Ne vem več kako naprej...

[Sinuska]

Mi je dala neke naloge, pač da me spozna...sam mi ni ravn jasn kako nej jih rešm...en dan nekej napišem, drug dan nekaj novega, tretji dan vse zbrišem, itd. 

Ne briši. Pokaži ji vse izdelke. Ko sem jaz kot najstnica takole blodila, sem si zapisovala v dnevnik (ki sem ga seveda skrbno skrivala). Ko zdaj berem za nazaj, mi je vse bolj jasno.
Vesela sem, da si tu. 
Dobra volja še traja? 

[white.rat]

Arwen, saj pravim da so bile neke stvari hujše + na novo, ko sem jemala zdravila, nekaj mi je pa pomagalo...Samo pa ne vidim logike.....da se ti povečajo misli za samomor in dejansko ga greš delat.  Vseeno na dni razmišljam da bi bilo mogoče vseeno bolje da bi mi takrat uspel...da se ne bi več zavedala to bi bilo sijajno.

Sicer pa ja...ne vem kako bo ta dan potekal. Upam na najbolje, čeprav vseeno nisem tako prepričana...namreč že takoj zjutraj se je začel dost neprijetno.  Se bom probala čimbolj zamotiti...

Sinuska, uh ja ne vem če bi zbrala toliko poguma da bi ji vse pokazala...namreč meni se vse zdi - zelo zelo neumno napisano.

[Sinuska]

Seveda si utrujena, al ni vsaka noč tako burna, kot današnja. 
In, kolikor sem te opazovala, si kar pozabila biti tiha miška, in sem ponosna nate. 
Ojačane misli na samomor so pa morda stranski učinki zdravil. Počasi lepo. 

[white.rat]

Sinuska 
--
Sem ugotovila kaj zdaj vpliva (pomojem) predvsem name...ko se starša kregata - to me res boli, se ponavadi umaknem ko je prilika, kdaj pa tudi ni možnosti če smo skupaj kje... in okolica + ljudi tam kamor moram vsak dan hoditi, danes nisem šla...tisti tam me zbijajo na tla. Enostavno se čutim da lahko padem še globje v drek zaradi tistih tam... sem pa premalo močna da se bi postavila zase, in tudi če bi se mi sploh ne bi nič pomenilo vseeno bi se grozno počutila...

Včeraj zvečer/ponoči sem imela velko krizo, no nisem več zdržala in da nisem šla delati neumnosti, sem šla k mami in se ji tako izpovedala kaj vse me moti in kaj in kako, ko sem ji govorila vse sem bila tako jezna nase in sram me je bilo...ampak izgleda nekje globoko v sebi sem vedela da ji lahko povem, zaupam, da me bo razumela...kar je v bistvu res. Samo imava dneve, kdaj tudi tedne, ko se pač ne razumeva. V tistem trenutku če ne bi bila ona še budna...ne vem kaj bi si naredila, ker če sem v takem efektu sploh ne mislim kaj delam in vse (to se je tudi vidlo po tem, ker sem mami zaupala nekatere stvari ki si bi želela da ne ve, zato sem bila jezna  ). Ampak ko sva se pogovorili sem se bolje počutila in še celo zaspala sem takoj.
Če imam pa "male krizice" (?) grem pa ponavadi risat in pisat to kar čutim, z rezanjem upam da sem opravila. Zdaj je malo več kot en teden ko se nisem. No saj pred prejšnim tednom se pa pač tudi kar dolgo nisem, nekako vem da to ni ok, sam potem si spet mislim da ja je vseeno ok -> spomni se kako si se vedno počutila ko si se rezala, itd. 

No zdaj pa upam da se uspem prisiliti da grem počasi s psom ven, ker joooj strah me je da bom spet "čutila" da je kdo za menoj, da me gleda in vse to. Mika me da bi šla po doooolgeeeem času v gozd. Zdaj je lepo tam. Bi bilo ful lepo za fotkat.

[Sinuska]

Ouyeaaah!!!
Kako je fajn brati, da se premikaš, bejbe!
Sem zeloooo vesela, da si mami povedala. Ne glede na to, da pričakuješ, da bodo še tihi tedni. Nima veze. Zdaj pač veš, da vseeno lahko poveš. In da se zanima zate. (sploh sem vesela zato, ker jaz nisem mogla povedati in sem trpela peklenske muke)
Bravo, ratka! 

[lithium]

Bravo ratka sem ful vesela zate
Če te še kdaj prime pa maš telefonsko in samo kliči 

 

[dusica]

White.rat,

preprosto: delaj, kar te osrečuje in sprošča in izogibaj se primerov in ljudi, ki te spravijo v  ali bedo - v mnogih primerih se da! Ko pa se ne da, pa zaupaj v svoje zmogljivosti in s VKT se nauči sestavit prave misli za določene trenutjke/stressne situacije..


                                     Dušica

[Jagodka]

Kako ti gre?

sem pa premalo močna da se bi postavila zase

Kaj pomeni premalo močna? Kdo so tisti, ki te zbijejo?

sem šla k mami in se ji tako izpovedala kaj vse me moti in kaj in kako, ko sem ji govorila vse sem bila tako jezna nase in sram me je bilo...ampak izgleda nekje globoko v sebi sem vedela da ji lahko povem, zaupam, da me bo razumela...kar je v bistvu res.

  Kaj pravi mama. Upam, d aimata tedne, ko se razumeta. 

Res ene 100x pomojem nekaj napišem pa vse zbrišem.

Ne briši. To je tisti trenutek v tebi. Čeprav se tebi zdi nevemkakšno, pokaži, naj prebere. Kolikokrat pa se srečaš s to psihologinjo?

grem pa ponavadi risat in pisat to kar čutim

Dobra terapija. Sama sem veliko pisala o svojih občutkih, pomagalo mi je.

Bi bilo ful lepo za fotkat.

Kaj nam pokaži. Jesen je tako lepa s temi svojimi barvami.

[white.rat]

No saj kot sem vajena...so vzponi in padci...trenutno sem nekje bolj na dnu, ampak mi je zdaj po parih dneh uspelo pregnati negativne misli. Bodimo pozitivni.  Poskušam. .........
Eto ratal je...nič si ne mislim v glavi, nič. Prazno imam. Nič ne vem. Torej kako mi gre? Ne vem.  Nič ne čutim spet. Ne veselja ne žalosti. Da ne bo pomote velikooookrat se mi to dogaja, samo enostavno mi gre na živce in potem začnem poslušati glasbo in jo ugasnem ker mi gre na živce, grem risat, ampak raje neham ker bom še svinčnik zlomila...Potem nekaj časa gledam v zrak in grem sama od sebe na rač. in si končno, kooončno, končno, ok ne pretiravejmo  naredim blog. Všeč mi je zvok ko tipkam in ko lahko hitro tipkam. Nekako se silim da morem bit vesela ker sem si naredila blog.  Tudi če ga ne bo noben bral, i don't care. 

Jagodka, pri meni pomeni biti premalo močna to, da se (skoraj) vsem podredim -> tudi če ni "slaba" oseba se je nekako bojim in si mislim kako se lahko sploh z mano pogovarja če sem pa tok čudna in vedno kaj neumnega bleknem, in da je ta oseba 100x boljša od mene, začnem govoriti grozno potiho, občutek imam da to nisem prava jaz, da je spet to neka druga ali tretja oseba mene, potem pa spada pod to še da se ne znam oz. ne upam(?) zase postaviti...maah ne znam razložiti, se nikoli ne poglabljam v take besede.
Hm tisti ki me pa zbijejo so pa lahko vsi. Tudi nekateri od prijateljev imajo take bedne fore ki meni niso najmanj všeč in vse resno vzamem, eni sem tudi povedala - je bilo nekaj časa mir pred tistimi besedami zdaj je pa izgleda pozabila in je spet začela. Drugi se pa ne upam povedati...ona misli da ker sem bila na zdravljenju v bolnici da me zdaj nič več ne prizadane in da lahko po meni meče tiste grde besede, ki se pomojem njej ne zdijo nekaj tako grde kot meni...pač to vse me spomne na preteklost... Nekako ne vem več...a sta moji prijateljici ali ne?

Z mamo se ne kregava, ona bi se rada kaj pogovarjala z menoj, skos me sprašuje kako sem, itd. Samo jaz se nočem, nimam volje, moti me ker je tako vsiljiva ratala. Z očetom pa sploh ne govoriva. Ubistvu se z njim nimam pogovarjati o ničemer. 

V redu ji bom pokazala, na 14 dni jo imam. Zdaj je sicer ne bom imela še skoraj 1 mesec ker je na dopustu in je malo nelagodno. Ampak ja se moram znajti tudi sama...

Glede fotk...bova enkrat z Lithium odprle temo za fotografiranje.  če je še ni. Mi bo mogoče takrat vseeno če me kdo prepozna.

white.rat 

[Sinuska]

Ratka, opri se na mamo. Ona ti bo najbolj znala pomagati, te podpreti. Vesela sem, da imaš to opcijo. Marsikdo tukaj je nima. 

[Arwen]

Z mamo se ne kregava, ona bi se rada kaj pogovarjala z menoj, skos me sprašuje kako sem, itd. Samo jaz se nočem, nimam volje, moti me ker je tako vsiljiva ratala.

povej ji to...

[lithium]

ratka saj bo šlo
Za obiske za komz ti sporočim in miiislim natee aa looot
ti pošljem sms danes..

[white.rat]

Ja sem ji že povedala parkrat to, pa izgleda pozabi. 

[Panalitik]

Helou

Uglavnem, tudi meni zadnje čase spet negre preveč dobro. Trpim, nimam kaj delat, nimam volje za nič, misli o samomoru pa take. Saj poznate.

No, nekaj več kot leto in pou nazaj sem poskušala narediti samomor, ki se je sfižil. Potem sem se začela še rezat. Nobeden ni vedel o tem. Pač bila sem tiho, ker je bilo tako še najbolš. Nismo taka familija da bi pravli o svojih čustvih, občutkih...
No uglavnem, potem pa sem spoznala fanta, s katerim sva bila tudi par. Logično, ne poveš kaj se je dogajalo. Sem pa postala bolj vesela. Ko sem hodila z njim (zdaj je bivši) nisem imela samomorilnih misli, niti rezala se nisem več. Ko pa je odkril moje brazgotine je zvlekel vse vn z mene.
Na kratko povedano srečna sem bila z njim, rada sem bila z njim, dobro sem se počutila in vse.
No zdaj sva se pa razšla. Meni je grozno hudoo! Imam ga zelo rada. Še zmeraj upam na kašen čudeš ki ga bo mogoče pripeljal nazaj k meni. Nimam volje za nič delat, še tisto kar bi rada pa nemorem.

Pride dan ko jočem kot deš, od takrat ko pridem iz šole domou dokler ne pride mama iz službe (cca 3ure). Grozno mi je, ko že vnaprej vem da danes bo pa tisti dan.
Včasih si še piševa. In najbol hudo mi je ko en dan piše tako drugi dan pa tako.
En dan piše da me ima tako močno rad da sploh nevem, samo da nisva za skupaj, naslednič ga pa ne briga nič več in mi napiše a bo že dej.

Razmišljam vsake tolko da bi uzela kake tablete in bi blo.
Sej grem vn, ni problema, ko se kaki prijatelci da...a to je vsake 14 dni enkrat, kar me pa ubija ker popoldne ko sem doma ne delam nič ker nimam volje. Uglavnem grem vn na žur, se imam fajn in tud na kako pijačko grem, a to ne zapouni dosti prostega časa. Drugo je samo životarjenje.
Res nevem kaj naredit.