Mislim, da je problem v tem, da vse več mladih posega po marsičem in da imamo že vsi polne torbe vseh vrst tablet in da pričakujemo, da bodo tablete vedno rešile vse - odsev instant družbe, pač.
Za vsako bolezen so poleg kemičnih na voljo še druge metode, ki blažijo in lajšajo težave ali celo odpravljajo vzroke, vendar moramo v tem primeru malo premaknit našo ritko in kaj narediti, ne pa samo na kavču pred TV goltat tablete in se smilit samim sebi, češ, kaj nas je doletelo. Predvidevam, da je Marušič ciljal tudi na to. Z drugimi metodami zmanjšat potrebe po jemanju kemičnih zdravil na minimum.
Gledam namreč ljudi okoli sebe: soseda je pred leti infarkt, seveda ima sedaj tablete za srce in nedvomno jih mora revež jemati, saj ga je vendar kap - to, da popiva, da ima 30 kg preveč, se nezdravo prehranjuje in da mu niti na misel ne pride, da bi namesto v gostilni ali pred TV kakšno urico preživel v naravi, pa nima nič opraviti z njegovimi težavami. Ne, on ne more nič, je bolan in tablete bi morale rešiti vse.
Tablete so lahko tudi potuha.
Primerov je še in isto velja tudi za naše duševne težave. Zase vem, da če bi se zanašala samo na tablete, ne bi prišla tako daleč kot sem. Že od začetka sem vztrajala na minimalni dozi, tesnoba se je še izrazito pojavljala, tiščalo in bolelo je, celo obsesivne misli so še bile prisotne, pa sem se po pogovoru z Reboljem odločila, da doze ne višam, čeprav mi je to predlagal, saj sem tako lahko opazovala, kaj tesnobo sproža, kdaj in kako se pojavlja in se nanjo spravila s psihoterapijo ter tako ciljala na vzroke, ne samo na odpravljanje simptomov. Zraven pa še tek, pogovori, literatura ...
Ne, pest tablet mi ne bi mogla pomagati v taki meri.
