Občutek, da je nekaj hudo narobe z mano, zdravljenje in prihajanje domov

[Moop]

Ne vem, kako bi to dobro opisala, toda nekako imam že od nekdaj občutek, da je nekaj precej narobe z mano. Ne vem točno, zakaj, mislim, da večinoma zato, ker se pretirano analiziram in potem skrbim okoli tega, da se ne obnašam 'normalno'. Problem imam zadnje čase s tem zato, ker čedalje bolj razmišljam o tem. Ko se zjutraj zbudim, je ponavadi to ena izmed prvih misli, ki mi šinejo v glavo. 'tole ni normalno počutje. normalni ljudje se ne počutijo tako. nekaj je narobe s tabo.'
Predvsem imam občutek, da mi čisto nič ne pomaga pri tem, da bi se kdaj bolje počutila. In mislim, da je en izmed glavnih razlogov za to, da se slabo počutim ravno to. Ta 'narobe' občutek, ker potem premlevam vse do zadnje pikice in iščem načine, kako bi se počutila in obnašala 'normalno', ne uspe pa mi dejansko spontano živeti. Ampak nekako ne vem, kako. Niti ne vem točno, kaj bi vprašala glede tega... A bi se dalo tu sploh kaj pomagat?

In še ena reč (ki mi je zdajle prišla na misel). Opažam, da se moje razpoloženje hudo poslabša vsakič, ko iz Ljubljane pridem domov. Sprememba v razpoloženju je skoraj čisto avtomatska. Domov še lahko pridem nekako približno normalne volje, a že v roku kakšnega dneva postanem depresivna, razdražljiva, non-stop dobivam flashbacke na čase, ki sem jih preživela tam globoko depresivna ali pa na male poraze in utesnjenost, ki sem jih v najstniških letih tam stalno doživljala predvsem zaradi pretirane zaščitniškosti staršev in občutek, da je res že od nekdaj nekaj hudo narobe z mano, se tako poglobi, da sem čisto tesnobna.
Obenem pa me ves čase pere občutek krivde, ker sem takšna in predvsem zato, ker se za vsako minimalno stvar razjezim nad družino in fantaziram, kako jim zabijam glavo v steno nekje 50% časa, ko sem doma. Kar je v bistvu malo smešno Mi pa resno požira željo po tem, da bi sploh kdaj še šla domov, čeprav vem, da bi bilo to precej nefer do staršev. Vem, da to precej očitno kaže na to, da imam doma še nerazčiščene zadeve, a se mi niti približno ne sanja, kako bi se jih lotila. Doma se ne pogovarjamo kaj preveč o čustvih, če bi načela kak tak pogovor, bi prišlo do iste situacije, kot vedno. Jaz sem 'bad guy' in čudak, ki ne zna normalno živet v njihovi družbi in potem krivim njih za to, ker imam sama neke probleme, za katere oni niso odgovorni. Ne vem, ne vidim ravno poti iz tega, razen da čimmanj hodim domov, dokler se ne spravim toliko k sebi, da me dom ne bo tako hudo afektiral.

To je to. Krneki problemi, ampak mislim, da vsi vemo, da pri nas zaradi tega niso nič manjši..

[Arwen]

  in kako se počutijo "normalni" ljudje?

[Moop]

Po vsej verjetnosti se ne zbudijo celi prepoteni, živčni in jim gre na jok že minuto po tem, ko se zbudijo

[Slavka]

Moop  tudi jaz sem med "nenormalnimi" kajti moji občutki so velikokrat podobni tvojim. Jaz sem sicer starejša od tebe in sem si že ustvarila svojo družino. Na obisk k svojemu očetu se odpravim redko, pa čeprav vem, da njemu moji obiski pomenijo vse na svetu....mene pa tam prežemajo slabi občutki in spomini...postanem žalostna in tesnobna...Sedaj vem, da sem tam tudi doživela prvi panični napad, ko še niti vedela nisem, kaj je to. 

Torej ne hodim velikokrat domov...analiziram pa se še vedno...se včasih "opazujem" kako se obnašam...če sem sploh normalna...in potem adijo spontanost in dobrodošla tesnoba.  Včasih mi je bilo težko iti celo domov, k svoji družini...k svojim otrokom...najraje bi kar zbežala nekam, kjer bi bila sama...pa to ni bilo izvedljivo.

Sem se pa odločila za psihoterapijo, ki mi je v tej smeri precej pomagala...misli lažje držim na špagci, da ne divjajo po svoje...ker moja domišljija zna zelo prekoračit meje "normalnega" 

Vsekakor te popolnoma razumem kako se počutiš, ker sem se sama točno tako...mislim, da je to neke vrste OKM 

[Slavka]

Pa še nekaj sem ugotovila zadnje čase, zakaj se v bistvu ne maram, zakaj se ne sprejmem....Zato, ker v svoji podobi vidim očetove poteze... in to sovražim iz dna duše. Ne maram svojega glasu, ki je podoben maminemu....ne maram svojih prstov na nogah, ki so taki kot mamini....ne maram svojega obraza, ki je podoba mojega očeta...ne maram svojih kodrastih las....vedno želim biti drugačna, želim biti nekdo drug...to pa pač ne gre in tukaj tudi tiči večino mojega nezadovoljstva in tesnobe.

[alexx]

Slavči 

Mi te imamo radi prav tako, kot si. Očitno imaš tisto zaradi česa si "naša Slavči".  

[Slavka]

Hvala Alexx  .... ja, na forumu sem lahko drugačna jaz....brez svojega trapastega glasu in pogleda...samo moji prsti letijo po tipkah in izražajo moje misli....morda sem zato tako rada tukaj, med vami....V realnem življenju pa sem vse preveč obremenjena sama s sabo, ko vidim, da sem skupek genov, ki sta jih vame vsadila moja starša, ki sta mi sicer dala življenje, ne pa tudi ljubezni....

Pa ne želim izpasti sedaj samopomilovalno...želim povedat to, kar se mi je danes utrnilo ob prebiranju Moopinega posta...kot razsvetljenje.

[Moop]

Slavka, čisto razumem tvoja čustva, ko prideš domov. Ko sem jaz nekaj časa doma, je vsak predmet v hiši in izven nje opomnik na na kako slabo izkušnjo. Vsi ljudje, ki prihajajo na obisk me živcirajo in po parih dneh sem že prepričana, da sem tak zajeb, da mi nikoli ne bo uspelo biti vsaj približno normalna. Plus začnem dobivat občutek, da moja osebnost vodeni in začenjam dobivat potrebo, da bi se upognila staršem in začela živeti točno tako, kot bi onadva rada da živim (čeprav je moje običajno življenje ponavadi popolnoma drugačno). V glavnem, počutim se umetno postarano, zaradi stalnega pritiska (zaradi lastnega občutka krivde še bolj kot njunega pritiska), da bi morala biti neka odgovorna, spoštljiva mlada dama, ko pa to ni niti v moji naravi in nimam kakšne želje, da bi bila taka.

Nič čudnega, da je tako 'počilo', ko sem prišla v Lj in sem šele tukaj ugotovila, da imam pravico do lastne osebnosti in obnašanja, pa če je staršem to všeč ali ne. Ves napredek, ki sem ga naredila, je bil izključno tukaj, ko pridem domov pa nazadujem in se sekiram, sekiram, sekiram..

[kinto]

Doma se ne pogovarjamo kaj preveč o čustvih, če bi načela kak tak pogovor, bi prišlo do iste situacije, kot vedno.

Tipično za nas anksiozneže/ depresivce. A kar je je. Nimaš kaj razreševati tu. Če študiraš v Lj, potrpi še malo, toliko da dokončaš študij, potem pa si boš itak verjetno službo našla v Lj. In mislim, da noben odrasel ravno ne uživa živeti pri starših. Še sploh ko enkrat greš od doma in prideš potem nazaj. Bruh.

Aja pa to samo-analiziranje je tudi tipični simptom. Verjetno imaš tudi težave s koncentracijo ne? Misli pač ne ubogajo, delajo po svoje, temu se reče anksioznost. Vendar se da lepo pozdraviti, poišči strokovno pomoč.

[Moop]

Hvala Kinto, hodim k terapevtu trenutno in se poskušam poglobiti v meditacijo. Trenutno sem vesela že, ker vem, da takšno razmišljanje ni 'standard'. Lepo je vedeti, kaj približno me muči in da to ni realistična ocena življenja. Nesreča pri meni je bila, da sem ga razvila v zgodnjih najstniških letih in se mi je zdelo običajno, da se tako počutim. Če bi mi nekdo pokazal, da je moje sekiranje precej precej precej prehudo že pri kakšnih 14ih letih, bi bila najbrž zdajle že v dosti boljšem stanju in bi mi bilo prihranjeno ogromno slabih izkušenj in samoobtoževanja. Ali pa, če bi me napadlo komaj zdaj in bi imela neko primerjavo s tem, kaj je običajno počutje in bi takoj vedela, da je problem v mojem psihičnem stanju in ne v vsem ostalem, svetu, ljudeh, starših, situacijah...

Upam samo, da mi uspe tale GAD v parih letih vsaj toliko omiliti, da mi ne bo toliko grenila življenja, kot mi ga zdaj. Če je seveda to kaj več, kot samo fantazija.

[kinto]

Nesreča pri meni je bila, da sem ga razvila v zgodnjih najstniških letih in se mi je zdelo običajno, da se tako počutim. Če bi mi nekdo pokazal, da je moje sekiranje precej precej precej prehudo že pri kakšnih 14ih letih, bi bila najbrž zdajle že v dosti boljšem stanju in bi mi bilo prihranjeno ogromno slabih izkušenj in samoobtoževanja.

Moop popolnoma enako je bilo pri meni. Jaz sem začel te »čudne« misli razvijat konec OŠ. Mislil sem, da sem nekoliko čuden, da je to puberteta, to sem skrival pred vsemi, tudi starši...in sem misli, da bo pač kasneje minilo. Yea right 

Sem se pa tudi jaz dostikrat vprašal, koliko sem zamudil zaradi tega, to se je vleklo celo desetletje preden sem poiskal pomoč, kako drugače, boljše bi morda sedaj živel, koliko več bi iskusil, itd... A naj ti povem, nima smisla razmišljat o tem. Ravno zaradi tega si danes to kar si. Zaradi tega so se v tebi prebudile določene želje, ki se drugače ne bi. Zaradi tega razviješ nekoliko drugačen pogled na svet in postaneš tudi psihično trši za prihodnost.

Veš, tudi jaz sem začel s knjigami za samopomoč, meditacijami, različnimi tehnikami, itd... a po pravici povedano, ni kaj dosti pomagalo. Za te "čudne" misli je pač krivec serotonin v možganih in glede na to, da smo ljudje ugotovili precej učinkovito metodo, ki ti porihta tale hormon, menim, da se splača izkoristiti strokovno pomoč. Ipak je kakovost življenja najbolj pomembna.

Lp

[Moop]

Tebi so pomagali ADji?

[Moop]

Sem se pa tudi jaz dostikrat vprašal, koliko sem zamudil zaradi tega, to se je vleklo celo desetletje preden sem poiskal pomoč, kako drugače, boljše bi morda sedaj živel, koliko več bi iskusil, itd... A naj ti povem, nima smisla razmišljat o tem. Ravno zaradi tega si danes to kar si. Zaradi tega so se v tebi prebudile določene želje, ki se drugače ne bi. Zaradi tega razviješ nekoliko drugačen pogled na svet in postaneš tudi psihično trši za prihodnost.

Veš, tudi jaz sem začel s knjigami za samopomoč, meditacijami, različnimi tehnikami, itd... a po pravici povedano, ni kaj dosti pomagalo. Za te "čudne" misli je pač krivec serotonin v možganih in glede na to, da smo ljudje ugotovili precej učinkovito metodo, ki ti porihta tale hormon, menim, da se splača izkoristiti strokovno pomoč. Ipak je kakovost življenja najbolj pomembna.

Če povem po pravici, je to ena izmed stvari, ki me precej mučijo včasih. Občutek, da sem se ravno zaradi teh problemov razvila nekako narobe. In sem zdaj pač nenormalna. Ta narobe narobe narobe občutek. Ne vem, koliko je kaj upravičen ali realen, je pa tam... Plus zamudila sem praktično cela najstniška leta. Slab občutek...

Na ADjih pa sem bila tri leta skupaj, najprej na Asentri, ki ni imela skoraj nobenega učinka, plus spolni problemi, kasneje na Wellbutrinu, ki je od začetka bolj pomagal, proti koncu pa se je vse skupaj nekako izrabilo..

Ne verjamem, da so ADji edini način, zato se bom trudila še naprej z meditacijo. Je pa težko, itak. Zavidam ljudem, ki se jim ni treba ukvarjat s takšnimi problemi.

[Moop]

Pravkar sem se skregala z mamo. Eden od razlogov, da mi je res neprijetno hoditi domov. Moja mama iz mene spravi vse najslabše, pravkar sem kot kup objokane nesreče, ki si vse jemlje k srcu šesttisočkrat bolj, kot bi bilo treba. Počutim se popolnoma nesposobno za življenje. Drek.

Občutek krivde pa me bo pokopal, ker vem, da sem delno dogovorna za to, da je toliko jezna name, ker se res nisem znala obnašati(vsaj polovico tega lahko preložim na nonstop anksioznost) v najstniških letih, kombinirano z mamino zamerljivostjo je rezultat pač nenehno očitanje z njene strani in moja močna želja, da bi jo poslala v tri krasne in nikoli več ne videla. Ne maram je, res je ne maram in vem da je velik razlog za to tudi moja anksioznost in občutljivost in ne ona in imam zaradi tega seveda tak občutek krivde, da me skoraj pokoplje.

Kaj je narobe z mano, zakaj ne morem normalno reagirati na takšne reči? Še čisto razumem njeno jezo nad mojo neaktivnostjo, ker me res potre biti doma in se vlečem po hiši kot megla in sem komaj sposobna kaj narediti. Ampak oni tega ne vedo, ker nočem, da me obravnavajo kot pacienta. Pa zato letijo kritike iz vseh strani. Ok bluzim že. Ampak to je ta narobe občutek. Normalni ljudje nimajo tako ekstremnih reakcij. Počutim se popolnoma nevredno zaradi tega. Kdo bi se hotel ukvarjati z osebo, ki ima tako ekstremne reakcije?

[kinto]

Če povem po pravici, je to ena izmed stvari, ki me precej mučijo včasih. Občutek, da sem se ravno zaradi teh problemov razvila nekako narobe. In sem zdaj pač nenormalna. Ta narobe narobe narobe občutek. Ne vem, koliko je kaj upravičen ali realen, je pa tam... Plus zamudila sem praktično cela najstniška leta. Slab občutek...

Na ADjih pa sem bila tri leta skupaj, najprej na Asentri, ki ni imela skoraj nobenega učinka, plus spolni problemi, kasneje na Wellbutrinu, ki je od začetka bolj pomagal, proti koncu pa se je vse skupaj nekako izrabilo..

Ne verjamem, da so ADji edini način, zato se bom trudila še naprej z meditacijo. Je pa težko, itak. Zavidam ljudem, ki se jim ni treba ukvarjat s takšnimi problemi.

Ja, meni so ad-ji zelo pomagali.

To, da se obremenjuješ s tem, da si se razvila narobe, je posledica ravno anksioznosti. Začaran krog, vem. In nisi nenormalna, verjemi, si se pač nekoliko bolj oddaljila od sebe, kot »normalni«. In tudi razmišljanje, da si zamudila najstniška leta in obremenjevanje s tem, je zgolj posledica anksioznosti. Ko se boš počutila dobro, boš preteklost pustila za sabo in boš osredotočena na prihodnost.

Kar se pa tiče ad-jev. Tudi jaz na asentri 50 mg in potem 100 mg skoraj nisem čutil nobenega učinka in prav tako mi je precej vplivala na libido. Šele na višjih dozah pa sem začutil dejansko spremembo, pa tudi libido se je v parih mesecih uredil. V kolikor pa se ne bi, je tu na voljo wellbutrin, vendar le kot dodatek k asentri, nikoli samostojno.

Ravno prejšnji teden sem govoril s študentskim psihiatrom (dr. Rejec) in je potrdil, da je asentra dokazano najboljši ad za vsiljive misli, okm, itd... V teh primerih pa se jemlje v višjih dozah kot za depresijo. Kakšno dozo si jemala? Ker velika verjetnost je, da je bil problem pri tebi ravno v premajhni dozi.

[Moop]

Bila sem na dozi za depresijo. Ker moja psihiatrinja ni videla v čem je problem. Kar mi še zdaj ni jasno, ker je nekako vnebovpijoče, kaj me muči. Kot strokovnjak bi lahko vedela, da se gre za anksioznost, ne vem kaj je razmišljala tista tri leta, ko sem hodila k njej. Prvi obisk pri njej: napadi panike(če to ne priča o jebeni anksioznosti, res ne vem kaj pa). In Wellbutrin sem jemala samostojno, očitno še en njen fail.

In ob prvi priložnosti grem k drugemu psihiatru po nove ADje. Poln kufr imam vsega. Nonstop nihanje razpoloženja, sram, krivda, milijon misli na minuto, cela tresoča, nočne more, zbujam se v švicu, ljudje me strašijo, nimam nobene moči, ne morem jest, napol podhranjena sem in nonstop jezna nase, ker sem tak kreten, da si to počnem. Ne morem več. Res ne. Sovražim to, da se trudim kot zmešana, pa mi še vedno ne uspe funkcionirati vsaj par dni brez joka in strahu. Samo bog pomagaj, če še ADji ne delujejo... Potem pa res ne vem kaj sploh lahko. Tako sem čustveno izmučena od vsega, da imam občutek, da sem stara 200 let, ne 20. Ko bi se le enkrat nehalo. KO LE

[kinto]

Moop, bo se nehalo, boš videla. Škoda edino, da ne greš takoj k psihiatru, poletje je idealen čas za take stvari. Veš, problem pri teh raznih miselnih tehnikah, ko hočemo sami si pomagati brez zdravil, je ta, da tem napačnim mislim neprestano dajemo pozornost, kar pa jim samo še bolj daje moč. Preveč se trudimo. Pa ne razmišljaj kaj če ad-ji ne bojo pomagali, itd...in se zavedaj, da so te misli zgolj posledica tvoje anksioznosti. Prepričan sem, da ti bojo pri tvoji težavi lepo pomagali, samo vztrajna moraš biti.

Drugače pa glede psihiatrov in zdravnikov, se čisto strinjam s tabo. Ampak treba jih je tut malo razumet, saj je psiha ipak še precej nepoznano podorčje. Zdravnici jaz itak sploh razlagal ne bom več nikoli v detajle karkoli s psiho, ker enostavno nima smisla. Ona misli, če imaš depresijo, si žalosten, če pa tega ne priznaš, pa je zato, ker si moški in moški to težje priznajo. Drugo jo ne zanima, pa če se postaviš na glavo. Torej bom pač z njo govoril zgolj o prehladih in bolniških, psiha pa definitivno odpade. Kar se pa psihiatrov tiče, tudi oni žal ne morejo vedno vedeti kaj se dogaja, saj so psihične težave tako različne, namreč niti 2 človeka ne doživljata depresije ali pa anksioznosti ali pa kaj drugega, povsem enako. In kadar niso prisotni tipični simptomi, imajo psihiatri zato težjo nalogo pri postavljanju diagnoze. Tudi jaz mislim, da še zmeraj nimam uradne diagnoze. Ampak to je čisto vseeno. Važno je, da najdeš pot do izboljšanja, z diagnozo ali brez.

Drži se

[Arwen]

. Moja mama iz mene spravi vse najslabše, 

in kako ji to uspe?

[Moop]

Pritiskati začne na moj občutek krivde. Začne se načeloma tako, da pridem domov in se začnejo zajedljive opazke. Vsake toliko časa pripomne kako pikro na moj račun in ko vprašam kaj je narobe/kaj točno naj bi pomenila ta pripomba, je tiho in zamerljivo gleda proč. To je ponavadi samo predigra za to, da ji v roku dneva ali dveh poči film in mi vrže v obraz vse, kar ji pride na misel. Problem je v tem, da vem, da je glede določenih stvari čisto upravičeno jezna, kot naprimer to, da letos nisem končala letnika (za mojo anksioznost in probleme s koncentracijo ne ve, tako da ji gre to očitno upravičeno na živce. Ve pa ne zato, ker sem že šla skozi situacijo, ko je poznala moje probleme in je bila med vsakim nestrinjanjem kakšna pripomba a la 'ti si itak tko mal čudna v glavi, ne veš kaj govoriš'). Čeprav razumem, da je upravičeno jezna, pa mi nonstop meče v obraz eno in isto stvar. Ko mislim, da sva nekaj že razčistili(in ji že milijontič obljubim, da bom našla službo in se preživljala skozi naslednji letnik in naj jo ne skrbi) pridem domov na obisk in spet en in isti prepir. S tem, da med tem uporablja fraze kot npr. ali nimam nič srca, da ne pomislim na denar, ki ga bosta mogla z očetom namenit zame (nimamo kakšnih finančnih problemov), da sem najbolj naiven človek, ki jih pozna, če resno mislim, da mi bo uspelo naredit letnik, da me bo pustila samo kot drek na cesti, ker je tako ne poslušam, da mi bo nakazala denar na račun in naj grem nazaj v lj in tam živim sama, če mi je res toliko do tega, s česar potem nekako pride do tega, da mi prepoveduje v Ljubljano, da mi bo ona preprečila da še kdaj grem nazaj, da če bi imela kaj soli v glavi, bi sprejela službo, ki bi mi jo ona uredila v domačem kraju (mizerna služba, ki bi pomenila, da moram biti cele tedne doma brez kakršnihkoli prijateljev v bližini). In ko omenim da razumem, da jo kaj moti, da pa resnično ne cenim njenega čustvenega manipuliranja z mano (ker me pozna dovolj dobro, da ve, kam mora ciljat), pride do zaključka, da nimam čustev, da če bi sploh imela čustva, tudi ne bi bila taka.

In ko pride do tega, dobim še več flashbackov na to, kako me je mama neumno in slabo obravnavala med odraščanjem in kako se vse skupaj samo nadaljuje in kako ni čudno, da imam čustvene probleme in bi ji najraje samo vrgla nekaj v glavo.

Nekako tako izgledajo prepiri med nama. Se opravičujem za toliko postov, ampak take situacije me resno spravijo iz tira. Ko sem konec s kakšnim od takih prepirov, sem dobesedno zdesetkana vsaj še kake dva dni. Trenutno dvomim v vse, kar verjamem in imam občutek, da sem mogoče res nenormalna in se borim z občutkom krivde, ker gojim toliko sovražnih čustev do mame in doma(ker sem gotovo sama kriva za vsaj polovico tega, ker si vse jemljem toliko k srcu, sestra je čisto zadovoljna doma). Trenutno sem objokana in depresivna in razmišljam, kako si ne zaslužim prijateljev, ker sem tako nenormalno občutljiva in kdo bo prenašal takega nevrotičnega idiota in nevemkaj še....

[Moop]

Zdaj ko preberem tale svoj post... Ugotavljam, da si tako ali tako največ bolečine povzročam ravno s tem nesprejemanjem same sebe in obtoževanjem