Še malo mojega poročila!
Če je že moja tema, je mogoče fajn, da v njej napišem še malo mojega opažanja glede mojega zdravljenja...
Včeraj je bil pred mamo resnično en izziv. Mogoče bi se komu zdela zadeva čisto u izi in povsem zanemarljiva, ampak zame to ni bila. Če se korigiram, je VČERAJ dejansko tudi bila, ker jaz spet postajam jaz, še pred enim letom pa bi to bilo misija nemogoče.
Maši me je prosila, da jo nadomeščam pri vodenju skupine, ker ona ni mogla in jaz sem sprejela izziv.
Sedaj pa še malo primerjave.
Jaz sem pred izbruhom simptomatike popolnoma normalno funkcionirala in nisem imela nobenih težav ~ razen emetofobije (ki pa me ni ovirala) in jasno premalo samozavesti za zagovarjanje svojih stališč. Ampak to s samozavestjo ni imelo nobene povezave s samo simptomatiko. To je bilo še tako malo za zdraven.
Ko pa je simptomatika izbruhnila z vso silo, pa so mi postale tiste stvari, ki so bile zame prej navadna rutina, največji problem. In vse kar sem delala, sem delala z največjo muko ali pa sem bežala pred situacijami ~tudi lepimi dogodki. Skratka, ni da ni...
Samo za ilustracijo: pred leti sem imela en sestanek glede mojega joba. Zmeraj sem imela vse 100% natančno urejeno (verjetno tudi OKM). Nikoli nihče ni imel pripomb glede mojega dela, vedno so bili zadovoljni oz. so bili celo mnenja, da je zadeva vrhunsko izpeljana. Kar mi ni bilo samo enkrat potrjeno, ampak kar naprej...
Ampak jaz sem se vseeno bala moje simptomatike ~ da bom bruhala pred vsemi ali, da bom dobila hudo diarejo in bom mogla sredi sestanka na WC.
In ti strahovi niso bili klasično OKM~jevski, kjer so to samo misli, ki te ogrožajo in se ne uresničijo.
Ne, tudi tukaj moram biti nekaj posebnega.
Moje misli so se tudi uresničevale. Res, da ne v najhujšem možnem scenariju, sem pa veliko prebruhala doma...
In je bilo zelo težko premagovati vse to, ker nisem vedela kaj naj sploh delam. Ker kar sem naredila, nič ni pomagalo...
In potem sem se na tak sestanek pripravljala tudi po en mesec in se že cel mesec tresla kaj bo in bilo je grozno. Na dan sestanka je bilo jasno tudi precej grozno. Z avtom sem komaj pripeljala do Ljubljane. Te moje borbe so me čisto izčrpale. Na sestanku isti šmorn. Borbe, borbe, borbe in grozna slabost na meji, da bom bruhala...
Ko se je zadeva končala, sem samo izčrpano padla v posteljo in ponavadi cel naslednji dan samo spala, spala, spala...
In to ni bilo prisotno samo med poslovnimi zadevami. Je bilo pristono tudi ob meni prijetnih zadevah...
In sedaj, ko veliko delam na sebi, hodim na psihoterapijo in jemljem Zoloft, je zadeva spet taka kot je bila pred izbruhom simptomatike.
Sedaj me izzivi veselijo, jih komaj čakam. Nič več ne razmišljam o simptomatiki, ne bojim se več izpostavljanja in moji nastopi med komunikacijo so spet suvereni.
Yessss.
Sedaj sem začela razmišljati, da bi nadaljevala mojo pot, kjer se je pred 24. leti začasno zamrznila. Takrat sem imela v načrtu tudi magisterij in visoko izobrazbo, družino in kariero...
Kaj lahko od tega sedaj realiziram?
Lahko bi nadaljevala študij, da ne bi bila samo ekonomist (sicer z diplomo, ampak samo višjo), ampak bi lahko postala diplomirani ekonomist in nadaljevala še magistrski študij.
Pa sem se vprašala, če me to sploh veseli. Ne, me ne. V teh letih sem se tako korenito spremenila, da se ne vidim več med ekonomisti. Pa saj nikoli nisem razmišljala kot ekonomist.
Glede družine je že prepozno, ker nisem več v letih, da bi si upala še imeti otroka.
Torej ostane samo še parnerstvo. Ja, na tem pa delam oz. ne delam nič. Če se bo zgodilo, se bo, če se ne bo, tudi OK.
V vseh teh letih sem bila prisiljena spoznati, da znam sama živeti.
Ja, zelo sem vesela, da spet lahko uresničujem, kar si želim. Je pa res, da sem dobila najboljšo psihoterapevtko, najboljšo psihiatrinjo, najboljše smernice, ko je bila mama še živa in okoli sebe imam najboljšo podporo ljudi, ki jih imam rada ~ Natašo, Bruna še nekaj oseb, ki so mi blizu in še nekaj forumskih prijateljic, ki pa jih ne bom imenovala. Že veste katere ste.
In zadnje čase je to pesem, ki sem si jo začela vrteti kot vzpodbudo, sedaj pa me kar spremlja. Maja je zame izredna vokalistka in ta pesem je sedaj kot ena moja mantra.
http://www.youtube.com/watch?v=10bVQ02dweE
