vse se plača

[teja992]

hej


Zadnje čase se mi dozdeva, da vedno, ko se počutim dobro to kasneje plačam s slabim počutjem. Ko se mi zgodi nekaj lepega in se zabavam, lahko kar pričakujem, da bo kmalu en slab dogodek, zaradi katerega bom depresivna.

Se to dogaja tudi vam?

[Suzy]

Vse je samo v glavi in naših mislih,...

[Lost]

Tezava depresivnega počutja je tudi, da črne misli in počutje vidimo 10x bolj črne kot v resnici so, tiste dobre pa spregledamo. In to "čakanje" hote nehote pripelje do "rezultata" ki ga pričakujemo.
Kot je enkrat en/a terapevt/ka rekla; Da poskušaš NE mislit na MODREGA slona. BOlj ko se trudiš, bolj je tam.

[urssska]

Valda, ne moreš pričakovat, da se ti bodo vedno dogajale samo lepe stvari. Lajf gre gor, lajf gre dol, enkrat zadeneš loto, drugič te poči strela. Veš, kaj je napisal en pesnik - "če bi se znal vsak dan znova čuditi čudežem življenja, se ti tvoja žalost ne bi zdela nič manj čudežna kot tvoje veselje. In bi sprejel sezone svojega srca tako samoumevno kot letne čase. In z mirom v duši bi prestajal zime svoje žalosti." Predvsem pa lajf ni fer, nobenega univerzalnega zakona pravičnosti ni, nobene karme. Ne dobimo vedno tistega, kar zaslužimo, kar je tudi sreča kdaj pa kdaj.

[Liber]

hej


Zadnje čase se mi dozdeva, da vedno, ko se počutim dobro to kasneje plačam s slabim počutjem. Ko se mi zgodi nekaj lepega in se zabavam, lahko kar pričakujem, da bo kmalu en slab dogodek, zaradi katerega bom depresivna.

Se to dogaja tudi vam?

Jaz s tem nimam problemov, ker je moj lajf konstanta. Konstantna žalost

[Sofia-Del_Sati]

Jaz s tem nimam problemov, ker je moj lajf konstanta. Konstantna žalost

 

[teja992]

Tezava depresivnega počutja je tudi, da črne misli in počutje vidimo 10x bolj črne kot v resnici so, tiste dobre pa spregledamo.

Jst tut dobre vidim, pa se jih v tistem trenutku zavedam. Ampak pol mam pa kar ene padce. Sem pa opazila, da ni tako hudo, če sem potem z ljudmi ali pa če samo pokličeš nekoga in se mu izpoveš. Ampak vedno ni te možnosti. N, ali pa je. Vedno greš lahko u klepetalinco...in pojamraš popolnemu tujcu (učasih je to še bolš  ).

[Jinjo]

itak da naš lajf sestavljajo vzponi in padci,ampak velikokrat se osredotočamo samo na padce. namesto, da bi uživali v lepih stvareh,ki pa tako hitro minejo. če se zgodi nekaj slabega,mi to avtomatsko bolj premlevamo in o tem razmišljamo,kot pa o lepih stvareh.

[Liber]

Jst tut dobre vidim, pa se jih v tistem trenutku zavedam. Ampak pol mam pa kar ene padce. Sem pa opazila, da ni tako hudo, če sem potem z ljudmi ali pa če samo pokličeš nekoga in se mu izpoveš. Ampak vedno ni te možnosti. N, ali pa je. Vedno greš lahko u klepetalinco...in pojamraš popolnemu tujcu (učasih je to še bolš  ).

Jah puklič, nej ti ne bo nerodno a ne 

[teja992]

Ne Jinjo, sej glih to sm hotla povedat. Da se v čist uredu zavedam lepih trenutkov in uživam v njih. Ampak za lepimi zmeri pridejo depresivni. Zadnje čase se mi res zdi, da mi razpoloženje neki čudno niha.

[Sofia-Del_Sati]

Da se v čist uredu zavedam lepih trenutkov in uživam v njih. Ampak za lepimi zmeri pridejo depresivni.

depresivni al slabi?

[teja992]

Taki, ko mi gre kar na jok. Ko sploh ne vidim svetlih točk. Ko se začnem obremenjevati s stvarmi o katerih drugače raje sploh ne razmišljam...

[mina]

Ampak za lepimi zmeri pridejo depresivni

Tudi za dežjem pride dež. Če ne bi bilo slabega, ne bi niti dobrega spoznali.

[teja992]

Ko se gre o takih stvareh mi je še posebej žal, da se ne znam izražati!! 

Bom še enkrat poskusla: zdi se mi, da če sem na trenutke res srečna in zadovoljna s svojim življenjem...po tem vedno pridejo še hujši padci razpoloženja. Pa ni tako, da bi se le bolj opazilo, ker sem bila pač prej res dobre volje in je to kontrastno. Kar na jok mi gre...kar se mi ne dogaja v obdobjih, ko nisem nikoli posebno srečna.

[martinca]

Predvsem pa lajf ni fer, nobenega univerzalnega zakona pravičnosti ni, nobene karme. Ne dobimo vedno tistega, kar zaslužimo, kar je tudi sreča kdaj pa kdaj.

Koncno je nekdo to povedal! 

Nicesar ni, le sebe imamo.
Ko enkrat to spoznas, si svoboden in se lahko sam zacnes borit kot lev, sele takrat (vsaj pri meni tak.)

[urssska]

Kar na jok mi gre...kar se mi ne dogaja v obdobjih, ko nisem nikoli posebno srečna.

Povej, teja, si kdaj noro vesela? Se ti kdaj zazdi, da bi lahko zapela od sreče, al pa vsaj zaplesala -naskrivaj? Se ti zdi, da bi bilo bolje, če konstantno ne bi občutila absolutno ničesar?

Lej, občutiš toliko, kolikor si sposoben občutiti - v plus in v minus, to je gola biologija in nič drugega. Kolikor si sposoben čutiti veselja, toliko moraš biti pripravljen prenesti tudi žalosti, ker sta dve plati istega kovanca. Resnična groza je apatija; če je nezmožnost čutenja popolna, si po definiciji psihopat - brez veselja, brez žalosti, brez vesti, brez vsega, kar nas dela ljudi. Ne me narobe razumet, noben ekstrem ni dober, samo pravim, da moraš bit pripravljena vzet v zakup slabo, če hočeš dobro, če hočeš karkoli razen popolne brezbrižnosti. Depresijo smo se navadili laično povezovati z žalostjo, ampak v resnici se samomorov načeloma ne lotevajo žalostni, ampak apatični ljudje.

[teja992]

Hvala Ursska...dober odgovor!

Ker jaz se zelo bojim, da bom po 5ih letih spet padla nazaj v depresijo. In mi je čudno, da bi se to zgodilo prav sedaj, ko delam na sebi in mi je marsikaj bolj jasno kot takrat. Potem pač moram spraviti jok ven...in počakati na boljše čase?? 

[Sofia-Del_Sati]

teja.... mene najbolj razjezijo tolažbe, kadar sem (bila) na tleh/zdownana/depra v smislu ... saj bo bolje, za dežjem posije sonce itd. -----> ja, če si samo slabe volje. če si pa več od tega, globlje v temi, pa vsak depresivc ve, da ne zmoreš biti dobre volje, da ti ni do pozitive, da ti ni do branja knjig zaradi nemotivacije ipd. In takrat pomaga samo zdravilo, če ni rešitve, da bi si dvignil voljo vsaj do normale.

zato sem te pa spraševala, ali so pri tebi downi ali slabe-volje; in si lepo povedala, da so to downi (na jok ti gre), in gre lahko za to, da imaš nihanja, s katerimi se tudi da popraviti. To vse sm jst mela, zato te razumem, o čem govoriš in kaj približno čutiš. Če imaš OK psihiatra, mu povej o teh svojih občutkih, da ti da stabilizator ali ap; če še nimaš (dobrega) psih., mi povej, da ti svetujem svojo, ki mi je 2x rešila življenje kar sem ji tudi povedala!

Glede ponovitve depre in dela na sebi.... veš, dokler delaš na sebi, je malo možnosti, da bi se depra ponovila. Drugače bi bilo, kot je sedaj pri meni, ko še ne delam toliko na sebi (bom pa od torka dalje (s psihoterapijo) in nadaljnjim branjem dobre literature, katere v času depre nisem zmogla brati) in mi gor držijo tablete - če bi nehala, bi imela 60% možnosti, da se mi depra ponovi, ker ne delam na sebi. Vendar bom!

Teja, si pa ena zelo pogumna punca in prov rada bi te 1x spoznala! Ker mi sedejo pozitivci (navkljub depri, ki jo imaš danes, ampak ne za dolgo )!

lp sofie 

[Slavka]

Hvala Ursska...dober odgovor!

Ker jaz se zelo bojim, da bom po 5ih letih spet padla nazaj v depresijo. In mi je čudno, da bi se to zgodilo prav sedaj, ko delam na sebi in mi je marsikaj bolj jasno kot takrat. Potem pač moram spraviti jok ven...in počakati na boljše čase?? 

Teja 

Ja, če si pričela delati na sebi, je prav gotovo, da se v tebi poraja kup občutkov...ko potlačene stvari spravljamo na površje, jih moramo nekak spraviti tudi iz sebe ven...ponavadi se to zgodi z jokom...občutkom žalosti....potrtosti...

In to, kar se ti sprašuješ, sem se velikokrat spraševala tudi jaz...zakaj moram vedno "plačevati" za nekaj...vendar, če dobro pomislim, je to "plačevanje" v bistvu življenje.... v katerem pa se nam dogajajo  lepe in manj lepe stvari. Keč je tudi v tem, da to sprejmeš in v slabih dneh ne vklopiš takoj "alarma" v smislu "depra me lovi"....

Super deklica si Teja 

[teja992]

Hvala Slavka in Sofie

Ampak meni se zdi, da imam toliko moči in motivacije, da lahko kaj naredim brez pomoči tablet.

teja.... mene najbolj razjezijo tolažbe, kadar sem (bila) na tleh/zdownana/depra v smislu ... saj bo bolje, za dežjem posije sonce itd. -----> ja, če si samo slabe volje. če si pa več od tega, globlje v temi, pa vsak depresivc ve, da ne zmoreš biti dobre volje, da ti ni do pozitive, da ti ni do branja knjig zaradi nemotivacije ipd. In takrat pomaga samo zdravilo, če ni rešitve, da bi si dvignil voljo vsaj do normale.

Meni najbrš tudi ne pomaga, da mi nekdo reče, da bo bolje. Mi pa pomaga, če lahko nekomu povem, kaj je narobe. Dobvolj je, da me oseba samo posluša in mi občasno pove, da se sekiram za brezveze  .

Zanimivo mi je tudi, da se večina žalostnih ljudi izogiba družbi. Ampak če se prisiliš in naletič na "prave" ljudi, med katerimi se dobro počutiš, potem te lahko slaba volja mine v trenutku. Če pa si sam, lahko tako razpoloženje traja in traja....