soncnica26
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 3
|
 |
« dne:: četrtek, 01. september 2011 ura: 07:12 » |
|
Pozdravljeni vsi skupaj!
Ker sem dokaj nova na tem forumu (kar se tiče pisanja postov - prebirala pa sem ga že prej), imam vprašanje, ki se je mogoče res da že večkrat ponovilo, pa vendar.
Moja zgodba je taka. Dolgo sem oklevala z obiskom kliničnega psihologa, pred 2 mesecema pa sem se za to končno odločila. Po 3 urah "spoznavanja" mojih težav in vsega skup ter reševanju Beckovega testa je "diagnoza" zmerna depresija (čeprav sem potem sama čez 14 dni doma ponovno reševala test in rezultat blaga depresija). No, v glavnem, depresija je - očitno. Baje nekaj podedovanega (vsaj od 2 rodov nazaj), hormoni in 10 letno zdravljenje zaradi hormonov, težave v zadnjih 2 letih in...jah, vsega skupaj se je očitno preveč nabralo. Sama pri sebi niti ne občutim take krize, vsaj ob mojih dobrih dnevih in tednih - večji problem nastane, ko mi možgani neprestano razmišljajo o enih in istih stvareh, ko se dejansko vrtim v krogu. Potem pa še trenutna situacija, ki vse skupaj poslabša - brezposelnost, kljub 3 letom in pol delovnih izkušenj, pošiljanju prijav na delovna mesta, obiskovanju razgovorov za službo se v 9 mesecih ni pojavilo nič. In vzame ti vso voljo.
No, kar mene zanima je naslednje. Po kolikih urah pri kliničnem psihologu ste dobili občutek ali je dober ali ni, se ujameta ali ne?
Sama imam po 4 seansah občutek da mogoče pa le ni tako kot sem mislila da bo. Predvsem ko nanese debata na jemanje zdravil. Moja splošna zdravnica (super ženska) je rekla, da mi jih za več kot 6 - 8 mesecev ne bo predpisala, ker niti ni vse skup tako hudo in da če po koncu zdravljenja s tableti ne bo boljše je napaka v samem terapevtu - neuspešno "pozdravljeni" vzroki. Sama niti nimam želje po tabletih, saj jih imam že tako preveč, ampak če to pomeni da bo potem vsaj mojim možganom brez mletja bolje in bom imela več energije za vse (tako kot pred vsem tem šmornom), pristanem tudi na to.
Skrbi me le to, da se jih ne bom rešila.
Psihologinja namreč večkrat poudari, da bojo zdravila OK izbira in da me bo kljub temu še spremljala in sledila - te besede v meni zbudijo občutek dvoma v dobro psihoterapijo. Če se spomnim kolegice, ki je dejansko na tabletih bila le pol leta, s svojo psihologinjo pa je delala vse - od spoznavanja sebe, do avtogenega treninga - ni da ni. Sama imam pa občutek da naredim 1 stvar v tisti uri, pa še to bolj tako tako "na hitro".
Torej - po kolikšnem času ste ugotovili, da je potrebno psihologa zamenjati, kakšen je postopek menjave?
|
