Odhajam stran...

[TaZzZ]

V glavi se rodi milijon stvari. Tiste grde, temne, zatohle... in tiste lepe, tople, sladke, vedno redkejše. Človek se rodi z željo po preživetju, nagonu, z željo po uspehu v življenju. Od majhnih nog naprej te učijo, kako pomemben del tega sveta si, ustvarjajo ti iluzijo, da bi se brez tebe svet preprosto ustavil. Majhen si, naiven, verjameš besedam dveh bitji, ki sta v tvojih očeh kot mogočna grška bogova. Dajeta ti ljubezen, dajeta ti pogum, dajeta ti občutek da si nepremagljiv, da bi lahko premikal gore, sredi noči prižgal sonce... Odraščaš. Hodiš po naprej začrtani poti, delaš kot ti rečejo, trudiš se biti dober, pošten, ljubeč in iskren. Na poti srečuješ ljudi, večina njih je pokvarjenih, zlobnih, izkoriščevalskih in zahrbtnih. Ostajaš močan, ne obremenjuješ se, ne dovoliš jim, da bi te držali na vajetih, ostajaš človek, sam, svoj. In nekje na poti preskoči v glavi iskra, ki ti vzame vse kar imaš, dan spremeni v večno noč, vzame ti tisto kar te definira kot človeka. Sposobnost treznega razmišljanja, sposobnost razsodnih odločitev , vzame ti tisto željo po uspehu, željo po nečem boljšem... Primarni nagon po preživetju zamenja nagon, vonj, želja po smrti. Sam sebi naženeš strah v kosti, s svojimi dejanji. Uničuješ samega sebe, destruktiven postaneš! Solze počasi zamenjajo „zdravila“ ki „pozdravijo“ bolečino, a hkrati ubijajo telo in dušo. Telo zavrača vse tisto kar ti je nekoč dajalo moč, glava pa od sebe podi ljudi ki ti želijo pomagati. Zakaj? Tisočkrat zakaj? Ne vem kaj se dogaja z menoj, ne prepoznam se več, iskre ni več v očeh, v očeh v katerih je bila nekoč modrina oceana, sedaj pa je temna senca nočnih mor in strahov. Zmeden sem, trenutki v dnevu mi zameglijo misli. Še 30 nisem star, pa sem zbolel na ledvicah. Zato ker pijem. Zakaj pijem? Da ubijem strah in bolečino ki jo nosim v sebi, da pozabim na to, da sem bolan v glavi, da pozabim na to, da ljudje tega ne razumejo, da pozabim na njo, da pozabim na to da potrebujem pomoč. Nikoli v življenju je nisem potreboval. Vedno sem bi steber na katerega se je lahko naslonil vsak, vedno sem bil steber, na katerega je lahko vsakdo „vrezal“ svoje probleme, in pomagal sem ljudem. Sedaj sem sam, namesto drugih sam sebi zadajam bolečino in trpljenje. Težko je razumeti zakaj to počnem, še sam ne vem, zakaj si ne poiščem pomoči? Pogrešam dotik, tisti pravi topli dotik, tisti njen dotik, tisti njen nasmeh in pogledam, njo ki me razume. Samouničevalen sem, odhajam stran!

http://www.youtube.com/watch?v=Un37UuwjfUk

[alexx]

Do srca si mi segel TaZzZ. 

Prosim...nikar ne odhajaj. Poišči pomoč, tudi, če trenutno ne verjameš, da ti kaj pomaga. Veliko nas je tu čutilo isto kot ti sedaj...hlad v srcu...temo v duši...dež v očeh....pa smo še tu. Morda z brazgotinami, a vseeno tu.

[Sofia-Del_Sati]

Tazzz!

Težko je razumeti zakaj to počnem, še sam ne vem, zakaj si ne poiščem pomoči?

Ves tvoj prispevek, do citata, ki sem ga označila, 90% folka na forumu, z mano vred, pozna skoraj identične občutke. Osamljenost, brezup, zastrupljanje, nekoč steber, danes kreker, ki se lomi in lomi.

Zato tudi ne bom pisala še enkrat teh občutkov, ker jih oba zelo dobro poznava!

Vtaknila pa sem se v tvoj stavek, ki sem ga izbrala v citatu. Zakaj si ne poiščeš pomoči? Ne vem. Mogoče nisi še dovolj v dnu, in moraš na žalost ga izkusiti, da se ti alarmira čut za življenje. Ali pa si preponosen, da bi zaprosil za pomoč. Mogoče pa si še boš pomagal že čez 5 min, 2h ali jutri, čez teden, dva.

Povedala bi ti rada, da sem sama uživala življenje, napram tirnicam, ki so hodile vzporedno moji sreči in sem doživljala, videla sranja, ki so se dogajala v mojem lajfu. Vendar, sem uspevala hoditi po tirnicah sreče. Parkrat sem se spotaknila, pobrala, vlak sreče mi je občasno ušel, ker sem se spet valjala, ampak v glavnem sem bila ok. Sploh tedaj, dokler še nisem vedela, za drugi tir, tir teme, ki je bil vpozredno mojemu tiru sreče.
Čutila sem sonce, naravo, vse letne čase, moj sneeeeeeeeeeeg, družbok, prijatelje, hobije, vse, kar ponuja lajf.

Dokler nisem pristala na tirih nesreče. Mar mi ni bilo zase, za nikogar, samo za smrt! Trpela sem v žalosti, trpela sem znotraj sebe, zunaj sebe, okoli sebe, kjer koli sem bila jaz, tam je bila žalost. da ne bi bilo žalosti, ni smelo biti mene!!!



Danes..........

                    .............. zopet čutim sonce, dež, naravo, vreme, oblake.

Čutim življenje!

In še vedno njegovo sranje!

Pa tudi lepoto.

Čutim padce! In vzpone - ki jih v času sesutja nisem več čutila!

Čutim veselje. Žalost v normalnejših mejah, ne še čisto, ampak bo že.

Čutim pa zato.......

........ ker sem si dovolila poiskati pomoč! Ker sem si priznala nemoč!

Ker sem le tako, s priznanjem nemoči, odprla vrata moči!

Lp Sofie

[majč]

Tazzzz, mnogi smo skozi to že šli, pa se je povrnil tudi lesk v očeh in vse. to je le pot zdravljenja, ko vmes vsega tega ni. nikar ne obupaj. vsi bomo izgubili veliko upanja, če eden od nas izgubi bitko. ne pozabi, da jo skupaj bijemo, zato smo tukaj. da si pomagamo in iščemo rešitev v življenju.

nikar ne obupaj, lepo prosim. vsi bomo izgubili.

maja

[Kristjanka]

Tazzz, prosim te ne naredi tega, če misliš da bo potem po smrti kej bolje, verjemi mi ne bo. Videla sm dokaz ene osebe, ki je imela klinično smrt in pripoveduje kaj se zgodi s tistimi ki storijo samomor. Ne naredi tega. Nisi tega vreden. Ali veruješ u Boga? Če ne, potem ga pokliči, povej mu use kar si nam tukaj povedu. Ti zagotavljam, da ti bo pomagu. To ti prisežem!!! Molila bom zate usak dan, samo da tega ne narediš. Naj ti povem, da tut jaz sem hotela se ubiti, potem pa sem spoznala da si zaslužim boljše življenje in to sem dobila. Mi usi tukaj smo s tabo. Prosim ne naredi tega, zaradi mene. Pomisli, koliko ljudi te imajo radi in kako bi te pogrešali ko bi umrl. Grizli bi se zakaj ti niso pomagali, spraševali bi se zakaj si to storil. Trpeli bi zaradi tebe. Ne naredi tega zaradi njih ne. Če ti karkoli pomaga, mi povej use kar te muči in jaz ti bom pomagala, to ti obljubim. Dajem svojo besedo. Naredila bom use zate, kar je v moji moči. Boljše življenje te čaka, to mi verjemi, življenje, polno svetlobe in sreče, uspehov, čudovitih trenutkov. Toooliko dobrih ljudi boš sreču in če tega ne narediš jaz verjamem, da boš postal najbolj srečen človek na svetu. Preko zs ti bom dala svoj kontakt, in me prosim pokliči. Rada bi ti pomagala. Tukaj sem za to, da ti pomagam, če boš želel. Aja še to ni še prepozno zate.
Vse dobro in prosim pokliči me ali pa mi pošlji sms.

Kristy

[Janja]

Tazz!

Poznam tvoje občutke, ko sem pogrešala njegov dotik, njegovo bližino. Ko sem ga enostavno pogrešala...

Po določenem času pa je bolečina izginila, pogrešanja ni bilo več in jaz sem zaživela novo življenje. Še sedaj ne vem, zakaj sem potrebovala toliko časa, ampak očitno sem potrebovala ravno toliko časa. Ampak potem je bil tisti občutek svobode tako zelo osvobajajoč in bilo bi mi žal, če ga ne bi mogla začutiti v vsej polnosti. Ne bi pa ga mogla začutiti v vsej polnosti, če bi se odločila, da ne zmorem več, in da odhajam.

In sedaj sem na začetku nečesa novega, nečesa lepega, nečesa, za kar sem že naredila črto v mojem življenju. In res bi mi bilo žal, da tega ne bi doživela. In tega ne bi doživela, če bi odšla.

Vem pa tudi, kako je, če oseba, ki jo imaš zelo rad, oddide na tak način, za katerega si se ti odločil...

To sem občutila lani decembra in še tudi prej, ampak takrat poskusi niso uspeli. Prvič tukaj javno pišem o tem. Na začetku nisem mogla pisati.

Moja mami je v decembru obupala nad življenjem. Bila je močno psihotična, ni pa kazala znakov suicidalnosti, zato je bilo zame to velik šok, ker nisem tega pričakovala. Če bi pričakovala, potem bi ukrepala v tej smeri, pa nisem.

Kako se počutim sedaj? Kako se počutijo tisti, ki so ji bili blizu?

Zelo različno. Čisto odvisno od vsakega posameznika.

Jaz sem sprejela njeno dejanje in znam iti čez izgubo. Si bi pa želela, da bi bili še skupaj, ker sva se izredno lepo razumeli in med nama je bila stkana ena tak nevidna čudovita vez. Bili sva mama in hči, najboljši prijateljici in tudi zaupnici. In jo pogrešam.

Bila je še mlada, polna elana, lahko bi še lepo živela...

Bi pa dobronamerno opozorila tiste, ki pišejo o tistih, ki so naredili samomor, in sicer, kaj naj bi se zgodilo po njihovi smrti zaradi suicidalnosti...

Vem, da imamo različna prepričanja in različna verovanja, ampak nekomu, ki je njegov bližnji naredil samomor, ni lahko brati, da je pa sedaj ta njegova draga oseba v Nemilosti.

Jaz sicer nimam težav s tem, marsikdo pa lahko zaradi tega zapade v stisko. Moram pa vseeno napisati, da tudi jaz, ki načeloma nimam težav s tem, sem po enem takem zapisu (sedaj se ne spomnim točno kje) tudi jaz začela razmišljati in me je kljub vsemu, da tega ne verjamem, postalo strah. Enostavno si za mojo mamo ne bi želela nečesa takega, kar sem si prebrala. Ampak se se prepričala in nehala razmišljati na tak način, ker s tem bi lahko samo sebi škodovala.

Kaj se resnično dogaja po naši smrti, ne ve nihče. Lahko samo ugibamo in vsak ima svojo razlago.

Moja je čisto drugačna in načeloma me ne skrbi me za mojo mamo. So pa drugi, ki jih take besede prestrašijo, zato prosim previdno s takimi besedami.

Kristjanka, verjamem, da si čisto dobronamerno to napisala, da bi Tazzza odvrnila od tega dejanja, ampak nisi pomislila na tiste, ki smo ostali tukaj in zdaj, naši svojci pa so se odločili za ta korak.

Kristjanka, upam, da razumeš.

[Juliette]

TaZzZ...

tudi sama sem pred časom želela oditi... pa sem ostala in je vredno.
Poišči pomoč, TaZzZ, ker res pomaga...
Poglej, saj si prave pomoči sploh še nisi poiskal. Moraš si dati še to priložnost! Ne gre obupati kar tako.

[Sofia-Del_Sati]

Videla sm dokaz ene osebe, ki je imela klinično smrt in pripoveduje kaj se zgodi s tistimi ki storijo samomor.Ne naredi tega.

  

upam, da ne izpade kot grožnja. če se boš ubil, si storil greh in Bog tega ne mara.... 

Ali veruješ u Boga? Če ne, potem ga pokliči, povej mu use kar si nam tukaj povedu. Ti zagotavljam, da ti bo pomagu.

to je rizkantna trditev.

kot tudi ta:

Dajem svojo besedo. Naredila bom use zate, kar je v moji moči. Boljše življenje te čaka, to mi verjemi, življenje, polno svetlobe in sreče, uspehov, čudovitih trenutkov. Toooliko dobrih ljudi boš sreču in če tega ne narediš jaz verjamem, da boš postal najbolj srečen človek na svetu.

kajti nihče nam ne more zagotoviti srečnega življenja, razen če nima teh čudežnih zmožnosti, da se naš lajf kar naenkrat uredi iz total podna v total srečo! za to smo odgovorni sami, pa če drugi trdijo 100% drugače, našemu lajfu v prid .

vem, da si mislila dobro Kristjanka, ampak iz tvoojega zapisa izpade, da vsak, ki se odloča za samomor, in če se odloči za življenje, ga čaka 100% boljše življenje, sreča, ljubezen! KAJ PA ČE NE?

Upam si trditi, da kdor se ne odloči za samomor, je za odtenek močnejši v sebi, ker se je odločil za življenje, pa čeprav ne ve, kako bo v prihodnosti; dobro, slabše,... vseeno bo kljuboval temnim platem življenja. IN TO SE MI ZDI POMEMBNO!

pa brez zamere!

Lp Sofie 

[alexx]

Tudi jaz se strinjam z Sofi Kristjanka. Vem, da si hotela dobro, a tvoje trdive so milo rečeno "hude". Jaz sem 100% ateist, a sem našla smisel življenja izvan vere.  In tudi Taz jih mora. Vem pa, da mu je nepopisno hudo in težko vidi luč. Naši boji so hudi, a zmagujemo. Tudi s pomočjo drug drugega.

[Sofia-Del_Sati]

Bi pa dobronamerno opozorila tiste, ki pišejo o tistih, ki so naredili samomor, in sicer, kaj naj bi se zgodilo po njihovi smrti zaradi suicidalnosti...

Vem, da imamo različna prepričanja in različna verovanja, ampak nekomu, ki je njegov bližnji naredil samomor, ni lahko brati, da je pa sedaj ta njegova draga oseba v Nemilosti.
Jaz sicer nimam težav s tem, marsikdo pa lahko zaradi tega zapade v stisko. Moram pa vseeno napisati, da tudi jaz, ki načeloma nimam težav s tem, sem po enem takem zapisu (sedaj se ne spomnim točno kje) tudi jaz začela razmišljati in me je kljub vsemu, da tega ne verjamem, postalo strah. Enostavno si za mojo mamo ne bi želela nečesa takega, kar sem si prebrala. Ampak se se prepričala in nehala razmišljati na tak način, ker s tem bi lahko samo sebi škodovala.

Kaj se resnično dogaja po naši smrti, ne ve nihče. Lahko samo ugibamo in vsak ima svojo razlago.

Moja je čisto drugačna in načeloma me ne skrbi me za mojo mamo. So pa drugi, ki jih take besede prestrašijo, zato prosim previdno s takimi besedami.

Kristjanka, verjamem, da si čisto dobronamerno to napisala, da bi Tazzza odvrnila od tega dejanja, ampak nisi pomislila na tiste, ki smo ostali tukaj in zdaj, naši svojci pa so se odločili za ta korak.

Janja, nekaj bi še dodala k tvojemu zapisu:

tudi jaz poznam primer samomora, meni zelo drage osebe. Spomnim se čisto vsak dan nanj, pa je od tega že 5 let!

zato vem, kaj naredi samomor nekoga živemu, ki ostane in žaluje za njim... ko ne veš ali bi se veselil da se je rešil muk ali zato, ker ni zmogel moči, da bi doživel še nekaj lepega v tem življenju?

kaj se zgodi po smrti............ najboljše so tiste raziskave, kjer se strinjajo tako znanstveniki, ki so raziskovali klinično smrt, kot katoliški duhovnik kot npr. g. Trstenjak! Oboji imajo iste zaključke, kot tudi ljudje, ki so klinično smrt doživeli in se vrnili nazaj v življenje. Ni hudega,.... zato brez veze groziti z nekimi ideološkimi idejami neke institucije!

Lepše pa je seveda, če premagamo stisko, preživimo grozoto in slabe spomine, temne dneve,.... in vztrajamo na življenju, kajti nikoli ne vemo kaj nas čaka jutri. Smrt vedno, življenje pa se ne vrne hitro!

Zato dragi Tazzz, poskušaj vztrajati pri življenju - kajti smrt doleti vsakega in ga ne zgreši, prejkoslej seveda, življenje pa ni dano vsakomur in naj ti bo izziv, da ga spremeniš v prijetnega. Kajti, enrkrat si se že počutil lepo, mar ne? Zakaj ne bi blo še enkrat? In še enkrat? In še parkrat? In tolikokrat, da te stresne situacije ne bodo več premagovale, ker boš s časoma postal močnejši! Zakaj? Enostavno - ker si se odločil za življenje in živeti!!!!

Lp Sofie 

[TaZzZ]

Še vedno živim v iluziji, da bo jutri drugače, da bo jutri boljši dan, da bo jutri drugače. Slepim samega sebe, prepričujem se, da se imam pod kontrolo, da imam svoje besede in svoja dejanja pod nadzorom. Pa dobro vem da ni tako. Vem kaj sledi, vem kako se bodo stvari odvijale. Kot da sem preklet, vidim vzorec ki se ponavlja že nekaj časa. Žalost, trpljenje, veselja, sreča, nato spet padec in gremo po isti poti naprej. Kako dolgo še? Sledi mi senca preteklih dejanj in preteklih doživetij...  Vse se nekje konča, a ne? Vsak dih, vsaka misel, vsaka izrečena beseda. Nekje mora biti konec! Edina stvar ki me v tej situaciji trenutno rešuje je ona in dejstvo, da dejansko nimam dovolj „jajc“ da bi nekaj naredil v zvezi s tem kar si želim.  Na trenutke si tako močno želim konca, da ga okusim, vonjam, čutim. Vsak človek ki mi prekriža pot odide, pa naj bo dober ali zloben, vsak odide... Jaz ostajam na teh tračnicah kot vlak. Želim si drugam, stran od vsega tega, želim si spet zadihat brez misli na to, da se mogoče že naslednjo uro ne bom počutil dobro. Kje je tista tipka RESET na mojem vratu? Iščem jo, v obupu iščem tipko ki bi me povrnila nazaj v stanje navidezne sreče in v iluzijo vsega dobrega. Tudi prej nisem bil srečen, le dovolj moči sem imel, da sem si bolj prepričljivo lagal v obraz. Pogledam se v ogledalo. Obraz je isti, le maska ki jo nosim se je spremenila. Tudi klovni jokajo mar ne?

[Tačka]

Tudi klovni jokajo mar ne?

pa se zjokaj ..  .. in to fajn.. daj iz sebe.. in pejd na pot resnične sreče in ne samo navidezne..

zakaj si ne poiščeš pomoči ? imaš prijatelje ? domače ? te razumejo ? s čim se ukvarjaš ?

se pogovarjaš še s kom , razen tukaj z nami ?

ne obupaj, ni vredno ... življenje zna biti tudi lepo, če ga zajemaš z majhno žlico
.. drži se 

[Tačka]

Janja,  žalostna zgodba, ampak vidim da si ZELO močna oseba, vse boš prebolela, naj ti ostanejo na mamo samo lepi spomini..

ja, moj bratranec je delal samomor.. in ni mu uspel, danes je na vozičku, brez nog.. pod "goro" tablet.. ... sam, sam.. obiskujemo ga samo nekateri,.. pa tako velika žlahta,.. samo njegovi "najbližji" ne...  uf, dolga zgodba...

Janja,ti si en 

[Arwen]

- kajti smrt doleti vsakega in ga ne zgreši, prejkoslej seveda,

točno tako; čemu torej prehitevat?

vidim vzorec ki se ponavlja že nekaj časa.

torej je čas, da se vzorec spremeni 

me povrnila nazaj v stanje navidezne sreče in v iluzijo vsega dobrega.

zakaj silit v navidezno srečo? mogoče bi bilo bolje usmerit sile v to, da dosežeš dejansko srečo?

[Sofia-Del_Sati]

Še vedno živim v iluziji, da bo jutri drugače, da bo jutri boljši dan, da bo jutri drugače.

TO je upanje in to je priporočljivo početi!!!! Kajti dokler je upanje, je tudi življenje.

Slepim samega sebe, prepričujem se, da se imam pod kontrolo, da imam svoje besede in svoja dejanja pod nadzorom. Pa dobro vem da ni tako. Vem kaj sledi, vem kako se bodo stvari odvijale. Kot da sem preklet, vidim vzorec ki se ponavlja že nekaj časa. Žalost, trpljenje, veselja, sreča, nato spet padec in gremo po isti poti naprej. Kako dolgo še? Sledi mi senca preteklih dejanj in preteklih doživetij... 

Temu se pa reče depresija! in še kaj drugega od psihičnih bolezni. skratka, ko se imaš pod kontrolo, vendar ne ti, pač pa tvoj strah, tvoja negativna stran.... ko je kot avtoimunska bolezen, ki napada samega sebe.
Nisi preklet - lepo te prosim!!!! Seveda ti bodo sledili ti vzorci depre, kot so žalost itd., ker nič ne delaš na tem, poleg tega še poslabšaš zadeve z alkotom!!!
Kako dolgo še? DOLKER SE NE BOŠ ODLOČIL ZA ZDRAVLJENJE! Seveda ti sledijo sence, tudi mene, zato pa težko funkiconiram v sedanjosti. Še delat nisem mogla več na sebi, ko je bila depresija na meni že kot sumo borec. Ko sem začela z ad, sem se toliko pobrala, da lahko delam zdaj še na sebi še v drugih smereh!

Edina stvar ki me v tej situaciji trenutno rešuje je ona in dejstvo, da dejansko nimam dovolj „jajc“ da bi nekaj naredil v zvezi s tem kar si želim. 

Kokr vem, če misliš na bivšo, ki je že z drugim........ POZABI! ŽIVI NAPREJ, ZASE IN NE MEŠAJ DREKA! Potegni vodo, pritisni na wc račko in pojdi ven iz sekreta v življenje!!!!

Na trenutke si tako močno želim konca, da ga okusim, vonjam, čutim. Vsak človek ki mi prekriža pot odide, pa naj bo dober ali zloben, vsak odide... Jaz ostajam na teh tračnicah kot vlak. Želim si drugam, stran od vsega tega, želim si spet zadihat brez misli na to, da se mogoče že naslednjo uro ne bom počutil dobro. Kje je tista tipka RESET na mojem vratu? Iščem jo, v obupu iščem tipko ki bi me povrnila nazaj v stanje navidezne sreče in v iluzijo vsega dobrega. Tudi prej nisem bil srečen, le dovolj moči sem imel, da sem si bolj prepričljivo lagal v obraz. Pogledam se v ogledalo. Obraz je isti, le maska ki jo nosim se je spremenila.

Jasno, da si želiš konca. To je bistvo depresije. Če se ne bi želel ubiti, bi se še lahko kako drugače dalo reševati problem. KO pa je že tako daleč, da ti je edina pozitivna misel smrt, edina stvar, ki ti prikliče nasmešek na obrazu je konec lastnega lajfa, mučeniška smrt po možnosti, itd. rabiš nekaj, kar te bo hitro vzdignilo gor, kajti sedaj drviš dol. to so pa ad!!! brez konzumacije alkota. in če ni en ad pravi, bo drug1

Dragi moj, TIPKE ni. Si samo ti in tvoje delo, da nekaj na sebi narediš, da začneš delati za sebe in ne proti sebi ali pa navidezno za sebe z nekimi ideološkimi idejami, ko veš globoko v sebi, da ti ne bo pomagalo. TIPKA=TI!!!

Tudi klovni jokajo mar ne?

Pa ne s pravimi solzami! Jokamo ljudje, brez mask. Kaj sem potem jaz, ko ne morem jokati ob ljudeh? Dokler jokamo, damo žalosti možnost, da gre iz nas ven, in solzam, da nam ohladijo telo in tolažijo. Pa čeprav ob ali ne ob ljudeh, sami, ljudje, živali, moški............ nisi klovn Tazzz, samo z napačnimi barvami si se namazal, ki sedaj ne gredo dol 

Lp Sofie

[Suzy]

TaZzZ pogovor z nekom,strokovna pomoč in volja ti lahko marsikaj v življenju spremenijo,..
potreben je le en,ta prvi korak....ne se predat,...vse dobro ti želim.

[majč]

Še vedno živim v iluziji, da bo jutri drugače, da bo jutri boljši dan, da bo jutri drugače. Slepim samega sebe, prepričujem se, da se imam pod kontrolo, da imam svoje besede in svoja dejanja pod nadzorom. Pa dobro vem da ni tako. Vem kaj sledi, vem kako se bodo stvari odvijale. Kot da sem preklet, vidim vzorec ki se ponavlja že nekaj časa. Žalost, trpljenje, veselja, sreča, nato spet padec in gremo po isti poti naprej. Kako dolgo še?

morda do uvedbe stabilizatorja razpoloženja. šla bi k psihiatru in povedala, kako poteka nihanje in prosila za uvedbo kakega stabilizatorja, najverjetneje lamictala. verjamem, da so nihanja hudi naporna in da ob njih ne moreš ne normalno doživljati, ne normalno živeti, ampak isto mislim, kot za vse ostale: priboriti si bo treba remisijo, se vračati v ambulanto, dokler ne boš imel take kombinacije zdravil, ki jo boš dobro prenašal (brez hudih stranskih učinkov) in ki bo učinkovita ter ti pomagala tako, da boš brez znakov motnje ob tej terapiji lahko normslno nadaljeval svoje življenje bolj ko ne kot vsi zdravi. zato tazzz bori se in nas imaš tu.

maja

[dusica]

Tazz,

jaz vem, da GLOBOKO V SEBI imaš željo po življenju in premagovanju tega bedastega počutja in situacije, v kateri si se znašel, ker..že dejstvo, da si se prijavil NA TALE FORUM, kaže, da želiš to agonijo deliti z nekom in to je super začetek - verjemi! 

Sedaj pa do strokovnjaka, ki ti bo pomagal z zdravili in dodatnimi nasveti naprej + dobro pride tudi psihoterapija ali kakšna skupinska delavnica..

Vedi, DA NISI NIKOLI SAM...in največja moč je v tebi ali se tega zavedaš ali ne!


                                 Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Tazzz, vedeti moraš, da se bo agonija nadaljevala toliko časa, dokler ne boš rekel STOP:

1. z zdravljenjem z ad-ji, ki ti jih lahko da os.zdr. ali psihiater

ALI

2. s samomorom - kar bi bila izjemna škoda, saj ne boš dal življenju možnost!

Jaz, ki sem bila v istem sranju glede počutja kot ti, 2x mi je grozila hospitalizacija, večna tema in želja po smrti - danes pa sem kar vesela, da se nisem vdala. NI še rožnato, ni pa tudi črno!

TAZZZ, ODLOČI SE ZA SONCE, KI SIJE, SAMO OBČUTIŠ GA TRENUTNE NE ZARADI DEPRE. TUDI SAMA SEM SONCE DOJEMALA KOT BI BILA ČUSTVA IZ ŽELEZA OZ. STEKLA. OBUPEN OBČUTEK, OBUPEN!!!!! A IZ TEGA SE DA PRITI VEN!!!! IZKORISTI ZDRAVILA, KI OBSTAJAJO IN POMAGAJO! POMAGAJ SI SAM! POMAGAJ SVOJEMU TAZZZ-KU, DA SE ODLOČI ZA ŽIVLJENJE, POSKUSI ŠE ENKRAT Z AD ... PA POTEM OBUPAJ, ČE NE BO POMAGALO. A VSAJ NAREDIL BOŠ KAJ ZASE - PRODUKTIVNEGA SEVEDA! POGUM TAZ, POGUM!

NI LAHKO ŽIVETI, LAŽJE JE UMRETI. AMPAK KO ENKRAT ZNAŠ ŽIVETI, JE TEŽJE UMRETI!!!!

Lp Sofie 

[Janja]

TaZzZ!

Tudi jaz ti svetujem, da si poišči strokovno pomoč. Tudi jaz sem si jo poiskala. Sicer malo pozno, ampak sem si jo. In to ni poraz, to je korak k novemu in boljšemu življenju. Škoda je vsakega dneva trpljenja, če nam je lahko lepše, boljše. In včasih so za to potrebna tudi zdravila. Mogoče pa ne bi bilo slabo, da bi si poiskal tudi kakšno obliko psihoterapije.

Sofie in Tačka, hvala!

Janja,  žalostna zgodba, ampak vidim da si ZELO močna oseba, vse boš prebolela, naj ti ostanejo na mamo samo lepi spomini..

Tačka, ne vem, kako naj to napišem, ampak nekako čutim, da sem imela v življenju kljub vsemu veliko sreče...

Tudi, ko sva s psihoterapevtko predelovali moje življenje, je bila zelo začudena, ker jaz ne smatram, da bi imela pretirano težko življenje. Mogoče tudi zato, ker sem bila že od majhnega zaželjena in čutila sem ogromno povezanost in ljubezen v primarni družini. In tudi kasneje v življenju sem imela na ljubezenskem področju veliko sreče.

In mogoče sem vso to ljubezen, ki sem jo imela okoli sebe, uporabila za to, da sem lahko šla čez stvari, ki res niso bile najlažje...

In na mamo imam res lepe spomine. Vesela sem, da je bila moja mama. Da sem sedaj takšna kakršna sem, se imam v veliki meri zahvaliti prav njej, ker je znala in zmogla iz vsakega človeka potegniti tisto najboljše.

ja, moj bratranec je delal samomor.. in ni mu uspel, danes je na vozičku, brez nog.. pod "goro" tablet.. ... sam, sam.. obiskujemo ga samo nekateri,.. pa tako velika žlahta,.. samo njegovi "najbližji" ne...  uf, dolga zgodba...

Ja, Tačka, poskusi znajo biti lahko tudi usodni. Na žalost se je tako zgodilo tvojemu bratrancu. Po maminem poskusu pred štirimi leti mi je bilo pojasnjeno, da sva obe imeli blazno srečo, ker bi lahko postala tudi invalidna...

Tačka, hvala še enkrat za tvoje besede. Sem pa vesela tudi zate, ker po tvojih zapisih vidim, da prihajaš spet v formo.

TaZzZ, mogoče sem malo več pisala o sebi in mojih občutkih. Mogoče bo ta moj zapis pomagal tudi tebi. Veš, tudi jaz sem bila nesrečna po koncu zveze, ki mi je pomenila vse. In takrat sem mislila, da se mi kaj tako lepega ne more več zgoditi, ampak sem se krepko zmotila.

Ker se mi je še zgodilo. Sem pa za to potrebovala čas, veliko časa. In zato ne obupaj. Ker pa so tvoja nihanja premočna, si resnično poišči pomoč.

Napiši še kaj!