....

[NEopazna]

Še ena nova tukaj Lepo je vedeti, da obstaja forum, kjer se lahko razpišem o tem, ne da bi me kdo obsojal.. da spravim iz sebe, kar me muči.. da spravim iz sebe, kar mi v realnem življenju ne bo nikoli uspelo.. Nikoli še nisem o svojih občutkih govorila z zdravnikom, s psihiatrom ali s kom podobnim. Nevem ali so moji občutki znaki kakšne motnje, bolezni.. Že kot majhna deklica sem bila vedno bolj zase.. Nikoli se nisem izpostavljala.. Veljala sem za pridno punčko, perfektno hčerko, ki je blestela v šoli. Verjetno so dogodki v šoli vplivali na moje stanje zdaj, ampak nevem zagotovo. Dogodke sem potlačila v sebe.. Ne spomnim se jih, spomnim se le občutka osamljenosti, manjvrednosti... V srednji šoli sem verjela v nov začetek. Vendar sem bila še vedno tisto nesproščeno, zadržano dekle.  Čeprav sem našla super prijatelje, pa sem dobivala še večjo dozo občutkoa sramote. Blestela pri testih, poraz pri ostalih obveznostih, ki so vključevali komunikacijo in interakcijo z drugimi. Že takrat sem imela tremo pred javnim nastopanjem. Nisem bila zmožna brati naglas, predstaviti seminarsko,... Stati pred vsemi, pozornost na meni.. to je bilo za mene grozljivo. Čutila sem samo vedno bolj hitrejši utrip, slabost; govorila sem vedno bolj pospešeno, požirala besede, jih mešala. In to se je na mojo veliko "srečo" preneslo tudi drugam. Na pogovore s kakšnimi učitelji, "veljaki",... kasneje tudi na pogovore z vrstniki... Torej G R O M O Z A N S K A trema. Nikoli nisem upala izstopati... Če sem vedla odg na kakšno vprašanje, sem raje bila tiho, kot pa da bi odgovorila.. Nikoli se nisem postavila zase, se javila za kakšno stvar, ki me je veselila. Med pogovori sem se večkrat "ugriznila v jezik", ker nisem upala povedati, se izpostaviti.. Prišlo je obdobje, ko sem bila POPOLNOMA zadovoljna. Bila je takšna sprememba! Kar naenkrat sem postala zgovorna, z vsemi sem si upala govoriti oz. celoo nagovoriti. Neprestano sem hotela kam zahajat! Bila sem presrečna, ko sem bila kje zunaj. Potem pa je začelo vse razpadati. Najprej ljubezen... prijateljstvo.. Večkrat sem dobila nož v hrbet, čeprav si tega nisem zaslužila. Ampak sem vse odpustila. Sčasoma mi je bilo vedno bolj nelagodno zunaj. Hotela sem samo biti doma. Izmišljevala sem si razne izgovore, zakaj ne grem ven.  Čeprav so me prijateljice  vabile nazaj v družbo, sem se čutila vedno bolj nesproščeno. Verjetno zaradi tega, ker nikoli nismo razčistile. Zame je bilo vedno: "Pa vse je vredu! Nisem jezna!". Nikoli nisem govorila o svojih čustvih. Nikoli se nisem odprla v celoti. Imela sem mejo - bila sem zadržana, nisem upala govoriti o sebi, kaj šele o čustvih.  Vsak dan se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bila odprta, se sprostila, povedala svoje mnenje. In tako se je začelo.. slaba samopodoba, osamljenost.. Včasih veselje pri "potepanju", se je spreobrnilo v nočno moro... Kadarkoli se kam odpravim, čutim vznemirjenost, obup. Ko sem kje med ljudmi; naj bo čakanje v vrsti v  trgovini, predavalnica,...  me obide slabost, vročica. Hočem samo straaan, proč od vseh.. Prišlo je do tega, da ne zdržim niti v družbi znancev, sorodnikov. Nisem sposobna zdržati do konca praznovanja kakšnega roj. dneva. Nekoč sem se le teh veselila, zdaj pa... Zdaj trepetam celo pred svojim roj. dnevom. Domaa povzročam same spore.. Jezi jih, ker se tako zapiram, ker nočem nikamor. Mislijo, da se jih sramujem. Ne razumejo, kako se počutim "tam zunaj", kjer bi se najraje pogreznila v zemljo. Ah.. Le kako bi, če pa nočem, ne morem govoriti o tem... Prišlo je celo tako daleč, da se ne javljam na domači telefon, kaj šele da bi komu odprla vrata. Te mesece sem želela maksimalno izkoristiti, pa mi je spodletelo na celi črti.. Želela sem nekaj narediti za sebe - iti v fitnes, na kopanje,... Želela sem si najti kakšno počitniško delo, a najdem vedno kakšen izgovor. Češ... za to delo itak nisem sposobna, da bom ziher kaj narobe naredila,...  Z mano je vse slabše... Že nekaj časa sanjam ena in iste sanje.. Sanjam, da se mi nekaj zgodi in umrem. Sanjam, da naredim samomor. Tudi čez dan večkrat razmišljam o tem. Med vožnjo bi najraje nekam zavila in zaključila s tem... Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje res srečna.. Pokonci me držijo le moje živalice in študij....

[Arwen]

Lep pozdrav in objem na daljavo pošiljam 

  kar mi v realnem življenju ne bo nikoli uspelo.. Nikoli še nisem o svojih občutkih govorila z zdravnikom, s

meni se pa zdi, da ti BO uspelo! prvi korak je storjen  sedaj pa sledijo naslednji 

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=908&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

[Baysha]

Pozdravljena neopazna

Kr srček me je zabolel, določene reči so mi tako znane, tud mene je prizadelo veliko ljudi in zato te razumem in vem da je bolečina lahko huda Želim pa, da veš, da si tudi ti vredna enega srečnega življenja in da če se boš potudila, lahko tudi tebi posije sonček 

Meni je poleg vsega padlo v oči predvsem tole:

Potem pa je začelo vse razpadati. Najprej ljubezen... prijateljstvo.. Večkrat sem dobila nož v hrbet, čeprav si tega nisem zaslužila. Ampak sem vse odpustila.

Si imela slabe izkušnje le s prijatelji in ljubeznijo ali se je to dogajalo že v tvojem otroštvu v tvoji primarni družini? Poleg tega je tukaj zaslediti tudi veliko slabe samopodobe in samozavesti. Si kdaj razmišljala o tem? Je bil kdo, ki te je prepričeval da nisi dovolj dobra? Nek dogodek se je zih mogel narediti, čeprav se ga ti ne spomniš. Poskusi se malo poglobiti vase ali pa povprašaj koga doma, ki mu zaupaš ... mogoče ti bo vedel kaj namigniti.

Najpomebneje je to, da si pisala in da se bo počasi začela tvoja pot navzgor. Vsekakor ti priporočam tudi obisk kakega psihoterapevta ... men so zelo zelo pomagali.


Lep dan ti želim ... pa če zbereš tolk volje in moči, pojdi malo v naravo na zrak in sonček ... magari nekam v gozd kjer ni ljudi ... če ne drugače, te bo ene malček zrelaksiralo


Vse dobro ti želim .

[NEopazna]

Arwen in Baysha, hvala vama za spodbudne besede! Mogoče mi kdaj uspe priti do kakšnega strokovnjaka. Čeprav se še to bojim! x) Težko, da bi kaj izvlekel iz mene.. Kot sem rekla, o tem sploh ne govorim, ne morem :| mogoče pa kdaj...

Mislim, da je najbolj vplivala na mene osnovna šola oz. čas v razredu.. Pred vstopom v šolo je bilo namreč vse v najlepšem redu. V razredu poleg 16 dečkov, smo bile 4 deklice. Sprva je bilo vse super. Neprestano tičale skupaj in si vse povedale...  Z leti pa je postajalo vedno težje. Čeprav mi ni bilo nikoli jasno zakaj, je začelo prihajati v razredu do vedno pogostejših sporov. Med nami je bila za spor vedno pobudnica ista oseba, ki je zmeraj ostali dekleti na nek način "prisilila", da sta potegnili z njo in ignorirali ostalo dekle. Večkrat sem bila jaz to dekle. Čeprav se nekako sploh ne spominjam teh dogodkov, ki so se nizali drug za drugim, ki so me spravljali v obup - se pa še vedno spomnim tistih občutkov. Spomnim se, kako sem sama sedela za mizo in zadrževala solze, medtem ko so ostale veselo klepetale. Zame je bilo to izredno težko obdobje. V tistih letih, ko najbolj potrebuješ družbo, ko spletaš prijateljstva... In pol ena oseba za zabavo ščuva druge proti tebi. Prizadelo me je, da je v to vpletla tudi ostali dekleti. Za piko na i pa so bili klici teh dveh deklet domov, češ, da smo prijateljice in da se v šoli samo pretvarjata. Prizadelo me je, da ju je lahko tako ovila okrog prstov, med tem, ko je prišlo celo kdaj, da tista oseba ni ščuvala proti meni.. ampak je ščuvala nas proti drugemu dekletu. In čeprav sem že takrat bila takšna, da se nisem postavila za sebe.. sem pa že takrat vedela, da se to ne sme in se ji nisem pustila ter imela prijateljski odnos do vseh.. In pol se je to seveda razumelo, da sem proti njej.. in bili sta tako včasih tudi miniaturni skupinici 2:2... mah , popoln nesmisel res...Vem, da je ta delitev po "skupinah" v teh letih nekaj čisto normalnega.. Če pa je ta delitev v takšnem razmerju.. je pa to pravo mučenje. Sem imela veliko ostalih prijateljev - iz drugih razredov, sošolce.. ampak vseeno ni bilo to to.. Saj ti tisti čas v razredu ne morejo izboljšati..

Sem dokaj ziher, da je to glavni razlog za mojo samopodobo.. Zaradi tega sem bila vedno pazljiva, skeptična glede prijateljstev in zaupanja vanje. Ne upam se odpreti ljudem in mi je tako težko sklepati + obdržati prijateljstva.. Ker se bojim, da me bodo prizadeli. Tako se je spet zgodilo tudi v kratkem. Začelo se je že na koncu srednje šole, kjer sem se družila s skupino deklet... Z njimi sem zahajala ven.. Ampak nekako vseeno nisem čutila neke močne naveznosti, povezanosti. One so bile zgovorne, po diskotekah kot za stavo lovile fante, opravljale..  Ko razmišljam za nazaj, mi ni preveč jasno, zakaj sem se družila z njimi. Ampak nekaj je že moglo biti.. dale so mi občutek prijateljstva, da sem ena izmed njih, da sem nekdo, katerega mnenje je pomembno.. Nekega dne je med dvema dekletoma, v stanju pijanosti, prišlo do brezveznega spora. Ena izmed deklet... in spet stara zgodba... je ostale hotela prepričat, da nikoli več ne spregovorijo z ono... Bila sem presenečena nad njeno odločitivjo in tudi nad ostalimi, ki so jo v tem podprle.. Češ, saj je itak "glupa" in da jim je stalno šla na živce.. Mislim... k a t a s t r o f a. In spet sem bila edina, ki se s tem ni strinjala.. Kar je seveda bilo razumljeno, da sem proti njim.. in tako so bile spet skupine.. V tem primeru me to ni niti kaj preveč ganilo, saj so kmalu pokazale pravi obraz... S tistim dekletom sem pa res potem spletla pristno prijateljstvo, ki mi je pomagalo, da sem vsaj za trenutek dala na stran moje "fobije".  Vedno me je gnala naprej, češ.. pa zakaj nočeeš.. moreš, greva.. Zaj je pa še to razpadlo.. In to me je popolnoma vrglo iz tira - ljudje, ki delajo slabo.. pridejo lepo skozi... Medtem ko... 

Zaradi vsega sem dobila občutek, kot sploh nima nič več smisla.. Čemu se truditi, če pa itak pol vse razpade..

Imaš prav.. Narava te sprosti ) Na srečo ne živim v mestu in sem vedno v stiku z njo

[Arwen]

ljudje tkemo vezi, ki včasih ostajajo trajne, včasih trajajo par dni, včasih pa ugotovimo, da ni možno karkoli stkat... prijatelji(ce) prav tako prihajajo in odhajajo... mogoče je pa kje nekdo, ki komaj čaka, da je prijatelj-ica s tabo?

Glej, Srce (neopazna mi je tko čudno napisat, ker vem, da si precej več, kot pa neopazna  ).. če kaj pomaga... jaz osebno sem se skozi OŠ nekako prebila, srednja šola je pa bila z eno besedo: katastrofa... šele potem, na višji, se je odprlo - tam šele sem se počutila sprejeto...

hja, kar se pa celotnega življenja tiče - imela kar nekaj prijateljic, z nekaterimi se slišimo, z nekaterimi več ne... življenje pač ubira svoja pota...

[Baysha]

Se podpišem pod Arwen ... lepo povedano, predvsem pa RESNIČNO

Glej punca ... tekom otroštva in najstništva je marsikdo od nas doživel slabe izkušnje ... nekateri so takrat populrni drugi nismo ... nekateri so izstopajoči, drugi "nevidni" ... eni želijo ukazovati in biti glavni, drugi pa poslušajo sebe in osanejo zvesti svojim stališčem, tako kot si to storila ti ... to terja veliko poguma in izpostavljanja zato si lahko samo čestitaš

Tudi sama sem doživela podobne zadeve ... prave prijatelje sem spoznala precej pozno. Ne glede na dogajanje v OŠ se moraš premakniti naprej, ker otroci velikokrat radi zbadajo, predvsem nekoga ki mu bodisi zavidajo, ki je za njih drugačen ipd. Samo to so otroške muhe ... ki sicer bolijo, vendar ko smo odrasli je prav, da tole ozavestimo na nekem razumskem nivoju ... da to so ble pač neke otročarije, neko obdobje ko se ljudje iščejo in se dogaja marsikaj ... stvari ki so ok in take ki niso. Zih se ti je v OŠ zgodl tudi kaj lepega, če odšteješ te nezrele, otročje sošolke.

Poleg tega se strinjam z Arwen .... odnosi niso nekaj večnega, vsaj večinoma ne. Ljudje se spreminjamo in temu sledi tudi propadanje prijateljstev ki nas ne izpolnjujejo in osrečujejo več ... ter sklepanje novih, z nami podobnejšimi in prijetnimi ljudmi.

Ne zapiraj se dobremu zaradi dogodkov iz OŠ, takrat ste bili otroci in nekateri so se zaradi bog si ga vedi obnašali malo sporno. Samo to so pač otroci ... nekateri so res muhasti, kot tvoja sošolka. Pusti preteklost za sabo, živi sedanjost. Še vedno je na svetu polno uredu ljudi, le najti jih moraš.

[teja992]

Uf....tudi jaz se najdem v tvoji zgodbi:

V srednji šoli sem verjela v nov začetek. Vendar sem bila še vedno tisto nesproščeno, zadržano dekle.  Čeprav sem našla super prijatelje, pa sem dobivala še večjo dozo občutkoa sramote. Blestela pri testih, poraz pri ostalih obveznostih, ki so vključevali komunikacijo in interakcijo z drugimi. Že takrat sem imela tremo pred javnim nastopanjem. Nisem bila zmožna brati naglas, predstaviti seminarsko,... Stati pred vsemi, pozornost na meni.. to je bilo za mene grozljivo. Čutila sem samo vedno bolj hitrejši utrip, slabost; govorila sem vedno bolj pospešeno, požirala besede, jih mešala. In to se je na mojo veliko "srečo" preneslo tudi drugam. Na pogovore s kakšnimi učitelji, "veljaki",... kasneje tudi na pogovore z vrstniki... Torej G R O M O Z A N S K A trema.

Bom napisala več ko bom imela čas. Zanimivo bi bilo, če bi ena od naju našla rešitev  Mogoče bi delovalo tudi pri drugi...ne vem 

Tole je pa moja prva rožica...samo zate!! 

[zala]

Tudi jaz bi dodala podobno kot predhodnice....veš, v življenju srečujemo veliko ljudi... eni ostajajo v našem življenju dalj časa, druge izgubimo čisto nevede, tretjih niti ne opazimo... najhuje je, ko izgubimo nekoga, ki ga imamo radi, ga cenimo in nas spremlja skozi življenje....
Določeni ljudje so radi v središču pozornosti, drugi morajo biti v središču pozornosti, tretji so raje neopazni... meni se zdi najpomembneje, da znam presoditi katero ravnanje je "pravilno" in zame sprejemljivo in katero ne, važno je oblikovati svoje vrednote, stališča in stati za njimi... vzeti za prijatelje tiste ljudi, ki imajo podobne ali ssprejemljive vrednote... vse ostalo pravzaprav ni pomembno...
Tudi sama sem včasih zelo težko sprejemala ljudi, se spraševala, kako so zmožni kaj takega, kar sama nikoli ne bi storila... a vedno je bilo napak to, ker sem od njih pričakovala to, kar bi storila sama... vse premalo sem se zavedala naše različnosti in umetnosti sprejemanja te različnosti... potem sem nekako začela znance in prijatelje uvrščati v "predalčke", ki so si med seboj pač različni. To ne pomeni, da je eden več vreden kot drugi ampak preprosto to, da imam z nekaterimi od njih več skupnega kot z drugimi...z nekaterimi pa popolnoma nič, ampak tudi to je predalček.
Krasno je verjetno biti pomemben, priznan, samozavesten, morda celo malce samovšečnosti ne škodi... a ... NISMO VSI ENAKI.... in ne vidim razloga, da bi morali nekatere stvari početi zaradi drugih (da nas bodo sprejeli). Če nas ne sprejmejo takih kot smo, je to samo dokaz njihove plitkosti in s tem se nima smisla obremenjevati. In verjemi mi, da boš tudi ti našla ljudi z lastnostmi, ki ti bodo blizu...le zdaj jih ne vidiš, ker se morda malce preveč zapiraš v svoj svet. Vedeti pa moraš nekaj: VEDNO te kdo razočara, pa morda niti ne gre za "hudobijo" ampak ker preprosto ne razmišlja tako kot ti sam...ker te ne zna brati...ker je to težko! Pusti si čas...

Vse dobro!!

[bitje1]

Hojla,
jaz mislim, da nisi zabredla tako hudo. Kako bi ti rekla? Slab začetek si imela. Ko boš starejša, bodo boljše osebe s teboj. Nimamo vsi istega starta.
Mene hudo skrbijo tvoje sanje. Pa ne zato, ker bi mislila, da boš umrla. Male smrti nastopijo večkrat v našem življenju, pa ne umremo. Preživeti moramo konec nečesa. Zaupala ti bom, kaj jaz naredim.
Jaz poiščem izhod iz situacije, ki pomeni konec nečesa - tudi konec odnosov. Naj bo izhod nekaj, kar res rada počneš. Ni se ti treba napiti, zadeti ali rezati. Počni to, kar imaš rada. To počni tako dolgo, dokler ne bo konec te male smrti in boš življenje začela na novo. Morda v drugih odnosih. Poskusi Veliko sreče! Bitje1

[bitje1]

Kaj praviš na učenje portugalščine? Pa fado je tako lep ...
 

[Arwen]

ojla, Srce  (beri: neopazna), kje si, kako si? 

[NEopazna]

Hvala vsem za spodbudne besede.. "Samo to so otroške muhe ... ki sicer bolijo, vendar ko smo odrasli je prav, da tole ozavestimo na nekem razumskem nivoju" Se popolnoma strinjam.. saj ne kuham nobenih zamer.. niti ne kažem kakšnega "argh" odnosa do nobenega... Samo je pa pustilo par posledic na meni, verjetno zato, ker se o tem ni nikoli govorilo...
Trenutno me študij zaposluje celi dan - tako da sem vsaj takrat polna drugih misli zvečer se pa žal vse nakopiči.. težko je, ko moraš vse zadrževati v sebi in nikomur povedati kako je v resnici, tako da mi je vsaj zaradi tega foruma malo lažje.. da malo spravim iz sebe, preberem nasvete,...

[dr.hauska]

Ja, dobro da imamo internet, men bi se zmešal drugač 
(to je že odvisnost, ane  )

ups   

[Arwen]

  nakopiči.. težko je, ko moraš vse zadrževati v sebi in nikomur povedati kako je v resnici, tako da mi je 

in zakaj je treba zadrževati v sebi?

[NEopazna]

Ker se nikomur niti ne sanja o tem, kako se v resnici počutim. Sicer so zaznali neke spremembe v vedenju.. ampak.. ne vedo...

[dr.hauska]

Ali pa vedo, tega ne moreš vedeti..pač odvisno od njihove intuicije

Pa ni mi jasno, zakaj hočeš, da vejo, da ti je v resnici grozno? Saj to tebi nič ne pomaga...
Važno je, da imaš par ljudi, ki jim lahko vse zaupaš.

Upam da čim prej najdeš te ljudi...ti bo potem veliko lažje!

Srečno!! 

[NEopazna]

Saj pa nisem napisala, da bi rada da vedo.. je pa fajn imeti vsaj nekoga, da spraviš vse iz sebe.. ne pa da se nabira in potem na čase eksplodiraš.

[Suzy]

.. težko je, ko moraš vse zadrževati v sebi in nikomur povedati kako je v resnici, tako da mi je vsaj zaradi tega foruma malo lažje.. da malo spravim iz sebe, preberem nasvete,...

Neopazna ti kar daj iz sebe kar te muč in teži ter piši,...

[Arwen]

Ker se nikomur niti ne sanja o tem, kako se v resnici počutim. Sicer so zaznali neke spremembe v vedenju.. ampak.. ne vedo...

težko bi vedeli, če pa držiš v sebi....

 

  je pa fajn imeti vsaj nekoga, da spraviš vse iz sebe..

res je; pa saj za prvo silo je pa forum tu... pa mogoče skupina za samopomoč?

[Arwen]

in, srce  kako kaj?