Samomor

[gnoj]

Lep pozdrav vsem skupaj (brez sarkazma)

Z depresijo imam opravka že dolgo časa, mislim da se je začelo nekje pri 11 ali 12 letu. Nekako takrat sem začel razmišljati, da bi bolje zame in za ljudi okrog mene, če bi odšel. Spomnim se, da sem nekaj časa spal z nožem pod blazino, v primeru, da če bi se res hotel fentat, bi lahko to hitro naredil.

Starši so me vozili h psihijatrom in psihoterapevtem že dolgo časa, sami mi ne znajo pomagat. Ne zaradi samomora ali depresije, ker jim take stvari nikoli nebi povedal.
Pač, ocene so bol poden pa družit z vrstniki se nisem znal.

Spomnim, da so me v drugem letniku srednje peljali v Novo Gorico, k g. Bogdanu Žoržu in nam je zaračunal 10 jurjev za tričetrt ure. Mislim da smo šli ene 3krat.
Glede na to kaj sem odnesel se mi zdi da nas je nategnil.
 
V družini ni ravno veliko dobrih odnosov, večino se delamo da se mamo radi. Drugače se pustimo pri miru, če ne je vpitje in razbijanje.

Ne pogovarjamo se. Sploh.

Bil sem že hospitalizeran v Polju zaradi poskusov samomora, največkrat sem se probal obesiti. Vendar mi ni uspelo več kot za nekaj minut pasti v nezavest.
Nekaj časa sem se zdravil, potem nekaj naklestil dohtarjem, da so me spustili. Nekaj časa žrl tabletke in hodil na razgovore in govoril kar so pač hoteli slišati.
V resnici se ni spremenilo popolnoma nič.

Od takrat sem nakako zmazal šolo, da so me spustili na maturo (naredu z zares eno super dvojko, s pol pike haska), hodil na faks kakšen tedn. Dokler se nisem naveličal in od takrat naprej sem samo doma na računalniku in kadim travo.
Nimam prijateljev.

Mislim, da grem zdaj domačim že pošteno na živce in me bodo kmalu vrgli na cesto. Takrat bom šel u eno gmajno in se obesil.

Zakaj to pišem?
Pojma nimam. Dolgcajt mi je pa zmanjkal mi je gandže. Mogoče bo eden od vas pomislu:
"fak lej tega debila. Mi je že hudo a vsaj nisem on."

[jazzjazz20]

tvoje pisanje je klic na pomoč...kar čutiš...ampak si ne priznaš...
vendarle si ne želiš umreti....čeprav ti je hudo

življenje je lahko tudi drugačno...a veš?
upam, da veš...in da si sedaj zaželiš sprememb...ki si jih sposoben naredit...
pomisli...

[mieaid]

Mogoče bo eden od vas pomislu:
"fak lej tega debila. Mi je že hudo a vsaj nisem on."

Tole mi je zlo znano, pa vendar nism eden izmed tistih, ki bi pomislil na slednje ob branju tvojega posta (moje osebno mnenje je, da je slednjih zelo malo, pa ok). Po pravici povedano, ko sm brala tale post me je presenetil način pisanja...pomisnla sm na kako zgodbo in daleč od tega da bi v njej že samo obstajal kak debil(sm pač človek z preveliko mero domišljije ).

Drgač pa če lohka samo eno vpr: Kaj ti je preprečlo samomor?

[amadeus]

...Mislim, da grem zdaj domačim že pošteno na živce in me bodo kmalu vrgli na cesto. Takrat bom šel u eno gmajno in se obesil. ...

Brez veze kar planiraš. Kaj boš pa pol? Nič, ker nič več ne boš mogel naredit...

Marsikdo med nami je kadil travo in na ta način zapadel v nedejavnost in logično v depresijo. Pa smo nehali, pa smo se izlizali, pobrali in zaživeli! In zdaj smo zadovoljni da smo izbrali življenje, pa čeprav dostikrat ni nič lepega. Pa se splača naučiti uživati v malih srečnih trenutkih in jih izkoristiti dokler pač trajajo.

Drži se! (po mojem nisi noben gnoj, ampak samo malo nerazumljen in zato žalosten..)

[matejka]

ne gnoj 

velio jih razmislja podobno kot ti sedaj in vcasih se res zdi da ni resitve, vendar  RESITEV VEDNO OBSTAJA!!!!
Res da pot ni vedno lahka a obstaja...  poskusi najdit v zivljenju nekaj kar te vesele, da te bo gnalo naprej...da bos postal bol vesel in manj crnogled.
Mogoce g Zorz ni bil pravi zate. Poisci si pomoc pri drugem psihiatru ali pa psihoterapevtu. Vprasaj tu na forumu, koga ti priporocajo. Nima smisla da zdravnikom ne poves kar cutis, saj sebi delas slabo.
Torej upanje obstaja, le pravo pot poisci. Ce drugega nimas imas pa nas na forumu, ki smo lahko tvoji prijatelji, ce si le tako zelis.

Vse dobro in pisi nam se...

[marina]

po imenu sodeč o sebi nimaš ravno dobrega mnenja.
morda si do sedaj  v življenju imel res preveč slabega in se odločal za napačne stvari, ampk danes jr NOV DAN , IN SAMO TI IMAŠ MOČ DA SE ODLOĆIŠ,odslej bom pa živel drugače!
Z

[Sofia-Del_Sati]

hojla dragi Žiga (nalašč sem te tako poimenovala)!

Življenje vedno zažiga (zdj veš od kod ime )!

Upam si pisati TEBI, kajti ravno včeraj sem imela intenzivne misli glede obešanja, kar sem danes tudi pisala v svoji temi o umirjenem lajfu, ki spet nekam polzi.

ne bom preveč nalagala o lepoti življenja in podobnem, ali pa, o njegovem blatu; raje to blato spremeniva v zdravilno blato, lepote pa 3x pomnoživa in se jih veseliva.

trenutno je to obema težko! vem!

ampak predstavlji si svoj lajf, brez težav, ki te tarejo; kakšen bi bil? lep! in lahko je lep, samo te minuse v sebi in okoli sebe moramo znati sprejeti in spremeniti v plus. jst jih zaenkrat še v krogce ali krogce z minusi.
vsak dan, ki pride, si rečem, DA JE NOV DAN IN DAN ZA NOVE MOŽNOSTI. ne bom negovala žalost, bom kdaj pa kdaj pojamrala, drugače pa mi bo cilj, da preživim dneve čimbolj kakovostno in koristno. nočem se še učiti delati vozlov na štriku, nočem biti konkurenca stropni svetilki, in nočem dati zmage nasprotni strani, pač pa sebi!

enkrat bo že tako. je že bilo, in še bo!!!!

lp sofie

[gnoj]

Drgač pa če lohka samo eno vpr: Kaj ti je preprečlo samomor?

Dubil so me.

Mogoče bo eden od vas pomislu:
"fak lej tega debila. Mi je že hudo a vsaj nisem on."

Tole mi je zlo znano, pa vendar nism eden izmed tistih, ki bi pomislil na slednje ob branju tvojega posta (moje osebno mnenje je, da je slednjih zelo malo, pa ok).

Mogoče ti tko ne razmišlaš, ampak večina jih. Kaj mislš, da jest delam ko vidm klošarje. In potem se spomnim da se bo treba hitr kresnt, preden pristanem zraven njih.
Folk lih noče poznat človeka k ga starci vozjo k psihiatrom in je biu v polju. Pa če ti pomagajo al pa ne. Te stvari zmeri vn pridejo. Slovenci pa itak usi hočmo bit carji in nas rajca da mamo enga pod sabo.

Poisci si pomoc pri drugem psihiatru ali pa psihoterapevtu.

Ja se mi zdi. Ne grem še enkrat čez to sranje. Vsi te postran gledajo in govorijo s tabo kot da si retardiran. Pol ti pa dajo tabletke, da te glava boli in ne veš več kje si. Hmal ti gre že na živce bit skoz zravn norcev, da začneš neki mutit, samo zato da te dohtarji pošlejo nekam drgam.

Brez veze kar planiraš. Kaj boš pa pol? Nič, ker nič več ne boš mogel naredit..

Ja itak, ker bom mrtu, ane. Hrana za vrane pa medvede. Tko al tko vsi umremo, pa kva če grem jest prej.

vsak dan, ki pride, si rečem, DA JE NOV DAN IN DAN ZA NOVE MOŽNOSTI.

Sej je jutr tud. Pa pojitrišnem. Pa po vikendu. Pa čez dva tedna. Pa nasledn mesc. Nasledn let tud...

Loh bi si jest take reči skoz govoril. A poznam se jest dost dobr, da vem kva bi naredu.

[Sandra22]

ne obupaj in si poišči pomoč. Ne vem zakaj si govoru, da si bil v polju drugim pa da hodiš psihiatrom? tud z mano se ne bi nihče družil če bi vedu, da mam psihozo in nism glih "normalna". folk je gnil ok ne vsi.
V glavnem ne obupaj js sm obupala nad psihiatri in psihoterapijo in tableti ma nad vsem pa sm našla spet en kanček upanja in vem da potrebujem čas, da se spravim k seb in me ne bo ena jebena psihoza premagala. Ganđa pa ti sam potencira to depresijo, tko da išči pravega psihijatra in jemlji tablete, ker se drugače ne boš pozdravil. vem js kašno je življenje na ganđi to ni lajf to je zguba časa.

[mieaid]

Drgač pa če lohka samo eno vpr: Kaj ti je preprečlo samomor?

Dubil so me.

1x, 2x....kokat si se že poskusu ubit?....po moje, če nekdo neki res hoče, prej ali slej to tud nardi neglede na druge....ti si pa še tuki, na tem forumu, bereš poste, odgovarjaš 

Mogoče ti tko ne razmišlaš, ampak večina jih. Kaj mislš, da jest delam ko vidm klošarje. In potem se spomnim da se bo treba hitr kresnt, preden pristanem zraven njih.

Hočeš vedet kak jst razmišljam o sebi: največji kreten, looser, idiot, debil....čudak vseh čudakov, da so vsi drugi(vključno s tabo) velik boljši od mene...ja moja samozavest je (trenutno še) pod nulo, si pa upam reči, da tvoja ne zaostaja dosti.
Pusti pri miru ostale, klošarje, slovence...ti ne živiš njihovega življenja in vsak le zase najbolje ve kaj in kako...težko je vedet kako se kdo počuti in zakaj in že iz tega razloga si lahko pomagaš le sam sebi...mislm, da nas je kr dost k na začetku mislimo, da psih, zdravila delajo čudeže in smo potem razočarani ker ni tako...drugi ti lahko pomagajo po svojih močeh, ampak na tebi je ali tisto pomoč v resnici sprejmeš ali pač ne

[Juliette]

Oj, pozdravljen!

Pa da pristavim še jaz kako pametno.
Glej, so super psihoterapevti - kot nekakšni frendi, ki pa od tebe nič ne pričakujejo, te ne obsojajo, ti ne težijo. Pomagajo, podpirajo in omogočajo dosego napredka na neprisiljen način. Ampak to so res elitni terapevti. O Žoržu sem že kar nekaj slišala in bi rekla, da on med te ne sodi. Tko, da si imel pač usrano prvo izkušnjo.
Je pa res, da moraš pri terapiji sodelovati in biti ti ti in ne le govorit, kar naj bi drugi radi slišali. Verjamem, da je zelo boleče zakopati vase in drugim razkrivati svoje globine; sneti masko in pokazati svoj pravi jaz (ne se cinično nasmihat, prosim  ). Sicer napredka ne more bit, ker skozi terapijo se spreminjaš ti sam, ne spreminja te terapevt! On te le podpira na tvoji poti.
Glede na tvoj zapis, bi rekla, da si inteligenten fant. Mlad si in prepričana sem, da imaš dovolj moči, da poskusiš ... živeti!

V družini ni ravno veliko dobrih odnosov, večino se delamo da se mamo radi. Drugače se pustimo pri miru, če ne je vpitje in razbijanje.

Ne pogovarjamo se. Sploh.

Depresija je ena izmed "deviacij", ki se v takšnih družinah logično pojavijo. Drugače ne more bit. Vzrok ima pač svojo posledico. In povedala bom zelo direktno in malo grdo: če so te že drugi zajebali, pa vsaj sam poskrbi zase, potegni se zase, naredi nekaj zase ... zaslužiš si!

Poišči si dobrega terapevta, zmigaj svojo ritko in (ne se mi smejat) pojdi v naravo - poskusi s tekom, kolesarjenjem, plavanjem ... (visenje z dreves ni dovoljeno!  ) Prosim poskusi! Bo šlo pa počasi, ne pričakuj hitrih rezultatov.

Pa napiši še kaj - tudi to pomaga, da pišeš resnico, svoja globja čustva in razmišljanja, ki jih psihjatrom nisi hotel zaupat. Zakaj pa jih ne bi delil z nami. Nimaš kaj zgubit.
Drži se.

In kot so ti že drugi svetovali - pri depresiji   .

[majč]

dragi "gnoj"!

absolutno menim, da ni prav, da si si nadel tako obupen nickname, razumem pa, da si s tem nekako skušal izraziti, kako doživljaš sebe in kako se vidiš. drži?

velika težava, ki jo jaz razberem iz konteksta, ki si ga napisal je tvoja slaba samopodoba in način kako doživljaš sebe, ljudi in svet okrog sebe in življenje nasplošno. in pa seveda pomanjkanje smisla.

tvoja poteza, da si napisal ta post, je bila utemeljena s tvoje strani z naslednjimi besedami:

Zakaj to pišem?
Pojma nimam. Dolgcajt mi je pa zmanjkal mi je gandže. Mogoče bo eden od vas pomislu:
"fak lej tega debila. Mi je že hudo a vsaj nisem on."

Menim pa, da je razlog bodisi iskanje pike na i temu, da bi te podprli v tvojih vzgibih in težnji po smrti s tem, ko bi se na veliko mučili, da ti dopovemo, da nimaš prav, na koncu pa zgubili upanje in spet bi lahko zbral pogum in poskusil še enkrat končati svoje doslej nezadovoljno in nesrečno življenje ali pa tisti kanček upanja, ki tli globoko zakopan v srcu vsakega izmed nas, ko smo v hudi stiski in se borimo npr. s teto depro, da bi prišel nekdo, ki nam bo povedal nekaj novega, ki bo drugačen, ki nam bo ponudil nekaj, česar še nismo občutili in bo v nas prebudil željo po drugačnem življenju ter nas napolnil z močjo in nam dal oporo, da naredimo zase nekaj, kar doslej še nismo poizkusili. da si pomagamo na način, ki se tudi nam zdi smiselen.

Vesela sem, da si tu in upam, da boš ostal. ljudje, ki pridemo sem, eden drugemu predstavljamo upanje, da bomo zmogli prestati sleherno situacijo in najti smisel še, ko smo v neverjetno globokem zosu. v tem smislu nosimo odgovornost za sebe in svoje življenje in nehote tudi eden za drugega do neke mere, ker to, kar se nam zgodi, vpliva na druge, ki smo od trenutka, ko pridemo v stik, soudeleženi.

dragi Srečko, ti bom zdaj rekla Srečko, ker mi beseda gnoj ni všeč, vesela sem, da si tu in hkrati užaloščena, da te je sredi tvoje osebne stiske, ki se že zelo predolgo vleče, materialno samo osiromašil in ti hkrati nič ponudil še omenjeni gospod, h komur ste se obrnili po pomoč. in nič ni narobe, če si ga omenil z osebnim imenom in priimkom. morda si je slabe reference potemtakem res zaslužil. to veš ti, ki si imel neposredno izkušnjo z njim.

no, tudi sama sem bila prvič pri 16.-ih letih v hudi duševni stiski, ko je umrl moj karate in ko je en od mojih trenerjev napravil samomor in sem odšla iz kluba in zapustila življenjski slog, ki mi je prej daja beat in kjer edino sem bila do tedaj srečna. ker sem morala in ker me je ujela huda duševna stiska, ki s tem, ko sem odšla iz kluba, ni prešla. kje pa. vse se je šele začelo rušiti. obiskala sem klinično psihologinjo na predlog moje osebne zdravnice, za katero danes menim, da morda sploh ni bila slaba, a mene ni začutila in je želela le, da ponavljam, kar se mi je zgodilo, dam ven, jaz pa sem se že zaciklala. ker mi dva obiska pri njej nista pomagala, sem nehala hodit tja. stiska pa je iz dneva v dan naraščala. nihče ni znal pomagati. izgubila sem upanje, da bo kdaj bolje, čutila sem najbrž zelo podobno kot zdaj ti. in dlje kot se takšno razpoloženje in počutje vleče, slabše je to za nas, ker se nehamo boriti. potrebujemo nekoga, ki v nas zbudi upanje in ki je videti drugačen in ga doživimo drugače; nekoga za katerega menimo in čutimo, da nam ima ponuditi kaj, česar še nismo preizkusili in bi lahko poizkusili. pri meni se je to zgodilo, ko po pol leta joka, trpljenja, celo izražanja težnje po smrti in obupa brez konca še kar nisem prišla k sebi in je prej omenjena psihologinja predlagala moji osebni zdravnici, da me je napotila k dr. Metki Kališnik Šavli, pedopsihiatrinji v Zdravstvenem domu v Kranju. deluje pa tudi na Jesenicah. V prvem srečanju že me je ustavila, ko sem začela svojo že n-tič povedano zgodbo in rekla, ok, zdaj se bova začele ukvarjati s tem, kako naprej. KONČNO! nekdo, ki mi je vzbudil upanje, da bo morda znal. in sva začele. celo leto sem se borila s hudim občutkom praznine in vakumom med svetom in sabo, kar je baje simptom globoke depresije. nikdar se ni lagala in ničesar obljubljala. nikdar ni rekla, da mi bo gotovo uspelo priti ven iz stiske, obljubila pa mi je, da bova delali na temu. veliko sem se naučila. srečevale sva se najprej 1x na 14 dni, ko sem bila boljše redkeje. vedno sem imela kar nekaj nalog, bodisi v času srečanja, bodisi za domov. zadnjih 15 min je v obravnavo vključila tudi mojo mamo. vse je šlo na stroške zdravstvenega zavarovanja in nikdar me ni nič udarilo po denarnici. sploh pa nisem mela opravka z ljudmi, ki jim je bil v interesu le zaslužek. topogledno sem imela srečo, da sem naletela na prave ljudi.

Srečko, kdo pa bo tebi pomagal? tisti, ki ima dober namen in tisti, ki mu boš ti dal to možnost, tisti pri komer se boš ti odločil, da si daš priložnost. tisti, ki bo sprejel tebe in tvoje domače v paketu in bo delal na dinamiki cele družine. Tisti, ki vas bo usposobil z znanjem o komuniciranju, ker ste tu še šibki. tisti, ki vas bo naučil, kako kaj povedati na ustrezen način. težave je, da ste v tem kontekstu očitno posamezniki, ki ste šibki na istih področjih in tu boste rabili srečati človeka, ki zna drugače. vsi vi, tvoji in ti, boste morali v namen tega, da boš ti speljal situacijo, veliko delati. morda si v tem smislu blagoslov za svojo družino, kar se bo pokazalo po tem, ko vam uspe speljati spremembe, ki so potrebne in boste zaživeli vsi srečeneje, kot bi, če te tvoje izkušnje ne bi imeli in vas življenje v tovrstne spremembe ne bi nekako prisililo.

če ste materialno dovolj močni, bi vam sčasoma predlagala kar tretma andreja perka, ki dela na CSD Kamnik. mislim, da je veliko bolj takten kot njegov predhodni učitelj Janez Rugelj in da mora biti v principu kar v redu človek, že vnaprej pa ti sporočam, da boš garal za to pot iz stiske tako ti, kot tvoji, če se boš za slednje odločil. veliko boš vložil v vso zadevo, svojega truda itd., ampak sčasoma ti bo zadeva začela vračati in mislim, da se lahko naučiš v tem programu točno tisto, kar morda pri vas manjka. tudi tvoji svojci bi morali početi in storiti isto.

sicer pa ti svetujem, da ostajaš tu z nami, da se meniš, pogovarjaš o tistem, kar te teži in da si še veliko povemo. ko sem rekla Srečko, tega nisem rekla brez razloga. tu na tem forumu je veliko število ljudi, ki upajo in ki iščejo in najdejo svojo pot iz stiske in duševne krize s pomočjo vezi, ki jih tu vzpostavljamo. prišel si na pravi kraj, kjer prevladuje srčnost. kjer se vsi učimo novih veščin, tudi veščin komuniciranja.

če ti je res zmanjkalo trave, preleti stare poste ljudi, ki ti pišejo zanimivo in morda boš našel kaj od tistega, kar potrebuješ, da boš našel svojo pot in počasi našel tudi smisel ter začutil najprej druge, potem pa tudi sam poiskal izvir ljubezni znotraj sebe, mu omogočil, da pride na plano in ti spremeni življenje. ko boš našel svojo pravo pot, se ne boš boril več z istimi težnjami, z istim brezupom.

potrebuješ smisel, potrebuješ življenje, ki bo tvoje in pravo za tebe, v katerem boš ti uspeval na način in na področjih, ki jih boš sam prepoznal kot svoja lastna. zato, da to dosežeš, pa rabiš spoznati paleto možnosti. raziskuj. razglej se naokorg. poizkušaj, itd.


tu si pomagamo z nasveti kot so npr.: gibanje v naravi, pisanje, spravljanje teže, ki leži na duši na papir, pogovor, lahko tudi tu na chatu v klepetalnici, post-anje po temah, ki so za nas pomembne ali zanimive, včasih kak stik preselimo v realnost. vsi pa iščemo in se borimo. je tako?

upam, da boš tudi sam naš način prepoznal kot smiselen in se nam prodružil v mozaiku tistih, ki iščemo, se borimo in v tem smislu ne popustimo. bolje kričati kot vržti puško v koruzo. bolje povedati kot napraviti usodno dejanje, ko več ne gre nikamor naprej.


poizkusi od zdaj dalje drugače.

ti podarjam  in ti pošiljam navijače:
 


maja

p.s.: sem končno šla popravit za sabo pravopisne napake malo 

[Sofia-Del_Sati]

Pozdrav še 1x!

Mogoče bo eden od vas pomislu:
"fak lej tega debila. Mi je že hudo a vsaj nisem on."

Vsi tukaj na forumu smo se počutili vse najslabše o sebi, vse da smo, samo ljudje oz. človek ne! Tudi jaz! In tudi ti danes o sebi. Nikoli pa si ni nihče od nas mislil najslabše o drugemu (kot toliko zgolj o sebi, namreč vse najslabše) oz. še manj o nekomu, ki trpi in se je izpovedal na forumu. Zatorej dragi i-dont-know-your-name, si lahko prepričan, da se tukaj motiš o nas, še bolj pa o sebi, da bi bil debil. Po pisanju in razmišljanju sodeč nisi, verjamem pa, da se danes počutiš slabo v svoji koži, kar pa je kriva ali depra ali druga duševna motnja, ki ti ovira živeti brezskrno oz. v cenjenju samega sebe!

citat nekega drugega uporabnika: "Poisci si pomoc pri drugem psihiatru ali pa psihoterapevtu."

in tvoj:

Ne grem še enkrat čez to sranje. Vsi te postran gledajo in govorijo s tabo kot da si retardiran. Pol ti pa dajo tabletke, da te glava boli in ne veš več kje si. Hmal ti gre že na živce bit skoz zravn norcev, da začneš neki mutit, samo zato da te dohtarji pošlejo nekam drgam.

Če vpiješ po samomoru in se imenuješ gnoj, verjemi, da rabiš pomoč, dokler ne zmoreš sebe imenovati v lepši prispodobi ali z imenom (lahko seveda izmišljenim, samo ne se poimenovati v Disgust ipd.) in dokler razmišljaš o samomoru.

Obstaja več metod in tudi tiste, katere sedaj preziraš zaradi slabih izkušenj, še ne pomeni, da so slabe; tudi sama sem se zaj... oz. so me zaj... z nepravo terapijo med ad in pomirjevalom, vendar sem vztrajala pri menjavi psihiatrov in končno dobila pravega, ki mi je pravilno tudi doziral zdravila za zdravljenje depre, ankse (soc.fob.) in post.sindrom!

Isto je bilo s psihoterapijo; prva me je s svojo metodo skoraj posredno porinila pod vlak, če se ne bi že sama, druga mi je dajala znake, ko bi dobila sladkorno najhujšega tipa, zdaj sem pri tretji, kar sem izredno zadovoljna in čutim, kako mi psihoterapija pomaga kot bi vrabčku, ujetemu v ribiško mrežo, nekdo nežno odvijal vrvice, da bo nekoč lahko zopet poletel v svobodo in zaživel!


Moj citat tebi: "vsak dan, ki pride, si rečem, DA JE NOV DAN IN DAN ZA NOVE MOŽNOSTI." in tvoj odg. meni: "Sej je jutr tud. Pa pojitrišnem. Pa po vikendu. Pa čez dva tedna. Pa nasledn mesc. Nasledn let tud..." ter "Sej je jutr tud. Pa pojitrišnem. Pa po vikendu. Pa čez dva tedna. Pa nasledn mesc. Nasledn let tud...
Loh bi si jest take reči skoz govoril. A poznam se jest dost dobr, da vem kva bi naredu" -----------------------> nisi razumel; poudarek je bil na možnosti, ne na novih dnevih!


1. samo ti se boš odločil, ali boš živel, ali travmiral in se počasi ubijal; 2. samo ti odločaš, ali boš hodil po poti (o)zdravljenja ali boš še naprej energijo izgubljal v prepričanju, da ti nič ne more pomagati, čeprav nisi vsega še izprobal;
3. samo ti se lahko odločiš za življenje ali smrt. Izberi življenje! Bori se zanj!
4. Bori se zase!
5. Išči ljubezen v sebi in svojo notranjo moč.
6. Metode so.
7. A vse je zaman, če ni volje do dela na sebi - ki je težje od kopanja rova do svobode v zaporniški celici z desertno vilico !

lp sofie 

p.s. tvoj stil pisanja mi je nekam znan - se motim?

[Sofia-Del_Sati]

še tole:

"Ja se mi zdi. Ne grem še enkrat čez to sranje. Vsi te postran gledajo in govorijo s tabo kot da si retardiran. Pol ti pa dajo tabletke, da te glava boli in ne veš več kje si. Hmal ti gre že na živce bit skoz zravn norcev, da začneš neki mutit, samo zato da te dohtarji pošlejo nekam drgam."

Ne oziraj se na druge - pomemben si ti!

Khm.......... eni imajo dobre izkušnje s psihiatri in bolnico, drugi ne. Torej, to ne pomeni, da vsi dr. govorijo s tabo, kot da si retardiran. Meni je ena psih. rekla, naj v dveh stavkih povem kaj mi je, druga si je vzela čas zame in me je vključila, da sem tudi sama svetovala glede mojega zdravljenja. Torej....

Glede tablet, kdaj dajo in kdaj ne, je isto, kot sem ti rekla v prejšnjem odstavku - bojim pa se, da si nekako nastrojen proti psihiatriji (in pacientov psihiatrije, ker jih imenuješ z "norci") zaradi par slabih izkušenj, kar sem ti že v predzadnjem odg. pisala; tudi sama sem se bala psihiatrije kot arahnofobist tarantele; zakaj? zaradi predsodkov in neznanja; danes, me je psihiatrija rešila, ker sama nisem znala po drugih metodah (op.p. alternativa) in sedaj lahko s pomočjo psihiatrije uporabljam tudi alternativne metode.

[gnoj]

Ne vem zakaj si govoru, da si bil v polju drugim pa da hodiš psihiatrom? tud z mano se ne bi nihče družil če bi vedu, da mam psihozo in nism glih "normalna". folk je gnil ok ne vsi.

A mislš da sm zabit? Je mal jeba če te med poukom pride svetovalka opomnit da se še nisem zmenil za nasledni datum.
Mah, sej to je blo že dolg nazaj. Itak nima več veze.

Ganđa pa ti sam potencira to depresijo

Vem. Ko si zadet pozabiš in odletiš na luno. Po pravic povedan, se mi prov splača.

pokazati svoj pravi jaz

Lej, ok. Super post pa use. Sam ta ponarejenim pregovor nima pomena, ker se ga nobenemu ne da razlagat. Če bi to lahko kdo razložil in to v taki logiki da bi lahko to razumel še največji trotl, prosim!

Depresija je ena izmed "deviacij", ki se v takšnih družinah logično pojavijo. Drugače ne more bit. Vzrok ima pač svojo posledico. In povedala bom zelo direktno in malo grdo: če so te že drugi zajebali, pa vsaj sam poskrbi zase, potegni se zase, naredi nekaj zase ... zaslužiš si!

Verjamem in se mi zdi logično. V naši družini se to vleče in vleče že dolgo časa. Zdi se mi da vsi nekako vemo da bomo propadli in to tudi na nek način pričakujemo in se bojimo.
Seveda noben ne bo nič rekel.

Pa noben človek si ničesar ne zasluži. Dobimo kar dobimo, razlage, morale in pridige si vedno dajemo sami.

Srečko, kdo pa bo tebi pomagal? tisti, ki ima dober namen in tisti, ki mu boš ti dal to možnost, tisti pri komer se boš ti odločil, da si daš priložnost. tisti, ki bo sprejel tebe in tvoje domače v paketu in bo delal na dinamiki cele družine. Tisti, ki vas bo usposobil z znanjem o komuniciranju, ker ste tu še šibki. tisti, ki vas bo naučil, kako kaj povedati na ustrezen način. težave je, da ste v tem kontekstu očitno posamezniki, ki ste šibki na istih področjih in tu boste rabili srečati človeka, ki zna drugače. vsi vi, tvoji in ti, boste morali v namen tega, da boš ti speljal situacijo, veliko delati. morda si v tem smislu blagoslov za svojo družino, kar se bo pokazalo po tem, ko vam uspe speljati spremembe, ki so potrebne in boste zaživeli vsi srečeneje, kot bi, če te tvoje izkušnje ne bi imeli in vas življenje v tovrstne spremembe ne bi nekako prisililo.

Vidiš, v tem je razlika med nama. Ti si bila 16-letna najstnica s problemom. Komaj kaj zgodovine, dohtarca pomoje lih ni mela velik dela.
In dobro da si se stem že takrat soočila, ker takrat so stvari še preproste.
A jest sem starejši. Stvari so mnogo bolj zapletene.
Ljudje so že od roke stran dali in mi rekli naj se sam znajdem. In imajo čisto prav, nisem več otrok.
A dokler bodo vsi živeli v balonu bom jaz tudi.

Za družino pa itak nima smisla se kaj trudit. Je že preteklo preveč časa. Preveč je že zapletov in zamir.
Vendar tako je že odkar pomnim. Vedno neki čudni prepiri in vpitje, jeza, obžalovanja in frustracija.
 Lahko se najde kakšen genij in nam vsem v družini pomaga pri komuniciranju, a vsi vemo kam pes taco moli.
Hočem reči, da znamo vsi super igrati. In dokler pač ne poči bomo še naprej igrali.

Če vpiješ po samomoru in se imenuješ gnoj, verjemi, da rabiš pomoč, dokler ne zmoreš sebe imenovati v lepši prispodobi ali z imenom (lahko seveda izmišljenim, samo ne se poimenovati v Disgust ipd.) in dokler razmišljaš o samomoru.

Ne moreš vpit na internetu.
Misliš če bi to govoril na glas, a bi me kdo vzel resno? A bi tebe kdo vzel resno?

poudarek je bil na možnosti, ne na novih dnevih!

Vem, da imam možnost in da je samo moja odločitev.
Točno vem kaj bi se odločil (v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti). Poznam sebe.
In čisto po resnici povedano:
Pač je lažje.
Lažje je bit len pa zadet cele dneve. Lažje je bit tiho in nasrkati, ker čez par ur bo tako kot da se nič ni zgodilo. Lažje je imet en točen izhod.
Lažje mi je to kot da bi se trudil v nedogled za hipotetično "srečo v življenju".
Ja lažje mi je oditi, kot sem že prej probal in probat še enkrat.
Človek gre zmerom po ustaljeni poti, pa četudi je slabše za njega. Zato ker to še najbolj pozna in je tega navajen.
Taki pač smo.

[majč]

Srečko....lažje je, lažje je....res je, a zato ne boš nič srečnejši. smoterno bi bilo zavihat rokave in preizkusiti kaj novega.

Ni čisto tako, da bi bilo meni pri 16-ih veliko lažje. lažje morda v tem smislu, da nisem v pol leta razvila nekega zakoreninjenega in destruktivnega lifestyla. in vsekakor je lažje reči, da je drugim lažje. tud slučajno mi ni bilo nič lahko. garala sem kot konj, zraven pa rabila še ogromno neke opore.

Daj če si faca skopiraj poste te teme in jih nesi staršem, pa vprašaj: kaj čmo narest. nekaj bo treba začet spreminjat, ampak če ne bodo vedeli, da to želiš in to počneš, te ne bodo znali podpreti.

kot alkoholik dolga leta razvija svoj mimosunjen vzorec pitja, družina in člani dužine pa začnejo to njegovo pitje z bolnimi vlogami nehote podpirati, prav tako se tebi dogaja isto. razumeš? pa so mnogi dolgoletni alkoholiki postali zdravljeni alkoholiki in zaživeli zdravo in dostojno življenje, če se je cela družina odločila se rehabiliterati. ampak pri tem rabiš pomoč in podporo skupine za samopomoč, terapevta, itd. pri vas je bolj kot samo duševno zdravje, menim, problem lifestyle. in tu ma Perko, ki sem ga omenila dobre recepte v rokah, ampak postali boste maratonci, študentje, bralci literature, člani skupine za samopomoč, gorski pohodniki....aktiviral vas bo na vseh možnih področjih. gotova sem, da boš začutil beat in tvoji domači tudi in naučili se boste aktivirati. koliko vas je v družini? verjemi, da ne trpiš samo ti, ampak tudi tvoji, ki jih skrbi, kako boš živel. vsem vam je težko, zato se splača, da greste v akcijo.

Da ti olajšam delo tokrat:

dr. Andrej Perko, spec.psih.svet.
   

Psiholog
   

01 830 32 94
   

a.perko@gov.si


želim ti vse dobro in upam, da si boste pomagali, da splezate iz tegale, Srečko. Sicer pa, tu smo s tabo v vsakem primeru. javi se, kako ti gre

maja

[Sofia-Del_Sati]

dokler bo izbiral obvoznice do življenja, mu ne bo pomagal noben nasvet, ker ga neče;

ko se bo odločil za lajf in ne bo kontriral vsem nasvetom, bo mogoče diskusirati in svetovati še naprej v tej smeri--------> namreč, kako živeti in pre-živeti.

žal, tak je; če noče živet, pač noče!

[Juliette]

Oj, še enkrat!

Pa noben človek si ničesar ne zasluži. Dobimo kar dobimo, razlage, morale in pridige si vedno dajemo sami.


Vem, da imam možnost in da je samo moja odločitev.
Točno vem kaj bi se odločil (v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti). Poznam sebe.
In čisto po resnici povedano:
Pač je lažje.
Lažje je bit len pa zadet cele dneve. Lažje je bit tiho in nasrkati, ker čez par ur bo tako kot da se nič ni zgodilo. Lažje je imet en točen izhod.
Lažje mi je to kot da bi se trudil v nedogled za hipotetično "srečo v življenju".

Pri prvem delu tvojega odgovora sem z besedo "zaslužiti si" imela v mislih "biti vreden" in kot človek si vreden truda, zaslužiš si, da se sam zase potrudiš. Zdaj si v nekem smislu sam svoj starš - boš ponavljal isto napako  do sebe kot so jo tvoji starši? Ne bi poskušal biti boljši kot so bili oni? Glej, bolj ko te berem, bolj se mi zdiš razmišljujoč in inteligenten tip. Inteligenca je čudovito orodje, če jo ustrezno uporabljamo (torej ne auto- ali alter- destruktivno). Hočem reči, da imaš dobro opremo, številni je nimajo, že zato si na boljšem.

In glede drugega dela: klinc je lažje - mogoče površinsko ja, globoko v tebi pa se zaradi tvojega početja, razmišljanja, neaktivnosti odvija hudo trpljenje in boji - zakaj bi si sicer želel umreti? Če bi bilo tvoje sedanje življenje easy, bi ti bilo v njem pač OK. Ni lahko, samo poti iščeš, da bi zbežal od njega, ker je prekleto težko. Beg s travo, beg v samomor. Poskusi nekaj drugega, ne vedno le bežat, pa se ti bodo odprle druge, boljše poti. In spet: na zunaj boš moral za to marsikaj narest (navidezno bo težje), noter pa boš občutil večjo lahkotnost, svobodo - verjetno je to občutek, ki ga nisi vajen in ga ne poznaš, je pa lep in vreden truda in lahko ga imenujemo živost (vsaj pri meni je bilo tako )

[majč]

sofie, pusti, da se sam odloči, kaj bo napravil z napisanim. ne sodi prehitro o tem, kaj bo, ker ne veš. vsak deluje nekoliko po svoje, jaz mislim. pusti zadeve odprte, naj človek sam izbere in ni prav, da že vnaprej predprogrameramo, kaj se bo zgodilo in po nekaj postih sodim, kak človek je in kako deluje ter kaj bo storil. tega zagotovo ne moremo vedeti, dokler človek s svojimi besedami in dejanji ne odgovori in se ne odzove. pusti odprto, pusti, da grejo zadeve svojo pot. pusti, da reagira po svoje v okviru tega, kar on misli, čuti, vidi.

maja

[erča]

Haj!
Prebrala sem dobro knjigo o  narkomanu KODRLAJSASTI PITON, in mislim, da približno vem, kaj se dogaja v tvoji glavi.Preber si to knjigo, boš vidu kako se lahk pobereš s te krize al pa padeš še globje. Sicer ti nisi tisti taptavi narkič, pa vseen! Seveda je življenje v tvojih rokah.
Ampak si ne znaš pomagat, zato si nam dal to za glodat. GLEJ SI ŽE NAREDIL NEKAJ ZASE - SUPER!- izpovedal si se nam in vedi, da bi naredili vsi tu na forumu vse, da ti pomagamo.
ČE NIMAŠ DRUGIH PRIJATELJEV - EVO TUKAJ SMO - TI PIŠEMO IN DRŽIMO PESTI ZATE, DA SE ZVLEČEŠ S TEGA     GNOJA!!!!!!!!!!!!!!!!