ANEKSIOZNOS - želja zaključiti zdravljenje- prvi neuspeli poskus

[enja]

Pozdravljeni,

sem nova med vami  , iščem nekoga, ki bi me razumel z kom se lahko pogovarjam o mojem psihičnem stanju.

Kot oseba sem zelo stabilna, znam se odločati, stati za cilji in jih uresničevati v življenu poslovno zelo uspešna. Nisem žalostna, nisem osamljena,sem aktina mamicna in ni me strah življenja ne smrti.

Pa vendarle kljub vsemu trpim in to še zdaj ne razumem dobro. Vse skupaj se je začelo po porodu. Imela sem težek porod in otrok se je rodil z poporodno poškodbo kefalhematom, to je buškica na glavi ker se je zataknil. Vendar je mali zelo zdrav in zelo napreden. Če nadaljujem obdobje po porodu sem se zelo veliko obremenjevala z tem če bo otrok normalen, doma me niso ravno razumeli v bistvu se še sama nisem. Vse mi je bilo zelo težko vstajanje ponoči, potem zaradi živcev sem zgubila mleko poleg tega pa otrok tudi ni hotel jesti (tudi adaptirano mleko ne, še zdaj ni jedec). Vse skupaj je verjetno pri meni pustilo posledice zato sem po napadih agresije, ko sem poškodovala omaro, razbila telefon, predvsem najbolj me je mučila nespečnost vsi ostali občutki so se razvili iz nje zaradi nenaspanosti. Poleg tega so se mi zvečer v glavi odvijale čudne slike strah da bi se otroku zgodilo kaj hudega, to me je vznemirilo ampak nisem mogla tega prekiniti.

Zato sem se odločila iti k zdravniku dobila sem AD Seroxat najprej mi osnovni odmerek ni pomagal zato sem jedla 30 mg. Tako sem nato v roku 6 mesecev zaradi dobrega počutja zmanjšala dozo na 20 mg. 

Sedaj jih jem vse skupaj cca 9 mesecev in sem postala stara jaz. Zato sem želela počasi opustiti zdravljenje. No tukaj se je zalomilo. Pred dvemi tedni sem zmanjšala dozo na pol pomeni na 10 mg prvih 8 dni je bilo ok. Potem pa se je spet vrnila nespečnost. Včeraj sem nazaj povečala dozo na 20 mg, čeprav sem se trudila opustiti to dozo pa ni šlo.

Sedaj sem razočarana nad sabo in imam občutek, da sem v  začaranem krogu želim naprej pa sem na neki mrtvi točki.
Zelo hitro se vznemirim sploh pa se bojim večera in spanja. No naj povem da čez dan nimam težave z spanjem.

Joj zdaj sem se razpisala ampak hotela sem čimbolj prikazati mojo situacijo.

Hvala vsem,ki boste poklepetali z mano.

Enja

[Aslan]

Enja pozdravljena.

Spet smo tam, kjer vidimo, da antidepresivi niso dovolj in niso dokončna rešitev težav z anksioznostjo.

Sama sem prav tako kot ti jemala Paroxat (isto k Seroxat).
Pri AD-jih je pomembno, da vztrajamo nekaj časa v jemanju,da jih ne višamo in nižamo na svojo roko....

Ob vseh višanjih/nižanjh lahko počutje vedno zaniha, se poslabša in mi takoj mislimo,
da brez tablet pa ne moremo. Pa ni res. Manjšanje doze..naj traja nekaj časa in nekaj časa vztrajaj na novi dozi...vsaj nekaj tednov, da vidiš realen učinek.

Nemir pred panjem poznam in je hudo neprijeten.
Tudi meni se je začelo to dogajat po porodu....komaj sem zaspala.

Paroxat pa me je zazibal v lep, sprošujoč spanec...
Počutila sem se "spet star jaz" - še nikoli bolje.... ...le kile so naraščale...

Moj predlog je, da si poiščeč psihoterapevta ali psihologa.
Da se pogovarjaš, da skozi to odkriješ kaj te pravzaprav resnično muči v življenju.
Da morda kaj spremeniš v svojem življenju, morda odnos do same sebe.
Da se naučiš vzeti si čas zase, se sprostiti telesno in miselno, se nasmejat...
Daj otroka komu v varstvo za kak vikend....da se rešiš 24 urne odgovornosti, ki je lahko zelo obremenila.

Psihiater ponavadi predpiše zdravila , ima zate čas 15 minut in to je to.
Psihoterapija pa je pogovor, raziskovanje sebe s pomočjo strokovnjaka.

Strahove povezane z paniko...anksiozne misli in to...zelo učinkovito rešuje kognitivno-vedenjska terapija.
Analiza misli pred spanjem..kok so realne..kaj se lahko zgodi..itd...
Spoznaš svoje "miselne zanke" v katere se ujameš.

Pridi kdaj na naše druženje, da se razvedriš....

[enja]

Aslan,

ja zelo se strinjam z tabo res je huda borba z miselnimi vzorci te je najtežje premakniti, tako da AD ti pomagajo da se pshično in fizično okrepiš naprej moraš pa sam.

Tudi sama sem pomislila na psihoterapevta ker me moj partner ne razume oz. ne more si predstavljati mi hoče pomagati in potem me samo še bolje vznemiri. 

Zanima me če še zmeraj piješ AD ali si prenehala?

[Aslan]

AD-jev ne jemljem več že kakšnih pol leta.
Paničnih napadov ni.

So pa strahovi pred njimi...Ta strah se zaje v kosti....Ti me motijo..
In ta strah sproži omotico, mehke noge...željo po takojšnem pobegu s tam kjer sem...
Težko grem v veliko trgovino...ker nehote, podzavestno cvikam napad panike....

Psihoterapevt je strokovna pomoč.
Ni isto kot partner, pa tudi če je ta zelo razumevajoč.

Seveda pa je opora v partnerju, ki zadevo razume zelo željena.

[Mačica]

Se podpišem pod Aslan, v obeh postih!!
Brez terapije ne gre!! In ljudje, ki tega niso nikoli doživeli (partner) to težko razumejo, ne glede, kako razumevajoči so in se trudijo. Žal!!

Drugače pa dobrodošla na forumu!!!

Lp Mačica

[bikica66]

Pozdravljena enja in dobrodošla med nami 
Jaz mislim,da si glede na počutje prehitro prenehala z ADji.Saj vem,da si se veselila dnevov brez tablet  .
Tablete res same od sebe ne storijo ničesar - največ je na nas samih . Velika opora so nam lahko sorodniki,prijatelji ali pa naš forum , kjer vemo kako se ob vseh težavah počutiš.
Se pa seveda tudi jaz podpišem pod post od Aslan .
Vse dobro ti želim 

lp

[enja]

Bikica,

ja tudi sama sem ugotovila, da sem prehitro prenehala jemati zato sem ponovno šla na 1 tableto bom tako nadaljevala še par mesecev in nato glede na počutje mogoče ponovno poskusila.

Čedalje bolj se zavedam da je anksioznost v nas samih neka ukoreninjena zadeva.

To z partnerjem oz. družino je še kako res enostavno ne morejo razumeti tega ker niso to občutili.

Glede terapevta sem še malo skeptična počasi se odločam zanj, mi lahko malce več poveste. Kako pogosto ste hodili na terapije, kako dolgo so trajale, kdaj oz. po kolikšnem času so bili vidni prvi rezultati?

Veliko vprašanj ampak na žalost kot vsi imam veliko obveznosti predvsem malčka, in dnevno se vozim 150 km v službo tako, da sem relacijsko oddaljena od doma in z tem je pogojen tudi moj čas, ki ga ostane res malo tega namenim otroku.

[jazzjazz20]

MOJ BOG: 150 KM!

bi rekla, da gre pri tebi verjetno tudi za preobremenjenost...služba tako daleč...pa še majhen otrok...

[Spiderwoman]

Bom uporabila kar to temo, da ne bom odpirale nove.

Jaz sem sedaj že 2 leti na AD zaradi anksioznosti. Ko sem se pričela počutiti dobro, sem se odločila v prepričanju, da sem si pospravila podstrešje v red, sem pričela zmanjševati dozo. Vendar me je na polovičnem odmerku pričela spret grabiti panika in fizične bolečine. Rekla sem si, da mora to biti odtegnitveni sindrom... a ni bil, tesnoba je rastla...priznala sem si poraz in šla na začetni odmerek. Pričakovala sem, da bo kombinacija AD z spremenjenim razmišljanjem premagala moje težave, a jih ni. Razočarana sem nad sabo, nad zdravili, nad pishijatrom, nad vsem, še rožo, ki je umrla in sem zanjo dala 10 eurov.

Ne vidim rešitve (ne vzet tega kot samomorilne misli), ampak res nimam več ideje, kako naj premagam anksioznost. Ne da se mi več čakat, hočem biti kot ostali ljudje. Hočem imeti otroka, a ne morem, ker jemljem AD. Vsi mislijo, da sem že Ok, zato tudi igram, da sem OK. Pa vseeno grem raje zgodaj spat, kot da bi počela karkoli drugega, saj me saj v spanju ne daje tesnoba.

Preteklostni ne morem spremeniti, v sedanjosti jambram, kakšna pa bo prihodnost? Sodelavka, ki ima enake probleme, mi je danes rekla, naj ne mislim, da bo anksa kar minila... da me bo spremljala vse življenje, samo, da mo bolj zatrta. Tisto, da bolezen ne izbira, in da jo moram sprejeti, je bullshit, ki ga govorim drugim, a sama ga ne sprejemam. Mislim samo na to, kako naj se anksioznosti znebim? Kaj naj še naredim? Se pričnem ukvarjati z alternativo? Woo-doo? Vse to moje razmišljanje o neuspehu (pozitivna afirmacija, da je nruspeh samo bitka in ne izgubljena vojna mi ne pomaga), me samo žene v depresijo. V sebi sem prazna. Moj glavni hobi je ratala anksa.

Za spremembo ne bom tega posta zbrisala in ga bom oddala., pa prosim ne komentrirat, to je samo moj tok misli. Toliko stavkom, kot sem napisala nisem ta teden še rekla. Pa se imam s kom za pogovarjat, ampak se nočem. Nočem, da vedo za moj neuspeh.

Lp, Urša

[Ribica]

Sama imam za seboj nekaj obdobij, ko sem jemala AD-je (po dve leti in celo več), a zmeraj, ko sem prenehala, v prepričanju, da zdaj pa je O.k., se je vse čez čas vrnilo v še hujši pojavni obliki. Od leta 2000 naprej jemljem AD neprekinjeno. Vmes sem dozo zmanjšala na polovično. Ko sem pred dvema letoma želela iti na minimalno, se se mi  po enem mesecu spet pričeli javljati simptomi nemira, nespečnosti, cmoka v grlu in pekoče bolečine po telesu.Šla sem nazaj na svojo polovično dozo in ne upam si več z nje. Tu sem in AD-ji so tu in skupaj smo do konca. Ne bom več prenehala. Pa čeprav sem spremenila svoje življenje kar precej, vzorce in razmišljanje, šla skozi psihoterapijo....
Nekateri zmorejo brez, nekateri pa ne moremo. Jaz sem to sprejela in se več s tem ne obremenjujem.
To, česar pa nisem spremenila, pa je stres in služba. Vozim se 120 km dnevno (240 v obe smeri) in imam zelo stresno delo. Mislim, da to precej pripomore k marsičemu, ne le depri in podobnim težavam. A tu nimam kaj, tako pač je.
Vse dobro vsem želim,

Ribica

[Aslan]

Spiderwomen pozdravljena.

Tudi sama sem po letu dni brez AD...spet začela z njimi.
Se mi je zdelo, da sem veliko spremenila in tudi dejansko sem.
Tudi jaz razočarana kako se je lahko kar pojavila spet tko močna anxa?

Pa če sem poštena do sebe, vidim, da bi lahko še kaj spremenila...
In to kar nisem razvozljala prvič, razvozljujem sedaj.
Ne vem ali sem padla anxi ponovno v naročje zaradi dejanskih stresnih dogodkov,
ali so to bili samo pospeševalci itak neizbežnega dejstva, da se anxa ponovi.

Morda je sedaj laže, ker vem, da sem 1x že premagala težavo in živela skoraj "normalno"....
In upanje ostaja.

Res pa smo pretirano pozorni na vse telesne občutke in se tako sami dostikrat povabimo k anxi domov.
Nekoč pol telesnih simptomov še opazila nisem, sedaj je vsak že ogrožujoč alarm "Kaj pa če.."...
Popolnoma brez tesnobe ni nihče.
Mi pa se moramo, po mojem mnenju, naučiti živet na način,
da telesnih občutkov ne dramatiziramo, da gremo naprej....kljub njim in na ta način izginejo....
Bolj moramo biti pazljivi na čas zase, na sproščenost in na umirjeno življenje.

Psihoterapija pa pomaga spoznat sebe, razrešit pretekle stiske in postavit tirnice za prihodnje vedenje, razmišljanje, funkcioniranje...

Drži se in naj ti nebo težko povedat komurkoli kako ti je!
To si ti, takšna si, kdor te ima rad te tako sprejme.
In vrnitev na AD ni poraz, ampak je modra odločitev - pomagat si -
da lahko živiš in funkcioniraš normalno.

Objem.

[marika]

Enja pozdravljena,

predvsem daj času čas. Umiri se in pusti, da tableti naredijo svoje. Na silo jih ne gre ukinjati ali zmanjševati, ker se to prehitro maščuje.

Otroku moraš posvetiti svojo pozornost, ni tako pomembna količina časa kot njegova kvaliteta. Otroček raste in se razvija tudi, če se mu ne posvečaš, ampak vez med vama bo temu ustrezna in ne dovoli si, da bi si čez leta očitala, da si nisi vzela časa zanj.

Očitno je, da si preobremenjena, zato imaš težave. Tudi meni se je dogajalo nekaj podobnega, sedaj se trudim s sprotnim sproščanjem in razbremenjevanjem in mislim, da mi kar dobro uspeva. Ad je še vedno jemljem, čeprav je moje stanje že leto in pol čisto stabilno, brez padcev.

Upam, da se bo zate vse dobro izteklo in javi se nam še kaj,

marika