otopelost, socialni odmik...

[LostOneFuture]

Zelo sem osamljena. Rada bi imela prijatelje. Sedaj sem si celo kupila avto, da se bom lahko odpeljala v mesto. Ampak še vedno sem sama. Pogosto stojim pred ljudmi in ne spravim niti besede iz sebe, včasih jih sploh ne vidim, ali celo bežim pred njimi.  Že dve leti živim zdaj tukaj. Sprva sem bila zelo odprta za vse ljudi, ampak ko so se začeli prepiri, izsiljevanje, grožnje, nasilje iz strani fantove družine, pred katerim me je fant poskušal karseda ubranit, a je vse pustilo neke svoje sledi. Doživela sem dva živčna zloma. Lani ko sem pristala pri psihiatru, pa mi po 3-4mesecev tablete niso nič pomagale, sem jih opustila. 9mesecev sem nato hodila k skupini za samopomoč. Tam sme lahko povedala še komu drugemu, kaj se mi je vse hudega dogajalo in da sem dobila nazaj nek dokaz da nisem jaz sama kriva za dogodke, ki jih opisujem zgoraj, kot so me obtožili, da si jih zaslužim. Z ljudmi se nisem družila, če me so nagovorili sem se odzvala, sicer sem molčala. Ko pa pride situacija, da bi morala do koga stopiti, pa se utrašim in zbežim v  hišo. Popadeta me tesnoba in panika, da bi komu zaupala kaj, me je strah, saj me skrbi da bi  lahko kaj na koncu uporabil proti meni oz si izmislil o meni 1000stvari, samo zato ker mu nisem všeč oz. ker sem drugačna kot on.
Odločam se da bi začela hoditi k psihoterapevtu, vendar nevem če bom imela denar zanj.

[Slavka]

Draga LostOneFuture 

Zgleda, da te muči socialna fobija, ki v tebi sproža potrebo po tem, da zbežiš od ljudi, da se bojiš komunikacije z njimi. Vendar to zna biti začaran krog, ker se zaradi tega strahu pričneš zapirati vase in stanje je še slabše.
Prav gotovo imaš slabo samopodobo, ne verjameš, da si ok...verjetno so te v preteklosti vse prevečkrat ponižali in grozili, kot si napisala.
To je v tebi sprožilo "obrambni" mehanizem, da se raje umakneš, kot pa, da pustiš ljudem blizu.

Morda bi bilo pametno zopet pričeti obiskovati skupino za samopomoč, kajti dobila sem občutek, da ti je obiskovanje le-te pomagalo.

Kar pa se tiče terapevtov, ti žal ne morem pomagati, kajti ne vem iz katerega konca Slovenije si. Tukaj je seznam terapevtov, ki sodelujejo tudi z društvom DAM in mislim, da je njihova cena kar sprejemljiva.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Je pa vsekakor priporočljivo, da svojo stisko nekomu zaupaš, da ponovno zaupaš ljudem, pa seveda tudi sama sebi.   

[sopotnica]

Zagotovo obstaja v tvojem življenju kdo, ki mu lahko zaupaš svoje stiske in težave.
Če se težko odločiš za tako izbiro, začni pisati podrobni dnevnik, začni brati literaturo, ki te bo spravila ven iz tega.
Vsaka aktivnost je zdravilna - treba se je le odločiti . Če imaš avto, začni hoditi na lažje hribovske pohode - priporočam Katarino in vzpon do Polhograjske Grmade, Šmarno goro ( če si iz Ljubljane). Ali pa se vključi v planinsko društvo svoje regije. Še sama ne boš vedela kdaj, ko boš pozabila, za kakšne brezplodne stvari si zapravljala dragoceni čas. Tudi antidepresivi so navsezadnje boljši , kot da se zapiraš vase, saj boš tako lažje postala spet aktivna.
Srečno!

[LostOneFuture]

Res je. Nobenih aktivnosti nimam. Ker sama pa nikamor nočem. Začem knjigo brati pa še to upostim, ker me je strah da bom spet preveč obremenjena. Skupina mi je koristila, vendar sem mislila da je boljše da jo pustim, saj bo večih mesecih še kar naprej govorim o stvareh ko so se mi dogajale v preteklosti in imam skozi občutek, kot da ne bi smela, ker pogosto slišim, da o preteklosti ne smeš govoriti. In se spet nikamor ne premaknem. Skupina mi je pomagala predvsem zato, ker sem tam lahko govorila nemoteno, brez strahu in brez da bi me kdo obsojal o vseh težavah, pa četudi sem o eni in isti stvari govorila več mesecev. Všeč mi je bilo, da mi nekdo dovoli da povem stvari na dolgo in široko, ker sem tak človek, ki na tak način stvari pripoveduje, to me pomirja in ko vse povem, imam v sebi občutek, kot da se vsa teža ki je v meni bila, izprazni, izgine. In nastane prostor za druge stvari v mojem življenju. 

Hvala za nasvete.

[Sofia-Del_Sati]

Hojla LOF! 

Omenjaš fantovo družino in nasilje (verbalno); kako pa je s tvojo družino? Starši, mislim. Imaš suport pri njih? Bratje, sestre?

Nadalje, praviš, da si osamljena in zaradi preteklosti si nekje ugasnila sebe, ko si v družbi. Preteklost ti ovira sedanjost! To je sigurno. Tudi sama sem bila zelo družabna in nastopala, ko pa sem postala žrtev medvrstniškega nasilja, ki se je odvijalo nonstop 3 leta, sem se zaprla kot školjka; počasi sem se deloma odprla pri ljudeh, potem pa sem začela drseti proti globini in temi, do total sesutja duše v 10/2010. Ja, jst sm bila prepozna - ti si še na dobri poti, da se total repair!!! Mene čaka prvo generalka potem šele repair 

Avto je resda dobra podlaga za odhod med družbo; vendar, kaj ti pomaga, če potem v družbi sfrizneš? Nič! Avto ti je dandanes lahko kot pomoč, da se lahko umakneš nekam daleč ali pa to, da si samostojna in lahko greš, kamorkoli boš želela!!!

Glede skupine ti dam prav...... sprva ti je bilo ok, da si dala ven iz sebe, kar te je težilo, vendar sčasoma je ostalo samo na tem nivoju; sedaj si prišla do te točke, ko bi rada reševala zadevo in ne jo nonstop ponavljala v samogovorih (verjetno občasnih dialogih), pogrevala zgodovino, saj si zdaj to že dala ven; nadalje je: kako se rešiti iz tega? kako napredovati? kako spet za-živeti? Pri tem ti lahko res odlično pomaga psihoterapija, saj te strokovno vodi skozi labirint v tvoji glavi, a izhod moraš najti sama oz. "hoditi v labirintu"! 

Aja, glede osamljenosti................. tudi sama sem, ampak to zato, ker tako hočem,pa čeprav nočem  Lahko se kdaj dobiva če si iz Lj. ali okolice.

Lp sofie

[LostOneFuture]

Živijo Sofie.


V bistvu je šlo tudi za fizično nasilje. Ampak pustmo zdaj to. Družini se težko zaupam, očetu sploh ne, ker bi mi spet rekel da sem za v bolnico, mama mi reče da bom mogla čez to iti in preboleti, pa sestra  ko kaj povem, reče: Preboli to že enkrat. Življenje je tako, kot si ga narediš. Kar misliš, to dobiš. To me čisto odbija. In takrat se sekiram da sem res jaz kriva da se mi dogajajo vse strahote in da sem obupen primerek da si to vse privlečem. Po drugi strani pa sem skupino opustila zato ker sem se cele mesece ponavljala. Sicer mi je to vedno pomagalo. Da sem se razbremenila in izpovedala. Ampak zdi se mi da sem obstala. Sicer se vem izpovedati, nevem pa tega kaosa v svoji glavi poštimati. Preteklost me že celo življenje zasleduje in nikoli se nisem znala preteklosti rešiti. Životarim iz dneva v dan. V svoji temni sobici. Sprašujem se kako bom kdaj imela družino če pa še sebe ne znam porihtat. Oseba ki se ji lahko zaupam je fant, vendar ga ne želim obremenjevati, on si tudi zasluži mir, da lahko stvari odmisli, ker mu to kot zgleda gre. Meni pa to ne gre. Obstala sem. Če me ljudje po tel ne bi klicali, se jaz nanje ne bi spomnila. Ure minevajo, jaz pa nimam občutka za čas.

[krenatam]

"Životarim iz dneva v dan. V svoji temni sobici."....tko kot js, sam po eni strani mi je to ušeč, ker se tam počutim nekak najboljše, najbolj varnao, neobremenjeno, ....po drugi strani pa hočem spet zaživez na polno tko kot sem...še sama ne vem kaj bi

[Sofia-Del_Sati]

ja, to je to, po eni strani hočeš bit v sobi, na varnem pred svetom, po drugi strani pa hočeš ven v svet;

in potem si še bolj deprast, ker ne veš kaj bi, kako bi živel.....

zato je meni sprva pomagal ad, da sem sploh lahko šla sprva iz temnih misli, čez čas pa tudi iz sobice, ven, kjer sedaj premlevam oz. iščem mir v duši - zunaj - na svet