Draga Abby!
Prvo, WELCOME!
Znašla sem se v dokaj težavnim obdobju, nabralo se je precej stresnih situacij na vseh področjih (težave v partnerstvu, težave z otroki, nimam službe...) in tudi tisto, kar kolikortoliko funkcionira, mi povzroča skrbi, ker se bojim, da bo še tam šlo vse narobe.
Občutek imam, da ne zmorem več običajnih nalog, ki jih življenje zahteva od mene.
Težave tam, kjer se nam povrne moč (doma), povzročijo zamajanje naših 4 temeljev, ki nas držijo pokonci v življenju in ko smo sposobni se soočiti s težavami v svetu (služba,...). In ti 4 temelji so: naša notranja moč, energija, volja in pozitivnost. Ko se le ti zrušijo in navadno se vsi kot domine, smo total na tleh, ko nam ne pomaga nič več kot samo misli na samomor in antidepresivi, če še zmoremo atom moči, da poskusimo še to zadnjo pot.
Abby, pri tebi vidim še napredek in upanje, da ti bo uspelo. Verjamem, da se bojiš, da ti ne bo več uspevalo, vendar ta strah izhaja iz predstrahu, ki ga danes povzročajo težave v partnerstvu ipd. Loči zadeve, na katere lahko vplivaš oz. na to, da si močna in kar se boš lotila reševati, se boš potrudila 100%. In samo to je važno! Kajti rezultati so lahko različni, enkrat boš uspešna, drugič ne; nikar pa ne kloni in pusti, da te težave začnejo masirati pa čeprav je to zastonjska masaža!! Ne daj jim prioritetnega značaja in sebe nekje daleč v vrsti pomembnosti!!!!!!!
Bojim se, da s tem, ko se ukvarjam s svojo žalostjo in izgubljenim veseljem do življenja, delam veliko škodo svojima otrokoma, ki si zaslužita srečno mamo.
To ni poklic, kjer moraš biti vrhunski oz. po tvoje, biti srečna mama. Si samo človek s čustvi in lahko si nesrečna ali srečna, to je tvoja zadeva. Otrok potrebuje skrbno mamico in ljubečega starša. Otrok potrebuje vzgojo s tvoje stranje in igro. Otrok potrebuje mamico, ne glede na to, ali je srečna, ali v solzah.
In ti potrebuješ podporo, kadar se počutiš nemočna. Ko si močna, izkoristi to svojo moč sebi v prid, ne razdajaj je tam, kjer ni potrebe, kjer ni efekta, kjer ni rezultatov. Varčuj s svojo močjo, kajti če jo boš izgubila, bo težko se spet pobrati in reševate probleme sproti!
Res je, ukvarjanje z žalostjo doprinese več minusov kot če bi se npr. v takšnih trenutkih, ki te primejo, šla z otrokoma se igrat, na sprehod z njima, se pogovarjati, ali početi stvari, ki tebe veselijo. Dokler je atomček veselja še prisoten, depresija nima moči nad tabo, ko pa izgubiš veselje do vsega in karkoli, je depresija zmagala - čeprav ti ravno ona hoče povedati, da reci STOP žalosti in počni stvari, ki te veselijo, radostijo in poveličujejo tvojo notranjo moč, srečo.
Večino časa me je strah, da bom izgubila ljudi, ki jih imam rada, nenormalno se oklepam odnosov z bližnjimi, ob vsem tem pa se počutim strašansko sama in osamljena. Ne znam niti natančno opisati svojih težav, ker ni nič samo po sebi tako hudo narobe, toda nič pa tudi ni čisto tako,kot bi moralo biti.
te zelo razumem! tudi sama se bojim izgube svojih dragih, občasno se mi zazdi, da sem odvisna od odnosov, po drugi strani pa se ljudi izogibam (znancev, neznancev), občasno me je celo strah ljudi (ko zmaga socialna fobija), spet drugič pa lahko komot kontaktiram s strankami, ali s sosedo, ki jo vidim drugič v svojem lajfu ipd. Večino časa pa tudi sama čutim osamljenost, ki je v bistvu zares(!) nočem, čeprav se izogibam družabnostim oz. se izoliram od ljudi. Vem, cela zmeda, ampak to je to, ko se ovijaš v niti strahu in si potem nekje uspešen, nekje totalno zablokiraš ipd. Zato je pomembno točno vedeti, kaj hočeš od življenja in ko to veš, veš kako naprej. Dotlej pa se samo ovijaš v omot strahu, kjer sicer občasno uspešno raztrgaš te lepljive nitke, večinoma pa se zapredaš in zapredaš in zapredaš, dokler ne postaneš zapredek! Pa pajka sploh ni, čeprav ga vidiš!! čutiš!! in dojemaš!!! strah!
Samo srečna bi rada bila, pa ne vem, kako.
tako, da ne razmišljaš preveč! ko pa že, pa daj o lepih stvareh.
Ali se je kdo med vami kdaj tako počutil? Kako ste našli pot iz tega?
vsi, ki smo tukaj, smo to čutili in/ali še čutimo.
pot iz tega je:
1. priznanje, da imamo problem
2. reševanje tega problema
(preko drugačnega mišljenja, z delavnicami, s skupino za samopomoč, z druženjem s pravimi ljudmi, z zamotom časa s koristnimi opravili, ki nas veselijo ali pa samo daje občutek, da smo nekaj lepega in konstruktivnega naredili, z zdravili,...)
3. povrnitev v življenje z optimizmom in vednostjo, da težave bodo, novost bo samo ta, da bomo mi močnejši in ne bomo klonili pred strahom in težavami!
lp sofie
