čist na koncu

[krenatam]

Pozdraljeni na forum sem se prijavila ker vem da me boste tu najbolje razumeli in mi mogoče znali tudi svetovati. Stara sem 20 let že nekaj let imam motnje hranjenja in od takrat se mi je podrl svet. Vedno sem bila želo živahna in polna energije in življenskih načrtov, vendar se mi je svet, ki sem ga imela, v celoti zrušil in sedaj sem tam kjer sem. Nimam prijateljev oz. jih imam nekaj vendar so ti daleč stan od mene, vse prijatelje v svoji bližini katere sem imela sem pustila, ker so se izkazali za slabe in dvolične. Večinoma časa sem doma in se kar naprej nekaj obremenjujem, sploh ne vem kaj mi je, sem potrta žalostna, veliko spim, nimam nobenih večjih ciljev in zadnje čase veliko mislim da bi najraje kar umrla. Začela sem se sovražiti dobesedno, sovražim svoje življenje, svoj obraz, karakter, postavo....Ne vem kako bom to prenesla, ker je vedno huje in huje, resnično nekaterim zavidam srečo in predvsem to da so veseli takšni kot so, jaz se s tem nikakor ne morem sprijazniti. Moje življenje je zadnja leta velika muka in res bi potrebovala nasvet, kako naj začnem, in ali je tako razmišljanje prisotno še pri komu in kaj to sploh je, kaj se dogaja z mano??...

[Slavka]

Krenatam  pozdravljena na forumu.

Stara sem 20 let že nekaj let imam motnje hranjenja in od takrat se mi je podrl svet. Vedno sem bila želo živahna in polna energije in življenskih načrtov, vendar se mi je svet, ki sem ga imela, v celoti zrušil in sedaj sem tam kjer sem

Kaj se je pa zgodilo, da se ti je porušil svet...kaj je tisto, kar te je pahnilo v motnjo hranjenja? Naša duševna stiska se ponavadi izraža skozi naše telo...in prav gotovo tudi ti v sebi nosiš veliko breme...žalost...travmo...nepredelane dogodke, ki te silijo v motnjo hranjenja in ti jemljejo moč ter voljo do življenja.

Jaz osebno pač na področju motenj hranjenja nimam izkušenj, kajti spopadam se s tesnobo in paničnimi napadi, poznam pa občutek depresije, ki ga opisuješ tukaj:

Večinoma časa sem doma in se kar naprej nekaj obremenjujem, sploh ne vem kaj mi je, sem potrta žalostna, veliko spim, nimam nobenih večjih ciljev in zadnje čase veliko mislim da bi najraje kar umrla. Začela sem se sovražiti dobesedno, sovražim svoje življenje, svoj obraz, karakter, postavo

Ne vem kako bom to prenesla, ker je vedno huje in huje, resnično nekaterim zavidam srečo in predvsem to da so veseli takšni kot so, jaz se s tem nikakor ne morem sprijazniti. Moje življenje je zadnja leta velika muka in res bi potrebovala nasvet, kako naj začnem

Veš, prav vsi se spopadajo z različnimi težavami...tudi tisti, ki navzven kažejo srečen obraz in imamo občutek, da jim gre vse kot po maslu. Slej ko prej se vsak od nas sooči z dogodkom v življenju, ki ga potre, razočara...takrat je samo odvisno od posameznika, kako hitro se spet pobere in gre naprej.

Ti, pa tudi jaz in verjetno še marsikdo tukaj gor, smo pač bolj občutljivi, stvari nas hitreje prizadanejo, težje oproščamo, tako drugim, kot tudi sebi...potem pa je še tukaj slaba samopodoba in to je "idealna" kombinacija za depresijo.

A si morda že poiskala kakšno pomoč? Jemlješ kakšna zdravila...si morda obiskovala kakšno terapijo? Mislim, da je pri motnjah hranjenja zelo priporočljiva psihoterapija, pa morda tudi obiskovanje skupine za samopomoč. Glavno je, da spregovoriš o svojih strahovih...da počasi odpreš svojo globino in spustiš na plano vse tisto, kar te teži...vsa razočaranja in bolečino, ki si jih skladiščila vase skozi čas.

Želim ti veliko dobrega...in zavedaj se, da si enkratna...neponovljiva in ravno zato tako čudovita 

[marina]

Pozdravljena

tudi jaz nimam nekih izkušenj z motnjami hranjenja.
Sigurno pa je tudi zate rešitev in pot iz tega , čeprav se zdaj to zdi nemogoče.
Mlada si in imaš vse pred sabo.
Ostani z nami na forumu in dobrodošla

[bitje1]

Hojla, ne obupat!
Če imaš anoreksijo, bi se jaz na tvojem mestu družila z ljudmi močnejše postave. Skušaj jih sprejemati takšne kot so. Če imaš bulimijo, se ukvarjaj z anoreksičnimi. Probaj sprejemati anoreksične. Ker to se vse dopolnjuje. Upam, da ti bo še kdo dal kak nasvet. Jaz tako vidim situacijo. Bodi odprta. Pozdrav, Bitje1

[trzinka]

Krenatam  pozdravljena na forumu.

A si morda že poiskala kakšno pomoč? Jemlješ kakšna zdravila...si morda obiskovala kakšno terapijo? Mislim, da je pri motnjah hranjenja zelo priporočljiva psihoterapija, pa morda tudi obiskovanje skupine za samopomoč. Glavno je, da spregovoriš o svojih strahovih...da počasi odpreš svojo globino in spustiš na plano vse tisto, kar te teži...vsa razočaranja in bolečino, ki si jih skladiščila vase skozi čas.

Želim ti veliko dobrega...in zavedaj se, da si enkratna...neponovljiva in ravno zato tako čudovita 

se podpišem

[Arwen]

http://www.tosemjaz.net/clanki/603/detail.html

[krenatam]

Najprej hvala za odgovore, kar se tiče pomoči jo sicer imam vendar ne prav pogosto in redno, ker včasih kar sama odpovem ker ne vidim več smisla. Po cele dneve sem doma in sem opazila odkar ne hodim več dosti ven, da so se mi pojavili še hujši problemi, sedaj mislim, da ko pridem ven usi strmijo vame, me opravljajo, ocenjujejo...sploh ne vem kje se bo končalo, skoz je huje...
Zadnje čase sem veliko jezna, kar bumm naenkrat vzkipim in začnem govorit take žaljivke, vsem ki so zraven mene, da me je kar groza...seveda to potem obžalujem.
Ne vem sploh nimam več veselja do ničesar in resnično sem najraje v svoji sobi za računalnikom ali pa se opazujem. Velikokrat ko moram kam, se pogledam v ogledalo in potem vse odpovem in ne grem nikamor...hahah ja čudno vem (folk pa mi govori, da sem lepa in tudi fantje dosti gledajo za mano, vendar js vsemu temu ne vrjamem)...tako sem žalostna...a mogoče veste če bi mi prišli prav kaki antidepresivi al neki? Nikamor se ne premaknem.. Ali mogoče veste če pomaga kakšna hipnoza, al neki?...moram pa povedati, da sem odraščala v družini, brez neke ljubezni, skoz so mi govorili kako so drugi boljši, čeprav sem bila vedno sama med najboljšimi, govorili smo si grde besede in se kar naprej prerekali... ..

[Slavka]

...moram pa povedati, da sem odraščala v družini, brez neke ljubezni, skoz so mi govorili kako so drugi boljši, čeprav sem bila vedno sama med najboljšimi, govorili smo si grde besede in se kar naprej prerekali... ..

  krenatam, tole so zelo krhki temelji, na katerih je potem zrasla tvoja slaba samopodoba.
Tega se boš morala na nek način osvoboditi, predelati...zelo ti priporočam psihoterapijo...da boš v sebi počistila negativne vzorce...zbrisala nespoštovanje, ki si ga bila deležna...ter tako naredila prostor za nove, lepše misli...o sebi...o svoji vrednosti. 

[Arwen]

  Ali mogoče veste če pomaga kakšna hipnoza, al neki?...

žal je hipnoza absolutno premalo....

A si morda že poiskala kakšno pomoč? ...si morda obiskovala kakšno terapijo? Mislim, da je pri motnjah hranjenja zelo priporočljiva psihoterapija, pa morda tudi obiskovanje skupine za samopomoč. Glavno je, da spregovoriš o svojih strahovih...da počasi odpreš svojo globino in spustiš na plano vse tisto, kar te teži...vsa razočaranja in bolečino, ki si jih skladiščila vase skozi čas. 

 


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

[krenatam]

Zdravo, naj povem da sem zelo vesela za use odgovore in res ste dobri ljudje, ki si zaslužite le najbolje...
Sicer sem nekoliko boljše, saj sem se malo zaupala bratu, ki imava dober odnos in ja...boljše je.. sicer pa sem se naročila tudi na terapijo, vendar pa vem da je use odvisno predvsem od mene, začela sem tudi brati učbenik življenja in mogoče mi je vse skupaj dalo malo pogona za naprej,...vem da preden se bom osvobodila vseh zakoreninjenih negativnih misli bo trajalo še kar nekaj časa, vendar nekje je treba začeti in seveda VZTRAJATI...drugače bom spet prišla na pol poti in odnehala, kar je pri meni mogoče  problem...mogoče mi znate vi kaj predlagati kako vstrajati, ob dnevih, ko ne vidiš izhoda, kaj vi počnete za izboljševanje samopodobe in samozavesti?....danes sem bratu povedala tudi, kar si mislim glede sebe, da se vidim kot nekaj gnusnega, grdega...in ni mogel vrjeti rekel mi je, da je ponosen, ker sem tako lepa in da ima tako sestro, in da vedno ko me pogleda vidi neko sonce v meni, rekel mi je da imam nekaj v sebi, in to s takimi besedami, da sem bila potem kar malce šokirana, rekel mi je da mi je kar malce "fouš" ker imam tako lepo kožo in je resnično ponosen name,...kako sem ga gledala, kot da bi se mi prikazal sam bog....
...vem da imajo vse pohvale pa čeprav mogoče resnične, le kratkotrajen vpliv in da bom morala v sebi iskati in najti tisto nekaj, da se bom tudi sama znala pohvaliti in seveda vrjeti v pohvale, saj le tiste pohvale, ki si jih dami izrečemo, le tiste so za nas tudi resnične...

hvala še enkrat...imam vas rada

[Slavka]

Draga moja  lepo je bilo prebrati tvoj današnji post 

Predvsem tole si večkrat preberi

rekel mi je, da je ponosen, ker sem tako lepa in da ima tako sestro, in da vedno ko me pogleda vidi neko sonce v meni, rekel mi je da imam nekaj v sebi, in to s takimi besedami, da sem bila potem kar malce šokirana, rekel mi je da mi je kar malce "fouš" ker imam tako lepo kožo in je resnično ponosen name,...kako sem ga gledala, kot da bi se mi prikazal sam bog....

kajti prav gotovo je v tem ogromno resnice 

[Suzy]

Draga moja  lepo je bilo prebrati tvoj današnji post 

Predvsem tole si večkrat preberi

rekel mi je, da je ponosen, ker sem tako lepa in da ima tako sestro, in da vedno ko me pogleda vidi neko sonce v meni, rekel mi je da imam nekaj v sebi, in to s takimi besedami, da sem bila potem kar malce šokirana, rekel mi je da mi je kar malce "fouš" ker imam tako lepo kožo in je resnično ponosen name,...kako sem ga gledala, kot da bi se mi prikazal sam bog....

kajti prav gotovo je v tem ogromno resnice 

 

[Arwen]

http://vizita.si/clanek/dusevnost/5-korakov-do-visje-samozavesti.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=6065.0

http://kofetek.com/content/view/575/280/

[krenatam]

helo...zanima me ali je otopelost tudi del depresije, namreč sama več ne znam izraziti čustev, samo jezo...danes sem se skregala z mami in čisto sem padla ven, ne vem zakaj se ne morem kontrolirati,...aja pa še to, zanima me glede perfekcije, sama menim, da sem velika perfekcionistka, če ni vse na svojem mestu in urejeno ne morem normalno funkcionirati, napr. zadnjič sem bila malo naokoli in sem opazila na hlačah majhen madež, res mikroskopski...nakar sem bila čito iz sebe in nesproščena, mislila sem da to zdaj vsi gledajo in da si mislijo, da nimam kaj za obleči....
...toliko vsega se mi je nabralo, da ne vem kje začeti reševati stvari...

lepo se mejte

[Sofia-Del_Sati]

Drago dekle! 

Stara sem 20 let že nekaj let imam motnje hranjenja in od takrat se mi je podrl svet.

si poskusila v društvu Muza - ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja? Kolikor vem, imajo prostore na Langusovi 1 v Lj.

poskusi tam, da ti pomagajo, svetujejo,...., ali si zgolj v skupini,...

Vedno sem bila želo živahna in polna energije in življenskih načrtov, vendar se mi je svet, ki sem ga imela, v celoti zrušil in sedaj sem tam kjer sem.

hja, poznamo to. bom v naslednjem citatu povedala več 

Nimam prijateljev oz. jih imam nekaj vendar so ti daleč stan od mene, vse prijatelje v svoji bližini katere sem imela sem pustila, ker so se izkazali za slabe in dvolične. Večinoma časa sem doma in se kar naprej nekaj obremenjujem, sploh ne vem kaj mi je, sem potrta žalostna, veliko spim, nimam nobenih večjih ciljev in zadnje čase veliko mislim da bi najraje kar umrla.

to je depresija, ki nastane začaran krog, če je ne zdraviš oz. ustaviš ta krog črnine, obupa, žalosti, teme, spanca, brezvoljnosti in energičnosti, total nezainterisiranosti za svet in vse živo,... skratka, ko se človek spremeni za 180 stopinj ali --------> iz  v in !

Začela sem se sovražiti dobesedno, sovražim svoje življenje, svoj obraz, karakter, postavo....Ne vem kako bom to prenesla, ker je vedno huje in huje, resnično nekaterim zavidam srečo in predvsem to da so veseli takšni kot so, jaz se s tem nikakor ne morem sprijazniti.

NEEE! nikar sovraštva do sebe. v bistvu sovražiš problem, ki nastaja in ga trenutno ne znaš rešiti. Je pa to bistvena razlika, kaj sovražiš, sebe ali problem; to je tako kot če bi rekla, da sovražiš rožico, misliš pa na kravjek. Na sploh ni dobro sovražiti! in kot si že kasneje napisala, kako te brat vidi lepo in verjamem, da tudi si..... zakaj verjamem?.... ker sem tudi sama nedavno bila si sovražnik No.1, dokler nisem prišla ven iz kroga depre s pomočjo zdravil, danes prebiram literaturo o samozavesti, notranji lepoti in moči in začenjam verjeti, da sem le človek in ne vse najslabše na dveh nogah. TUDI TI BOŠ TO DOSEGLA, namreč to stanje, ko se bo nehalo sranje in bo čas za življenje!

lp sofie

[kinto]

zanima me ali je otopelost tudi del depresije, namreč sama več ne znam izraziti čustev, samo jezo

aja pa še to, zanima me glede perfekcije, sama menim, da sem velika perfekcionistka, če ni vse na svojem mestu in urejeno ne morem normalno funkcioniratilepo se mejte

Jp, tipična simptoma depresije. Če ne boš ukrenila nič v zvezi z izboljšanjem, lahko pride ob nastopu kakšnega stresnega dogodka tudi do prave depresije. Takrat pa ne bo več jeze, ne bo več perfekcionizma...takrat obležiš na postelji kot mrlič.

Zato se splača poiskat strokovno pomoč 

[krenatam]

hvala za odgovore...ja kmalu mam terapijo, tako da nujno moram to povedati, mogoče mi priporočate kkšna zdravila?...sicer neki mam izkušenj z zdravili ampak sam na kratki rok, ker potem sem nehala jemati...ker sem bila utrujena in čist brez energije...
...aja pa še to, KINTO si s tem mislil, da potem cel dan samo špiš?, ker js zadnje dni res samo spim, ne morem vrjeti, nič ne delam spala bi pa cel dan, ponoč pa bol slabo..

[kinto]

Zdravila ti bo že psihiater predpisal. Pa na vsakega drugače delujejo, tako da čim manj brat na netu o tem 

Odvisno. Lahko cel dan spiš, lahko pa je obratno, da sploh ne moreš spati. Definitvno pa ne moreš več normalno funkcionirati (služba, šola, itd..) tako v fizičnem kot intelektualnem smislu. Vegetiraš pri zavesti.

Ampak, zdravila pomagajo, preverjeno! Če pa ni preveč hudo in gre za kakšne specifične strahove, napačne miselne vzorce, prepričanja, itd.. pa morda sploh ne bodo potrebna zdravila ampak bo zadostovala psihoterapija.


Vse dobro. In nič ni kar tako, vse je z razlogom 

[bitje1]

Hoj,
res, depresija. Preberi si depresijo za telebane - tam piše, da te lahko perfekcionizem pripelje do tega. Skušaj si zadati nekaj, kar je zelo enostavno in boš to lahko dosegla. Vem, da si sigurno bolj inteligentna, kot se to kaže. In da rezlutati niso isto kot tvoji potenciali. Zato si preberi kake lepe misli o ponižnosti, pogumu, ljubezni. In počni nekaj zelo preprostega, vsakodnevnega.... To so majhne stvari, ki te osrečijo. Zelo boš vesela, če jih dovršiš. Nisem mislila na pospravljanje, to deprimira. Mislila sem na učenje česa enostavnega, barvanje mandal, sprehode v naravi - stran od ljudi. V knjigi o depresiji imaš napisane desetke, ki te spravijo v boljšo voljo. Ne stremeti k popolnosti. Nihče ni popoln. Ljudje se rodimo nepopolni, vzgoja je nepopolna, naše dojemanje sveta je nepopolno... Samo ženska si. Kar je dovolj. Bodi dobro!