Le zakaj meni ne uspeva, kot uspeva mnogim drugim...

[SkuMir]

Dobrih štirinajst dni je minilo, ko sem bil odpuščen z zdravljenja v bolnišnici. Tedaj sem na vse načine 'dokazoval', kako dobro mi gre in kako sem že prerasel tisto, kar nudi varno zavetje sanatorija. Vesel sem prišel domov in objela me je ljubezen domačih...

Toda  včeraj in danes, dva tedna po vrnitvi domov, se v meni spet nekaj nezadržno ruši, v prsih me spet skeli dušeča praznina, postal sem spet neznansko utrujen in nekako naveličan življenja.  Povrnili so se nekdanji prividi in prisluhi, rekel bi še bolj grozljivi v svoji zlagani 'stvarnosti', kot so bili tisti, ki smo jih v bolnišnici nekako že premagali. Ne mislim sicer še na samomor, - upam, da sem vsaj to poglavje za vedno zapečatil, - toda v meni ni ne volje ne moči za premagovanje grozljive depresivne motnje. Antidepresivi, ki imam predpisane, so nenadoma brez pravega učinka, čustva najdražjih  bližnjih niso več v stanju prodreti do mene, kajti spet sem postal trdno zapečaten v svojem lastnem blodnem svetu.

In vse to zaradi nekaj nerodnosti moje ljubljene, katere so mi že prej pomenile najhuše breme v mojih bolezenskih blodnjah... Neznansko sem jezen sam nase, ker nisem v stanju 'prežvečiti' teh nenamernih nerodnosti, ki so lahko problem samo mojim blodnim zaznavam. Vem sicer, kako noro je to, vendar ne vem, kako naj preneham biti nor in se tako razbremenim predvsem fiktivnih bremen, ter tako pomagam sebi in drugim...

Le zakaj meni ne uspeva učinkovito zatreti svojo depresivnost, kot ste uspeli mnogi izmed vas tukaj na tem forumu...

Jutri pokličem svojega terapevta v bolnišnico, - in naredil bom, kakor mi bo on priporočil.

Ali kdo misli, da je za to še prezgodaj???


Mir in dobro,

SkuMir

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Skumir!

Le zakaj meni ne uspeva učinkovito zatreti svojo depresivnost, kot ste uspeli mnogi izmed vas tukaj na tem forumu...

2 zanki sem videla v tem stavku: prva, zakaj tebi ne uspeva - vsak je sam svoj individual in original, temu primerno tudi bolezen in občutki oz. dovzemanje za njo. Se pravi, tudi potek zdravljenja in rešitev!

druga, kot ste uspeli mnogi izmed vas - poudarek je na "mnogi", kajti niso vsi (še) ozdravljeni! Torej, nisi ti noben tak posebnež, da bi se te bolezen držala kot flajšter kože. Si pač bolj trdovraten, tko kot tvoja depra!

Ali kdo misli, da je za to še prezgodaj??

Sicer je to sam moje laično mnenje, ampak mislim, da je prezgodaj.
Prezgodaj si šel iz bolnice!!!

Kar se lepo kaže, da se ti depra ojača in vrača v domačem okolju! Možno je tudi, da je tvoja depra pogojena sociološko in ne kemično (ko praviš, da ad-ji naenkrat ne primejo).
Če si res igral cool-persono, in so zdravniki "padli" na tvojo foro, si samo sebi škodil kot sedaj vidiš, kaj se dogaja. Po moje, bi bilo bolje, da se vrneš v bolnico, poveš, da nisi ok, da tudi prej nisi bil, čeprav si dajal videz, da si OK (in se tako fino zafrknil) ter da bi bila potrebna še enkrat obravnava oz. pomoč. Pa ko, in če boš spet v bolnici, povej vsa svoja občutja, tudi ta, da ti je morebiti odveč, da bi šel rad domov, da čutiš, da bi spet rad zaigral tragikomedijo, da si kul, potem pa te bo spet sesulo, po 2 ali več tednih. Ja? Ja.

Jutri pokličem svojega terapevta v bolnišnico, - in naredil bom, kakor mi bo on priporočil.

Vsekakor! Dobra poteza in pametna odločitev. In prepusti se jim!

In vse to zaradi nekaj nerodnosti moje ljubljene, katere so mi že prej pomenile najhuše breme v mojih bolezenskih blodnjah... Neznansko sem jezen sam nase, ker nisem v stanju 'prežvečiti' teh nenamernih nerodnosti, ki so lahko problem samo mojim blodnim zaznavam. Vem sicer, kako noro je to, vendar ne vem, kako naj preneham biti nor in se tako razbremenim predvsem fiktivnih bremen, ter tako pomagam sebi in drugim...

Ker ne vem, kaj je ta nerodnost tvoje ljubljene, težko kaj naprej povem, mogoče pa samo to, da če je ta nerodnost majhnega pomena, v kolikor bi bilo s tabo vse ok, danes, ko pa nisi ok, in ima ogromen pomen, je dobro, da se malce večkrat spomniš, da le ni to taka zadeva, da ji odpuščaš ipd.

Dragi Skumir, če se ne znajdeš doma, če so se ti vsi simptomi depre vrnili, lahko da se bodo sčasoma ojačali (tko kot pri meni), ali pa ne, in če misliš, da bi bila vrnitev v bolnico prava odločitev - do it! Ne čakaj do tedaj, ko ti bo še misel na samomor postala všečna ali boženedaj, edina prava rešitev! KER TO NI! NIKOLI!

Lp Sofie 

[Juliette]

Dragi Skumir, 
res je kot pravi Sofie, nase moraš gledati kot na individuum in iskati svojo lastno pot iz teme.
Sem tudi sama že slišala, da je hospitalizacija lahko dvorezen meč - tam te sprejmejo v neko varno okolje, kjer si ločen od svojih vsakdanjih funkcij in s tem običajnih vzorcev mišljenja, potem se pa nenadoma vrneš nazaj in logično, da zafunkcioniraš, kot si doslej, če na napačnih vzorcih niste nič delali, da bi jih spremenili.
Zdravila jemlješ vsa, kot si jih v bolnišnici ali si kaj opustil?
Ker če je tako, potem je vzrok vsekakor iskati v psihi (travma, napačni reakcijski vzorci, psihodinamični konflikti, neharmonično okolje...) - in pogosto je ta vzrok dobro zakrit, tako da ni le za zamahnit z roko, češ, ah pri meni ni to ...
Jaz bi ti torej svetovala še psihoterapijo.
Sicer se pa skušaj potrudit, pa ne opustit gibanja v naravi (tako da se zadihaš in tudi prepotiš, ne le sprehodki). Kako pa kaj druženje z drugimi? Imaš koga, s komer se lahko pogovarjaš, debatiraš...?
To so vse mali plusi, ki se seštevajo in imajo blagodejen vpliv (dokazano).
Kaj meniš sam o vsem tem?

[SkuMir]

Sofie,

Hvala za temeljito obravnavo mojega problema, kar je pri tebi že izpričan običaj. Zelo si se poglobila in mnogo si mi povedala; - tudi posredno dobro opozorila na zelo bistveno zadevo v mojem neposrednem okolju, kateri sem verjetno dajal premalo teže...

Kaj več bom napisal, ko mi bo šlo lažje...

Mir in dobro,

SkuMir

[SkuMir]

Spoštovana Juliette,

vsa zahvala tvojemu poskusu, da moj primer z več strani osvetliš. Vidim, da obe s Sofie podpirata ponovno hospitalizacijo. Hja, če bodo tako rekli, vendar o tem niti ne odločam sam. Pravilno pa naglašaš, da nas hospitalizacija vsaj v nekaterih pogledih majceno zaziblje v varnem naročju bolniške oskrbe, kar ne pripomore v vseh pogledih k hitrejšemu vklapljanju v pacijentov običajni vsakdan.

Strinjam se s tvojim pogledom na mojo zagato, in povsem res je, da je odločilen dejavnik, ki pomaga ustvarjati v nas vitalno ravnovesje, tudi prepustitev naravi in komuniciranje s prijatelji, znanci...


MIr in dobro,

SkuMir

[Juliette]

Ja, Skumir, kaj pa psihoterapija? - o tvojem odnosu do te nič ne poveš, pa vendar se mi zdi, da bi ti utegnila zelo koristiti.

[Sofia-Del_Sati]

Skumir............ lej ............ jst sm ti podala samo mnenje, da bi bilo dobro iti v bolnico in tudi, če ti tako misliš.

Praviš, da boš naredil kot ti bo psih. rekel; ok, kaj pa če bo rekel:
"skumir, kaj pa ti misliš? Bi šel v bolnico al ne?"

Kaj pa bi ti rad Skumir? O tem pa nisva "dorekla"? 

Jst sm ti hotla samo dobr, in pomagat. Lp Sofie

[SkuMir]

Ja, Skumir, kaj pa psihoterapija? - o tvojem odnosu do te nič ne poveš, pa vendar se mi zdi, da bi ti utegnila zelo koristiti.

No ja, imam pač zelo hude težave s koncentracijo in spominom, zato skoraj nikoli ne uspem odgovorit kompletno.

Psihoterapija je seveda v mojem primeru zelo pomembna in jo mislim uporabljati, normalno. Ne glede na to, ali grem v bolnišnico ali ne.

Hvala

[SkuMir]

Sofie,

menim, da bom upošteval psihijatrov nasvet. Jaz sam si bolnice prav nič ne veselim, se je pa tudi bojim ne tako zelo, da nebi šel skozi to kalvarijo, če bo videti zares potrebna. Vem pa, da si mi hotela predvsem dobro, in sem ti za to hvaležen...


Mir in dobro,

SkuMir

[dusica]

Skumir,

kako lepo te je prebirati, saj v tebi vidim globokega pisca s občutljivo dušico, kot je moja..sicer pa, rada prebiram vse kar ti napišeš, ker mi deluješ res poseben tip...

Le zakaj meni ne uspeva učinkovito zatreti svojo depresivnost, kot ste uspeli mnogi izmed vas tukaj na tem forumu...

Zelo so mi znani ti občutki, saj se že 7 let trdovratno in vztrajno bojujem z depresijo in njeno prijateljico anksioznostjo, pa mi enkrat uspeva, spet drugič padem dol, pa se znova poberem, in tako naprej..vendar pa čutim in opažam velike oziroma izrazite spremembe v tem letu: s pomočjo tega foruma in določenih Damovk, ki me tudi "pocrtajo" na fb z lepimi mislimi... , s pomočjo psihoterapevtke, ki globoko verjame vame in je zame druga mama, s pomočjo zaupanja sebi, da prebudim v sebi tisto še največjo moč in napor, da  depresijo do konca in premagam strah ki ovira moje življenje..saj na koncu vedno spoznam, da zmorem in morem!

In tudi ti z/moreš, ker verjamem vate (po vsem tem, kar napišeš!)..le pravo pot in način/tempo življenja moraš najti vzporedno s tvojimi potrebami, željami, idejami...zmoreš in to je to!

Pogumno z vsemi nami, sotrpini, naprej!   


                                   Dušica

[matejka]

skumir   
Tako zelo globoko si opisal svoje tezave, da se me je dotaknilo na poseben nacin.  jaz z ad- ji nimam izkusenj in tudi z psihoterapevti ne, saj je moja teava ”bila” drugacna zato ti kaj dosti svetovala ne bom. Poslusaj zdtavnike, saj so zato da nam pomagajo. Zelim ti vse dobro. Da zazivis mirno zivljenje brez strahu in crnih mislih.
  matejka

[SkuMir]

Ko to pišem, sem že spet polnopraven član  močne terapevtske skupine v Polju. Spet imam novega psihoterapevta. Spet nove pristope, spet nekako začetek znova... In to dobesedno. Novi psihiater mi je terapijo popolnom sesul in postavil čisto novo. Jaz pri tem prav nič ne ugovarjam, gradim na zaupanju v stroko.

Medtem ko sem tu na tej žalostni Kalvariji, se pogosto spominjam slehernega izmed vas, ki vas srečujem na svojem križevem potu skozi duševno bolezen. Prosim za vas, da bi vsaj vam bilo prizanešeno, če že meni ne more biti. In ko takole premišljujem v bolniški Kapeli, sam pred skrivnostnim Kristusom, sem nekako prepričan, da me bo v marsičem uslišal.

Mir in Dobro,

SkuMir

[dusica]

SkuMir,

nisi sam - vsi smo s teboj, pa tudi Bog preko sina Jezusa Kristusa spremlja tojo/našo "agonijo", tako da..nikoli izgubiti upanja, nikoli..verjeti vase in biti močen, upajoč, vztrajen in notranje obogaten tudi z magično vero, ki tudi meni pomaga v boju z vsem tem...sva skupaj, okej? 

Poseži po kakšni knjigi, pri kateri te bo že sam naslov pritegnil.., veliko časa posveti naravi, živalim..mene, to notranje tako bogati, krepča in pomiri, ko sem na dnu, ko še vsak sončen žarek nima barve...Prisluhni svojim potrebam/željam in tudi preko teh, boš sklepam, katera metoda sproščanja ali samozdravljenja ti pomaga,..


                                          Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Dragi Skumir!

Ne vem, ali se sedaj počutiš ok z dejstvom, da si pristal v bolnici; če misliš, da je to slabo, bi te rada opozorila, da v vsaki slabi stvari poglej dobro; mislim, da je boljše, da si v prostoru, kjer razumejo tvojo stisko. Kjer se zares zdraviš. Kjer nisi prepuščen samemu sebi, ko je depresija pretežka. Kajti, če bi bil doma, bi bilo težko zate in družinske člane, saj bi bil žalosten, jezen, ne bi vedel kam se dati, kako postopati ko ti je težko.... (pišem iz izkušenj).

Če pa vidiš odhod v bolnico kot poz.stran, pa je to super. Kajti, le tako se boš hitreje pozdravil in prej odšel domov. Zakaj? Ker hočeš, mar ne.

Spet imam novega psihoterapevta. Spet nove pristope, spet nekako začetek znova.. In to dobesedno. Novi psihiater mi je terapijo popolnom sesul in postavil čisto novo. Jaz pri tem prav nič ne ugovarjam, gradim na zaupanju v stroko.

Če si imel starega pshtrp., in je bolezen trajala oz. ni bila dobro zdravljena, potem mogoče ni bil pravi; novi, če je ok pshtrp., in je videl, da terapija ni prava, bo poskusil z drugo. Mislim, da ti lahko samo pomaga. Kar bosta pa oba kmalu videla, kakšni bodo rezultati. Je sicer malo smotano, da so nove zadeve, katerih nisi vajen, vendar stare ti niso veliko pomagale, mar ne, če ne ne bi bil spet v bolnici!!! Zdaj je čas za odhod iz nje (da s pshtrp delata na zdravju in funkcionalnosti) 

Medtem ko sem tu na tej žalostni Kalvariji, se pogosto spominjam slehernega izmed vas, ki vas srečujem na svojem križevem potu skozi duševno bolezen. Prosim za vas, da bi vsaj vam bilo prizanešeno, če že meni ne more biti. In ko takole premišljujem v bolniški Kapeli, sam pred skrivnostnim Kristusom, sem nekako prepričan, da me bo v marsičem uslišal.

Hvala ti Skumir, za tako lepe misli in prošnje; tudi mi navijamo zate in ne pozabi: zaupaj sebi! zaupaj strokovnjakom! in zaupaj sebi-še1x!

LP Sofie

[dusica]

SkuMir,

jaz sem ponosna nad vsem, kar delaš/opravljaš in še boš, ker vem, da je globoko v tebi velik bojevnik in ne žrtvenik, ker vem, da ti bo uspelo napredovati...zaupaj svoji moči, želji in upaj po Jezusu Kristusu.. v smislu, tudi mene potolaži/okrepča sama molitev in dejstvo, da nisem sama..Ko pa spoznam še kakšno osebo, ki je na mojih frekvencah, ki me razume in po svoje ljubi,..potem, mi je lažje in blažje v duši...Npr. Moljka mi je polepšala minuli wknd..in tudi tebi bo kdo ali, pa si boš bogatil ti svoje dni/noči s stvarmi, ki so ti všeč in jih rabiš, da živiš...

To ti pišem, čeprav včasih rabim tudi sama veliko podporo in res nisem dovolj hrabra, da bi toliko zmogla, ker se še dogaja, da padem, da se  in da ne vem, kam bi se dala..zato prisluhnem  in najprej poskrbim zase..da se lahko čim prej postavim na noge..

Dejstvo, da nisem sama, in..da imam tudi koga, izmed vas, mi je lažje...Tudi ti boš v moji molitvi, vsekakor!

                                    Dušica

[SkuMir]

Matejla, Del Sati, Dusica...in ostali,

lepo vas pozdravljam iz psihiatrične bolnišnice v Polju. Pomalem sem se tu že kar udomačil, pa bodo mogoče le začeli omenjati odhod iz bolnišnice. Prav do včerajšnbjega dne tukaj nismo imeli uradnega dostopa do interneta, - včeraj smo ga po dolgem času spet dobili. Pa še računalnik je tokrat primernop hiter, ne kot pred letom dni, ko sem se naveličal čakati, kdaj bo osvežil stran, - če ni prej 9zaštekal9.

Zahvalim se vam vsem za spodbude in dobronamerna mnenja, vsekakor ste me ohrabrili in v meni nekako upihnili zadnje ostanke ozirov in predsodkov...

Zvečer, ko v postelji molim, molim tudi za trpeče in dobronamerne obiskovalce tega foruma, ki ima zares plemenito poslanstvo.

Še malo težko pišem... Kdaj prihodnjič kaj več...

Pozdrav,

SkuMir


Mir inii

[Slavka]

Skumir  drži se...

[Toja]

Skumir, tudi mi mislimo nate...

[Sofia-Del_Sati]

Dragi Skumir!

Pomalem sem se tu že kar udomačil, pa bodo mogoče le začeli omenjati odhod iz bolnišnice.
Zahvalim se vam vsem za spodbude in dobronamerna mnenja, vsekakor ste me ohrabrili in v meni nekako upihnili zadnje ostanke ozirov in predsodkov...
Zvečer, ko v postelji molim, molim tudi za trpeče in dobronamerne obiskovalce tega foruma, ki ima zares plemenito poslanstvo.

Želim ti okrevanje!!!!

Želim ti mir v duši!!!

Želim ti zdravja!!!!

In želim ti, da začutiš enkrat kmalu sonce v sebi in na sebi!!!

Lp Sofie 

[mina]

SkuMir, sem se že spraševala kje si. Pogrešala sem tvoje pisanje...
Drži se, bo bolje.