Prosim za kakšen nasvet...

[_lost_]

Živjo!
Še ena nova članica...malo sem prebirala vaše poste pa se tudi jaz opogumila, ker ne morem več sama reševat stvari.

Nekaj let nazaj mi je osebna zdravnica predpisala antidepresive, ker se ji je iz najinega pogovora (ko sem se v bistvu zjokala na pregledu zaradi vseh težav) zazdelo, da sem depresivna. Večkrat sem se tudi sama poškodovala, ker enostavno nisem znala prenesti stvari.

Nekaj časa je bilo ok, sem sama prebrodila težave, zadnje čase pa je vedno hujše. Sploh ne morem kontrolirati misli. Ne gre mi v službi, iščem zaposlitev, ker bom kmalu verjetno brez službe...sem v letih, ko naj bi mi bilo že jasno kaj bi rada počela, pa nimam pojma kaj bi rada delala v življenju.
Imam veliko želja, nikakor se jih ne morem lotit uresničevat. Nimam volje.

Vse se je pomoje začelo s sedanjo službo, v kateri sem nezadovoljna. Ves čas sem bila jezna, ko sem bila sama sem jokala, nesramna do drugih, brez volje do česarkoli itd. Stopnjevalo pa se je, ko sem posumila, da me mogoče boljša polovica vara. Oziroma vsaj tako sem to jaz dojela. Od takrat je šlo pa vse samo še navzdol in ne najdem poti iz tega. Tudi, če ni bilo drugega kot kak mail in sms, mi misli švigajo sto na uro in jih ne znam ustavit. Izgubila sem zaupanje. Postala sem pozorna na vse. Imam občutek, da nekaj čuti do druge osebe. Vse mi je sumljivo. Boli me. Tišči v prsih. Kadar sem sama, jokam. Včasih se začnem jokat kar brez razloga. Ne vem, ali se ne zavedam svojih misli ali kaj je.
Včasih se mi zazdi, da je moje življenje čisto prazno, grem v družbo se mi včasih zdi, da me izločijo iz pogovora, nakar postanem nesramna in drezam. Ne morem si pomagati. Če se dobiva s prijatelji, vedno mislim, da nisem zadosti samo jaz in da potrebuje družbo drugih. Če dam pobudo za druženje jaz, je ok.
Vse to se odraža v mojem obnašanju do drugih. Imam dobre in slabe dneve. Razpoloženje se mi spremeni v trenutku. Ne vem, ali gre samo za ljubosumnost ali že za paranojo ali kaj drugega. Ne vem.

Večino časa sem napeta, občutljiva na vse, bolj kot je normalno, vse me prizadane in razdraži in spet mi dogaja v glavi. Počutim se osamljeno, včasih tudi v družbi. V pogovoru mi misli večkrat odtavajo, da sploh ne vem kaj se pogovarjam. Ne morem se skoncentrirati na pogovor. Iz tira me lahko spravi že samo ena beseda ali gesta. Večkrat razmišljam, da bi bilo bolje, če me nebi bilo.

Verjetno sem marsikaj pozabila...ne vem kaj naj storim, kako naj to premagam. Poskušam se prepričati, da stvari niso takšne kot se mi zdijo, ampak če deluje, deluje samo nekaj časa. Potem se vse ponovi in sem spet žalostna in zamorjena. Zvečer ne morem zaspati, ker preveč razmišljam.
Prijateljica mi je svetovala naj si poiščem pomoč, ampak si ne predstavljam, da bi stopila do zdravnice. Ne vem kako sploh začeti.

Tako, zaenkrat toliko...Lep pozdrav vsem

[mina]

Pozdravljena!

Prijateljica ti je dobro svetovala

Prijateljica mi je svetovala naj si poiščem pomoč, ampak si ne predstavljam, da bi stopila do zdravnice. Ne vem kako sploh začeti.

Še bolje do kakšnega psihoterapevta. Ne boj se in začni od tam, kjer ti bo prišlo na misel, bodo že razbrali v katerem grmu tiči zajec.
Ker si nezadovljna v službi in sumiš partnerja, da te vara (?!), je stanje še slabše. A si že kaj razmišljala, da bi zamenjala službo? Včasih je to zelo pozitivna zadeva. Popolnoma te razumem, kako je zjutraj vstati in iti na delovno mesto z odporom.

Če se dobiva s prijatelji, vedno mislim, da nisem zadosti samo jaz in da potrebuje družbo drugih. Če dam pobudo za druženje jaz, je ok.

A si razmišljala, da imajo tudi moški potrebo po druženju med seboj, kjer se pogovorijo o "moških" zadevah...Tako kot mi, ženske, ko gremo na en zdrav, krepčilen in osvobujoč ženski čvek. Imam občutek, da te njegovi solistični odhodi pahnejo v dvom najbolj zaradi tega, ker si negotova vase. Morda je tu zadaj skrit problem z zapuščanjem, ko si bila majhna. Premisli.

Imam veliko želja, nikakor se jih ne morem lotit uresničevat. Nimam volje.

Takole je....depresivni nimamo neke velike volje in zagnanosti. Pri nas delujejo stvari drugače, kot pri ostalih. Pri njih je najprej želja nekaj narediti, potem akcija. Pri nas je ravno nasprotno. Prisiliti se moramo v akcijo, da potem dobimo voljo. Iz svoje izkušnje ti lahko povem, da 90% stvari naredim tako, sicer ne bi delala nič. Kot danes, ko sem spala do 11-h.  No, to je bil res ekstrem.

Večino časa sem napeta, občutljiva na vse, bolj kot je normalno, vse me prizadane in razdraži in spet mi dogaja v glavi. Počutim se osamljeno, včasih tudi v družbi. V pogovoru mi misli večkrat odtavajo, da sploh ne vem kaj se pogovarjam. Ne morem se skoncentrirati na pogovor. Iz tira me lahko spravi že samo ena beseda

Ves ta opis tvojega stanja, je klasika depresije in reakcij v takem stanju. Eni so bolj mirni, nekateri reagirajo (zaradi svoje nemoči) agresivno, eksplozivno. Napisal si, da si jemala AD-je. Zakaj si pa nehala? Je bilo stanje že ok ali si nehala na svojo pest...? Nisem razbrala če si bila pri psihiatru. Nanj bi se morala obrniti. Splošni zdravniki niso tako izkušeni s stanji duše in njenim zdravljenjem. Za psihiatra ne rabiš napotnice. Tudi tu na portalu si lahko ogledaš, kdo in kje dela in se odločiš za nekoga. Znal ti bo pravilno določiti katero zdravilo je primerno zate. Povedal ti bo, da lahko pričakuješ izboljšanje v 4-6 tednih. Kajti toliko časa rabijo AD-ji, da začnejo delovati. Ne odlašaj, odloči se in naroči se že danes.
Tu smo v večini taki, ki nismo vedeli ne kod, ne kam, ne kje začeti. In danes smo ta hudo fazo premagali. Predvsem pa spoznali, da nismo sami in edini s takimi težavami in se naučili kako si lahko pomagamo sami. Čarobne paličice ni. Zdravila pomagajo, potem je pa potrebno delati na sebi.
Korajžno in javi nam, kako si.

[Juliette]

Ojla!
Mina ti je podrobno vse zelo v redu napisala, strinjam se z njo.
Tudi jaz ti toplo priporočam dobrega psihoterapevta, ki ti bo nudil podporo pri reševanju zapletenega čustvenega klobčiča. Delo ni prav lahko, zato rabimo podporo in strokovno vodstvo, usmerjanje, je pa rezultat tega procesa kakovostnejše življenje.
S pogovorom pri dobrem psihjatru pa se lahko tudi odločiš, ali potrebuješ tudi medikamentozno pomoč ali bi šlo brez.
Svetujem pa ti, da ne čakaš in čeprav si brez volje, takoj stopiš v akcijo in storiš ta prvi korak, tako bo čimprej bolje.