Ne prepoznam se v ogledalu

[xtina]

Nikakor mi ne more iti iz glave moja težava... že nekajkrat se mi je zgodilo to, da se nisem prepoznala v ogledalu. Ravnokar sem bila v kopalnici in ko sem se pogledala nekako se nisem prepoznala. Kot da bi nekoga drugega gledala. To nisem jaz... Pa ne mislim na to, da ne bi prepoznala mojih telesnih značilnosti...ampak prav dobim občutek, da ne spadam v to telo ali kakršno koli telo (ne moti me zunanja podoba, da se razumemo). Niti ne znam pravilno opisat občutka...je kot da moja duša oz. moj bit ali karkoli že je ne spada v telo, kot da nista povezana. Tudi svojih gibov nisem prepoznala...kot da ne nadzorujem same sebe čeprav se lahko. Res grozen občutek...kar groza me preplavi ko se mi to zgodi (se ne dogaja nevem kako pogosto, recimo 1x ali 2x na mesec). Prvič se mi je to zgodilo v prvem tednu jemanja ad-jev zaradi paničnih napadov in sem zaradi stranskih učinkov bila na psu... sedaj sem pa že pol leta brez ad-jev in se še kar dobro držim, čeprav ni vse kot bi moralo biti.
Ob takšnih težavah dobim občutek tesnobe, v glavi me začne kuhat, imam občutek da se mi bo zmešalo...oz.kot da se mi je že.
Dovolj imam že tega...rada bi normalno zaživela, brez paničnih napadov in teh čudnih "miselnih zafrkancij". Nevem več česa se lotit, kako si pomagat. Imam občutek, da mi nihče ne more pomagat, noben zdravnik, noben terapevt, niti sama si ne morem.
Pa še tako bedno se počutim, ker z mano je vse ok. lahko vse normalno opravljam...le počutim se ne kot bi se morala in tega ne prenesem več. Nič ni narobe z mano in hkrati ta nič ni nič...

[Arwen]

a to misliš, da se ne prepoznaš več, v tem smislu? http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5984.msg165922.html#msg165922


kako je pa sedaj s temi težavami? že kaj bolje? http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5132.msg143405.html#msg143405

[xtina]

Hvala za linka...sem že pozabila, da sem o podobnem že pisala 
Občutek je precej podoben, kot takrat, le da takrat se nisem prepoznala v zanimanjih in dejanjih. Tisti občutek niti ni izginil, bilo je odvisno od dneva do dneva kako sem se počutila.
To kar me sedaj plaši je, da ne prepoznam svoje podobe (saj vem da sm jaz tista ki se vidim v ogledalu, ampak se počutim, kot da ni prav da sm tam... v tistem telesu). Kar ustrašim se kdaj ko se pogledam...in potem gre z mislimi še navzdol. Obstanem pred ogledalom, se nasmehnem in me še bolj groza preplavi, se dotaknem lica,...skušam si dopovedat da to sem jaz in da je normalno... potem pa mam občutek kot da sem zmešana...kot da sm nora da sploh imam take čudne misli in da me je same sebe groza.    Kdaj se tako bojim, da bom spet tako slabo se počutila kot nekoč, da bom morala nazaj na ad,... če ne še kaj hujšega...

[Arwen]

Nisi zmešana, zagotovo ne!

pa drugače? kako na splošno? še študiraš al že delaš? še v vezi? živiš pri starših al na svojem...

[Slavka]

xtina  pozdravljena. Naj ti povem, da sem tudi jaz nekajkrat doživela občutek, ko se nisem prepoznala v ogledalu...kot, da gledam tujko...kot da to nisem jaz. Celo mojemu partnerju sem rekla, da se mi zdi, kot, da to nisem jaz..pa je rekel: saj nisi...ti si drugačna. 

To je bilo v obdobju moje največje stiske...preden sem pričela z jemanjem ADjev.
In ta občutek "odtujenosti" me je spravil v paniko...podobno, kot jo opisuješ ti.

Torej, po napisanem sodeč, te zopet grabi anksioznost...nikakor pa se ti ne meša.

sedaj sem pa že pol leta brez ad-jev in se še kar dobro držim, čeprav ni vse kot bi moralo biti.

Si imela terapijo samo z ADji, ali si morda posegla globje vase...raziskala vzroke, ki so te pripeljali do napadov panike? Si sama prenehala z jemanjem ADjev, ali po nasvetu strokovnjaka?

Nevem več česa se lotit, kako si pomagat. Imam občutek, da mi nihče ne more pomagat, noben zdravnik, noben terapevt, niti sama si ne morem.

Za vsako bolezen rož'ca raste, bi rekel Kosobrin  Seveda se da pomagat, vendar nič ne pride samo od sebe. Zavedaj se, da si lahko edino sama pomagaš...ti si tista, ki odloča o sebi, vsi drugi pa lahko le pomagajo pri tem. Pobrskaj po sebi in pomisli kaj je tisto, kar te spravlja v tesnobo...kje se skrivajo ti strahovi, ki neprestano silijo na plano...Ko se soočiš in si priznaš določene stvari, je že pol storjenega.

Kdaj se tako bojim, da bom spet tako slabo se počutila kot nekoč, da bom morala nazaj na ad,... če ne še kaj hujšega...

Ta strah ostaja tudi v meni...ampak kaj naj, če bo, pač bo...če ne bo, toliko bolje. Dokazala sem si, da zmorem splezati iz globokega brezna, torej, če se bom spet znašla v njem, bom poiskala tudi pot ven. In isto velja tudi zate. 

[xtina]

Hvala za odgovore 
Še vedno živim pri starših, študiram in imam fanta (čeprav sva imela nekaj težavic, ampak se rešujejo).
AD sem opuščala po malem po nasvetu psihiatra...jemala sem jih po celo vsak dan, nato zmanjšala na polovičko, nato polovičko vsak drugi dan, vsak tretji... nekje januarja sem začela z jemanjem polovičke na vsak drugi dan. Junija sem bila pri psihiatru, ko sem jemala po polovičko na več dni, nakar se mi je posmejal in rekel, da moj ad (ecytara) ima učinek le en dan, torej sem češ zavajala samo sebe (tablete naj tako ne bi imele učinka name) in da če se vredu počutim naj odneham. Takrat in tudi sedaj se uredu počutim, z občasnimi tesnobami ali res majhnimi napadi (ki niso skoraj nič v primerjavi z nekdajšnjimi). Bolj me "psihirajo" ta čudna dogajanja kot to da se ustrašim v ogledalu..

[moonica]

ta občutek poznam tud jaz ... 'odtujenost' na nek način, ne čutiš se povezan s telesom, ki ga vidiš (pa nima nobene veze s tem kako zgleda(š) al karkoli) ... čist razumem ... občasno se mi to še zgodi, ampak nekak pol sama to na hitro prekinem - si rečem ena dva stavka (tipo "to ni nč takega") in grem dalje kej počet ... včasih sem ta občutek večkrat mela in sem se ob njem zaustavla in posledično prestrašla ... poskus si rečt, da je to čist normalno, le eni določene stvari bolj zaznamo kot drugi, se pri določenih občutkih zaustavimo, drugače odreagiramo ... enim osebam se to isto kdaj zgodi, ampak ne polagajo pozornosti ... je pa sigurno odvisno tud od tega al si bolj (al manj) nagnjen k anksioznosti

[xtina]

Bom skušala se držat nasveta in se manj ubadati s takimi stvarmi. Problem je le v tem, da usega kar se mi čudnega zgodi me takoj prestraši. Postala sem prava strahopetka 

[moonica]

sej, če bi si lahko samo rekla "ne bom se več ubadala s tem" in v naslednji sekundi se res ne bi več, verjetno ne bi sploh do tega foruma prišla ... ampak, če veš, da je bolje, če se pri določenih stvareh manj časa ustavljaš , da zavestno 'preklopiš' na neki druzga, se začneš s čim drugim intenzivno ukvarjat ... potem se lahko odločiš za to, da boš to počela ... in s časom ti občutki ne bojo meli tolk moči, ker dejansko dobijo ornk moč šele, ko se jim ti začneš velik posvečat

jaz sem mela tolk enih takih&drugačnih občutkov in misli (že ko sem bla mlajša) ... pa o njih nisem nikol govorila, ker so se mi (zgleda) zdeli čudni, nenavadni ... nihče drug ni nikol govoril, da bi čutil kej takega ... pa sem bla tiho ... strah je pa postajal čedalje večji oz. čedalje več stvari me je postalo strah ... zato, najboljše je povedat, govorit o tem, da si lahko razložiš - pol, ko razumeš, strah ni tako velik kot prej