iskalka popolnega dneva

[perfect day]

Končno sem sama sebi priznala,da nočem več reševati svojega odnosa z možem in njegovim otrokom.Napaka je bila, da sem ga prehitro vzela za svojega in čez noč začela opravljati naloge, ki sta jih imela njegova prava starša. Čeprav sta mi onadva z veseljem vse prepustila.Vedno je bil trmast, težaven, egoističen, ampak čutila sem ga za svojega in ga tudi takšnega sprejela.In tudi on me je sprejel,čeprav me je nerad delil z mojim sinom.
Ko pa so se začele vmešavati druge ženske-njegova mama,obe stare mame-je začel dvomiti vame.En dan sem lahko bila njegova mama, drug dan ne.Ko so ga one hotele, me ni maral, ko so ga razočarale, je pritekel k meni. Več let sem čakala,da bo doumel, da si zares želim biti njegova mama. In mu oproščala.
Resnica pa je, da nisem njegova mami, kljub temu, da me še vedno kliče tako.Nisem ga rodila in pravzaprav si nisva niti v sorodu.Mož je imel nekoč možnost urediti, da bi ga posvojila, pa je zamudil priložnost.To bi stvari močno spremenilo, saj je bil takrat še majhen.
Jaz pa se počutim nekako izrabljena, kot bi mi ukradli otroka.Ne znam ga deliti z drugimi mamami, predolgo sem ga imela zase. Postal mi je tuj. Vsa tista brezpogojna materinska ljubezen kar nekam izginja. Ne spomnim se, kdaj sem mu nazadnje rekla,da ga imam rada ali ga objela. Saj ga imam rada, ampak to ni več tista prava ljubezen, ki sva jo imela. To je bolj skrb in občutek dolžnosti.Njegovi uspehi me ne veselijo več, njegovi padci ne bolijo.
Pravzaprav čutim do njiju vedno večji hlad.Zares sproščena sem lahko samo kadar njiju ni. Postalo mi je jasno, da naše družine več ni.Sem jaz s svojimi otroci in on z njim.Sreča pa čaka vsakega posebej.

[Arwen]

srečno 

[Suzy]

 Vsa tista brezpogojna materinska ljubezen kar nekam izginja.

Brezpogojna materinska ljubezen ne izgine kar tako.Vsaj jaz tako mislim.
V vsakem pogledu je odločitev tvoja,....

[Arwen]

Perfect day 

[perfect day]

Malce sem se izklopila.Preveč je vsega.Psihiater mi je predlagal antidepresive, ko preneham dojiti.V preteklosti so mi pomagali.Vendar pa se bojim, da mi bo kdo očital,da sem slaba mati,ker jih potrebujem.Kritike pa me trenutno preveč podrejo.
Predvsem sem razočarana.Nad sabo.Moj prvi partner je bil narkoman, drugi alkoholik, tretji oboje,zdajšni pa neodločni neozdravljivi mamin sinček s težavnim otrokom.Jaz pa očitno še nisem dojela,da moja naloga ni reševati zavoženih moških.Zaradi prvega sem se še zelo mlada odselila od doma, zaradi drugega pustila redni študij,kasneje zaradi tretjega pustila izreden študij, zaradi zdajšnega pustila službo. Samo zato, da bi imela dovolj časa zanj, v zadnjem primeru pa tudi za njegovega otroka.
Vesela sem pa,da sem v tem času rodila kar nekaj otrok. Rada jih imam takšne kot so in nimam nobene želje, da bi jih reševala in popravljala. Ne vem pa, kako bo,ko bodo starejši. Ko bodo izbirali svoje partnerje in imeli otroke. Pri nas doma se ne bodo naučili dobrega parnerstva, kvečjemu odvisnosnosti od odnosov.
Otroci me ženejo k temu,da se to neha. Vendar ni lahko.Mož moje želje o ločitvi ne jemlje resno,čeprav ima kam iti. Jaz pa nimam te možnosti, niti denarja za kaj novega ne.Možev otrok pa je začutil,da je stvar resna in se pred mano lepše obnaša. Vendar pa,ko mene ni doma, še vedno matretira manjše.Zapre jih v sobo, ugasne luč in se grejo duhce.Ukaže jim, da morajo hoditi po vseh štirih in so kužki,on pa njihov gospodar...Mož pa v dnevni sobi gleda televizijo v prepričanju, kako se lepo igrajo.
Zaradi tega sploh nikamor ne grem ali pa vse odpeljem s sabo.
Sprašujem se, če sem tega otroka sploh kdaj imela rada.Mogoče sem ga hotela samo rešiti, saj je bil neznosno težaven že od prvega dneva.Brezpogojna materinska ljubezen resnično ne izgine čez noč.
Mogoče sem hotela sebi in drugim dokazati, da imaš lahko tujega otroka enako rad kot svojega.Z njim sem preživela veliko več časa kot s svojim starejšim sinom, vendar pa se s svojim velikokrat samo s pogledom nasmehneva in se začutiva. Ne potrebujeva besed,da si izkaževa ljubezen. Zaradi teh čustev imam ves čas občutek krivde, ves čas razmišljam, da se premalo ukvarjam z moževim. Čeprav mi razum pravi, da ima ta ubogi otrok tako mamo kot očeta,ki bi morala opravljati svojo nalogo. In dve babici, ki se grebeta, katero bo imel rajši. Vsi samo tulijo, kako je nemogoč in da se je treba več ukvarjati z njim,delam pa samo jaz. In če je kaj narobe, sem kriva spet jaz.
Celo življenje sem trpela zaradi nemogočega zakona, ki ga imata še zdaj moja starša in težko mi je priznati, da mi je uspelo iz mojega zakona narediti še večjo polomijo kot je njuna. 

[Arwen]

pojma nima, kaj naj rečem  težak križ nosiš....

Mož moje želje o ločitvi ne jemlje resno,čeprav ima kam iti.

kje pa sta trenutno? v hiši, stanovanju? ki je last obeh? (mogoče si že omenila, pa sem spregledala)

[Ribica]

Perfect day,
res nisi v zavidljivi situaciji. Jaz na tvojem mestu se najprej ne bi branila antidepresivov, sploh ne zaradi argumenta, da boš potem veljala za slabo mamo. Če jih potrebuješ, da se boš dvignila iz brezna slabega počutja, jih vzami. Kaj drugi menijo (zakaj bi sploh morali vedeti???) je najbolj nepomembna stvar na svetu.
Če si se odločila za ločitev, je mnenje moža tudi nepomembno. Seveda se on ne bo strinjal, saj mu je tako kot je, očitno kar v redu. Če se prav spomnim, je bilo stanovanje tvoje, odseliti bi se moral on s svojim otrokom. Jaz na tvojem mestu bi znorela, če bi mi nekdo tako počel z mojimi otroci (jih strašil). Vloži tožbo za ločitev na sodišče - to lahko storiš tudi brez odvetnika (sama sem tudi morala ubrati takšno pot, ker se tudi moj, alkoholik,  ni hotel ločiti). Potem boš videla, kako bo, ker sodišče izvede še t.i. spravni poskus. Morda bo preko tega pripravljen na kakšno partnersko terapijo.
vsekakor bi si morala poiskati službo - ali imaš kakšne možnosti za to?
Prepričana sem, da vedno obstaja rešitev. Da boš imela dovolj energije za vse, ne ravno lahke, odločitve in poteze, nikar ne zavračaj pomoči, ki ti jo ponuja psihiater. Ker če se zlomiš pod bremenom, se bo težko pobrati v teh okoliščinah.
Mislim, da si zelo dobra mama, to se čuti iz tvojega pisanja.
Ribica

[martinca]

Nisi tako brez moči, kot si misliš. Na slovenskih sodiščih se otrok sme sam odločiti, s kom bo po razvezi živel, ko dopolni 9 let, ali 10 let!  Koliko so zdaj stari tvoji otroci?

Jaz ti antidepresivov ne priporočam. Bodi čimbolj sebi podobna in realna. Tega otročjega razbijanja pa se takoj losaj, drugač te bodo imeli še za večjo slabičko, kot te zdaj imajo in te bodo še bolj sem in tja kotalkali, česa vsega da si ti kriva. Kar tu berem, si kriva tvoje napačne izbire tega moškega, pa da se doslej nisi sama preživljala in te zato preživlja mož in te komandira namesto spoštovanja,  pa da si možu dala pol stanovanja in se boš zaradi tega še tolkla po glavi, ampak v takem s svojimi otroci ne morete živeti, zato namesto 1/2 stanovanja postavi na prvo mesto raje sebe in otroke, reši svoje duševno zdravje in od otrok in odidi z njimi čimprej! 

Pri razvezi sicer ni tako pomembno, ali ima mati službo ali ne, če se lahko vrneš k staršem v hišo in imajo tvoji otroci dovolj prostora, po moje da lahko otroci pripadejo tebi, ker mož že ima svojega, to se sigurno všteva!

[perfect day]

Vsakič, ko sem končala zvezo, sem bila tako sproščena.Občutek, da mi ni treba nič več prikrivati.Da sem lahko to, kar sem.Obljubila sem si, da je z moškimi konec.
Pa me je osamljenost spet pahnila k novemu. In kot bi šlo spet vse od začetka.
Ne vem zakaj ne morem reči ne stvarem, ki mi očitno škodujejo.
Ko sem sama sem inteligentna, podjetna in uspešna. Z moškim pa se kmalu ne prepoznam več.
Pred časom sem imela možnost začeti z nekim poslom, vse bi se lepo izšlo, vendar pa sem otrpnila. Kot bi se moja korajža skrila. Stvar je še odprta, vendar se sploh ne morem zbrati, da bi jo uresničila. urediti je potrebno veliko stvari, jaz pa možu ne morem zaupati otrok za več kot eno uro.Vedno je kaj narobe-uidejo mu iz stanovanja, igrajo se z noži, razbijejo kozarce in se igrajo s steklom,padejo z mize, starejši otroci hranijo dojenčka,ki sploh še ne zna jesti, odpirajo okna v prvem nadstropju,pijejo pivo iz plastenke, ki jo mož pusti, jejo tobak iz moževih cigaret.Otroci pa so stari štiri leta, skoraj dve leti in tu je  še dojenček. Otroci niso v vrtcu.
Mož velikokrat zaspi, ko jih čuva in ne predstavljam si, da bi morali z njim preživeti vikend, kaj šele da bi živeli pri njem. Ko sem bila v porodnišnici, je bila pri nas moja mama.
Zato kar čakam, da bodo malo večji, da se bodo znali sami čuvati.Bojim pa se, da bom medtem resnično znorela ali pa zbolela.
Vendar pa vem, da je čas za akcijo.Ampak še nikoli nisem zares udarila po mizi. Še nikoli nisem nobenemu moškemu odločno rekla ne. In ne vem čisto točno, kako naj to storim.
Vem samo to, da moram rešit svoje otroke.

[Arwen]

Otroci niso v vrtcu.

kako to?

Vem samo to, da moram rešit svoje otroke.

torej je čas, da rečeš NE, čas, da se postaviš zas, čas, da spet prebudiš v sebi inteligentno, podjetno in uspešno žensko!

 

[perfect day]

Stvari so se začele kar same dogajati.
Moji starši gredo na morje in mama mi je sama od sebe ponudila, naj z otroki spim pri njih.Kupila jim je bazen in jim rekla, da bojo imeli tak poseben dopust.
Sem kar malce v šoku, saj se nikoli ne pogovarjava ničesar osebnega.
Mislim,da je imel pri vsem skupaj moj starejši sin prste zraven.
Možu sem dala dva tedna časa, da se odselita. Pri svojih starših ima na podstrešju manjše stanovanje.
Potem pa se je strinjal,da se pogovoriva tik pred začetkom šolskega leta.
Po dolgem času spet dobivam malce zagona.Vendar pa me je na smrt strah.
Hvala za vso podporo.
Sploh ne morem verjeti, da se zares dogaja.
Hvala.

[Suzy]

Po dolgem času spet dobivam malce zagona.

 

[Ribica]

Pogumno naprej. 

Gre za tvojo in tvojih otrok prihodnost.
Sicer pa te razumem, jaz sem se za ločitev odločala 10 let in danes vem, da so to bila izgubljena leta. Moja najlepša leta med 30 in 40 sem vrgla proč - dobesedno.
Zavedaj se tega, če boš omahovala, da se ti lahko zgodi kaj podobnega. Meni je danes žal za tista leta, ker je bila ena sama agonija.
Drži se.
Ribica

[Arwen]

Pogumno naprej. 

Gre za tvojo in tvojih otrok prihodnost.

točno tako ! 

Vendar pa me je na smrt strah.

razumljivo, a nikar se mu pustit pretentat