostno motnjo? Ce to tako samozavestno trdis, naj ti zaupam da tukaj ne zdravila in ne psihoterapija ne pomaga prav veliko. Govorim seveda iz lastnih izkusenj!
Osebnostne motnje se navadno zacnejo ze v zgodnjem odraslem obdobju in so del osebnosti - od tod tudi teorija, da se ne dajo zdravit, oziroma se zdravijo zgolj spremljajoci simptomi (to je depresija, anksiozne motnje itd). Skratka osebnosti se ne da tako lahko spremenit kot ti mislis.
In ja seveda se enkrat potrdim svoj prvi odgovor, da naj takoj preneha z drogami in alkoholom, da bo najprej trezno pogledala vase, sele potem se naj zacne zdravit z zdravili in psihoterapijo, ce seveda zeli.
jaz se strinjam s tabo, da bi bilo najboljše, da preneha z drogami in alkoholom, ampak tudi če bo zdaj prenehala bo sčasoma spet začela, če ne bo rešila svojih problemov. ampak ona se zaveda, da je to narobe in bi to nehala že sedaj, če ne bi imela problemov.
nisem niti rekel, da je enostavno iskat vzroke za motnje osebnosti. po moje je to bulšit, da se jih ne da zdravit. to izhaja iz tega, da se osebnosti ne da spremeniti, ampak to ni res, ker potem nikogar ne bi mogli ozdraviti, ker je vsaka nagnjenost k anksioznosti ali k čemu drugemu del osebnosti. drug argument, zakaj se jih ne da zdraviti je, da gre za ego-sintone lastnosti. to pomeni, da so v skladu s selfom, samopodobo oz. kakorkoli že to imenuješ; da so za osebo te lastnosti sprejemljive. pri ego-distonih motnjah se človek zaveda, da je nekaj narobe in ga to tudi moti. npr. veš, da imaš napade panike, ker razmišljaš na določen način in bi rad spremenil ta način razmišljanja. pri ego-sintonih motnjah pa si recimo obsesivno-kompulziven, vendar te to ne moti, ker meniš, da tako more biti. tu je naloga terapevta, ta da to prepričanje spremeni.
prva stvar, ki me jo je moj terapevt vprašal je bila: ali se želim spremeniti. s tem se je hotel prepričati v to, ali je moja motnja ego-sintona ali distona.
recimo narcisoidnost je ego-sintona. nekdo, ki ima narcisoidno motnjo osebnosti pride k terapevtu zaradi nekih komorbidnih simptomov ali zato, ker ga motijo drugi ljudje - po njegovem bi drugi morali ne terapijo, ne pa on. podobno je pri borderline, kakadu pravi, da je "zmeraj mislila, da so impulzivna dejanja bila posledice pač mojega karakterja, ne pa stvar bolezni". ona impulzivnosti ni prepoznala kot problem, šele potem, ko je zaradi tega zabredla v težave, se je tega začela zavedati. če jo nekdo zdaj prisili, da ona ne bo pila, ne bo bila zaradi tega manj impulzivna (če odštejemo vplive alkohola samega po sebi), to pa je njena težava.
pa če smo natančni se osebnostne motnje začnejo že v zgodnjem otroštvu, ko se formira osebnost, v zgodnji odraslosti zgolj začnejo povzročati probleme.
isto je pri meni in še pri kom drugem. recimo, jaz vem, da bi se moral bolj ukvarjati s športom in ko se rekreiram se dobro počutim. vendar v določenih obdobjih se nikakor ne morem spraviti k temu. samo sprašujem se, zakaj tega ne naredim. šport pač ni "del moje osebnosti", jaz vem, da bi se moral rekreirati, vendar tega ne "čutim".
sicer sem pa že napisal, da sem bil diagnosticiran s to motnjo, pa četudi deloma narobe (itak sem imel več motenj, tak da je bila to neka posplošena diagnoza, namesto več drugih), tak da vem, kako gre to. diagnozo je pri takih stvareh najboljše kar odmislit in se spopadat s konkretnimi problemi, to naj bo zgolj v pomoč psihologu.
