Občutek, da je nekaj hudo narobe z mano, zdravljenje in prihajanje domov

[Arwen]

da je glede določenih stvari čisto upravičeno jezna

    a ti to resno?  :

Pritiskati začne na moj občutek krivde.....da pridem domov in se začnejo zajedljive opazke. Vsake toliko časa pripomne kako pikro na moj račun ....in mi vrže v obraz vse, kar ji pride na misel.

(za mojo anksioznost in probleme s koncentracijo ne ve......Ve pa ne zato, ker sem že šla skozi situacijo, ko je poznala moje probleme in je bila med vsakim nestrinjanjem kakšna pripomba a la 'ti si itak tko mal čudna v glavi, ne veš kaj govoriš').....pa mi nonstop meče v obraz eno in isto stvar. Ko mislim, da sva nekaj že razčistili(in ji že milijontič obljubim, da bom našla službo in se preživljala skozi naslednji letnik in naj jo ne skrbi) pridem domov na obisk in spet en in isti prepir. S tem, da med tem uporablja fraze kot npr. ali nimam nič srca, da ne pomislim na denar, ki ga bosta mogla z očetom namenit zame (nimamo kakšnih finančnih problemov), da sem najbolj naiven človek, ki jih pozna, če resno mislim, da mi bo uspelo naredit letnik, da me bo pustila samo kot drek na cesti, ker je tako ne poslušam, da mi bo nakazala denar na račun in naj grem nazaj v lj in tam živim sama, če mi je res toliko do tega, s česar potem nekako pride do tega, da mi prepoveduje v Ljubljano, da mi bo ona preprečila da še kdaj grem nazaj, da če bi imela kaj soli v glavi, bi sprejela službo, ki bi mi jo ona uredila v domačem kraju (mizerna služba, ki bi pomenila, da moram biti cele tedne doma brez kakršnihkoli prijateljev v bližini). In ko omenim da razumem, da jo kaj moti, da pa resnično ne cenim njenega čustvenega manipuliranja z mano (ker me pozna dovolj dobro, da ve, kam mora ciljat), pride do zaključka, da nimam čustev, da če bi sploh imela čustva, tudi ne bi bila taka.

In ko pride do tega, dobim še več flashbackov na to, kako me je mama neumno in slabo obravnavala med odraščanjem in kako se vse skupaj samo nadaljuje in kako ni čudno, da imam čustvene probleme in

[Moop]

Ja, to da je jezna name, ker nisem končala letnika, se mi nekako zdi upravičeno. Ne ve za moje težave in pač misli, da sem prelena.

[tiranozaver]

Jaz sem bil v podobni (ampak ne enaki) situaciji. No, saj po večini sem še - ljudje se počasi spreminjamo, pa četudi se zdi, kot da se vsak mesec na novo rodiš ...

Meni sta pomagali dve stvari: prepoznavanje situacije, ki vodi v prepir in izboljšana samopodoba. Ogromno bi seveda pomagala fizična distanca do staršev, ampak to pri meni še sledi, pri tebi pa verjetno ni izvedljivo. Domnevam, da si bila do sedaj v Ljubljani kolikor dolgo se le da, zdaj pa so te študijske počitnice prisilno "uklenile" na dom.

Prepoznavanje situacije ti že nekoliko gre, nenazadnje si cel proces super opisala v tej temi. Ampak pomaga pa šele takrat, ko situacijo prepoznaš preden "poči" in ne šele potem, ko se ohladiš. Osebno lahko rečem samo, da do tega prideš z vajo. Da vsakič, ko se usekate, opišeš proces, kako je do prepira prišlo, in da si potem živo predstavljaš, kako bi lahko ta proces takrat prekinila.

Kolikor sem bral (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8582.msg222321.html#msg222321), si to že počela s terapevtom, ampak se ti ni zdelo smiselno. No, mogoče zdaj, po prepiru, bolj razumeš, čemu je to namenjeno. Če pa ne, pa kar povej.

Glede samopodobe je še bolj zakomplicirano in se ti bo verjetno zdelo vse skupaj en new age think positive bullshit. Kar je res in hkrati ni res ... V glavnem, težje se je skregati, če veš, da nisi "en drek na cesti", da nisi abnormalna, da nisi umetno postarana, da nisi vsega zamudila ..., ampak, da si OK. Je pa do tega spoznanja težko priti. S posti na forumu te v to ne bomo prepričali, čeprav se Arwen zelo trudi (). Meni je odprla oči ena skupina za samopodobo in samospoštovanje, ampak to na skoraj enoletno podlago psihoterapije. Pa seveda, mene ni hkrati šraufala GAM (oz. če me je, mi ni noben tega povedal ).

[Tačka]

In sem zdaj pač nenormalna. Ta narobe narobe narobe občutek. Ne vem, koliko je kaj upravičen ali realen, je pa tam... Plus zamudila sem praktično cela najstniška leta. Slab občutek...

Punca, nisi nenormalna, si pač bolj občutljiva

Na ADjih pa sem bila tri leta skupaj, najprej na Asentri, ki ni imela skoraj nobenega učinka, plus spolni problemi, kasneje na Wellbutrinu, ki je od začetka bolj pomagal, proti koncu pa se je vse skupaj nekako izrabilo..

Uf, me je kar malo "groza", ko pomislim, koliko mladih je že na AD-jih, sem mislila, da je to domena nas starejših, ki smo že nekaj dali "skozi" v življenju ..kot berem imaš šele 20 let

Ne verjamem, da so ADji edini način, zato se bom trudila še naprej z meditacijo. Je pa težko, itak. Zavidam ljudem, ki se jim ni treba ukvarjat s takšnimi problemi.

Saj poznaš tisto.. sto ljudi-sto čudi.. in vsi imajo kakšne probleme, samo da so nekateri bolj "močni" kot drugi..

drugače pa.. kaj pravita pa oče, sestra.. vedo za tvoje "stanje".. ?

ja, kaj naj rečem.. boš morala žal še malo potrpeti, ker si finančno odvisna od staršev... ali pa se "vzeti v roke", si najti službo, iti v najem..

Si pa v letih, ko ste mladi izredno občutljivi  ..

Drugače pa.. pojdi v družbo. na rekreacijo in se pač malo umakni iz hiše, ko si doma.. In poskusi se "skulirat", ne bij bitke z mamo, umakni se stran, takrat ko čutiš, da bo "počilo"..

drži se..

[martinca]

Moop, nepristransko gledano, je tvoja mati, ČEPRAV NE POZNA TVOJIH TEŽAV Z ŽIVCI, neupravičeno do tebe (bila) hudobna, nerazumevajoča, zahtevna, manipulativna in te ima za ventil zase, ti nisi nikakor kriva tega, da si anksiozna in da se zaradi anksioznosti ne moreš obnašati po njenih željah, očitno ji nisi mogla nikdar zaupat in te ni nikdar tolažila zaradi stiske, ampak samo obsojala  Kaj se potem čudiš, če se zelo slabo počutiš, ko se vračaš domov ! Tvoj občutek krivde je neupravičen, če je res nisi nalašč ali iz lenobe zajebavala! Bodi pametna in reci, da se strinjaš, da ti plačuje bivanje v Ljubljani kot je zagrozila, "da bo imela pred tabo mir", (mislim, ali ji ti kaj takega delaš, razen da si na svetu??) in bosta obe res imeli mir ! Pa boš vidla, kako hitro ji bo žal kaznujoče obljube zate, če bo vidla, da bi ti to bilo v bistvu prav; posebno če bo res morala za to dati iz žepa, ker to ni malo kljub boljšemu finančnemu stanju družine, saj je življenje v Lj drago.

 Če pa bo vseeno držala besedo, pa le sprejmi! Da si nobena od vaju v nadalnje ne uničuje živcev in da ti neha jemati vso samozavest. Da pa bi te imela rada/vsaj skušala razumet,  je itak ne moreš prisiliti. Se ji boš že kako oddolžila za vse dobro od nje, pa na redne obiske in praznike ne pozabit, mogoče pa ti bo nehala zbujati slabo vest in te nehala obsojati zaradi tvoje nezmožnosti "zdravega obnašanja ", ki ga kot anksizna oseba seveda ne zmoreš!

[Arwen]