le kaj mi je - again???

[doriana]

1x sem že pisala sem, občasno, kadar je bilo hudo, sem malo pobrskala po forumih, kaj prebrala, zmogla toliko moči, da je bilo skoraj v hipu bolje.
Po naravi sem pesimist. Mož mi pravi, da v vsaki situaciji, ob vsakem problemu, pomislim na najslabšo možno rešitev. Ne govorim mu o svojih težavah, ker me enostavno ne razume, on je optimist v vseh situacijah. Meni pa se zdi, da nosim vse breme na svojih plečih. Recimo finančne težave, pa v moževi službi je tud lahko odpuščanje ... Jaz zaslužim več od moža, oba imava stanovanjski kredit, nekako krpava iz meseca v mesec. Vedno samo jaz razmišljam o tem, kako bova prišla skoz mesec, ko bom plačala vse položnice, kako bom otrokom kupila stvari, kako bova zavarovala avto ipd. Ampak ok, nekako gre.
V službi sem uspešna; trenutno se mi zdi, da imam preveč obveznosti na glavi, ampak tudi to bo.
Že kakšen mesec dni se nekako čudno počutim, kot neko zatišje pred neurjem. Poznam ta feeling že zelo dobro, saj se s strahovi ubadam že kakšnih 15 let. Na začetku, v času študija, sem hodila tudi k psihoterapevtki in se nekako naučila, kaj mi je za storiti v teh situacijah. Tablet nisem jemala nikoli, ker sem se bala odvisnosti. No, sprva mi je psihoterapevtka predpisala neke, vendar so imele stranski učinek (mleko oz. voda iz prsi) in sem jih morala prenehat jemat. To sem jemala za nek znak, da mi bo uspelo brez tablet. 1x kasneje sem pojedla še eno škatlico xanaxa, ta drugo sem zabrisala stran. In nekako tako gre iz leta v leta že.
Ko sem na vrhuncu svojih moči, razmišljam, da od kod za vraga se mi prikradejo te čudne misli, tedaj se počutim enkratno in imam občutek, da nikoli nikoli več ne bom na dnu. Potem pa kot strela z jasnega pride spet. Ali pa ko sem že dlje časa ok, razmišljam, no, zdaj mi bo sigurno spet slabo, ker je že čas za to 
In tako sama sebe vedno znova in znova spravljam v to agonijo. Trenutno imam neko vrtoglavico, bolj slabo jem, nekako brezvoljna sem, čeprav ne kažem tega. In potem si v glavi naredim cel scenarij nadaljevanja, ki je nekako takole: Da se pa bo enkrat zgodilo, da se mi bo res zmešalo (kaj če se mi to dogaja zdaj???) in bom pristala v bolnici. Gledam tisti bedasti Discovery investigation in njihove oddaje in si mislim, kaj če se mi bo "ftrgalo" in bom kaj naredila otrokoma? In vsa ta razmišljanja me na koncu pripeljejo do tega, da si mislim, da zakaj zavraga ne more 1x že biti konec tem strahovom oz. kaj še sploh lahko sledi temu oz. kaj bo sledilo. A bo celo življenje tako? Celo življenje se bom morala boriti proti temu??? Očitno bo že tako :-)
Sicer sem opazila, da se v takih trenutkih moram izogibat filmom, ki prikazujejo take in drugačne psihične težave in vidim, da tud ta discoveri ID ni dobra izbira. Sedaj vem, da moram pazit na redno prehrano, v trgovino si bom šla kupit še črno čokolado :-) Ful se moram skoncentrirat tudi na prehrano sedaj. Sem bolj suha in ob takih trenutkih sem še slabši jedec. V času študija, so bili trenutki, ko hrane enostavno nisem mogla pogoltnit. No, zdaj ni več tako. Nekako se prisilim, da jem. Pa v družbo moram it, se veliko pogovarjat, kaj prebrat na tem forumu in na življenje gledat skozi rožnata očala.
Na koncu koncev me tepe tudi to, da sem pred letom in pol prevarala moža z nekom, ki mi je v preteklosti veliko pomenil. Bilo je samo 1x in sedaj mi je strašansko žal. In ti občutki krivde ....
Vse se je nekako nakopičilo te zadnje čase ... pa smo tu, kjer smo 

[Slavka]

Doriana  pozdravček. Uh, ko sem te brala, sem šla pogledat, če nisem slučajno JAZ to pisala  Popolnoma se najdem v tvoji zgodbi in zato sem se tudi odločila, da ti napišem par besed.

Po naravi sem pesimist. Mož mi pravi, da v vsaki situaciji, ob vsakem problemu, pomislim na najslabšo možno rešitev. Ne govorim mu o svojih težavah, ker me enostavno ne razume, on je optimist v vseh situacijah. Meni pa se zdi, da nosim vse breme na svojih plečih.

Pravijo, da brez pesimizma ni optimizma  Ja, poznam občutek, ko misliš, da je potrebno rešiti svet...pa tudi to, da če le lahko, bo šlo kaj narobe. Kaj storiti? Zavestno se "odločiti" za lepe stvari...si "zrežirati" pozitivne scenarije v glavi in se umakniti od negativnih informacij, ki še dodatno spodbujajo tvojo predstavo o svetu.

Že kakšen mesec dni se nekako čudno počutim, kot neko zatišje pred neurjem. Poznam ta feeling že zelo dobro, saj se s strahovi ubadam že kakšnih 15 let. Na začetku, v času študija, sem hodila tudi k psihoterapevtki in se nekako naučila, kaj mi je za storiti v teh situacijah. Tablet nisem jemala nikoli, ker sem se bala odvisnosti

Verjetno se je nakopičilo le preveč stvari, ki te težijo...stres se nalaga in nalaga, dokler se potem ne izrazi na nek način. Pri tebi (pa pri meni tudi) je to ta "čuden" občutek, vrtoglavica, brezvoljnost, pomanjkanje energije.
Kaj pa, če bi zopet poizkusila s terapijo? Tudi jaz hodim na psihoterapijo in moram reči, da mi je precej pomagala...

Da se pa bo enkrat zgodilo, da se mi bo res zmešalo (kaj če se mi to dogaja zdaj???) in bom pristala v bolnici. Gledam tisti bedasti Discovery investigation in njihove oddaje in si mislim, kaj če se mi bo "ftrgalo" in bom kaj naredila otrokoma? In vsa ta razmišljanja me na koncu pripeljejo do tega, da si mislim, da zakaj zavraga ne more 1x že biti konec tem strahovom oz. kaj še sploh lahko sledi temu oz. kaj bo sledilo. A bo celo življenje tako? Celo življenje se bom morala boriti proti temu??? Očitno bo že tako :-)

No, kot si že sama ugotovila, ti gledanje oddaj na Discoveryu povzroča slabe občutke in prikliče prisilne misli...torej  . Če nas je mati narava "obdarila" z veliko mero občutljivosti in domišljije, ne rabimo veliko, da si v glavi naredimo scenarij...in bolj je "mračen" bolj nas stiska strah. Ko sem jaz imela prisilne misli, da bom kaj storila svojima otrokoma ali pa sebi, me je zagrabila grozna panika, ki me je popolnoma okupirala...Terapevtka mi je povedala, da tudi, če pridejo misli, naj jih pustim, da tudi grejo, naj se ne ubadam preveč z njimi....in ko jih daš na "ignor" se počasi tudi nehajo pojavljati, kajti nimajo več moči nad nami in "party over" 

Tudi jaz mislim, da se bom celo življenje ubadala s temi občutki (z njimi se srečujem 4 leta) in dokler me je to spravljalo v obup je bilo še slabše...ko pa sem to nekak sprejela, se je stanje bistveno popravilo. Vsak človek na tem svetu se ubada s problemi in težavami....nihče ni vedno le dobre volje in super počutja...pridejo bolezni...razne življenjske preizkušnje...stres...in temu se ne moremo izogniti. Važno je, da ti veš, da se ti ne bo zgodilo nič hudega in da boš slej ko prej zopet dosegla harmonijo.

Na koncu koncev me tepe tudi to, da sem pred letom in pol prevarala moža z nekom, ki mi je v preteklosti veliko pomenil. Bilo je samo 1x in sedaj mi je strašansko žal. In ti občutki krivde ....

  poznani občutki...in krivda je grozna, res. Jaz sem se z mojim možem pogovorila in kljub veliki bolečini, solzam, porušenem zaupanju...sva uspešno prebrodila to krizo. Mene je krivda razžirala iz dneva v dan in s tem enostavno nisem mogla več živet sama...ko sem dala vso zadevo iz sebe, sem se počutila veliko bolje. Vendar je odvisno od tega, kakšen odnos imaš ti s svojim možem...koliko si zaupata...koliko sta pripravljena drug drugemu oprostit in iti naprej... Niso lahke zadeve to, res ne, vendar človek pač ne more vedeti, kaj mu življenje pripravlja...potrebno pa se je potem soočiti s posledicami in biti pošten...tako do sebe, kot do partnerja.

Nekako se prisilim, da jem. Pa v družbo moram it, se veliko pogovarjat, kaj prebrat na tem forumu in na življenje gledat skozi rožnata očala.

 

Za konec pa še en lušen vic o pesimistih...saj veš, smeh je pol zdravja 

Oče ima dva sinova enga pesimista in enga optimista. Pa jima za božič
kupi darila, pesimistu kupi vlakec in železnico, optimistu kupi
konjsko figo.
Na božično jutro sinova odpirata darila in pesimist zagleda svoje in
takoj na pol v obupu: "Joj železnica...joj kaj pa če zmanjka
elektrike?" Pa reče oče, saj ima tudi baterije, ne skrbi. Pa sin kar
ne odneha z jamranjem " Ja pa saj se tudi baterije iztrošijo, kaj bom
pa potem?" Pa vpraša oče še optimista kaj je dobil, pa ta pravi: "
Ponija, samo ga trenutno ni!" 

[doriana]

še na jok mi je šlo, ko sem brala tvoj odgovor! HVALA!!!! res sem vesela, da je še nekdo taki na tem svetu 
saj bo, morda psihoterapevt res ne bi bil slaba izbira! za nezvestobo ve prijateljica. edina. in možu tega nikakor ne morem povedati. ni tip, ki bi oproščal take zadeve. vem, da bi takrat morala misliti na to. že glede na to, da poznam sebe in bi lahko vedela, kaj bo posledica tega oz kako bodo moje misli reagirale na to. ampak s tem se bom morala ubadati pač sama. pa prijateljica, ko jo kličem in ji težim ;-)
sem si pa skopirala sprostitvene tehnike in vse živo iz foruma in to bo danes moje čtivo
resnično ti hvala še 1x!!!

[Slavka]

Doriana   

vem, da bi takrat morala misliti na to. že glede na to, da poznam sebe in bi lahko vedela, kaj bo posledica tega oz kako bodo moje misli reagirale na to. ampak s tem se bom morala ubadati pač sama

Ja, sedaj veš, tudi marsikdo drug bi tako rekel... tudi jaz si v življenju nisem nikdar mislila, da se mi bo zgodilo kaj takega...dala bi roko v ogenj zase. No, pa pride tudi taka preizkušnja...iz nje sem jaz potegnila marsikaj, spoznala sem sebe v novi luči...ozavestila kaj mi manjka, kaj je tisto, kar me je gnalo v prevaro...z možem sva si dala drugo priložnost..."prezračila" najin odnos...
Je pa hudo in težko predelati take stvari...Krivdo moraš dati iz sebe, saj verjetno čutiš olajšanje, ko se pogovoriš s prijateljico, ne?
Večno se pa tudi ne rabiš "žret" zaradi tega...nisi slaba, si pač samo človek in ljudje tudi grešimo in sprejemamo manj dobre odločitve (napačnih odločitev pač ni, pravijo  )....odpusti si. 

sem si pa skopirala sprostitvene tehnike in vse živo iz foruma in to bo danes moje čtivo

  torej...veselo na delo 

[julija30]

Doriana in Slavka ,pa še jaz isti občutki ,slabo počutje,vrtoglavice,čudno vse,omotica,..iste zadeve! Moje stanje se je precej izboljšalo,ne jem ad-jev razen  šentjanževko in kak persen,kombiniram pa tudi rožni koren,super zadeva.  je pa isto kot pri Slavki,ko grem na morje  gre vse to stran,ni omotičnosti,ni vrtoglavice,strah - sej pride samo ni tako zelo intenzivno.  Drage moje tudi meni je tole res lepo brat ker imamo iste občutke iste zadeve.
Slavka danes mi je petruška prinesla nazaj tvoj cd,globinska sprostitev.  ga ne dam več iz rok!!!!!!
 Bodite pridne  in se beremo!!! 

[Slavka]

Julija 

Slavka danes mi je petruška prinesla nazaj tvoj cd,globinska sprostitev.  ga ne dam več iz rok!!!!!!

  no, zato pa ni petruške nič več na forum...je čist relaxirana 

[doriana]

resnično sem mislila, da imam omotico le jaz in take občutke 
lahko imamo svoj klub 

[toja]

Doriana si že v našem klubu...

[julija30]

Ja smo v klubu omotičnosti in vrtoglavic,čudnosti,hehe.Dobrodošla.
 Slavka,petruška pravi da nima časa in da se ji v bistvu  ne da tolko pisat in brat,je pa stanje pri njej tako tako. Enkrat ok ,drugič slabše.Še vedno je Efektin.Stanje je isto kot je bilo .

Za vse moje rožice