Osamljena

[jane]

Pozdravljeni

Sem mlada mamica, priseljena na gorenjsko in še izredna študentka.

Pred kakšnim mesecem sem doživljala občutke anksioznosti, če lahko temu tako rečem. Pojavili so se nenadoma brez vzroka, vsaj ne da bi vedela. Na intervale so me prepllavljali občutki nemoči. Izgledalo je nekako tako, kot bi mi nekgo vrgel črno kepo groze in obupa v dušo, nepojasnjen strah, občutek popolne nemoči pred stanjem. Trajalo je kakšno minutko, parkrat sem globoko zadihala, potem pa je popustilo. doma sem se začela počutiti zelo utesnjeno zato sem bila s sinčkom zunaj kolikor je bilo le možno in upala da srečam kogarkoli, za občutek da okoli mene še obstajajo drugi ljudje(prisotnost ljudi mi je dajalo občutek varnosti).Ko sem se stanja vse bolj zavedala sem se odločila, da spremenim okolje. Zato sem s sinčkom odšla k mami, ki mi sedaj v mojem novem okolju tudi tako zelo manjka, ravno tako sorodniki, s katerimi smo tako povezani ter moje stare dolgoletne prijateljice, s katerimi je kontakt več ali manj le preko telefona. Moji občutki anksijoznosti so se po kakšnem dnevu umirili in bilo je kakor da se niso nikoli pojavili, moje počutje v okolju, v katerem sem preživela svoje otroštvo in občutek domačnosti v mojem malem mestecu, prisotnost ljubečih in odkritih ljudi so mi zopet vrnili občutek polnega življenja. Ko sem se vrnila nazaj domov, sem se začela zavedati kako osamljena sem v svojem domu, vsak dan mi je enak, brez presenečenj v dnevu, ki ti jih dajo prijatelji z svojimi obiski.
Ko se zavedaš, da se nimaš možnosti k nikomur oglasiti na kavico ali poklicati prijateljice z otročkom ki bi bila zainteresirana iti s tabo in z otroci na bazen za 3 ure... Ko veš ta take prijateljice obstajajo, pa so tako oddaljene od tebe kot bi bile na drugem koncu sveta, ko bi mi veliko pomenilo če bi v svojem kraju imela vsaj mami in s tem klepet ob kavi ki pri nama kar traja in traja. Ko veš da so tvoji sedanji “prijatelji“ le bežni znanci, ki jim pravzaprav ne pomeniš kaj dosti, saj imajo že svoje dolgoletne prijatelje....
Sama se zavedam, da je moj največji problem občutek osamljenosti, delati moram na tem in se trudim, pa mi kar ne uspe v tej meri kot jo želim doseči jaz. Sem odprta in komunikativna oseba, pa vendar ne morem hoditi od hiše do hiše in prositi za pristno prijateljstvo. Mož s katerim se sicer dobro razumem in je zelo ljubeč človek prihaja iz službe šele zvečer, tako da sem enostavno sama cele dneve. Ker še študiram, si nekako dan zapolnim z študijem, pa vendar je s tem največ dela le doma, saj je študij izreden, da lahko čim več časa prebijem z sinčkom.
Dela imam praktično vrh glave, tako da mi dolgčas nebi smelo biti, pa mi je vseeno. Imam prijetnega sinčka, ki potrebuje motivacijo in igro, tako da tudi osamljena nebi smela biti, pa sem vseeno. Mož me ljubi neskončno, tako da mi ljubezni nebi smelo manjkati, pa se mi zdi da sem vseeno premalo ljubljena. V materinstvu uživam, da ne bo pomote, vendar pa mi majkajo tista drobna pričakovanja ki ti zapolnijo dan, ki jih niti ne predvidevaš, v katera lahko vključim tudi svojega sinka.
Anksioznost se je sicer ustavila, vrjetno pa sem sedaj v stanju depresije, še sama ne vem.
Problem je v tem, da svojega stanja do predkratkim nisem videla tako črno, kot ga vidim sedaj, zakaj se je pojavilo sedaj v taki sliki, tudi nimam pojma. Morda sem enostavno človek ki ni rojen za to, da je pahnjen v samoto, morda pa vse izhaja iz moje glave, in moram zadeve postaviti nazaj v ravnovesje.

Razmišljala sem, da bi šla do zdravnika, pa se kar nekako ne morem odločiti, če bi naredila prav. Jutra so brezizrazna, čez dan se stvari nekoliko postavijo na mesto, vseeno pa se mi zdi da sem vseskozi malo apatična in v miselnem procesu kako bi stvari uredila in kako bodo izgledale jutri.
Ko na tem forumu prebiram stanja drugih posameznikov, si rečem, da sem še čisto uredu, da je moje stanje obvladljivo in da zdravljenja vseeno ne potrebujem, saj imajo ostali veliko hujše probleme in da se bo še vse uredilo samo od sebe. Vseeno pa se ob tem zavedam, da nisem tako srečna in zadovolna kot sem bila včasih.
Zelo bom vesela kakršnega koli vašega mnenja, svetovanja in pomoči.

Pa lepe polne dneve želim vsem

[Arwen]

pozdravljena, Jane 

mogoče najdeš čas in se pridružiš kaki skupini? http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

[jane]

Sem razmišljala tudi že o tem, pa mi je kar nekako nerodno se pojaviti tam. Ima kateri morda izkušnje s temi srečanji in kako približno sploh izgledajo?

[Arwen]

meni osebno je skupina zelo pomagala, izmenjaš izkušnje, mnenja... dobiš sogovornika(e), ki točno vedo, kaj se dogaja s tabo, ki te razumejo... vsi smo prišli enkrat prvič, vsem je bilo malce narodno, a ko je led prebit, je ok... poveš, če želiš kaj o sebi... predvsem pa navežeš stike... in zagotovo dobiš spotoma še  super prijateljico ali dve 

[toja]

Se popolnoma strinjam z Arwen...

[jane]

Hvala vsem za odgovore. Upam, da bom izbrala pogum in se res pridružila skupini. Za enkrat se še nekoliko tolažim in čakam na fax in ponovne izpite v oktobru, pa mogoče ni ravno dobro da odlašam. Kar me najbolj bega je to, da ne znam “diagnosticirati“ svojega stanja, zato tudi ne vem če mi je potreben strokovnjak in zdravljenje. Svoje občutenje sem opisala in se zavedam da ubistvu niti ni urgentno, kljub temu pa se sama ne počutim uredu in vem, da sem bila drugačna. Ali je to depresivno stanje? Se bo stopnjevalo? Se zna izboljšati brez pomoči drugih? Kako me popredalčkate izkušeni?

[Arwen]

če je glavni razlog samo osamljenost... če pa je v ozadju kaj več, potem pa mogoče kak posvet - pogovor s strokovnjakom ni odveč...