Zakaj spet?

[anita]

Lep pozdrav vsem tudi od mene... Spet...
Tudi meni se občutki tesnobe spet ponavljajo... Se mi zdi, da na vsako leto/leto in pol doživim en padec... Lani spomladi je bilo najbolj kritično, takrat sem se tudi odločila, da grem k zdravnici po ADje, ca. 7 mesecev sem jemala Ecytaro, zraven hodila še na psihoterapijo in bila "kot nova"... Potem sem na lastno željo po pogovoru z zdravnico prenehala jemati AD, ker sem želela zanositi. Zaradi zdravil, ki jih jemlje partner, sva se odločila za umetno oploditev in to laufanje okrog zdravnikov je postopek od novembra zavleklo do aprila, takrat sva se poročila in se odločila, da greva še na dopust, tako da je čas za umetno prišel šele zdaj. Ampak ni problema, ker je ravno pravi čas - vmes sva pač uredila še vse zadeve, ki so bile potrebne... V vsem tem času nisem imela večjih težav s tesnobo (kljub temu, da sem kar hitro nehala z ADji), občasno je res prišla kaka slaba misel, ampak sem bila močna in sem vse brez težav premagala. Do začetka julija. Takrat sem eno popoldne doživela blazen napad panike, nisem se mogla umiriti - uspelo mi je šele, ko sem vzela pol tabletke Xanaxa. In to me je blazno pretreslo. Zakaj se mi to spet dogaja??? Takrat sem bila kak teden cela pretresena in ker se je bližal enomesečni dopust v Aziji, sem se najbrž malo bala tudi zaradi tega (itak misel: Kaj če doživim napad tam? Mislim... kot da bi umrla od tega...). Takrat sem si potem kupila Dominor in sem ga jemala ves čas dopusta (in mislim, da mi je pomagal).
No, v glavnem... Dopust je bil fantastičen, uživala sva in vse je bilo lepo in prav dokler nisva prišla domov. En teden je bilo v redu, zadnje dneve pa imam spet samo strahove, strahove, strahove...  V bistvu nobenega posebnega razloga - pač samo "Zakaj se mi to spet dogaja?" in "Kaj pa če se mi zmeša?"... In ker delam doma imam pač celo dopoldne "čas" razmišljat o tem...
Res ne vem, kaj naj storim! Ne bi šla rada kar takoj spet po ADje, ker si res želim zanositi in imeti otročička... In tudi mislim, da sem dovolj močna, da to prebrodim brez tablet - ko bi le lahko premagala te slabe trenutke... Če grem spet na psihoterapijo (v zadnje pol leta sem bila zaradi spleta naključij samo parkrat) - ja, saj tam je bilo super, terapevtka mi je zelo pomagala in veliko sem se naučila - ampak v glavnem predvsem to, da sem konec koncev za vse sama! Če se sama ne bom potrudila in "skulirala", bo težko kdo kaj naredil namesto mene... Dragi moji, prosim za nasvet, prosim za kako lepo besedo, spodbudo... Kaj naj storim?
Pozdravčki!

[Slavka]

Anita 

Žal mi je, da se spet soočaš s tesnobo. Ker že imaš izkušnjo, dobro veš, da se ti ne bo zmešalo, da je s tabo vse ok, da so pač le tvoje misli tiste, ki sprožajo v tebi take občutke. In ravno zato, je potrebno misli usmeriti drugam in poizkušati ne razmišljati o tem "zakaj spet" in "kaj pa če..." 

Si morda probala s sproščanjem? Meni je to precej pomagalo.
Morda tudi ne bi bilo napak, da bi zopet obiskala terapevtko, da skupaj predelata to, kar te ta trenutek najbolj bremeni. Praviš, da boš šla na umetno oploditev...Mislim, da to ni mačji kašelj, morda je v tebi prisoten strah in vprašanje, ali bo uspešno.... 
Vsaka večja sprememba v našem življenju poruši neko sigurnost, stabilnost in vsak to doživlja po svoje. Jaz zase vem, da me v takih trenutkih prevzame tesnoba in slabo počutje.

Kaj pa Dominor? Si ga prenehala jemati? Morda bi nadaljevala s terapijo, če si imela občutek, da ti je pomagal... Ali morda jemlješ tudi kakšne hormone sedaj, ko se pripravljaš na materinstvo? Včasih nam tudi hormoni naredijo precejšno zmedo v telesu...

Vsekakor pa imaš v svojih rokah znanje in izkušnje, zato veš, da bo še vse ok.  Do sebe bodi strpna in ljubeča....

Veliko sreče ti želim in upam, da kmalu postaneš mamica 

[anita]

Slavka, hvala za odgovor in lepe želje. 

Vsak dan se skušam malo sproščati (ker delam doma, lahko to počnem večkrat na dan v miru), ampak nekako ne dosežem tistega pravega učinka - sem ves čas taka napeta in nemirna, ni tiste prave umirjenosti. In mislim, da me ravno to potem potegne v tisti začaran krog... Ja, saj k sreči res vem, da se mi ne bo zmešalo - konec koncev sem do zdaj vedno vse preživela, nikdar ni bilo kaj hujšega, vse so samo občutki in na koncu vedno zmagam JAZ! Ampak vseeno pa ni prijetno, ko me na trenutke panika hoče potegniti proti dnu... In tega se bojim, ravno teh občutkov, ki so zame grozni...
Dominor sem nehala jemati, ko sem prišla z dopusta (prejšnji teden). Ampak sem danes zjutraj kupila kar novo škatlico in bom nadaljevala. Drugače pa se ne bi rada navajala na kakršnakoli zdravila, glede na to, da bom (upam, da) kmalu zanosila. Hormonov še ne jemljem, šele septembra imam datum in bom takrat izvedela vse, kako in kaj. Ja, možno, da je nekje v moji podzavesti (kljub veliki želji in veselju po otročičku) tudi strah pred vsem tem - ne toliko pred otročkom in novim življenjem, bolj pred tem, kako bo potekala nosečnost (ah, ja, seveda - da stvar ne bi bila preveč enostavna, se ful bojim zdravnikov ), kako bom prenesla hormone, kaj če me bo dajala tesnobo - kako bom to reševala takrat, itd. ... Saj vem - o tem ne bi smela razmišljat že zdaj...  Ojoj, saj zdaj ko vse to pišem, vidim, da sama preveč kompliciram... No, mogoče mi bo pa tudi to malo v pomoč...
Bom pa res poklicala tudi terapevtko, da malo predelava, kar me teži... Upam, da bo kmalu bolje!
Hvala vsem...

[Slavka]

Anita 

Evo...odgovori so prišli kar sami od sebe...

Ja, možno, da je nekje v moji podzavesti (kljub veliki želji in veselju po otročičku) tudi strah pred vsem tem - ne toliko pred otročkom in novim življenjem, bolj pred tem, kako bo potekala nosečnost (ah, ja, seveda - da stvar ne bi bila preveč enostavna, se ful bojim zdravnikov Wink ), kako bom prenesla hormone, kaj če me bo dajala tesnobo - kako bom to reševala takrat, itd. ... Saj vem - o tem ne bi smela razmišljat že zdaj..

...vedi pa, da boš, kljub vsem strahovom, zmogla 

Bom pa res poklicala tudi terapevtko, da malo predelava, kar me teži...

  super odločitev.

Upam, da bo kmalu bolje!

Itak 

[anita]

Ma ja... Saj največja težava pri meni je ravno v tem, da ponavadi itak vem, kaj so razlogi za tesnobo - in žalostno mi je to, da si te razloge v bistvu prikličem in napihnem sama  , ker res nimam nekih resničnih vzrokov (služba, grozen šef, finančne težave, slabo zdravje, težave s partnerjem in podobno, vse štima)... In če komu to omenim, vsi pravijo, da ravno jaz nimam kaj za jamrat... Pa saj v bistvu imajo prav...

In potem me potre ravno to, da iz čistega mira, brez razloga nastane taka panika...  In to vedno znova... Se to da sploh kdaj premagat? Mislim - da sicer veš, da imaš težave s tesnobo, ampak da te ne prizadenejo več? Da se jim ne pustiš? Je to mogoče?

[Slavka]

Anita, pri meni je zelo podobno. Ampak, ko sem svoji terapevtki omenila, da me prime "brez vzroka", je rekla, da je vedno nek vzrok, triger, ki sproži v nas tesnobo, paniko. V življenju si pač pridobivamo različne izkušnje...pozitivne in negativne. In te izkušnje se dejansko vpišejo v našo podzavest...včasih pa nam kakšen dogodek....stavek....situacija, kar koli že, to izkušnjo "obudi". Sledi pa seveda reakcija telesa. To je npr. tako, kot, če pomisliš na limono in se ti v ustih nabere slina....

n to vedno znova... Se to da sploh kdaj premagat? Mislim - da sicer veš, da imaš težave s tesnobo, ampak da te ne prizadenejo več? Da se jim ne pustiš? Je to mogoče?

Ja, to je moje orodje za premagovanje tesnobe. Ko imam slab dan, probam ne brskat preveč za vzroki. Zavem se, da sem anksiozna oseba, da sem občutljiva...da pa sem preživela že veliko hujše dni in da je še vedno minilo  Seveda ne moreš kar odmisliti tesnobe in slabega počutja, vendar pomaga, če to sprejmeš kot del sebe...Sicer pa, saj veš: life goes up...life goes down...

[anita]

Ja, res je vedno je kak sprožilec...
Pri meni je bil v nedeljo, ko sem se slabo počutila (prvi dan M, migrena, vročina zunaj), pa sem dopoldne še malo pospravljala in pripravljala hrano, ker sva dobila neke obiske in sem bila en trenutek že res tako švoh, da se mi je zdelo, da bom padla skupaj... In seveda sem se tega ful ustrašila... Takoj mi je začelo hitreje biti srce, kar naenkrat nisem bila več utrujena, ampak nemirna in sem čutila tisto grozno tiščanje okrog vratu (moji tipični znaki tesnobe)... 
In seveda se potem ves dan nikakor nisem mogla umiriti, popoldne je bilo sicer bolje, ni bilo več tiste tesnobe, ampak nisem bila več mirna... Pa smo tam! Vse to mi je spet povzročilo tisti strah pred tesnobo - in kot rečeno se te ga občutka tesnobe bojim kot hudič križa... Pa čeprav dobro vem, da ni nič hudega, da se mi še nikoli zmešalo, nisem umrla itd. itd. ... Ampak kot da bi pozabila vse, kar sem se naučila na terapijah, kar sem prebrala v knjigah, kar sem spoznala že tudi sama... V glavi imam samo tisti grozni strah pred tesnobo, spominjam se samo tistih groznih trenutkov lani, ko je bilo najhuje in ko sem bezljala okrog na "sprehodih" in skušala umiriti misli, pa ni in ni šlo... Ne vem, zakaj ne morem zbrati misli in se spravit v red...     

[anita]

No, tako, poklicala sem mojo terapevtko, ker je trenutno odstotna se dobiva naslednji teden (za dan se že zmeniva)... Upam, da preživim do takrat... 
Vsak dan imam namreč vzpone in padce, trenutno sem spet ok, pred par urami sem bila totalno tesnobna.  Tolažim se s tem, da če bo res kriza, lahko vzamem en Xanax ali samo polovičko, da se malo pomirim... Zaenkrat se ga še "branim"... Saj načeloma nimam nič proti njemu - ok, razen kar lahko preberem na forumu in drugje glede odvisnosti - ampak hočem biti sama tako močna, da to grdo tesnobo (spet) premagam! Držite pesti... 

[Slavka]

No, tako, poklicala sem mojo terapevtko, ker je trenutno odstotna se dobiva naslednji teden (za dan se že zmeniva)... Upam, da preživim do takrat... 

  super odločitev...itak, da boš preživela do takrat, pa četudi s pomočjo Xanaxa.

Tolažim se s tem, da če bo res kriza, lahko vzamem en Xanax ali samo polovičko, da se malo pomirim... Zaenkrat se ga še "branim"... Saj načeloma nimam nič proti njemu - ok, razen kar lahko preberem na forumu in drugje glede odvisnosti - ampak hočem biti sama tako močna, da to grdo tesnobo (spet) premagam! Držite pesti...

Ravno tako sem se jaz otepala Helexa. Bala sem se odvisnosti, zato sem ga vzela le takrat, ko res nisem več zdržala. Sedaj mi je žal, da si nisem z njim pomagala večkrat, kajti odvisen ne postaneš kar takoj....Včasih je potrebna pomoč pri premagovanju tesnobe...kajti tudi nam kdaj zmanjka moči in takrat postane obup še globlji...pričnemo se še obtoževati za naš neuspeh in se označimo za nesposobne. In v takih primerih storimo bolje, če si pomagamo...brez slabe vesti, kot pa, da trpimo v nedogled.


Jaz vsekakor močno držim pesti zate...ter naj hitro pride dan za terapijo 

[anita]

Slavka, hvala... Fajn je brati spodbudne besede. 

Ja, saj se sama s sabo borim glede tega Xanaxa, ker ne vem, kaj bi bilo bolje... Po eni strani vsi tako strašijo glede odvisnosti, po drugi si pa tudi jaz na trenutke mislim, zakaj zaboga se ga tako branim - saj ga ne bom jedla kot bonbončke. In ali ni namenjen ravno temu, da mi pomaga? Vzela bi ga res po potrebi, kratkoročno, ker bi rada, da mi malo pomaga, da prebrodim te kritične trenutke, si opomorem in ... kaj pa vem, mogoče je bolje, da si pač (če ne gre drugače) s pomočjo tablete umirim misli in da vsaj lahko normalno delam - ker drugače itak dan za dnem celo dopoldne nič ne naredim in samo razmišljam, zakaj sem tesnobna in kdaj bo bolje in oh in sploh - in saj vsi vemo, kam to pripelje... 

Bom videla kakšna bo situacija, danes sem (upam) že ven iz najhujšega, trdno odločena, da se ne pustim in da naslednji teden spet začnem intenzivno delat na sebi... Ker to je pač tisto, kar najbolj pomaga. 

[buljo13]

anita, sprejmi tesnobo kot del življenja, lažje bo....
če si preveč pričakovala da si ozdravljena pol boš potem razočarana preveč ko se vrne tesnoba.
sprijazni se, ni druge... pusti antidepresiv, z njim ne bo nič bolje.

ukvarjaj se s športom in sprehodi plus čas zaceli vse rane... 

[anita]

Buljo, čisto se strinjam s tabo... Res je točno tako - dokler sprejemam tesnobo kot del sebe, je vse bolj ko ne lepo in prav, ko se pa enkrat malo preveč česa ustrašim, potem me pa vse moti - še zlasti tesnoba... Ah, saj bo... Vsak dan se česa naučim...

Hvala za vzpodbudo...

[Jinjo]

anita,poskusi s preusmerjanjem misli. ko boš začutila,da se te loteva, se prisili, da boš razmišljalao čem drugem,ali pa delaj vaje z možgani. tak vsaj jst poskušam,ko začutim da me bo matralo, se prisilim darazmišljam o čem drugem. če ne gre drugače, si zmišljujem račune in jih računam na pamet.
drži se

[anita]

Saj ravno to je problem... V teoriji v bistvu točno vem, kaj bi mogla naredit - preusmerit misli, razmišljat o čem drugem, koga poklicat in malo poklepetat, it na sprehod/teč, si zašpilat najljubšo glasbo in zraven malo zaplesat, pa še kaj bi se našlo...
Ampak v praksi je te dni čisto drugače - tudi če to naredim in si preusmerim misli, mi še vedno ostane tisti občutek, da me nekdo na vso moč tišči za vrat in se ne morem čisto sprostiti - tudi če počnem kaj drugega, kar me veseli, me še kar tišči... in ta občutek me spravlja ob živce...  In potem se vrtim v tistem brezveznem krogu, ko se bojim straha in ne morem "normalno" živet... 

[anita]

Spet se malo oglašam - nekomu se moram malo izpovedati, pa četudi je to računalnik (in za njim vi)...

Vikend sem bolj ali manj uspešno preživela, bilo je nekaj slabih trenutkov (ne resničnih, samo tistih v moji glavi  ), ampak k sreči je bilo tudi veliko lepih trenutkov... Mislim, da se počasi spet pobiram (najbrž je zato malo zaslužen tudi Dominor), ker je bil današnji dan tudi že precej boljši od prejšnjih. Spet sem pozitivna in imam več energije.
Kar pa me še vedno muči, je to obupno tiščanje za vrat...  Ko mi v glavo šine kaka slaba misel, se že uspem pomiriti in si dopovedati, da ni nič narobe in sem potem spet mirna - ampak ostane mi ta grozni občutek kot da me nekdo tišči za vrat in me hoče (za)daviti. Hecno je, da lahko počnem vse stvari normalno, ampak tiščanje noče in noče izginiti...  Danes sem, da bi ga pregnala, vzela 0,25 mg Helexa (ki sem se ga tako zelo branila), ker me je tiščanje že tako zelo motilo - no, pa je bil učinek ravno obraten, se mi zdi.  Tiščanje okrog vratu je sicer izginilo, se je pa pojavila manjša tesnoba, ki je sicer danes sploh nisem imela... In nek tak čuden občutek pri srcu... Ni kaj - nekaj "fantastičnega" za takega strahca kot sem jaz.    Mislim, da tale Helex ni zame - zgleda, da je tako, da ko nečesa nočeš oz. ne sprejmeš za "svoje", potem tudi ne pomaga. 

[Slavka]

Anita  boš videla, da bo vedno bolje...še psihoterapija ti bo pomagala pri premagovanju strahu...potem bo pa čas za  in nič več za  .

[anita]

Slavka, hvala!  Naj se ti besede pozlatijo... 
Prejšnji teden, ko je bila tesnoba najhujša, sem že malo dvomila, če bom sploh sposobna biti noseča in imeti otročka, ko pa sem tako tesnobna... No, zdaj je že bolje in me že spet oblivajo prijetni občutki, ko na sprehodu vidim kako mamico z vozičkom in otročičkom...

Ah, kaj čem - navadit se bom pač mogla na to, da je ta tesnoba del mene in jo sprejet, pa mi bo najbrž res lažje. Samo to mi je tako težko, ker sem po naravi tak veseljak in dobrovoljček in me potem še dodatno potre, že samo če sem kdaj slabe volje, kaj šele, ko se pojavi tesnoba...    Ampak kot rečeno opažam, da gre na srečo počasi na bolje...  Tudi z vašo pomočjo - hvala, da ste tukaj in me "poslušate"! 

[Slavka]

Anita 

Ah, kaj čem - navadit se bom pač mogla na to, da je ta tesnoba del mene in jo sprejet, pa mi bo najbrž res lažje. Samo to mi je tako težko, ker sem po naravi tak veseljak in dobrovoljček in me potem še dodatno potre, že samo če sem kdaj slabe volje, kaj šele, ko se pojavi tesnoba.

...če ti je kaj v tolažbo: sva že dve 

[anita]

Hihihihi....  Malo pa že pomaga! 

[anita]

Kako smo ljudje res hecni... Vedno se razveselimo, če vemo, da je nekdo drug v istem d**ku kot mi...