Pozdravljeni sotrpini
Sem nova na forumu, sicer ga spremljam že neki časa, ampak nikoli nisem pomislila, da bi pa tud sama kej napisala. In sicer..moja zgodba.. stara sem 22 let pred 4 leti sem zgubila dedka, ki sem ga imela najraje na celem planetu, bil mi je VSE!!!! Ata, mama, babi..res vse hkrati..14dni po pogrebu so se v moji glavi začele more, kadila sem na balkonu, in kar naenkrat na tleh zagledam sebe, mrtvo..občutek je bil kot da sem v nebesih in samo gledam ta film kako se mi vrti na zemlji..s težavo sem brodla iz dneva v dan, muke, ki jih nebi privoščla nobenmu..po 3 mesecih sem šla do osebne zdravnice, ki me je napotila do psihiatra, le ta mi je predpisal coaxil 3x1 tableto, začela sem jih jemat, ampak ker po 14 dneh ni bilo učinka, sem jih dala stran(nisem pa vedla da ADji rabijo kar nekaj časa da primejo)..se zatekla v družbo in s pomočjo le te v dobrem letu premagala težavo..vse lepo in prav do letošnjega leta..začelo se je 13.6. na IPPju, tja sem se zatekla zaradi dušenja, bolečin v prsnem košu, nasploh zaradi tega, ker so me drugi prestrašli da je to zaradi cigaret, mislila sem da imam raka, naredili so mi RTG pljuč, EKG, krvno sliko..vse blo bp..WAW kakšno olajšanje, a kaj ko samo za nekaj dni, nato se je začelo pri glavi..spet na obisku pri dežurnemu, diagnoza sinuzitis..jem antibiotike, nč neznosen glavobol, trepetanje, visok srčni utrip, slabost, mislila sem da bom omedlela..OK v glavi mi je takrat še vse štimalo, pač sem se tolažla da mi bojo antibiotiki pomagali..bila je sobota, s fantom sva šla na kosilo h njegovemu dediju in babici, ta njegov dedi je bil bolan, čakal je na srčni spodbujevalnik..v nedeljo zjutraj ko sva se zbudila, je nenadoma zazvonil telefon, kliče babi, da je dedi padel, s fantom odhitiva gor in zagledava rešilca, vse tiste naprave, ga oživljajo, ni mu pomoči, TAKRAT je blo zame konec. Vse se je začelo s paničnimi napadi, z motnjami, karkoli me je zabolelo sem mislila, da bom umrla..groza vse te muka, vsa ta megla, pijanost v glavi, jok, strah pred smrtjo, visok utrip, ni organa ki me ne bi bolel..GROOOZAAA..nobena stvar me ni potolažla, zaprla sem se vase, nobega drugega nočem k pa samo svojga fanta 24ur na dan, skoz gnjavim folk, a ne da ne bom umrla?? Res groza pravi pekel, raj bi vidla d bi bla brez roke, k pa d moram vse to preživljat, zvečer zaspati ne , ker se bojim da se zju3 ne bi več zbudila, skoz si merim ta srčni utrip, ker me je strah d mi bo srce nehalo bit, kar naprej v dežurnih ambulantah, ker mislim da doživljam infarkt...kdaj bo konec te more?? ADje jem 8 dni, nobenih napredkov, grozni stranski učinki, sedaj sicer že lahko zaspim ampak brez helexa ne gre..v glavi mi skoz odmeva glas, umrla boš..pa ne vem zakaj???je to normalno???bom res umrla????strah me je smrti, nočem umret, hočem še živet svoje življenje, mlada sem, zdrava sem, zakaj glas UMRLA BOŠ??? Psihiatra mam v ponedeljek, upam da bodo do takrat adji že sj mal prijeli, ker tega res ne morem več prenašat, o samomoru ne razmišljam, ker preveč cenim življenje, čeprav je za mano dokaj težko otroštvo, pretepanje, ozmerjanje, biti najslabši človek na svetu, biti vse sm otrok svojih staršev ne..Tolažim se s tem, da nisem edina s takimi problemi, vem da vas je še nešteto takih, k ste mogoče šli še čez hujše more
