kdaj bo mimo?

[ariadna]

dragi vsi,

malo bi vam (spet) opisala, kje se trenutno nahajam, v upanju, da mi svetujete ....

torej ... že kaka 2 meseca se bojujem s tesnobo (prišla je, ker sem naenkrat naredila kopico sprememb na več življenjskih področjih hkrati), od tega dobre 4 tedne jemljem cipralex, kakih 10 dni povišano dozo z ene tabletke na eno in pol. v zadnjem tednu je bilo videti, da je za silo boljše, sicer še nisem psihično stabilna, a zelo hudih napadov tesnobe ni bilo. potem pa včeraj spet eden večji (najbrž kot posledica nekaj stresnih dogodkov v zadnjih dneh).

po eni strani si znam vse razložit, v smislu, ok, moram vztrajat, počakat še, po drugi strani pa me bega, kako to, da mi tableti ne pomagajo, če so mi v preteklosti že in to hitreje? morda gre za to, da so bili takrat vzroki tesnobe manjši?

neskončno hrepenim po časih, ko sem bila močna in stabilna, kar je bilo še tri mesece nazaj, ampak trenutno se mi zdi, kot da do tja sploh več ne pridem, iz dneva v dan se borim s tem stanjem in sem ga že zelo naveličana. naveličana sem pogovarjanja s prijatelji in družino, ki me ves čas mirijo, zdi se mi, da so tudi oni že naveličani mene, dosti imam tega, da sem ves čas tista, ki ima neko težavo ...

ne vem, kaj naj ... morda moram dodati še fitnes, avtogene treninge ...? kako naj pridem nazaj na stabilnost, ki si jo tako zelo želim (ki si jo vsi želimo)? kdaj bo mimo?

ariadna

[Lost]

po eni strani si znam vse razložit, v smislu, ok, moram vztrajat, počakat še, po drugi strani pa me bega, kako to, da mi tableti ne pomagajo, če so mi v preteklosti že in to hitreje? morda gre za to, da so bili takrat vzroki tesnobe manjši?

Meni je CIpralex prijel "na polno" po cca 2 mesecih na dozi 20mg. In ADji lahko "uravnavajo" in
pomagajo samo na NOTRANJIH dogajanjih v telesu, ne morejo pa vplivati na ZUNANJE stresorje.
IN če jih je enako ali še več, tudi 3x doza ne bo zalegla. ADji so bergla in z berglo pač ne moremo
na maraton. IN tudi meni je po drugi ponovitvi trajalo dlje sa so prijeli, ker sem veliko prispeval
še sam z mislimi " kako ze spet , pa ne bo nikoli bolje, ..... "
Psihoterapija, spremembe in izpostavljanja pa mi omogočilo, da JE BOLJE.

ne vem, kaj naj ... morda moram dodati še fitnes, avtogene treninge ...? kako naj pridem nazaj na stabilnost, ki si jo tako zelo želim (ki si jo vsi želimo)? kdaj bo mimo?

Psihoterapija, spremembe in izpostavljanja pa mi omogočilo, da JE BOLJE. In ne z danes na jutri in ne tudi v 2 ali 3 mesecih. Odvisno od posameznika in koliko SPORZITELJEV smo sposobni odtraniti in omejiti
in koliko smo pripravljeni storiti za to. Naučiti se postavljati meje in to kar je meni najbolj pomagalo...
naučiti se reči NE.

[ariadna]

glede na to, da imam težave s spremembami, predvsem s selitvami (s tem, da sem se tokrat preselila s partnerjem, prej pa sem 6 let živela sama + dala odpoved in začela z novo službo, ki ni povsem moje področje), je morda tudi potreben čas, da se navadim, da vidim, da je nova situacija povsem ok, česar mi ADji najbrž ne morejo dati, kajne?

terapevtko imam dobro, sem se pa spomnila, da sem prvič delala tudi avtogene treninge in redno fitnes, česar tokrat ne počnem. sem šla takoj nardit enga "avtogenca".

[Lost]

Naša psiha zmore VELIKO, da ne rečem OGROMNO. Samo ko enkrat prestopimo prag...... 99.9% 
Sporoščanje jaz uporabljam od prvega dne in pomaga, tudi telesna aktivnost zelo pomaga, je pa
odvisno od našega počutja. ČE si psihično in fizično na tleh, se je tezko pripraviti za sprehod
kaj šele tek, samo ravno tu je catch. Boljša fizična aktivnost, bolšje počutje, boljša "odpornost" pred
stresom. Jaz sem za to rabil kar nekaj časa da sem "dojel in sprejel" Sedaj ... brez teka skoraj ne morem.

[ariadna]

tečno je edino to, da sem trenutno prehlajena (neke viroze razsajajo), kar pomeni, da moram bolj mirovat, torej se ne gibam in imam preveč časa za razmišljanje, kaj z mano ne štima.

zanimivo je to, da sem, kadar sem sredi intenzivnega dela ali v družbi, povsem ok. ko se ustavim, pa imam občutek, da moje življenje nima nobenih temeljev. to deloma drži, saj so se mi s premestitvijo v nove življenjske situacije stari temelji odrezali.

fino bi bilo, če bi se nehala obremenjvat s tem, da sem pacient. zelo težko sprejemam, da imam težavo. na trenutke imam občutek, kot da se svet deli na tiste, ki lahko funkcionirajo in name, ki sem trenutno občutljiva, tesnobna, depresivna, zdaj še prehlajena, skratka, ki ima ves čas neko težavo.

[ariadna]

mi lahko prosim nekdo pove, ker me je precej strah ... je možno, da mi cipralexi tokrat ne pomagajo, čeprav so mi v preteklosti že? že en mesec jemljem eno celo tabletko, zadnjih 10 dni pa še polovico ... še vedno sem zelo tesnobna, prestrašena, občutljiva ... kadar moj fant odpotuje, komaj kaj jem tisti dan ali dva, pa prej nikoli nisem imela težav s samostojnostjo, rada sem bila sama ... včeraj sem na forumu nekaj brala o tem, da če napad panike zgleda v smislu, da imaš preveč misli in si razpršen, je to psihoza in ne panika... takoj sem to projecirala nase in doživela še en napad panike, pa mi ni nikoli kak psihiater ali terapevt rekel, da sem psihotična ... je pa res, da ob napadu panike včasih čutim, kot da je vsega preveč in ne zmorem ... potem so tu občasne misli na samomor ali agresivnost, ki me plašijo - je to psihotičnost ali samo posledica prijemanja ADjev? na momente sem čisto zmedena in ne vem več, kaj je kaj ... tako zelo hrepenim po časih, ko sem bila močna in vesela in odrezava, da sem včeraj pomislila, da se morda moram samo ODLOČIT, da sem to že in vztrajat pri tem ... no, kot vidite, mi ne uspeva najbolje ... ne vem, v čem je fora, rabijo cipralexi še kak teden? utrujena sem in ne bi bila rada več "pacient" za vse naokoli ...

[Sofia-Del_Sati]

hoj ariadna!

glede " mi lahko prosim nekdo pove, ker me je precej strah ... je možno, da mi cipralexi tokrat ne pomagajo, čeprav so mi v preteklosti že? že en mesec jemljem eno celo tabletko, zadnjih 10 dni pa še polovico ... še vedno sem zelo tesnobna, prestrašena, občutljiva ... " ti lahko povem svojo izkušnjo z asentro in sicer, ko sem jo prvič jedla (1/2011), mi je prijelo 100mg po cca 1 mesecu jemanja (glede depre!);

vmes sem prekinila za 4 mesece;

ko sem spet začela (6/2011), mi ni prijelo 100mg, oz. mi je tko na momente, da sem bila 1 dan ok, pa 4 dni down, pa 2 dni ok, pa 5 dni down, potem pa že na ure se mi je izmanjavalo razpoloženje,..., dokler nisem začela z ap zolrixom in od prvega dne jemanja (8/2011) do danes, sem imela samo 2 downa (1 z razlogom), vse ostale dneve pa sem  .

to so moje izkušnje z neistim učinkom delovanja ad asentre pri meni!

lp sofie 

[ariadna]

ne vem, dvakrat v preteklosti mi je cipralex že uspešno pomagal. enkrat sem ga jemala leto in pol, enkrat pol leta ... mogoče mi zdaj nagaja ta povišana doza in čutim njene stranke učinke? in moram samo še malo počakat?

skoraj se mi zdi, da predno sem začela jemat cipralex, sem imela kak dan, dva, ko sem bila povsem v redu, zdaj pa tega skoraj ni ...

ne vem tudi, kako naj se drugače lotim svoje težave, kot se je že lotevam, torej s tableti in terapijo, plus fitnes bom spet uvedla ... ker nimam socialne fobije ali agorafobije, se nimam s čim soočat in to premagovat in da bi skozi to počasi čutila napredek ... meni ni problem it v trgovino, med ljudi ipd. težko pa mi je biti sama, ker pričnem razmišljat, kaj vse je z mano narobe ...

trenutno sem v povsem novi življenjski situaciji, ko me je strah, ali se bom sploh navadila živet s pratnerjem, ker sem prej dolgo živela sama (kaj bo, če se ne bom? spet selitev? ravno selitve me najbolj zjebejo). če velja, da se ljudje vsega navadimo, moram samo dati času čas? tu je še nova služba, ki mi ni povsem pisana na kožo, ni pa tudi slaba in plača je super. morda moram odpravit idealizem, da je služba nekaj, kar te v celoti izpolnjuje in sprejet to službo in jo opravljat po najboljših močeh?

[ariadna]

kje si Slavka? tvoje besede so čudežne ...

[urssska]

Ariadna, zelo možno je, da se ti misli na samomor pojavljajo kot posledica prijemanja, vsekakor to čimprej povej svojemu psihiatru. Pa lahko poskusita tokrat kaj drugega, če ne bo šlo.

Mimogrede, verjamem, da si naveličana, ampak žal tuki ni nobene instant rešitve. Moja tesnoba se je izboljševala zelo počasi, ne tri mesece, več kot dve leti sem rabla, da sem se jo naučila obvladovat, pa še vedno me zvije kdaj pa kdaj. Najboljš, kar lahko narediš, je, da se sprijazniš s tem, da ti anksa postane "prijateljica", s katero moraš hodit z roko v roki, pa čeprav se čudno sliši. Gre zato, da prej ko sprejmeš, prej se nehaš sekirat zaradi tega, prej se jo naučiš obvladovat in na koncu vidiš, da niti ni tako hudo. Pa brez skrbi, tudi popolnoma pozdravit se da, samo ne gre ravno z danes na jutri, pa tudi zdravila sama največkrat niso dovolj. Se pa rešiš tričetrt težav, če se naučiš pravilno sproščat in se izogibaš stresu, samo vem, kako je to težko danes. Super se mi zdi, da greš na fitnes. Tudi to prehodno obdobje večjih sprememb bo minilo. Vztrajaj, boš videla, da se splača.

[ariadna]

Ariadna, zelo možno je, da se ti misli na samomor pojavljajo kot posledica prijemanja, vsekakor to čimprej povej svojemu psihiatru. Pa lahko poskusita tokrat kaj drugega, če ne bo šlo.

samo ... zakaj mi ne bi pomagali, če so mi dvakrat že? povedala sem psihiatru o situaciji, pa mi je rekel samo, da je obdobje zdajle nasploh težko (menjava sezon) in naj zvišam dozo na eno in pol. Njegovo mnjenje je bilo, da mi bodo pomagali tudi tokrat. Ampak kako naj vem, da to drži? En mesec jemanja se mi zdi že kar dolgo.

Ko so mi v preteklosti tableti prijeli, sem bila ok do te mere, da sem pozabila, da jih sploh jemljem. Tečno je, ker sem zaradi tega tudi prenehala hodit k terapvetki, ko ni bilo več nujno, no, drug razlog je bil pa ta, da je precej draga, ampak zdaj si jo lahko privoščim in nameravam vztrajat. 

Šla sem na sprehod in na en list napisala vse, česar se trenutno bojim (tega je kar precej: mi bodo tableti prijeli, se bom navlekla na helexe, se bom navadila na življenje v dvoje, se bom navadila na službo, me imajo vsi že poln kufr, kaj vse je še narobe z mano, sem preobčutljiva, je svet grozen itd itd). Potem sem na drugo stran napisala pozitiven scenarij, antipod teh strahov. Skušam vztrajat pri tem. Na živce mi grejo ti strahovi, v glavnem se vsi začnejo z "kaj če". Torej noben izmed njih ni vezan na nekaj, kar se zdaj dogaja, ampak so vsi projecirani v prihodnost. Torej: ZDAJ JE VSE V REDU. Navajam se. Pa ne na helexe, temveč na novo življenje pika.

[Sofia-Del_Sati]

Šla sem na sprehod in na en list napisala vse, česar se trenutno bojim (tega je kar precej: mi bodo tableti prijeli, se bom navlekla na helexe, se bom navadila na življenje v dvoje, se bom navadila na službo, me imajo vsi že poln kufr, kaj vse je še narobe z mano, sem preobčutljiva, je svet grozen itd itd). Potem sem na drugo stran napisala pozitiven scenarij, antipod teh strahov. Skušam vztrajat pri tem. Na živce mi grejo ti strahovi, v glavnem se vsi začnejo z "kaj če". Torej noben izmed njih ni vezan na nekaj, kar se zdaj dogaja, ampak so vsi projecirani v prihodnost.

iz tega sedaj vidiš, kako nas je po nepotrebnem strah in da se večina stvari odvije v pozitivo. kdaj pa kdaj v negativo, ki pa jo potem spotenciramo na 300-to potenco in dodajamo vrednosti, ki jih v `normalnem` občutju ne bi!

tablete bodo prijele (če ne te, pa druge; slavna Tanja Lamovec, je rekla, da ad za zihr prime, vprašanje je samo kateri je pravi zate) + na helexe se ne boš navlekla, ker že sedaj skrbiš in tudi previdno ravnaš (jst sm jih 1 mesec jemala vsakdan, po 2-3/dan, v avgustu, danes 2 v septembru do danes, pa smo 11. ) + življenje v dvoje---->o tem boš razmišljala takrat, ko bo do tega prišlo + isto glede službe + jst te nimam pohn kufer in tisto, kar je trenutno zmedeno pri tebi, ne `narobe`, se bo sčasoma uredilo!!! saj nismo roboti, da bi morali 100% funkcionirati vse dni v tednu, mesece in leta. pa tudi roboti imajo kontrolo 

Torej: ZDAJ JE VSE V REDU. Navajam se. Pa ne na helexe, temveč na novo življenje

in samo to šteje! živeti življenje ne napihovati strah kot Ančko 

lp sofie

[ariadna]

dobro je tudi, če se spomnim, da sem imela prvič naokoli iste ali zelo podobne strahove, pa so izveneli ... plus, prejle sem se zalotila ob misli, da je blazno težko, ni pa neznosno. dva tedna nazaj je bilo neznosno. torej ...

ma, tako bom nabrcala tole tesnobo v rit! šla bom žurat, delat, pisat, migat, potovat, vse, vse ... če hoče, naj gre z mano, če noče, pa ne. če bo šla z mano, se ne bom zmenila za njo. ko jo j.!

hvala, sofie!

mimogrede: morda moram biti vendarle manj na tem forumu. najdem težave drugih in mislim, da jih imam jaz tudi. bemtiš hipohondrijo in nevrozo.

[mina]

torej se ne gibam in imam preveč časa za razmišljanje, kaj z mano ne štima.

V takih primerih pomaga štrikanje.  Bolj ko je kompliciran vzorec, več štetja je, pa potem na ankso kar pozabimo. 

so izveneli ... plus, prejle sem se zalotila ob misli, da je blazno težko, ni pa neznosno. dva tedna nazaj je bilo neznosno. torej ...

Torej...preveč prostega časa ----> več razmišljanja o tem, kako se počutimo ----> več anksioznosti

[Slavka]

kje si Slavka? tvoje besede so čudežne ...

Ariadna 

Si že sama našla čudežne besede...

ma, tako bom nabrcala tole tesnobo v rit! šla bom žurat, delat, pisat, migat, potovat, vse, vse ... če hoče, naj gre z mano, če noče, pa ne. če bo šla z mano, se ne bom zmenila za njo. ko jo j.!

to je to 

[ariadna]

še en težek dan ... celo noč sem se zbujala, razmišljala, da bi kar pobegnila iz tega odnosa, si našla svoje stanovanje, bila spet sama in svobodna in ponosna na to. ne vem, če se lahko navadim živeti v dvoje. zdaj sva skupaj naseljena že dober mesec, jaz pa se počutim, kot bi bila v kakem hostlu v tujini. kako naj vem, da je partner pravi? kako razločiti nekaj, na kar se moraš samo navaditi, od tega, kakšen v resnici si? morda enostavno potrebujem biti sama ...

čez glavo imam vsega. zdi se mi, da je običajno, če ima človek naenkrat en, dva ali tri strahove, jaz jih imam trenutno kakih 20.

... in spet so tu zelo temne misli.

[Slavka]

Ariadna 

Bolj ko berem ta forum, bolj ugotavljam, da se nas večina ukvarja s podobnimi občutki. Jaz sem imela ravno tako željo, da bi odšla stran...nekam na samo...kjer me nihče ne pozna.
Vendar hkrati me je ta misel spravljala v veliko tesnobo. Ko sem se poglobila vase in v svoje občutke, sem ugotovila, da pravzaprav ni partner tisti, od katerega bi rada pobegnila, pač pa JAZ SAMA. Želela sem pobegnit od same sebe...imela sem občutek, da sem v družini le v napoto...da bi bili drugi srečnejši brez mene.

Skupno življenje je polno prilagajanj...kompromisov...strahov. Če je človek še nesiguren vase, pa sploh. Kako boš vedela, da je partner pravi? Hja, ne moreš vedeti vnaprej...to se bo pokazalo skozi vajino skupno bivanje in življenje...daj mu priložnost, da se pokaže kakšen je...
Jaz sem z mojim skupaj že 16 let, pa sem komaj zdaj pričela verjeti, da je to TO 

zdi se mi, da je običajno, če ima človek naenkrat en, dva ali tri strahove, jaz jih imam trenutno kakih 20.

Nič ni običajno...pa nič ni neobičajno...vse je ok. Jaz imam trenutno 25 strahov, torej sem kar "težkokategornik" 
Ljudje si pač skoz postavljamo vprašanja in dvome...strah nas je tisoč in ene stvari, v bistvu pa si samo kompliciramo življenje. Če zaupamo sami sebi in verjamemo vase, potem tudi verjamemo v našo odločitev in se niti ne sprašujemo, ali smo ravnali prav. Življenje že samo pokaže rezultat...samo počakati je potrebno.

Ariadna  ti znaš tudi drugače...saj veš...

[ariadna]

Hvala, Slavka.

Zadnji stavek mi je sploh padel na lepo mesto, ali kako temu reči.

Tudi jaz opažam, skozi branje tega foruma, da so vse tesnobe enake. V tem je neka uteha.

Mogoče moram res samo dovolj časa vztrajati pri novem, da bom videla, da je ok. Če tudi kasneje ne bo, se bom pa takrat odločala, ne? "Hej, saj življenje teče," mi je rekel fotr.

[Slavka]

Mogoče moram res samo dovolj časa vztrajati pri novem, da bom videla, da je ok. Če tudi kasneje ne bo, se bom pa takrat odločala, ne? "Hej, saj življenje teče," mi je rekel fotr.

Ja, tako je  Saj vem, da je težko razmišljati pozitivno, ko te tesnoba tišči za vrat...takrat se podijo v naših glavah same negativne misli in scenariji.
A v bistvu je življenje eno samo učenje...skozi svoja dejanja se učimo...Če se predamo ali bežimo, se nam lekcija rada ponovi 

Torej, jaz mislim, da si daj še malo časa...predvsem se posveti sebi in svojemu počutju...vajin dom spremeni v okolje, v katerem se boš dobro počutila...prižgi si svečke...kupi šopek rožic in jih postavi v vazo...tudi svojega dragega vključi v domača opravila...skupaj skuhajta kosilo...nakupujta...da boš začutila povezanost...pripadnost.

[ariadna]

sem se trudila s svečkami, rožami, zelišči, skupnim opremljanjem ... ampak s terpavetko sva ugotovili, da je problem v tem, da sem pozabila nase. zato je bila želja pobegniti. sama sem si nardila tesnobo. bom naredila nekaj glede tega. se postavila nazaj na svoje noge in poskrbela najprej zase. plus, danes sem si kupila kvačko in volno v čudooovitih barvah, hehe.

glede partnerja pa je tako, da ne želim dvigniti roke, dokler ne bom vedela, da sem poskusila vse.

tableti pa ... težko reči, če mi prijemajo, ker je mimo že ne mesec. držim pesti, da bodo, stranske učinke sem imela, tko da bi morali ... kaj pa vem ...

Hvala še enkrat za vse, Slavka. Kako si ti? Kaj se ti dogaja v življenju?