Misel ostaja

[atena]

Če še nisem z nobenim tega delila, bom sedaj z vami ...

Že kar nekaj časa se borim z grdimi misli, praktično se sploh ne spomnim, kdaj se je vse skupaj začelo in niti ne vem, kaj je bil povod za nastale stvari. Že v ranem otroštvu so se mi po glavi začele poditi misli o samomoru. Bile so vedno pogostejše in s časom sem se kar velikokrat zalotila, da sem praktično cel dan razmišljala o koncu. Potem se je na lepem v glavi nekoliko umirilo. Bili so dnevi, ko sem bila popolnoma na tleh, bili so dnevi, ko sem bila najsrečnejši človek na svetu. Nikoli nisem vedela v kakšen dan se bom zbudila. Ko sem lani (zaradi smrti bližnje osebe) padla v depresijo, so se te grde misli zopet začele ponavljati. Prišlo je tako daleč, da sem imela v roki polno pest tablet in kozarec vode za poplaknit. Jokala sem in pisala poslovilno pismo, sedela na postelji kot kup nesreče, a na koncu mi je zmanjkalo "poguma". V solzah sem preživela noč in v jutri zaspala. Počutila sem se tako prazno, tako samo, tako brez smisla in ničvredno ... A noč sem preživela.

Nobenemu še nisem zaupala tega, tudi psihiatrinji in terapevtki ne. Te misli zopet postajajo močnejše in intenzivnejše. Sedaj že tretji dan razmišljam o svojem koncu. In ne glede na to, da sem bila sedaj kakšen teden dobre volje in vesela, da sem bila prepričana, da bom končno bolje, je iz dneva v dan hujše. Zopet čutim neko tesnobo, živčnost, jezo in agresijo, nesmisel in manj vrednost. Misli ne morem izklopiti, ne morem jih nadzorovati. Celo tako daleč je prišlo, da se mi konec niti ne zdi več tako zelo slab. Nazaj me drži samo še zavedanje, kakšno bolečino bi prizadejala bližnjim in nekaterim prijateljem. A kaj bo, ko mi bo tudi za njih postalo vseeno? Strah me je.

[Slavka]

Draga atena 
Niti ne vem, kaj naj napišem, ker se bojim, da se že ponavljam. Vendar bi ti želela povedati, da vem, kako se počutiš, kajti tudi jaz sem po smrti moje mami želela le umreti, da se konča tista neznosna bolečina, ki me je trgala v duši.

Vedno znova in znova sem premlevala o samomoru, a hkrati me je bilo teh misli tako zelo strah... O tem sem povedala svojemu partnerju, verjetno sem želela, da bi bil pozoren na moje obnašanje, ter me "reši" še pravi čas...Spraševala sem se, zakaj nekateri ne opazijo, da so ljudje v stiski...strah me je bilo, da bom v nekem nagibu storila konec...razmišljala sem o tem, da je samomorilnost že v mojih genih in se ji ne bom mogla izognit...bilo me je grozno strah.

Tudi jaz sem o samomoru razmišljala že kot otrok...želela sem oditi iz družine, kjer se nisem počutila varno, zaželjeno...

Moja rešitev je bila taka, da sem odšla k psihiatru, mu zaupala svoje strahove, pričela z jemanjem Asentre in postopoma sem se otresla misli na samomor.
Tudi na psihoterapiji sem obdelala to poglavje, zato mislim, da bi morala tako storiti tudi ti.

Zakaj ne poveš terapevtki svojih strahov? Ji morda ne zaupaš? Ona je vendarle tam zato, da te posluša, da ti pomaga. Ve tisto, kar ji poveš ti...če ji prikrivaš svoje misli, občutke, ne zmore pomagati tako, kot bi ti morda lahko.

Sedaj si tudi v obdobju, ko mineva leto dni smrti tvoje drage osebe...tudi to je precej stresen dogodek. Spomini pridejo na dan in ti spomini lahko s sabo prinesejo tudi občutke in misli, ki si jih imela takrat, ko se je to zgodilo. Jaz zase lahko rečem, da sem prvo leto mamine smrti "presanjala"...sploh nisem živela, temveč sem bila kot v transu...vse se je dogajalo mimo mene.

Rabiš pomoč...rabiš pogovor. Ne muči se sama s temi mislimi, temveč jih zaupaj terapevtki, da jih skupaj rešita. Življenje je vendarle dar, samo, da je včasih zavito v precej grd celofan...naj te to ne odvrne od njega 

[atena]

S terapevtko se še ne počutim dovolj povezana, da bi ji povsem zaupala. Poleg tega pa mislim, da me ne zna najbolje poslušati. Občutek imam, kot da svoje paciente obravnava kot po tekočem traku - vse izvira iz travm iz otroštva in vsi smo narejeni po istem kopitu. Že res, da si vzame zame 45 minut in da sva se že o marsičem pogovarjali, a o samomoru ne morem naglas govoriti. Morda bi ji pa lahko napisala, to je veliko lažje ... Bi zaupala psihiatrinji, a v tistih nekaj minutah, ko me vzame na kontrolo, ne zberem dovolj poguma, da bi začela to temo. Ko sem imela nazadnje neko krizo in je bila moja psihiatrinja na dopustu, me je vzela njena namestnica. Vprašala me je, če imam kakšne suicidalne misli in kako pogoste so. Pa sem rekla, da jih sicer imam, a niso pogoste ... Nisem ji pa povedala, da sem iz konstatnega razmišljanja o tem, prešaltala na samo nekajkrat na dan ... A sedaj postaja nevzdržno. Saj vem, da stvari minejo in nenazadnje niso takoo zelo strašne kot na prvi pogled izgledajo, ampak strah me je vsakega trenutka, ko sem sama.

[Slavka]

Atena  , kako razumem in poznam tvoj strah 

Glej, če se ti zdi, da s terapevtko nimaš pravega zaupanja, ter ji ne moreš povedati svojih temačnih misli, morda ni tista "prava". Tudi jaz sem zamenjala terapevko, ker me prva, h kateri sem hodila, ni obravnavala v "ednini", temveč v "dvojini" z mojim partnerjem.

Je pa tudi tvoja ideja, da ji napišeš, zelo dobra  Včasih je lažje napisati kot povedati tisto, kar si še sami sebi včasih težko priznamo.

Ali jemlješ ADje? Včasih tudi pričetek jemanja ADjev povzroči intenzivne samomorilne misli?

In kadar te bo strah, da si sama, pridi na forum...tukaj nas je veliko, ki ti bomo prisluhnili. 

[atena]

Ja, ADje sem pričela jemati pred slabim mesecem in nisem čutila nekih stranskih učinkov. Do sedaj. Očitno bo tudi nekaj na tem, ampak zakaj bi šele po kakšnih dveh/treh tednih začela čutiti stranske učinke.

Ah, saj bo minilo. Bom ob naslednjem obisku povedala psihiatrinji, morda mi bo ona lahko kako pomagala, ker terapevtki resnično ne zaupam v popolnosti in ji takih problemov ne morem zaupati.

[Arwen]

in niti ne vem, kaj je bil povod za nastale stvari. Že v ranem otroštvu so se mi po glavi začele poditi

res ne?

napisala, to je veliko lažje ... Bi zaupala psihiatrinji, a v tistih nekaj minutah, ko me vzame na kontrolo, ne zberem dovolj poguma, da bi začela to temo.

pomagala, ker terapevtki resnično ne zaupam v popolnosti in ji takih problemov ne morem zaupati.

si o tem, da bi ju zamenjala, že razmišljala?

[dusica]

Atena,

Že res, da si vzame zame 45 minut in da sva se že o marsičem pogovarjali, a o samomoru ne morem naglas govoriti. Morda bi ji pa lahko napisala, to je veliko lažje ...

Če se tako najbolje izraziš, naredi to, sicer menim, da potrebuješ nekoga drugega, sebi čuteč bližnjega in bolj odprtega in dostopnega, h kateremu se boš lahko zatekla, o ti bo hudo..in sploh kateremu se boš upala priznati te svoje misli.. Jaz te razumem, zato..morda je smiselno, da obiščeč Dam skupino za samopomoč v tvoji okolici ali pa..zaupaš vse prijateljici, ki te bo razumela..imaš koga tako pristnega?

                                    Dušica

[Baysha]

Dušica, če hočeš da ti bo psihologinja lahko pomagala moraš biti do nje povsem odkrita, čeprav vem kako težko to zna biti. V primeru, da z njo nisi zadovoljna jo raje menjaj. Je pa res kot je rekla Slavka, da je dosti lažje pisti .

Jaz sem v času, ko sem bila na tleh, doma pridno pisala dnevnik, kamor sem zapisovala vsako misel, počutje, vprašanje na katerega si nisem znala odgovorit, strahove itd. ... ta dnevnik sem zmeraj nosila s seboj k psihologu, da ga je prebral in potem sva se o njem pogovarjala. Če si v stanju, da to zmoreš, potem ti svetujem, da tudi ti pričneš pisat dnevnik in ga nosiš s seboj k psihologu. Pa veliko sreče in upam da čim manj grdih misli.

Sicer se ponavljam kot lajna, niti ne vem če bi ti to zmogla, sam ... probej se takrat k boš mela najbl črne misli spravit malo na zrak, v naravo na sonček in med rožice, pa magar z dnevnikom v roki ... pisanje ti bo pomagalo, da boš svoje bolečine prenesla na papir in verjetn posledično čutla vsaj trohico olajšanja, zrak pa te bo malo predramil. Jaz vem, da nisem marala ven, ma sem bila pa tolk trmasta, da sem se dobeseden silila v to in je pomagalo ... povem ti, najtežje se je spravit skozi vrata in do gozdiča, naprej pa laufa ... ko si 1x zuni vse steče


LP, Baysha

[Slavka]

Dušica, če hočeš da ti bo psihologinja lahko pomagala moraš biti do nje povsem odkrita, čeprav vem kako težko to zna biti.

Baysha, verjetno je tvoj odgovor za ateno?

[Baysha]

ja

[dusica]

Atena,

jaz sem se nedavno lotila branja knjige VKT ZA TELEBANE in mi dobro dene: pomaga, dobri nasveti in v marsičem se prepoznam..lotila se bom tudi tega dela..postopoma!


                                         Dušica

[Jinjo]

atena,samomor ni izhod. teh misli se moraš čim hitreje rešiti. čeprav je življenje večkrat prisila bivanj,kot pa užitek,je vseeno treba najti tiste lepe,svetle in srečne trenutke, in se jih oklepati.
ali imaš koga,ki mu lahko zaupaš svoje težave? pa ne mislim psihiatrijno ali zdravnika, ampak prijatelja,starše,sestro? velikokrat nam zdravniki s svojmi suhoparnimi razlagami ne nudijo tega kar iščemo,pa potem ko se zaupamo nekomu, ki ga že dolgo poznamo, se nam lahko zgodi, da nam ponudi še drugačne rešitve,ali pa vsaj uteho,da nismo sami.
delaj to kar te veseli, če te npr.veseli gojenje rož,se čim več časa ukvarjaj s tem, boš videla kako sprostilno deluje.
še enkrat,smrt ni izhod, ti si preveč dragoceno bitje,da bi te svet izgubil. tako kot so vsi ljudje.

[Puhek]

Draga Atena!

Na tem forumu me že dolgo dolgo ni bilo, zaradi določenih uporabnikov, ki so....me  a zaradi tebe sem se odločil, da spet nekaj napišem. Samo zaradi tebe!


Ne bom ti ponudil poceni tolažbe. Tvoja zgodba se me je dotaknila in čutim te blizu, saj tudi jaz razmišljam o podobnem. Ne poznam tvojih gotovo težkih okoliščin in življenja da bi ti zagotavljal, da se bo vse uredilo in bo na koncu vse v redu. Tega ne vem.

Hočem pa ti reči, da s samomorom počakaj, ker so te misli, ki se ti pojavljajo skoraj zagotovo posledica jemanja antidepresivov. V navodilih vsakega antidepresiva piše, da se v prvih nekaj dnevih lahko pojavijo misli na samomor in to se tebi dogaja. Enako se je dogajalo meni, ko sem povečal odmerek AD-ja. Vendar bo to minilo. Skoraj si upam to zagotoviti. Zato te vzpodbujam da počakaš in stisneš še malo zobe.

Veš glede samomora...
Ne vem zakaj ljudje pišejo da to ni izgod in ne bo rešilo problemov, pa kaj vse moraš ali ne smeš..... vendar se motijo. Samomor je na nek način izhod. Razen če si verna in se bojiš, da boš prišla v pekel. Pa tudi v tem primeru mislim, da nihče od samomorilcev ne pride v pekel...., nekaj kar mnogi radi strašijo. Bog (tako jaz verjamem) je preveč usmiljen, da bi zavrgel obupanega človeka, ki stori to dejanje.

In tako živiš v strahu svojega  trpečega življenja, a tudi samomora se bojiš, strahu pred in po smrti...

Pred kratkih sem govoril z znanim duhovnikov, humanitarnim človekom...ki me ima za dragega prijatelja... govorila sva o samomoru in povedal sem mu kako si želim umreti, le še to... in začuda mi ni niti z besedo poskusil preprečiti tega dejanja. Sočustvoval je z mano in mi rekel da verjame, da ljudje ki storijo samomor, ... se ne pogubijo, saj je to dejanje storjeno, ko je človek v obupu, pritisnjen ob steno - "nepriseben" če lahko tako rečem.

V svojem dolgoletnem boju z depresijo sem spoznal, da življenje ni za vsako ceno vredno, da bi ga človek živel. Obstaja meja, ko življenje postane neznosno težko, prognoza pa ne kaže, da bi se življenjska situacija ali bolezen lahko izboljšala.

To ni več stvar depresije, stranskih suicidalnih učinkov antidepresivov ali česa takega. Enostavno, za mnoge je življenje tragedija brez konca... in tako nespametno je takim ljudem govoriti, da morajo jemati antidepresive in iti na psihoterapijo, ko pa je razlog za samomor nekaj drugega kot pa bolezen... propad vseh vrednot, osamljenost, razbita družina, dolgoletna odsotnost prijateljev, stvari, ki se jih bolj ali manj ne da spremeniti. Ja, obstajajo razlogi za samomor, ki nimajo temeljev v depresiji in jih ne more odpraviti nobena tableta in nobena psihoterapija. Nekateri ljudje tako trpijo/trpite, da bi vsak, ki je vsaj malo modreca utihnil vpričo te skrivnostnosti, ki jo izžareva človek-mučenec in nehal deliti nasvete.

Ja, razumem te. Pa vendar razmišljam... če si vzameš in jaz vzamem življenje, ne bom nikoli več na svojem licu začutil topline sončnega žarka, ne naravnega vonja dreves v gozdu, nikoli več se ne bom imel možnosti iz srca nasmejati, nikoli več ne bom na polju zagledal divje živali, ki se pase v vsej svoji čudoviti naravnosti, nikoli več ne bom videl pisano obarvanih jesenskih cvetov in nasmeha na obrazu nedolžnega otroka... nikoli več ne bom okusil kako dobra je čokolada, ali pa sladka jutranja kava z mlekom in ne kako dobro se počutim, ko drvim na kolesu... in nenazadnje... življenju ne bom dal več možnosti, da mi pripravi čudovito presenečenje, da me bo nekega dne, lahko že jutri življenje usmerilo na pota sreče, zdravja in iskrenega veselja.

Mislim, da te samomor reši trpljenja, vendar te istočasno prikrajša za pristno srečo, ki naju morda čaka na obzorju. Se še spomniš sreče in iskrenega veselja.... Jaz,hm, ne več. Ampak si želim to še enkrat okusiti preden odidem. In morda bom ravno zaradi te želje odlašal dokler se mi ne uresniči. Takrat....pa morda ne bom hotel več oditi, saj bom srečen Morda.

Kot vidiš nimam nobenega nasveta za tebe. Podelil sem s tabo le svojo zgodbo.

Pošiljam ti objem, ker si mi blizu v trpljenju in ti želim umirjeno in naspano noč.

[Ribica]

Puhek, tvoje pisanje je prav pobožalo moje srce. Čutim, kako pišeš iz lastne izkušnje in le potrdim ti lahko vse, kar si zapisal. Res je, ko smo v stiski in ta stiska je le naša, le mi vemo, kdaj postane tako neznosna, da je odhod za zmeraj edini izhod.
Škoda, da se ne oglasiš večkrat.
Ribica

[atena]

Hvala vsem za podporo in vzpodbudne besede. Puhek, še posebej hvala tebi, dal si mi kar pošteno za mislit 

Vmes sem bila že mnogo bolje. Zadnje dni pa je zopet katastrofalno. Najraje bi se zabubila v posteljo in počakala, da me depresivni dnevi minejo. Počutim se tako težko, ko da bi imeala 5 ton, vse mi je odveč, vsi mi gredo na živce, ne prenašam bližine. Čerav sem sicer srečno zaljubljena in imam punco zares rada, me spravlja v dobro voljo in mi stoji ob strani. A vse je tako težko. Popolnoma brez volje sem. Včeraj sem bila pri psihiatrinji, ki mi je povečala odmerek fodissa. Sedaj ga jemljem že tri mesece. V službi je preveč naporno, saj je preveč dela in odgovornosti padlo name, počutim se preveč pod pritiskom. Začela sem hoditi v šolo. Socialnega življenja skoraj nimam več ... Ne zmorem več ... Zopet sem na dnu ...

[Arwen]

Atena 

kaj se je zgodilo, da si bila bolje? kaj se je zgodilo, da si spet na dnu? ...

(no, za drugi del očitno tole

  V službi je preveč naporno, saj je preveč dela in odgovornosti padlo name, počutim se preveč pod pritiskom. Začela sem hoditi v šolo. Socialnega življenja skoraj nimam več ... Ne zmorem

je možno kaj od tega odpravit?

[atena]

Navadila sem se velikih spremeb, ki so se zgodile v preteklem času, se z njimi sprijaznila in poskusila z njimi živeti. Žal delujem po principu "problema ni, če se o njem ne govori", ampak problem še vedno je. V službi so bile v zadnjih 14 dneh velike spremembe in takrat enkrat se je začelo. Tonem vedno globje ... Enkrat me bo samo še razgnalo. In včeraj sem prvič vzela večji odmerek fodissa, danes je bilo drugič, počutim se pa katastrofalno. Tako težko, živčno, razdražljivo, tesnobno, utrujeno od vsega ... sploh ne znam opisat vseh tek občutkov, vseh misli, ki mi šibajo čez glavo ... 

[Arwen]

živeti. Žal delujem po principu "problema ni, če se o njem ne govori", ampak problem še vedno je. V službi

torej bi bilo mogoče pametno kaj tu spremenit, začet pri tem?