Panična nosečka :/

[Janja]

Forza!

Tudi jaz sem se izogobala AD-jem, ampak mi je sedaj žal in škoda mi je vsega zamujenega časa. Jaz sem delala res intenzivno, ampak rezultatov pa ni bilo takšnih kot bi si jaz želela. In očitno sem potrebovala tudi kemijo poleg psihoterapije in kar precejšnega dela na sebi.

Forza, jaz jemljem Asentro že 3 leta in pol in jo sedaj počasi znižujem. Vendar mi Asentra ni nikdar čisto odpravila tesnobe, pomagala pa mi je pri vsiljivih mislih in OKM.

Zanimivo, Slavka. Jaz imam pa ravno obratne izkušnje. Jemljem Zoloft in ga trenutno še višam. Sedaj sem na 150 mg. In rezultati so se začeli kazati ravno pri tesnobi in strahovih, medtem, ko pri OKM ne tako izrazito oz. precej minimalno. Jaz nikoli nisem imela vsiljivk, imam pa OKM, ki je povezan s strahom pred umazanijo.

[Forza]

Ja, Janja, podobno sama razmišljam. Ker pri meni je res razlika med prej, ko sem jemala in zdaj, ko ne jemljem ADjev. Prej mi ni bilo težko iti na daljše potovanje, zdaj mi je pa cela muka odpravit se kamorkoli.

Pa si ne popuščam. Prav vsak dan se bom nekam spravila, pa če samo v štacuno, pa samo v štacuno, hehe. No, shopping centri čez vikend pa v vsakem primeru odpadejo - tudi prej bi.   

Sem bila pri psihiatrinji danes in je bila kar presenečena, da se mi je tako poslabšalo počutje. Pravi, da mi res ne bi dala nobenih zdravil v prvem tromesečju - ne ADjev, ne pomirjeval. Sicer je uporabljala lepše besede, ampak poanta je bila: "zguraj prve tri mesece, potem bo pa boljše". HAHA... Sej vem, ampak je vseeno težko. In pravi, da kasneje pa lahko dobim zdravila. V prvem tromesečju pa res ne.

V glavnem moja startegija je naslednja: vsak dan (najmanj) ena nevsakdanje potrebna aktivnost, vsak dan avtogeni trening, predavanje EFTanja, obisk EFTterapevta (verjetno; slabše ne more biti, samo moram prepričat še koga, da gre z mano, hehe), vpisala se bom na jogo, dokončala magisterij (v bistvu sem na 90% poti) in veliko ustvarjala. 

Sem hotla dati v oklepaju zgoraj še "in se bala noči", ampak ne bom klicala hudiča! 

Slavka, hvala za nasvete. Glasba je res kul. Mater, banjo bi pa tudi imela! Ko sem živela doma, sem se pomojem kopala vsak teden. Zdaj pa zato pozimi več hodim na bazen (pa ne umivat se , ampak, ker OBOŽUJEM vodo), morje pa itak šiba večino poletja, pomladi in jeseni. Letos je sploh kul, ker je tako topla voda.

[Ajla]

Forza...jaz sem hvaležna psihiatrinji in sebi, da sem jo upoštevala, ji verjela in jo poslušala. Prekinila sem mesec dni pred zanositvijo in tudi sedaj se počutim super  Je pa res, da nimam paničnih ali soc. fob.. Čeprav mi je včasih dovolj, če je gužva ljudi okoli mene! Potem se umaknem 

Težko je, ampak če si prepričan v to, da zmoreš...lahko zmagaš 

Bravo za plavanje in jogo! My kind of girl 

[Forza]

Ej, ful dobro, Ajla, da se dobro počutiš!  Kaj ti je pa bilo? Pa je po prenehanju ADjev kar izginilo? Juhu! Kateri mesec pa si že?

Glede gužve pa mislim, da ni nič takega, če se je izogibamo, dokler je to v majhni meri. Ko je pa že "bolezensko", je pa problem. Takrat se sama kar prisilim, da grem. Pa tudi, če v kinu potem vedno sedim bolj na zunanjem delu sedežne vrste, hehe.

Mislim, da je za mano tretja noč brez paničnih. In danes me še celo "šlatalo" ni. Ko sem se zbudila sem šla na wc in prec zaspala nazaj.  Čez dan še malo vztraja tesnoba, ampak mislim, da res vedno manj. Kar naj čisto izgine!!

[Ajla]

No, saj je še vedno. Psihoterapije imam po potrebi ( depra in anksa), čeprav sem že 2x odpovedala, ker se mi trenutno ne zdijo nujne. Sicer pa sredina 4. meseca, naslednji teden je morfologija  Po prenehanju AD-jev se je vse zelo umirilo, ja. Imam občasno nihanja, jok in občutek obupa ter anksa. Ampak nič v primerjavi s prej.

Super! Naj bo še 4. in 5. in...noč mirna

[Forza]

Zanimivo, da se ti je po prenehanju ADjev stanje umirilo... SUPER! Ti si res dokaz tega, kar pravi moja psihiatrinja - "da se večinoma ženske tako dobro počutijo med nosečnostjo, da ne potrebujejo zdravil".

Hehe, jaz bi tudi! 

[Ajla]

Saj ti gre super ( po pisanju na forumu sodeč)! Počasi pa bo še bolje  Jaz se večkrat zahvalim kepici in prepričana sem v to, da me "sliši" 

[Forza]

Ooo, blah... Saj mi je res dobro šlo.  Lepo sem bila čimveč zunaj, med ljudmi in sem kar pozabila na tisto "kačo na prsih" in mravljinčke.

In zdaj ti grem zbolet... Sicer se nič ne čudim, ker je bil možek bolan cel teden in ITAK, da se nisem izolirala.  Joj, pa jaz ne bi bila doma sama s sabo. Kot sem sama sebi v dobrih obdobjih res krasna družba ( ), sem v slabih najslabša. 

[Forza]

Počasi gre prehlad na bolje - obema. Tako, da niti nisem sama doma.   

Mi je pa zanimivo -  že več kot teden je od zadnjega paničnega napada, malo tesnobe se sicer še zadržuje v meni, ampak čisto vsak (!) dan me začne glodati: "Joj, kaj, če bo spet, kaj če bo spet?" In ponoči, ko se zbudim za lulat (res velikokrat  ) vedno še sama sebe zanaliziram, če nisem slučajno tesnobna in če se kaj ne pripravlja.

Kaj bi dala za čaroben recept, da se to neha, hehe. 

[Ajla]

Tale "res velikokrat" mi je še kako znan   

Očitno ne potrebuješ čarobnega recepta, ker je več kot en teden brez napadov res napredek. Kar tako dalje! 

[teja992]

Klikni na slikco

[Forza]

Mmmm, kostanj zgleda res kul. Bom mislila na vas. Upam, da je že sladek. Sama sem ga kakšen teden nazaj nabirala in jedla, pa še ni bil dober.

Ja, še vseeno bi imela čudežen recept. Da ne bi vsako noč se preverjala, čakala, da mine in bila zjutraj vsa nervozna na temo: "Kaj, če bom tesnobna!" Pomojem je nekomu, ki tega ni dal skozi prav smešno, kako si znamo zakomplicirati življenje. 

Sem pa kar malo ponosna nase. Čez vikend smo bili na morju - res je bilo mega.  Pa dve stvari sta se zgodili: v obraz me je pičila osa - jaz brez panike! Nazaj grede je bila FUL gužva na cesti, ustavili smo se ene petkrat, še v avtu sem ful bruhala (tupperware posode rules) - jaz brez panike! 

[Arwen]

Superca  upravičeno si ponosna nase! - naj tako ostane 

[Slavka]

Forza  super ti gre...panika se te že izogiba in čudežni recept je ravno to, da tudi v stresnih situacijah ostaneš mirna oz. ne panična. Ko zmoreš enkrat...zmoreš stokrat 

[Forza]

 

Naj se uresniči, da zmorem!  Haha, panika naj se me pa tako izogne, da se nikdar več ne vidiva. Naj gre v izogib vsem na izlet v drugo galaksijo!

[Slavka]

Go...Forza...go.... 

[Forza]

Hvala za spodbude. Očitno delujejo! Res ste/smo krasna skupnost! 

Panike res ni več. Ostalo počutje je pa za crknit - slabost, bruhanje, omotice, nizek pritisk, utrujenost... Samo tolažim se s tem, da sem ZIHR tista srečnica, ko bo čez 1 teden, ko bo 3 mesece vse v redu! 

[Slavka]

da sem ZIHR tista srečnica, ko bo čez 1 teden, ko bo 3 mesece vse v redu!

...zihr   

[Forza]

O, bljak! Tako dobro mi je šlo, danes pa spet padec. 

Že zelo, zelo zgodaj zjutraj sem se zbudila vsa preplašena in tesnobna. Česa me je pravzaprav bilo strah, ne vem. Napad se mi sicer ni razvil (dihanje s trebuhom, ki smo ga delali na jogi, očitno močno pomaga  ), ampak živčna sem pa še zdaj. Tisti strah pred tem, da nikdar ne bo boljše, da bom morala spet nazaj na zdravila, da ne bodo prijela, da bom celo življenje jih morala jemat...

Pa v bistvu, mi je vseeno, če jemljem zdravila celo življenje. Saj to ni nič sramotnega, slabega ali narobe. Če pomagajo. In dejansko sem bolje funkcionirala, ko sem jemala tisto polovičko Cipralexa. Samo želim si, da bi spet lahko bila tisti človek, ki je bil po mesece sam doma (, ko sta imela starša službene poti) in je bil ves vesel, da je sam. Zdaj me je pa ravno samote najbolj strah, pa mož nikdar ne gre čez noč od doma...

Mah, ja... Mogoče je pa samo vreme... 

[Slavka]

Forza 

Tisti strah pred tem, da nikdar ne bo boljše, da bom morala spet nazaj na zdravila, da ne bodo prijela, da bom celo življenje jih morala jemat...

Itak, da bo boljše...zakaj pa ne bi bilo? Pa četudi boš morala na zdravila...big deal...sicer pa že sama veš

Pa v bistvu, mi je vseeno, če jemljem zdravila celo življenje. Saj to ni nič sramotnega, slabega ali narobe. Če pomagajo.

Pa saj padci oz. poslabšanja so del našega življenja...ne moremo biti skoz samo ok, ker se okrog nas in v nas samih vedno znova dogajajo spremembe. In te spremembe povzročajo tudi spremembe v našem počutju.

da bi spet lahko bila tisti človek, ki je bil po mesece sam doma (, ko sta imela starša službene poti) in je bil ves vesel, da je sam.

Hmmm...pa si bila res vesela, ko si bila po mesece sama doma? Ali se je takrat nemara vate priplazil strah, ki sedaj sili na plano 

Zdaj me je pa ravno samote najbolj strah

Mogoče je pa samo vreme...

No, tudi polna luna se bliža...ni samo sprememba vremena tista, ki nas "drma"...