Najprej o odgovornostih, potem pa o bolecini. Kaj pa ce preprosto sprejmes manjse odgovornosti kot te, ki te spravljajo v stisko.

Teh tezjih se losaj, ali se jih loti sele, ko bos mocnejsa. Sigurno je zate tak nacin zivljenja in so tudi take naloge, v katerih si zagotovo samozavestna in jih imas rada?

Mogoce so drugim bolj odgovorne, tebi pa lahke. Ker ce se bojis neke odgovornosti, mogoce gre za pretezka bremena. Tisto, v cemer uzivamo, pa zapostavljamo. Stalne napetosti se pa potem poznajo na zivcih.
Kako uniciti jakost te bolecine. Kaj ce bi se zacela z njo pogovarjati, nekako barantati, do kam bo sla in kdaj bo odsla! Tako sem si jaz zacela lajsati panicne napade, ko je kdaj bil kateri sibkejsi, sem se z organi v mislih menila, pa s srhom v telesu tudi, kot da je ziv in kot me slisi, predstavljala sem si tako, pa se je potem hitreje iz mene umikal, tudi manj dihalne stiske je blo. Scasoma sem pridobila vec in vec nadzora, dokler ni prenehalo. Mogoce bi se dalo tudi pri tebi nekako barantati z bolecino? Jo zavracati ači si predstavljati, da imas sama vrvice, do kam jo spustis, pa da ni glavna in da ne more bit. Oprosti, ce se ti zdi moje pisanje neumestno, saj ne vem! Samo pomislim. Ker ce je psiha, je skoraj vse mogoce.
