naja2010
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 6
|
 |
« dne:: petek, 19. avgust 2011 ura: 21:15 » |
|
pozdravljeni!
na vse tukaj se obračam z upanjem, da mi boste s svojimi izkušnjami lahko kako pomagali. Naj najprej povem, da se z depresijo ne soočam jaz, ampak moj fant, posredno seveda tudi jaz.
spoznala sva se pred 18 leti, se zaljubila, ločevala naju je razdalja, zato sva se razšla in se pred 4 meseci ponovno našla, ponovno zaljubila. še vedno naju ločuje razdalja, ki pa upam, da jo bova kmalu premagala. fant je do mene res izredno iskren, tako mi je tudi že na začetku povedal, da se spopada z depresijo, ki naj bi nastala kot posledica uporabe prepovedanih substanc in alkohola, čeprav mu je psihiatrinja povedala, da se je k drogam najverjetneje zatekel zaradi depresije. Čist je že več kot 8 let ( z izjemo epizode, ki je trajala 4 mesece, ko sta se razšla z bivšo punco). dal mi je možnost, da se odločim ali se bom s tem spopadala skupaj z njim ali pa se v vezo ne bom niti spuščala. ker ga imam res iskreno rada, seveda ni bilo debate kaj bom storila.
je na AD, vendar jemlje zares majhno količino, 25mg (kombinacijo dveh, ne vem katerih, nekaj na P in L). pravi, da ga večje količine spravijo v malodušje in da potem čustveno otopi. menjali so mu kar nekaj zdravil v vsem tem času. je urejen fant, veliko da nase, je dobro oblečen, vedno pošlihtan v nulo, športa redno vsaj 5x na teden po 3 ure (kolesari) in še teče, pravi, da mu šport ful pomaga (in o tem sem tudi brala, da bi se naj depresivni ljudje ukvarjali čim več s športom). pravi, da ga psihologinja, h kateri je dodeljen, ne jemlje resno, kadar pride k njej na pogovor, če ji pove, da ima krizo in da ne funkcionira prav. da ga ocenjuje po njegovem izgledu in da ga vedno odpravi z besedami, da se bo pač z depresijo moral naučit živet. pravi tudi, da mu kljub majhni količini zdravil uspeva, da so ta obdobja depresije le nekajkrat na leto, ponavadi vsakih nekaj mesecev.
v vsem tem času je imel samo enkrat slabše dni, vse skupaj je trajalo 5 dni, je veliko spal, normalno se je z mano pogovarjal, vse sva predebatirala, ni se zaprl pred mano... do sedaj, ko sva šla skupaj na dopust. naj povem še, da imam 18 mesečno deklico iz prejšnje veze, ki jo ima neizmerno rad. prvič v vsem času sem imela dva slaba dneva jaz, tudi zaradi njega. to je sprožilo val negodovanja in negativnih čustev z njegove strani. popolnoma me je odrinil, bil do mene nesramen, zadirčen, za vsako stvar je popizdil, kar naprej me je pikal, do mičkene se je obnašal pa enako kot prej. ves čas mi je ponavljal, da mora ugotoviti, če je sploh pripravljen na vse (čeprav že iščeva službo v mojem kraju, se namerava k meni preseliti...), da je otrok zanj ful napor, da mora poskrbeti za svoje zdravje najprej, da mi bo itak lažje brez njega, ker si me ne zasluži, da se boji odgovornosti, ki jo prinaša družina, da ne ve, če bi zmogel še enega otroka (ki si ga neizmerno želi, meni bi bilo ok, tudi, če ga nimava, saj pupo že imam, se mi pa zdi, da si ga bo on pa vseeno želel), da bi morda morak imeti punco športnico, ker bi ga bolj razumela in podobno. Manj sva spala, seveda, ker mala vstaja ob 7ih, spat pa tudi nisva hodila ob 8ih, slabo je spal na splošno (priznam da tudi jaz, kar ponavadi ni moj problem), tečt ni mogel it, ker so ga drugi dan teka ful začele boleti pokostnice na nogah, samoinciativno je nehal jemati eno izmed zdravil, ker sem jaz prebrala navodila, potem jih je šel brati za mano on in je ugotovil, da morda pa mu to povzroča majhne izpuščajčke po telesu. nato jih je spet začel jemat. skratka, bil je najlepši dopust, ker smo v prisotnosti mičkene res idealno funkcionirali, ko pa je mala šla spat, sva imela hladno vojno. Naj povem, da sem verjetno naredila niz napak, ko sem ga hotela iz tega malodušja potegnit ven, razvedrit, poskušala na vse načine, da se mi odpre in se otrese negativnih misli in čustev. Danes vem, da bi ga morala pustiti pri miru. Danes tudi vem, da bi prej morala poiskati pomoč in podatke na internetu, ne šele zdaj, ko se z vsem skupaj spopadam.
ne vem, kako mu naj pomagam, kaj svetujem. verjetno ne kaj dosti, ker enostavno nisem zmožna razumeti in čutiti, kar doživlja on. Ker se imava res rada pa tudi vem, da bom morala na tem področju nekaj narediti, da bova lahko skupaj sfunkcionirala. Zanima me, kaj lahko naredi sam za to, da mu bo lažje, so AD res vse kar obstaja? Obstajajo kake podporne skupine? Jaz sem v MB, on je s Krasa oz Primorske. Obstajajo kakšne podporne skupine, klepetalnice, kjer se lahko mi, kot člani družine človeka, ki se spopada s to motnjo, pogovorimo in si pomagamo? Obstajajo kakšne alternativne variante s katerimi se lajšajo simptomi? berem o kognitivni terapiji, a jo izvajate vsi, ki se soočate s tem? Moj fant je namreč nima, AD so vse, s čimer mu pomagajo. Msilite, da je ok, da jemlje tako majhno količino?
vesela bom vsakega komentarja! vem, da je napisano na dolgo in morda zelo nejasno, ampak se resnično bojim, da ga izgubljam, česar pa za nič na svetu nočem!
hvala za kakršnokoli pomoč!
T.
|
