Ventilator moje mnenje pa je takšno, da morda ni najpomembnejša diagnoza.
Včasih je pri psihičnih zadevah dejansko težko razmejiti za kaj točno gre, sploh na hitro,
skozi nekaj testov ali kratek pogovor.
Pogosto se simptomatika prekriva in lahko ustreza večim različnim kriterijem.
Tako, da sama diagnoza še ne prinese olajšanja ... je le OKVIR v katerem se strokovnjak giblje,
da iščeta skupaj rešitve za tvoje tegobe.
Moje mnenje je, da poiskusi izluščiti iz težav tisto, kar te res ovira v vsakdanjem življenju
in poiskusi s strokovno pomočjo delat na tem ...
Nekateri ljudje smo bolj senzibilni, hitro nas zmotijo šumi, zvoki ...
S tem v roki gre lahko tudi že samo "motnja pozornosti" ...
Tudi otroške obsesije so lahko nastale kot nek "izhod" ... oz. umik iz zate težkih in čustveno neznosnih situacij ... ne vem ... ne poznam tvoje zgodbe natančno ... le okvirno povem .. od kod vse lahko izvirajo naša vedenja ...
težave z ohranjanjem očesnega stika, ne znam se pogovarjati. Opazil sem tudi, da rad govorim o tem, kaj sem nekje prebral (v smislu "ali ste vedeli") - in to res pogosto.
Morda se v tem, da poveš kaj si kje prebral počutiš bolj "varno" kot če bi izražal sebe, svoje mnenje, občutke ... lahko je vezano na slabo samopodobo, nezaupanje vase ... strah izrazit sebe ... in posledično SF.
zakaj sem bil "čuden" že od otroštva
Sem se nasmehnila ob tem komentarju ... ker poznam občutek.
Dejansko pa smo vsi drugačni od drugih ... vsaj na svoj način posebni.
Vzljubiti sebe je zelo pomemben korak rasti ... ker potem si upaš biti to kar si.
In nehaš biti to kar vsi drugi pričakujejo od tebe.
